Preden sva prišla v Indijo sva bila prepričana, da bova na najinem potovanju po tej deželi pošteno shujšala. Wrong! Hrana je božanska! Je eden izmed temeljev vsakdanjega življenja z večtisočletno tradicijo in tako kot vse stvari v Indiji nekaj popolnoma unikatnega, predvsem zaradi pestre uporabe začimb in načina priprave jedi. Jedla sva velik in kako kilo več celo pridobila! Bojazni pred blazno nečistočo in preveč eksotičnimi okusi so bile (več ali manj) odveč. Naokoli je vedno dovolj zglednih (beri: dovolj čistih) restavracij in menz, kjer se lahko za poceni denar s pravim užitkom naješ. Read the rest of this entry »
Apr
19
Indija skozi želodec
Apr
17
Mečkn publicitete
Slovenski Cosmopolitan je v svoji zadnji številki objavil članek z naslovom »Počitnice za punce«, v katerem je na kratko umestil tudi najino izkušnjo z wwoof-ingom na Novi Zelandiji. Ker je to revija za ženske, je seveda Irena »glavna zvezda« prispevka (celo njeno sliko z otoka Arapawa so objavili), medtem ko sva morala avtorico dodatno prosit, da Igorja vsaj omenijo… bogi Igor. :)
Apr
15
Festivali po hindujsko
Indijci imajo zelo radi verske festivale. Hinduizem tradicionalno narekuje, da je treba vsak pomembnejši dogodek spodobno praznovati. V Kerali pridno sledijo tej navadi in tako sva med najinim obiskom v Varkali (glej prejšnji post Mmmm… Kerala) po naključju naletela na zaključne dneve nekega festivala. V resnici ne veva, čemu točno namenjenega, couchsurferka, pri kateri sva stanovala, je npr. samo rekla: »Pojma nimam, tu vsak teden nekaj praznujejo.« OK, nečemu pač.
A očitno je šlo za pomembnejši vsakoletni dogodek, ki je trajal več dni, in ne samo v mestu, pač pa tudi okoliških krajih. V Varkali so se stvari večinoma dogajale okoli glavnega mestnega templja Janardhana, kjer so furali različne verske rituale in kulturne dogodke – od precej hudih tradicionalnih plesov, kot sta npr. Mohiniyattam in Kathakali, pa do rahlo smešnih in neposrečenih pop/dance/raperskih/something »večerov«. In vedno so imeli tam »parkiranega« častnega slončka, ful lepo okrašenega z zlatom in našemljenega, ki so ga sprehajali okoli osrednjega templja ob spremljavi muzikantarjev.
Finale festivala, ki se je začel v četrtek popoldne, je bil najbolj pompozen. Izpred templja je proti centru mesta štartala procesija večjega števila slonov, čemur je bila priča večtisočglava množica radovednih, pobožnih Indijcev, in seveda precej turistov. Hudo. Slon je zelo graciozna žival, ko jo tako gledaš v lepem nakitu, kako počasi stopa naprej, okoli njega pa folk občuduje, skoraj v strahospoštovanju, v rahlem transu. Ko se je karavana slonovo počasi premikala proti staremu delu mesta in del množice z njo, se je na glavni ulici, ki pelje mimo templja, začela odvijati parada. Procesija tovornjakov, ki so zadaj nosili ogromne lutke v podobi bogov in mitoloških motivov iz tradicionalnega življenja Indije, se je počasi vila po cesti. Spremljali so jih plesalci, glasbeniki in razno razni našemljenci. Ful bučna zadeva, velik bobnanja, dretja, tovornjaki so imeli povrh namontirane še agregate za razne svetlobne in zvočne efekte. Hecn je bilo opazovat ljudi na vozilih, ki so z dolgimi bambusovimi palicami umikali električne kable, ki so viseli čez cesto, da se ne bi zapenjali za lutke. Gužva seveda nepopisna, vročina tud, ampak ljudje so uživali, vsi lepo oblečeni za ta poseben dogodek, ful otrok, vse v bleščečih barvah, skratka veselo…
Zvečer sva se šla mal nahranit in ohladit, potem pa z bicikli v stari del Varkale, kjer je potekala fešta, in od koder naj bi se procesija slonov okoli polnoči vrnila nazaj v tempelj. Karavano sva ujela ravno ko se je začela vračati, in ji počasi sledila. Od dolgega dneva in vožnje z bicikli sva bila že kar zjebana (in totalno prešvicana), ampak sva še kar shajala, veselo švigala med sloni in prijazno pozdravljala mimoidoče Indijce (nekateri med njimi, presenetljivo, že kar pošteno naklani in zadeti). Lots of fun…
Zanimivo, nočno žuranje v klasičnem zahodnjaškem smislu (diskači, klubi, koncerti, …) je v Indiji zaradi strogih predpisov glede alkohola in odpiralnih časov precej omejeno. Celo Goa, indijska party meka, in bolj »liberalna« mesta, kot sta Mumbai in Bangalore, so podvržena ostrim pravilom in zakonom, ki klubom in organizatorjem prepovedujejo celonočno akcijo. Seveda obstajajo privat žuri in »neuradni« dogodki, ampak jih je treba najt. Verski festivali, kot npr. tale v Varkali, so tako očitno družbeno bolj sprejemljiva različica žuranja. Ah well…
Apr
14
Mmmm… Kerala
Očitno drži to, kar pravijo Indijci, da je vsaka (indijska) zvezna država drugačna. In res, ko sva za sabo pustila Tamil Nadu in vstopila v Keralo, skrajno jugozahodno »provinco«, je Indija spremenila obraz. Prva stvar, ki sva jo opazila na poti iz Kumilyja v Kottayam, je bilo število oglasnih jumbo plakatov s fotografijami zadovoljnih, brkatih fotrčkov ali celo lepotic s fancy dekolteji. Kerala definitivno premore več biznisa, liberalnejšega ozračja in verske tolerance v primerjavi z večino drugih indijskih držav, čeprav ji, zanimivo, že dolgo časa vladajo komunistične stranke. Ampak »tu dol na jugu« je pač že od nekdaj tako, poleg tega pa je obalni svet presenetljivo lep in posejan s številnimi počitniškimi kraji, kamor celo petični zahodni turisti, čeprav ne masovno, prihajajo na svoj poletni R&R.
Med vsemi temi kraji sva šla midva po svoj »beach time« v Varkalo, kjer je turistični del mesta raztegnjen vzdolž visokega klifa nad še kar lepo plažo. Tu sva prvič v Indiji prešaltala v nižjo prestavo in si rekla »OK, mal pavze!«, pa čeprav sva bila tam samo ene par dni. Varkala je očitno eden izmed tistih krajev, kjer se lahko za moment umakneš od vsakdanje Indije in malo zrelaksiraš. Palme, kafiči, bungalovi, kopalke, bikini … you know. Klientela pretežno zahodnjaška, vse od simpatičnih familij z majhnimi otroci, ki se po cel dan podijo po plaži, pa do tistih iber zasanjanih popotnikov, mojstrov »henganja«, katerih vrhunec dneva predstavlja nakup čikov v bližnji štacuni. Je pa Varkala oz. Kerala tudi dežela rib in ni lepšega prizora, ko ponoči v temi vidiš na desetine lučk daleč na morju, ki predstavljajo posamezne ribiške čolne. Proti večeru večina restavracij na klifu pred svojim vhodom razgali ponudbo svežih rib, vse od kalamarov pa do dvometrske barakude. Mmmm, mmmm! Že dolgo nisva jedla tako dobro pripravljene ribe (ogromen sočen file grouper-ja, spečenega na žaru s putrom in česnom).
Malo višje gor proti severu prideš do krajev, kot sta Kollam in Alleppey, in čudovit vodni svet medsebojno povezanih jezer, lagun, rek in kanalov. Tu je čoln človekovo glavno prevozno sredstvo in tudi najboljši način, da si kraje ogledaš od blizu. Tako imenovani Backwaters so velika turistična atrakcija Kerale, Lonely Planet jih celo opeva kot »eno izmed stvari, ki jih moraš videti, preden umreš«, zato so obrežja mesta Alleppey kot glavnega izhodišča za izlete v ta del dežele, popolnoma nagnetena z ladjicami za turiste (baje več kot 1000), promet na vodi pa gost do te mere, da slišiš skoraj toliko hupanja kot na cesti. No, tudi midva sva najela svojo ladjico, povrh še za čez noč (kar sva precej obžalovala), in prekruzala regijo. Vožnja skozi ozke kanale in opazovanje življenja ljudi ob vsej tej vodi je zelo zanimiva izkušnja, a brez kakega posebnega čara zaradi števila ladij, turistov in grabežljivih agencij v in okoli Alleppeya.
Zadnji kraj, ki sva ga obiskala v Kerali, Fort Cochin, je staro kolonialno mesto in pomembno trgovsko središče Indije toliko in toliko sto let nazaj. Spet mal drugačna Indija, muzejčki, galerije, stare bajte v portugalskem stilu, katedrale, tradicionalne plesne predstave, in spet bolj magnet za belčke, kot za domačine. Še najbolj zanimivi del mesta sta židovska četrt in ulica Baazar Rd, slednja nabita s štacunami in skladišči vseh sort robe (riž, leča, začimbe, …), polna akcije in prometnih zastojev (tovornjaki, rikše, krave, …).
Od tu pa v notranjost dežele, v naslednjo »provinco«, imenovano Karnataka…
Apr
05
Končno mal narave
V času britanskega Raj-a (»radž«) v 19. in prvi polovici 20. stoletja, ko je Indiji vladala Velika Britanija, je tu seveda živelo ogromno Angležev (razno razni administrativni uslužbenci, trgovci, vojaki, … in njihove familije). Ker so indijska poletja neusmiljeno vroča, so kolonialna gospoda začela visoko v hribih graditi svoje poletne rezidence, kamor so se iz mest v nižinah selili med aprilom in junijem. Iz teh fancy rezidenc so zrasla prava mala »vikendaška« mesteca, tako imenovani hill stations, ki so svoj šarm do neke mere ohranili tudi danes. So precej popularni kraji za popotnike med poletnimi meseci, sploh pa za indijske turiste in mladoporočence, ki sem radi pridejo na svoje medene tedne.
Konec marca je vročina že kar pošteno prtiskala, zato sva jo tudi midva pičila v hribe. Da mal pobegneva od trušča, se nadihava svežega zraka in za spremembo uživava v naravi. Izbrala sva Kodaikanal, enega izmed bolj znanih, mende tudi bolj umirjenih, hill station-ov na tem koncu, visoko na 2100 metrih. Vožnja do tja z avtobusom je bila ubijalsko počasna, a vsaj ozračje se je občutno ohladilo, kar je bilo TOP. Vseeno, tri dni Kodaikanala – v bistvu nič posebnega. Sicer zanimiva »gorska« scena in življenje, ampak sem sva prišla v pričakovanju naravnih lepot in namesto tega dobila spet »usrano« Indijo. Še vedno povsod smeti, še okoli vseh naravnih znamenitosti v okolici, do katerih se moraš načeloma prebiti peš, in ki niso toliko obljudene. Povrh pa so ves cajt nad mestecem viseli oblaki in megla, zaradi česar so bili razgledi precej bogi. Jebi ga.
Še največje veselje so nama zadnji dan bivanja v Kodaikanalu naredili otroci neke lokalne osnovne šole. Igorjev dedek je 31. marca praznoval namreč 100 let (!!!), zato sva obiskala tamkajšnjo šolo in ravnatelja prosila, če lahko s šolarčki posnamemo en kratek video, kjer bi mu zapeli Happy birthday, in mu video potem za darilo posredovala. Ravnatelj je bil ful prijazen in naju peljal v štiri različne razrede (z otroki starimi med 5 in 9 let). Koooolk luštni otroci. Video posnetki so krasno uspeli in enega sva uspela potem na brzino objavit na YouTubu (video ni javen, dostopen je samo prek tega linka – http://youtu.be/PicOklzfTZA). Ko je Igorjev dedek to videl, je baje kar solzo potočil… :)
Drugi del ture čez hribovja v centralnem delu južne Indije je bil bolj zabaven. Pot naju je pripeljala v Kumily, mestece na robu enega večjih živalskih rezervatov v Indiji – Periyar Wildlife Sanctuary. Nisva želela sicer pričakovat preveč, ker sva na netu zasledila nekaj komentarjev o tem, kako turističen in precenjen je ta kraj. Ampak nama je bilo na koncu kar kul.
V Kumilyju sva spala v noro lepem in udobnem guesthouse-u za 550 rupijev (8 evrov za oba). Prvi dan sva si ogledala slonjo farmo, torej farmo z udomačenimi sloni, kjer nudijo vse sorte interakcij s temi veličastnimi živalmi, pogosto pa jih tudi »oddajajo« lokalnim templjem za razne festivale in druge verske obrede. Slon v indijski kulturi, tako kot krava, nosi posebno mesto, tudi zaradi Ganesha (hindujskega boga s slonovo glavo), zato je ljudem zelo pomembna in častita žival. Midva sva najino slonico (ime ji je bilo Lakshmi) jahala, futrala in na koncu celo dobro skrtačila in umila. Za nagrado sva si tudi midva zaslužila en tuš – slon z rilcem zajame cel kup vode in jo zlije nate, medtem ko sediš na njegovem hrbtu. Kjut…
Drugi dan sva šla pa na kao nek safari trip v rezervat, navsezgodaj zjutraj. Najprej z džipom – skos po asfaltirani cesti, haha. Na poti smo videli kar precej divjih živali, med drugim tudi slone, bizone, srnjad-sambar, opice, … najlepši moment je bil gotovo, ko smo prišli face-to-face s slonico in njenim mladičkom kakih 30 metrov stran. Drug drugega smo živčno opazovali nekaj minut, vmes je mama še nekajkrat zarohnela, potem pa sta se slončka počasi spokala. Po furi z džipom je na vrsto prišlo še nekajurno hajkanje z vodičem po gozdovih rezervata. Živali tokrat sicer ni bilo na spregled, smo pa končno lahko mal uživali v naravi. Brez množic, smrada in hupanja. Na poti smo obiskali tudi tabor neke plemenske skupnosti, ki je živelo v dokaj primitivnih razmerah, njeni pripadniki pa se ukvarjajo predvsem z lovom, nabiralništvom in gojenjem različnih pridelkov. Aja, med hajkanjem je bilo v nekem momentu po tleh tudi vse polno pijavk, ki so nam skušale zlesti na noge, … kva smo laufal! Igorju je ena velikanka pila kri…
V Periyar Wildlife Sanctuary živijo tudi tigri, a jih je, tako kot drugje v Indiji, praktično nemogoče videti v naravi. Naš voznik džipa je baje v osmih letih, odkar vozi folk po rezervatu, le trikrat naletel nanj. Tigri so v Indiji zelo ogrožene živali, v zadnjih desetletjih je njihovo število že drastično upadlo na račun ilegalnega lova (zaradi kože). BBC je posnel zelo zanimiv dokumentarec na to temo – http://bbcearth.com/programmes/battle-save-tiger, ki govori prav o problematiki ilegalnega lova na tigre v Indiji in izzivih indijskih vladnih in tujih organizacij, da bi živali ustrezno zaščitile. Zelo priporočava.
Mar
29
Odkrivanje indijske kulture
Čeprav je z 1,2 milijarde prebivalcev Indija demografsko in kulturno precej raznolik narod, jih nedvomno združuje eno – globoka vera. Indijci so različnim veram popolnoma predani. Hinduizem je daleč najbolj razširjena (tu so še islam, budizem, krščanstvo, itd.) in tudi ena najstarejših. A kot vse stvari v Indiji, je tudi hinduizem blazno zakomplicirana stvar. Religija ne temelji na osrednjem božanstvu, pač pa zagovarja, da vse na tem svetu izhaja iz »neskončnosti«, nekega neotipljivega mogočnega izvora. Vključno z bogovi, in teh je ogromno – v neki knjigi sva celo zasledila, da okrog 330 milijonov. Halo?! A ne bi bilo recimo 2 milijona zadost? Med vsemi temi bogovi je, vsaj na jugu Indije, kjer sva trenutno, daleč najpopularnejši Ganesh, bog sreče, v človeški podobi s slonovo glavo. Vsepovsod naletiš nanj v obliki kipcev, slik, figuric, okraskov, … tega imajo najraje. Hinduizem zagovarja tudi reinkarnacijo in Indijci tako verjamejo, da se lahko z dobrim početjem in obnašanjem ponovno rodijo v lepo življenje (ali višjo kasto).
Zato te v tem duhu stalno spremlja občutek, da so Indijci generalno zelo prijazni in ljubeznivi ljudje. Čisto zares. Seveda te bodo med vso to množico vedno obletavali čudaki, a v principu ti nihče nič slabega noče. To, da ti bo nekdo kar naprej nekaj ponujal za prodat ali pa te probal mal okol prnest s ceno, je pač biznis po indijsko. To, da te bodo pa ljudje kar naprej gledali in v veliko primerih tudi nagovorili, je pa neka hecna indijska navada. »Where are you from?«… daleč najbolj pogosto (po treh tednih že pošteno tečno) vprašanje, potem »How long in India?«, »What is your occupation?« in celo »How much money do you earn?« in nenazadnje »Are you married? No? Aaaa, lovers then. Nice!«. Kar naprej in nazaj… ampak čisto v dobri veri, le spoznali bi te radi. I guess zato, ker smo beli, drugačni, iz neke druge države… »America?«. In včasih se kakšen tak naključen chit-chat lahko sprevrže v zelo zanimivo debato (ob kavi celo), kjer tudi sama izveva veliko o ljudeh, s katerimi se pogovarjava. Tudi zelo spoštljivi znajo bit, se potrudit za naju (kadar plačava seveda), in vedno sva ma’m in sir. :) BTW, angleščina je v Indiji eden izmed uradnih jezikov, bolj kot ne zapuščina starih britanskih kolonialnih časov, a zelo praktična stvar za državo, kjer v vsaki regiji govorijo drug jezik. Ne govorijo je sicer vsi, kje pa, a recimo, da vsak Indijec premore nekaj malega v angleškem jeziku, predvsem, koliko rupijev moraš za kakšno stvar plačati, tale je pa najpogostejša in odgovor na vsako vprašanje: »No problem, sir!« :)
Aja, najbolj fino se nama je vedno zdel, ko nama je kdo rekel, da sva »beautiful«. :)
Se pa, kot rečeno, tudi v Indiji najde polno čudakov in vulgarnih ljudi. Bolj ko se pomikaš proti severu, bolj agresivni postajajo. To je baje dejstvo, nama zaenkrat sicer še nedoumljivo – verjetno zato, ker nisva doživela še nič pretresljivega, nobenih izpadov, agresije, nič. A celo najin kolega Ram za ljudi na severu pravi, da so »savages«, od nekaterih popotnikov pa sva povrh slišala, da Indijci na severu radi šlatajo belke. In kot nama je nek drug Indijec razložil, baje zato, ker (neizobraženi in nerazgledani) ljudje na severu mislijo, da so vse bele ženske enake, torej kot tiste, ki jih običajno gledajo v ameriških porničih. Svašta…
In zato je nekak razumljivo, zakaj nekaterim Indija »dopizdi«. Ampak OK. Midva zaenkrat spoznavava, da so Indijci duhovno in značajsko zelo »pomirjeni« ljudje. In gotovo je za to kriva religija. Na najini poti iz Chennaija proti jugu, sva nekako »romala« po krajih, ki so v zgodovini znani kot velika verska središča. Še posebej v Mahabalipuramu, kjer stojijo ostanki skoraj 1500 let starih, v skalo vklesanih templjev, in v Thanjavurju z mogočnim Brihadishwara templjem, ki velja za eno največjih in arhitektonsko najbolj dovršenih verskih zgradb v Indiji. V vseh teh krajih, predvsem v templjih samih (v okolici seveda chaos as usual) je prevladoval zelo dober »vajb«. Vedno je polno gostov, Indijcev, ki se pridejo sem poklonit svojim bogovom ali pa samo obiskat ta »sveti« kraj. In kakšen mir, wau! Včasih te vsa ta verska ponižnost Indijcev in vsesplošno, s čustvi nabito vzdušje, kar malo začara. V Trichyju sva recimo obiskala tako imenovani Rock Fort Temple, tempelj na vrhu 80 metrskega špičastega skalnatega hriba sredi mesta. In ko sva ob pozno popoldanskem soncu z množico ljudi počasi stopala prot vrhu (več kot 400 stopnic), sva v enem izmed manjših, stranskih templjev naletela na prav poseben dogodek – samo tri zaporedne dni v letu večerno zahajajoče sonce skozi majhno odprtino v templju osvetli kipec Ganesha, ki tam stoji kot osrednja figura, kar je nekaj posebnega. In midva sva bila ravno tam, ko se je to zgodilo. V templju je bilo polno ljudi, ki so peli in molili. Bilo je prav hipnotično vzdušje. Ko je ozek snop žarkov prodrl v notranjost in obsijal Ganesha, je petje postalo še bolj dinamično, v prostor pa je vstopil nek duhovnik s svojimi dreadlocksi spetimi v velikansko figo na glavi in začel nekaj potihem pridigati. Noro. Ljudje so nama prijazno nakazali, da lahko opazujeva dogajanje, fotkat pa le nisva smela. Ko so priča takim dogodkim, doživiš eno zelo lepo in posebna stran Indije.
Indijci pa niso skrajno zvesti samo veri in verskim običajem, pač pa tudi raznim tradicijam. In nekatere je včasih kar malo težko razumet. Recimo dogovorjene poroke. Baje je kar 90% porok v Indiji vnaprej dogovorjenih med starši mladoporočencev. Neverjetno. Enkrat sva se v neki restavraciji mimogrede zaklepetala z mladim natakarjem, simpatičnim fantom. Kot velja za marsikaterega Indijca je tudi njegovo »poslanstvo« pridno študirat, po študiju dobit službo in se nato poročit. In ko sva ga vprašala, kako se počuti glede tega, da mu bodo ženo izbrali starši, se pravi neko žensko, ki je sploh ne pozna, je samo odgovoril: »Me ne skrbi, bo že bog poskrbel, da bo ta ženska taprava«.
Na poti proti jugu zaenkrat še kar shajava z razmerami. Čez dan je sicer ful vroče, kar pošteno utruja, fizično in psihično, sploh, ko na sebi nosiš 15-20 kil krame. Marec, april sta že poletna meseca, zato si ga je treba pač zelo na izi vzet. Predvsem ne preveč hitet. To, da (večina) Indijcev razume grobe osnove angleščine, je zelo kul, zato se da načeloma vse zmenit, čeprav včasih traja. :) Sploh pa je kul, ker je Indija tako poceni, po Avstraliji in Novi Zelandiji je to zelooooo dobrodošla sprememba. Ni nama treba več skrbeti, da zapravljava preveč, ker je v Indiji skoraj nemogoče zapravljati preveč. Sploh nama, ker ne kupujeva dodatnih stvari, saj jih nimava kam spravit. Avtobusni prevozi (sicer zelo naporni) iz enega mesta v drugo (recimo 6 ur) te bodo tako koštali v povprečju 100 rupijev (1,5 evra), prijeten double room z lastno kopalnico v hotelu ali homestay-u od 300 do 800 rupijev (5-12 evrov za oba skupaj), zelo okusno kosilo/večerja od 50 do 200 rupijev (1-3 evre)… skratka super poceni.
Aja, še ena posebnost tega konca Indije so pogosti električni izpadi. V državi namreč kronično primanjkuje električne energije, zato v nekaterih mestih štrom meni nič, tebi nič, ob določenem času dneva kar izklopijo – za nekaj ur. Vsem! Ponekod, recimo v Mahabalipuramu, so ti (planirani) izpadi prav boleče konstantni, po več kot 8 ur skupno na dan. WTF?! In ko v mestu kar naenkrat vse potemni, ljudje vsepovsod začnejo prižigati svoje agregate, ki jih imajo inštalirane za to, da v tem času lahko laufa najnujnejše – glavne luči, hladilniki, ventilatorji, …
Za konec mogoče nekaj malega o še enem kul couchsurfingu v mestu Pondicherry, najinem drugem postanku na poti iz Chennaija. Pondicherry je bilo nekoč francosko kolonialno mesto, kar je še danes vidno zaradi starih stavb in širokih ulic ter obmorskih promenad. Najin gostitelj Shyam je imel ogromno prijateljev v mestu, tako Indijcev, kot tudi tujcev (v Pondicherryju veliko tujcev študira ali pa so na delovni praksi) in tako sva prek njega spoznala veliko zelo zanimivih in zabavnih ljudi. Še najbolj zabavno je bilo po cele dneve divjat po mestu na motorjih, prav poseben pa je bil tudi obisk njegove prijateljice v sosednjem mestecu Auroville, ki funkcionira kot neke vrste družbeni eksperiment, kjer prebivalci (večina je tujcev iz različnih držav) živijo kot skupnost v »miru in harmoniji«. Zelo zanimiva ženska, pol Indijka, pol Italijanka po rodu, spoznala sva tudi njenega očeta in nekaj sosedov – vsi po vrsti totalno miroljubni, »razsvetljeni« ljudje, ki se odrekajo materializmu, ipd. Human unity je njihov glavni moto…
Mar
22
Indija…
Uh, kje začet… mogoče z eno smešno štorijo, ki sva jo slišala od nekega Bangalorčana. Nekoč je 31-letni Gopi peljal svojo punco v Chennai gledat sončni vzhod. Pač njegova punca je sucker za sončne vzhode, zato je najel kolibo direkt na plažci, od koder bi navsezgodaj zjutraj gledala sončni vzhod. Vstala sta zelo zgodaj in vse je bilo nared za lep romantičen trenutek. Hkrati s sončnim vzhodom pa sta na njuno veliko presenečenje lahko opazovala tudi lokalne ribiče, ki so prihajali na plažo opraviti svojo jutranjo veliko potrebo. Hehehe, Indija.
Dejstvo: V Indiji le 20 odstotkov prebivalstva uporablja stranišča.
Indija je »na polno«. Vprašajte kogarkoli, ki je deželo že obiskal. Toliko sva slišala o njej pred najinim odhodom – kako naporna in zahtevna zna bit za popotnika – da naju je kar mal skrbelo. Itak, saj sva se na Novi Zelandiji in Avstraliji totalno razvadila. Zdaj pa kar v Indijo.
Priletela sva v Chennai, glomazno 7 milijonsko mesto, ki ni znano po ničemer, razen tem, da je pač glomazno. Še Indijci pravijo… »Chennai, eh, brezveze«. Tu sva štartala najin indijski trip predvsem zato, da hkrati obiščeva najinega prijatelja Rama, Indijca, ki sva ga spoznala pred cca. 8 leti, ko sva potovala po Turčiji. Takratna kolektivna (in precej svinjska) zastrupitev s hrano nekje v Kapadokiji nas je očitno toliko zbližala, da smo ohranili stike in tako sva ga po tem enkrat midva obiskala v Coloradu v ZDA (ko je še živel tam), potem pa še on naju v Sloveniji. Zdaj živi v Chennaiju, ki je tudi sicer njegov rodni kraj.
Med poletom so nama v glavah še vedno odmevale njegove besede, ko nama je nekaj dni pred prihodom dajal napotke… »When you step out of the terminal, there will be a large crowd and I will be there…«. A large crowd… jao. Težko si je predstavljat, ampak, ko sva stopila iz letališke bajte, se je zunaj dejansko trlo na stotine ljudi. V obraz nama je usekal vroč, soparen zrak, in vsepovsod se je slišalo dretje in hupanje avtomobilov. Welcome to India!
Mogoče se zdi čudno, da tako na začetku opisujeva občutke, ampak Indija to dejansko je – mešanje različnih občutkov. Zaradi svoje zgodovine in kulture je ena najbolj edinstvenih držav na svetu. Po nekaj dneh bivanja v Indiji ti to hitro postane jasno. Tvoja čutila so neprestano bombardirana. Občutiš stvari, ki jih še nikoli prej nisi občutil, ali pa vsaj ne tako »na hard«. Akcija na ulicah, prometni kaos, revščina, smeti, garjavi psi, krave sredi cest, … dretje, hupanje, rohnenje motorjev, maltretiranje… smog, vonj po dreku in scavnici, pomešan z vonjem po rožah, ki jih ženske nosijo vpete v lase, in številnih začimbah, hrani… nenormalno žgoč in močan okus v ustih, ki vase spraviš eno izmed jedi… in nenazadnje švic, izčrpanost in pogosto tudi driska (v Indiji je pač higiena, kot jo poznamo doma, marginalnega pomena). Dežela ne prizanese nikomur in to je treba hitro razčistit. Vse, kar ti preostane je, da se »prepustiš toku«, sprejmeš situacijo, kakršna je, in začneš v vsem tem prepoznavati lepe stvari. Šele takrat lahko začneš uživat v Indiji. Zavedanje tega je sicer šele prva stopnja, da ti to potem dejansko uspe, je pa druga. A je nama že? Hmmm, not sure… :)
Ram je bil odlična uvertura v Indijo. Njegova družba nama je olajšala začetni šok in dvodnevna aklimatizacija v Chennaiju je zajemala naslednje aktivnosti: kako se v mestu prebiti od točke A do točke B (bodisi na avtobusu, v rikši, na motorju ali peš), shopping in okušanje hrane.
nedeljski, dopoldanski vrvež na ulicah Chennaija... to je v resnici zelo miren čas dneva
Promet v Indiji, predvsem v mestih, je N-O-R-I-Š-N-I-C-A. Tu ne poznajo pravil. Kje pa. Kot soudeleženec v prometu si moraš pot preprosto »izborit«. Kar pomeni konstantno izsiljevanje, ustrahovanje ostalih voznikov z brutalnim hupanjem in pogosto tudi kak chicken run. Neverjetno. In zgleda, da promet še najbolj funkcionira, ko se vsi držijo zgoraj naštetega. Avtobusi (oz. zarjavele in razpadajoče plehnate škatle na štirih kolesih) so najcenejša oblika javnega prevoza v mestih, a hkrati tudi počasna in precej neudobna (predstavljajte si avtobus, na katerem se gnete 300 ljudi). Da ugotoviš, v katero smer potuje, moraš vprašat ene pet različnih ljudi in od njih zahtevati izrecen »YES or NO mister?!«, saj ti v nasprotnem primeru samo čukasto skomignejo z glavo, kar po indijsko pomeni nekaj med JA, NE in OK. Avto-rikše so kul, hitre in še zabavne. Te bo pa marsikateri šofer probal nategniti s ceno, zato vožnja predhodno zahteva nadležna barantanja s precej trmastimi sogovorniki. Motorji… ej, noro. Sama si sicer še nisva drznila voziti motorja po indijskih ulicah, sva se pa zato že kar nekajkrat vozila »zadaj«. Ram ima recimo v lasti dva Bulleta (staro britansko motorno kolo znamke Royal Enfield), ki ju uporablja za vožnjo v službo, izlete, skratka vse. Sam pravi, da se med vožnjo vedno počuti ogroženega, a če hočeš »preživeti« v prometu, se je treba preprosto spustiti na nivo ostalih voznikov. Ej, čist noro. To je tesen slalom med avtomobili, tovornjaki, avtobusi, motorji, pešci in kravami, medtem ko ti v obraz suva pesek in zadušljive hlape. Aja, krave so očitno edini soudeleženec v prometu, ki ima prednost pred vsemi. Ker so Indijcem svete in jih je treba spoštovati ali preprosto zato, ker so preveč butaste, da bi se umaknile… kdo bi vedel. Kot pešec lahko pozabiš na pločnike. Pločnikov bodisi ni, so raztreščeni na prafaktorje ali preplavljeni z različnimi štanti. Zato se moraš počasi prebijati nekje ob robu ceste in paziti, da se ne pomakneš preveč proti sredi. In ne stopiš na kak drek (kravji, človeški?).
henna body art
Dalje. Ram naju je peljal v nek velik center z oblekami, ker je bil prepričan, da je treba Ireni kupit eno lepo indijsko oblekco z dolgimi hlačnicami in (kratkimi) rokavi, da se bo lahko lepo vklopila v množico. V nasprotnem primeru bi izstopala, vsi bi strmeli vanjo (indijski običaji narekujejo, da si morajo ženske »zakriti obline« in to velja tudi za tujce). Saj ne, da smo s kupljeno opravo rešili problem zijajočih pogledov (sploh ne), je bila pa to zelo zanimiva izkušnja. Indijski sari je de facto žensko oblačilo. Vsaka ženska ima svojega oziroma mnogo, mnogo teh. V štacuni smo lahko na treh nadstropjih opazovali trume žensk, ki so besno in neumorno brskale po oblekah različnih vzorcev in barv (kroj sarija je vedno enak – bombaž), medtem ko so (večinoma moški) prodajalci poslušno na pult prinašali nove in nove primerke. Kot da bi bile vsak dan neke super razprodaje, tako bizi je bilo. Tudi Ireni smo po cca. dveh urah izbiranja, preoblačenja in dodatnih popravkov izbrali široke hlače z obvezno ruto in tuniko. To je druga varianta tradicionalne noše – hlače in tunika. V južni Indiji vse ženske nosijo praktično samo eno od teh dveh možnosti.
nakupovanje cunj po indijsko
In na koncu hrana. Ram naju je zvlekel v dve dokaj fancy restavraciji na okušanje tradicionalne indijske hrane (vegetarijanske in mesne). O tem bi se dalo na dolgo razglabljat (v ločenem postu). Reciva le, da če nisi vajen indijske hrane, so to čisto novi okusi, povrh nenormalno močni in pekoči. In v Indiji praktično ne poznajo drugega. To se papca. Tudi telo pogosto odreagira drugače. Vsaj v najinem primeru je. Zaenkrat le z manjšimi prebavnimi motnjami (ma niti ne motnje, pač pa neke prebavne preobrazbe), ki jih pridno krotiva s pitjem Coca-Cole (preizkušen in celo »zdravniško potrjen« antidote za prebavne težave). Ornk začinjena hrana je ena (pretežno neškodljiva) stvar, (ne)higiena pa druga in bistveno večji faktor, ko gre za zdravje na poti. Indija je pač precej usrana in ljudje zelo malomarni, kar se čistoče tiče, zato je treba pazit. Vode iz pipe niti slučajno pit, pazit pri izbiri restavracije, izogibat se sadja in zelenjave brez lupine, ipd… ker je polno bakterij in ostale svinjarije, ki je nismo vajeni, in nas lahko pošteno zjebe. Drugače je hrana najboljša, kar sva jo jedla kdajkoli, da ne bo pomote…
na večerji z Ramom
Tako je nekako potekala najina aklimatizacija in več kot očitno je bilo, da je treba iz Chennaija po hitrem postopku spizdit ven. Ko sva stanovala pri Ramu, niti nisva vedela, na katerem koncu mesta sva. V vse smeri nas je obkrožala ena in ista podoba mesta – beton in gneča. Ampak tile (prvotni) vtisi so zelo površinski. Ko enkrat začneš vandrat naokol po Indiji, jo malo bolje zaštekaš, se poglobiš. Zaideš tudi v kraje, kjer izstopajo naravne lepote in kraje, ki so totalno laid-back. Boste videli v naslednjih postih… :)
Mar
21
Utrinki: Postanek v Singapurju
Z letom iz Avstralije v Indijo sva prestopila iz enega sveta v nekega popolnoma drugega, z vmesnim dvodnevnim postankom v Singapurju pa bežno ošvrknila še enega tretjega, tistega tropskega azijskega – vročina, sopara, eksotična hrana… čeprav na videz zelo razvitega. Singapur je ultra moderno azijsko velemesto, za povprečnega popotnika sicer ne tako drago, pa vseeno vredno le krajšega obiska.
Mar
13
Na sever | dan 8-14 | morske radosti
Nazaj ob obali. Zgornji, skrajni severno-zahodni konec Avstralije je spet ena sama suša. Še najbolj »zdravo« je bit zaprt v kakem klimatiziranem prostoru, drugače se nimaš kam skriti pred noro vročim soncem, nobene senčke, ništa! Tu raste samo scrub (puščavska trava), pokrajina je pretežno ravna in brezvezna. Se pa zato naravne znamenitosti nahajajo v morju. Tristo kilometrov dolg koralni greben Ningaloo ponuja pravo morsko životinjsko carstvo. To območje je zaščiteno v okviru Ningaloo Marine Parka, in ker se velik del koral nahaja tik ob obali, je super za snorklat. Ko enkrat z avtom zapelješ v park si najdeš eno izmed maloštevilnih senčk, kjer postaviš šotor, potem pa vzdolž cca. 50 kilometrov obale, ob kateri je speljana cesta, iščeš lokacije za snorklat.
Kva vse vidiš, ko si enkrat v vodi, wauuu. Vse sorte rib seveda (nekatere zelo velike, nekatere zelo pisanih barv), poleg tega pa tudi skate, hobotnice, rake, želve, morske pse… Yeap, tu živijo tudi morski psi, reef sharks, ki so manjše sorte in po marsikaterem zagotovilu človeku nenevarni, saj jim ne »dišimo« (karkoli že to pomeni). Se pa vseeno ne moreš znebiti rahlega strahu, ko enkrat odplavaš kakih 100 ali 200 metrov stran od obale. Napadi na človeka so se že dogajali, so pa zelo, zelo redki. Obstaja večja verjetnost, da ti na glavo klavir telebne… Videla pa vseeno sva mrcino, ko sva bila v vodi. Enkrat samo mirujoč rep (tu živeča sorta reef sharka ima prepoznaven bel flek na konici zadnje plavuti) očitno spečega morskega psa pod eno izmed skal, enkrat pa je Irena za nekaj sekund ujela enega, ki je plaval mimo. Skratka zelo razburljivo, za naju je bilo vse to precej novo in tudi Igor na vseh svojih dosedanjih potopih še nikoli ni videl toliko živali. Najlepši trenutek snorklanja (v vodi sva preživela ure in ure) je bil, ko sva kakih 15 minut počasi in leno plavala za eno izmed želv. Škoda, da nič od tega nisva mogla fotkat…
Aja, še ena zanimivost. Velik del tridnevnega bivanja v parku sva preživela z ekipo luštnega španskega para (norca sta imela namen v nekem starem kombiju brez klime prevoziti celotno Avstralijo ob obali) in Bolgarke in ko smo se nekega večera z južnega konca parka vračali nazaj v naš kamp na severu, nas je ob cesti pričakalo na stotine kengurujev (resno, na stotine). Kej tacga! Saj smo vedeli, da je treba pazit, ker so kenguruji aktivni od mraka do jutra, ampak tooooolk kengurujev. Haloooo! Povsooood so bili in kar skakali čez cesto. Igor je bil čist paničen, saj niti pod razno nisva želela kakega zbiti (ne samo zaradi uboge živali, pač pa tudi rentanega avta). Tako smo dobrih štirideset kilometrov vozili s povprečno hitrostjo 30 km/h in ene parkrat je bilo zelooooo blizu…
Po Exmouthu sva pičila nazaj dol proti jugu. Coral Bay, majhen turističen kraj ob obali, čeprav lep, ni bil nič posebnega. Tam sva dva dni preživela samo zato, da bi ugotovila, če bodo lokalni turistični operaterji štartali z whale shark turami. Ja, ta konec sveta je znan tudi po tem – torej največji ribi na svetu, impozantnem whale sharku, ki se tu med marcem in julijem hrani s planktonom. Je prava (svetovna) atrakcija in v tem času številni operaterji iz Coral Baya in Exmoutha na dnevni ravni vozijo ljudi na oglede, kjer je možno z morskim psom plavati. Anyway, za naju se žal ni izšlo, bilo sva tam pač prezgodaj v marcu…
Nižje dol proti jugu sva se ustavila še v Shark Bayu, še enem zaščitenem morskem območju, kjer je glavna atrakcija vsakodnevno futranje delfinov v kraju, imenovanem Monkey Mia. Čeprav dokaj kičasta, turistična zadeva, je bilo vseeno zelo zanimivo gledat interakcijo med tamkajšnjim park rangerjem, ki je vodil ogled, in jato šestih delfinov, ki so plavali okoli njega, se igrali med sabo, na koncu pa kar iz roke jedli. Delfini so res kjut…
In to je bilo to. Zadnjo noč sva prespala še v Cervantesu in si ogledala Pinnacles Desert, rahlo nenavaden puščavski svet, kjer iz peska ven štrlijo špičaste apnenčaste skale. Desetega marca sva bila že nazaj v Perthu, kjer so naju čakali pasoši z indijsko vizo…
Mar
09
Na sever | dan 4-7 | avstralska divjina, drugič
Karijini National Park (del regije, imenovane Pilbara), najin naslednji cilj, je od Kalbarrija oddaljen več kot 1100 kilometrov. Za pot sva zato planirala dva dneva s spanjem na enem izmed počivališč (neke vrste piknik placi ob cesti, na katerih je dovoljeno kampiranje oz. spanje), ki se vrstijo na vsakih 100 ali 200 km. Za tako pot moraš biti kar po malem mazohist. Cesta več ali manj stalno naravnost, pokrajina dost brezvezna, na poti se nimaš praktično nikjer ustavit, če pa že, se zaradi vročine slej ko prej spet spokaš v klimatiziran avto. Še doooobro, da sva imela udoben avto s klimo in tempomatom ter Tjašin FM transmitter za priklop iPoda. Če ne bi znorela… :)
Prvi dan je bila vožnja mučna. Ure in ure dolgočasne vožnje, edino mesto na poti, Carnarvon, pa polno čudakov in pijanih, opotekajočih se Aboriginov. Najbolj pa naju je potolklo ponoči na obcestnem počivališču, saj sva imela zaradi neznosne vročine in sopare (celo noč se praktično ni spustilo pod 30 stopinj) blazne težave s spanjem. Jeba…
Naslednji dan sva se le nekako zbrihtala, popila ornk kavo in mirno nadaljevala pot. Okoli popoldneva sva končno prispela v Tom Price, majhno mesto kakih sto kilometrov pred parkom. Pokrajina tu rata že nekoliko hribovita in za odtenk malo bolj zelena, samo mestece pa bolj kot ne služi kot baza za številne rudnike v okolici. To področje poleg naravnih lepot namreč vsebuje tudi največje zaloge železove rude v Avstraliji in na poti lahko vidiš kar nekaj velikanskih rudnikov, zarezanih v hribe, iz katerih se dvigajo oblaki prahu. Vidiš tudi neskončno dolge vlake, ki iz rudnikov tovorijo rudo proti pristaniščem na severu (dve lokomotivi, ki za sabo počasi vlečeta več kot 200 vagonov, nafilanih z nakopano rudo). Na splošno je sistematično odpiranje rudnikov v Avstraliji včasih v navzkrižju z interesi/pogledi okoljevarstvenikov in Aboriginov, ki se borijo za povrnitev v preteklosti neupravičeno odvzete zemlje. Tudi del nacionalnega parka Karijini je bil v začetku devetdesetih odvzet in predan v roke zasebne korporacije, ki tu zdaj fura enega največjih rudnikov v regiji.
C – Tom Price (pred Karijini NP)
Kakorkoli, v Tom Priceu je sledila še ena batina, ko so nama v lokalnem visitors centru razložili, da je ta hip večina nacionalnega parka zaprta, saj so v času deževne sezone (december-marec) ceste v parku (pa tudi glavne ceste) pogosto poplavljene. Matr sva bila slabe volje, po vsej tej vožnji ej. A se naju je Fortuna očitno usmilila in ko sva prišla tja, se je izkazalo, da so cel park uradno odprli en dan pred najinim prihodom. Fuck yeah!
In od tu naprej je šlo vse samo še navzgor. Šotorček sva si postavla v ful luštnem kampu (imel je celo tuše, umivalnike in barbecue) na začetku Banjima Dr, makadamske ceste, ki pelje skozi najbolj znamenit del parka, in se šla takoj ohladit v najbližjo sotesko, kjer sva bila spet čisto sama. Še temperature so bile presenetljivo zmerne (celo muh je bilo manj) in tisto noč sva spala kot ubita.
Naslednji dan pa v akcijo. Karijini National Park je obsežna planotasta pokrajina (dobrih 600.000 hektarjev), prepredena s številnimi, zelo ozkimi soteskami. Podobno kot v Kalbarriju so ceste speljane do roba sotesk, od koder se ti potem običajno odprejo spektakularni razgledi, od tu naprej pa pešpoti vodijo direkt na dno. In ko si enkrat v eni izmed sotesk, se ti zdi, kot da si v nekem drugem svetu. Visoke rdeče stene, slapovi, številni naravni bazenčki in taka mal nadnaravna tišina. Surreal! Kaj lepšega še nisva videla v življenju. In tako sva praktično cel dan skakala naokoli in raziskovala soteske, saj so poti speljane tudi po več kilometrov v notranjost. Ponekod je bilo treba tudi plezat po skalah ali preplavat bazenček, da si lahko sploh nadaljeval pot. Nekje so se soteske celo tako zožile, da sva si morala z vsemi štirimi pomagat. Res neverjetno. Povrh pa bilo ves čas prijetno hladno.
Naslednji dan sva ponovila vajo in prečekirala še preostale soteske vzdolž Banjima Dr, tako da sva jih imela na koncu že kar vrh glave. :) Ampak ja, marsikateri Avstralec, ki je obiskal Karijini NP, bo potrdil, da je to eden najlepših krajev v državi. Midva sva bila totalno navdušena.
Zdaj pa nazaj proti obali in novih 600 kilometrov vožnje… oh joy. :/
