Leta 2002 sva z Ireno pičila na najin prvi overseas trip na Novo Zelandijo in na poti tja napravila pit-stop v Bangkoku, kjer sva preživela pet dni. Tistih pet dni nama je bilo seveda noro fascinantnih, hkrati pa tudi iber napornih. Kulturni in klimatski šok je bil totalen. Vlage in vročine sploh nisva mogla prenašati, … Continue reading »
Najbolj luštn je tam, kjer se počutiš domače, right? Toda kraji, ki ti na potovanju tako priložnost ponudijo, so redki. Tu so v igri najrazličnejše okoliščine, a v najinem primeru gre vselej za ustvarjanje posebnih vezi z ljudmi, s katerim preživljaš čas in bivaš v neke sorte skupnosti. Pa naj gre za spontano ustvarjene okoliščine … Continue reading »
Kambodža je v zadnjih 500 letih svoje zgodovine prestala veliko hudega. Skozi vsa ta stoletja so morali njeni prebivalci hlapčevati bodisi pod Tajci, ki so v državo vdirali z zahoda, bodisi Vietnamci, ki so jih napadali z vzhoda. V drugi polovici 19. in v prvi polovici 20. stoletja je bila Kambodža del tako imenovane Francoske … Continue reading »
Velik del osrednjega in severno-zahodnega dela Kambodže pokriva največje sladkovodno jezero JV Azije, imenovano Tonlé Sap (ali veliko jezero v kmerskem jeziku), vključno z njenimi številnimi rečnimi pritoki in odtoki, vmes švigajočimi kanali (nekaterimi zgrajeni že v času velike kraljevine Kmerov) ter manjšimi jezeri in mlakužami. V kolikor v Kambodži potuješ izključno po kopnem, ti … Continue reading »
Tako smo vsako jutro štartali z našimi urami angleščine, zbor prisotnih otrok pa v en glas nazaj »Gooood moooorning teeechaaaa!« Z Ireno sva se sredi januarja kot prostovoljca pridružila lokalni izobraževalno-okoljevarstveni iniciativi, imenovani BCDO (Botumsakor Community Development Organization), v mestecu Andong Teuk na jugo-zahodu Kambodže, kjer sva tri tedne tamkajšnje lokalne otroke učila angleščino. Najina … Continue reading »
Spet en tistih postov, v katerem se vam bova hvalila s fotkami lepih plaž, bungalovčkov, visečih mrež, svežega kokosa ter pripovedmi o tem, kakšen neizmeren tropski raj sva odkrila. Tako pač to je, sorry. Irena si je zaželela malo morja in sonca po »azijsko« (za osvežitev spomina, Irena je svojo pot po JV Aziji začele … Continue reading »
Bogi revček Laos je brez morja (hej, še celo mi mamo tistih 40+ kilometrov obale), ima pa zato Si Phan Don. Kar v jeziku Laosa pomeni »4000 otokov«. V tem delu reke Mekong (baje širokem kar 14 kilometrov) na skrajnem jugu države se nahaja na stotine majhnih otočkov in nekaj manj večjih, na katerih tudi folk živi. Tu so lokalci ustvarili pravi mali tropski paradiž (no ja, vsaj približek), pa čeprav sredi velikanskega rečnega sistema in sredi tipične ruralne revščine.
Si Phan Don je eno najjačih backpacker-friendly »letovišč« na svetu(!), kjer se izključno henga in uživa. Resno. Otočki so poraščeni s palmicami, ob njihovih obrežjih pa so nanizani številni luštni, simpl bungalovčki in kul restavracije/kafiči. Celo nekaj pristnih peščenih plaž se najde naokoli. Izvzemajoč peščico midrange hotelčkov, vse skupaj deluje zelo »domače«, prevladuje tipična kmečka atmosfera in tujci se lepo »štekamo« z lokalnim prebivalstvom. Naprimer zraven našega guesthouse-a je delovala osnovna šola, kjer so otroci po cele dneve razgrajali bodisi na dvorišču, bodisi v učilnicah. Le nekaj minut hoje stran je stal lokalni budistični wat, kjer so menihi in ostali budisti v miru molili in meditirali. Vsepovsod riževa polja, krave in bivoli. Tipični Laos.
Z Ireno sva tu »obtičala« slab teden. Že prvi dan, še predno sva se lahko na otoku Don Khon dodobra vselila v najino super kjut sobico z verandico, visečo mrežo in direktnim pogledom na reko ter gor in dol švigajoče ribiške čolne (ter killer sončni zahod), je mimo naju kar naenkrat prikolesarila Daniela (Daniela iz Švice, glej prejšnje poste). Aaaaa! Punca se je pred kratkim vrnila iz Vietnama nazaj v Laos in nadaljuje svojo pot proti Kambodži. Can this get any better? Dobra relaksacija, dobra azijska hrana, dobra družba…
Si Phan Don ga torej zmaga. Pa čeprav obstaja tudi nekaj rajonov, predvsem na sosednjem otoku Don Det, kjer se poka trens, drogira in sporazumeva izključno v hebrejščini (ali yorkshirskem angleškem dialektu). :) A naša lokacija je bila, hjah, popolna. Pa da ne boste mislili, da se na teh otokih res samo henga. Obstaja tudi nekaj zelo zanimivih kulturno-zgodovinskih in naravoslovnih atrakcij. Recimo znameniti (in zelo ogroženi) sladkovodni Irrawaddy delfin s svojo tipično čeladasto glavo, ki se v teh vodah množično zadržuje med decembrom in majem. Mi trije z Danielo smo si »čredo« delfinov z majhnega najetega čolna ogledali nekega večera na južni strani našega otoka, že prav blizu meje s Kambodžo. Scena je bila nepopisno lepa – delfini, ki švigajo na površje, lokalni ribiči na delu, jate ptic na nebu in epski sončni zahod na obzorju…
Južni del Laosa je razvlečen vzdolž reke Mekong na eni strani, in hribi, ki mejijo na Vietnam, na drugi. Vmes je svet relativno nizek in bistveno bolj raven kot na severu. Ta del Laosa se zdi tudi bolj poseljen, in vzdolž glavne magistralke, ki se ob Mekongu vije dol proti jugu, je nanizanih cel kup večjih krajev in »staromodnih« mest, kot so Tha Khek, Savannakhet in Pakse. Ko smo se enkrat privlekli do mesta Pakse, sva se z Ireno odločila, da je treba spet mal v notranjost države pogledat, stran od množic in gostega prometa, čeprav se v Laosu nikoli ne počutiš resno utesnjenega (Farokh je v tej točki spizdil naprej proti Kambodži).
View Larger Map
Na poti proti jugu Laosa: (A) Ban Kong Lo, (B) Tha Khek, (C) Savannakhet in (D) Pakse
Za štiri dni sva najela polavtomatski 100cc motorčič, od prtljage vzela samo najnujnejše, in se odpeljala na večdnevni giro okoli masivne planote Bolaven in čeznjo. Vožnja, z izjemo enega odseka, ni predstavljala nič strašno zahtevnega. Večji del poti je potekal po dobro asfaltiranih cestah, kjer je bilo prometa minimalno. Tudi kakih orientacijskih in logističnih zapletov ni bilo, saj je tura dokaj dobro dokumentirana v popotniških vodičih in oglaševana v Pakse-ju ter tako posledično že neštetokrat zvožena. Se pa vseeno število falangov, ki jih srečaš na poti, ko enkrat zapustiš popularno popotniško »chill-out« vasico Tad Lo (drugi dan ture) in odrineš naprej proti vzhodu, skrči le na peščico in je tako občutek blažene osame v teh krajih enkraten. Mimogrede spoznaš kako ekstatično ekipo otrok, prijaznega (po možnosti naklanega) kmeta ali budističnega meniha. Pokrajina ne ponudi nič blazno spektakularnega, povsod polja, pašniki in plantaže (predvsem nasadi kave), je pa na poti ogromno slapov, pri katerih se lahko ustaviš in pohengaš. Nekateri med njimi so prav noro fotogenični.
Tura je bila uživancija, a all-in-all vseeno kar naporna. Praktično celodnevna vožnja na motorju na žgočem soncu ti pobere dober del energije, sploh pa je bil tretji dan naporen, ko sva z glavne ceste zavila na makadam, ki vodi čez planoto. Ta del poti je bil pošten izziv za Igorjeve (ne)izkušnje vožnje z motorjem. Totalno zjebana cesta, na momente polna globokega peska in ponekod tudi z velikimi nakloni (na mapci označeno z oranžno/rjavo). Hehe, kva sva se matrala. In požirala prah! Enkrat sva celo telebnila, ko sva pri hitrosti 50 km/h z dobro utrjenega makadama kar naenkrat zapeljala v enega izmed »peskovnikov« sredi ceste in izgubila kontrolo nad motorjem. Na srečo sva padla na pesku in tako fasala samo nekaj prask (motor je bil OK). Ampak a vidiš, tudi nama se je zgodilo! In ko sva dan zaključila v mestecu Paksong, sva bila totalno usrana od prahu in blata. Prav prekrita sva bila s sloji umazanije, bljak.
potek ture okoli planote Bolaven in čeznjo (picture borrowed from pgdsj.blogspot.com)
Zadnji dan je vožnja potekala smooth, zato sva nazaj v Pakse prispela zgodaj, in se zapeljala še v 30km oddaljeni Champasak, kjer sva si ogledala ostanke zanimivega templja iz 11. do 13. stoletja, ki so ga zgradili starodavni Kmeri. Celoten kompleks je v precej slabem stanju, a vsebuje dovolj zanimivih dokaj dobro ohranjenih detajlov, zaradi katerih sva preživela tam kar nekaj ur. Obisk templja je bila super popotnica za vsa zgodovinsko-arhitekturna čudesa, ki sva jih kasneje videla v Kambodži…
Aja, obstajajo tudi druge, malo manj preizkušene, manj zvožene in definitivno bolj avanturistične poti okoli planote Bolaven. Ko smo bivali v vasici Ban Kong Lo (glej prejšnji post), smo spoznali nekega Grka, ki je potoval po celotnem Laosu na svojem spodobnem motokros motorčiču. Ob približno istem času kot midva z Ireno, se je tudi on podal na roadtrip okoli planote, vendar po bolj »indirektnih« špurah. Nekaj dni po tem, ko sva se vrnila v Pakse, sva na njegovem Facebook profilu zasledila tole pripoved…
Drove by motorbike Attapeu – Pakse (Laos) through the forests south of the Bolavens plateau. Thought I was gonna make it in 1 day.
Day 1: After driving 8 hours, got lost and had to sleep in a wooden hut at a village near the Cambodia border.
Day 2: Drove another 8 hours. Bike got stuck in the mud HARD (knee deep) twice which short circuited most of the controls. I had no more strength left to take the bike out of the mud, luckily one man was returning from work with his 3 sons (on SCOOTERS) and helped me. My bike was so muddy I would slip in every uphill dirt road. In the end they helped me all the way to their village and even let me sleep at their home (wooden 2 story house).
Day 3: I left my camera and the start of a huge river crossing to film my (successful) crossing. When I came back by foot the camera was gone. Only 4 children were swimming by the river while I crossed it but they would pretend to be innocent. Went to some villagers nearby and explained it with gestures (nobody speaks English in the countryside). In the end the whole village was getting involved. After them ‘interrogating’ the children for 5 (no joke) hours they confessed they dropped the camera (INCLUDING ALL OF MY AWESOME PICTURES FUUUUUHNNN) in the river. Continued to Pakse. Only 5km before I made it to the main road, the lights went out and it was dar already. Crashed the bike big time with 25 km/h when the road became suddenly rocky. Pants torn, mobile phone shattered, big wound on knee. Fixed the bike so it would at least start again. Some trucker found me and used his lights for me to drive ahead to the next guesthouse. Guest house owner let me stay for free cause I had no more cash.
Day 4: 50 km paved road to Pakse (drove like a pussy) and getting the bike repaired.
Ko smo v Luang Prabangu prvič dosegli Mekong, nas je ta all-mighty azijska reka spremljala na naši poti praktično vseskozi do glavnega mesta Kambodže, Phnom Penha. Oziroma bolje rečeno, mi smo spremljali njo. Po kopnem. Mekong pooseblja življenje v Jugovzhodni Aziji. Ne le zaradi svojega ekonomskega (vsa ta masa vode namaka nešteta riževa polja in ostala poljedelstva) in okoljskega učinka, pač pa tudi kulturnega, saj že tisočletja povezuje in ločuje različna kraljestva, države in etnične skupine s tega območja. Je dvanajsta najdaljša reka na svetu, ki izvira visoko na Tibetanski planoti in se preko kitajske province Yunnan, Burme, Tajske, Laosa, Kambodže in Vietnama v vsej svoji veličini izlije v Južno Kitajsko morje, skoraj 5000 kilometrov stran od svojega štarta. The giver of life, kot reko radi označujejo.
Od Luang Prabanga naprej, dol proti jugu, se je poprejšnja idilična laid-back podoba Laosa drastično spremenila. Relacija Luang Prabang – Vang Vieng – Vientiane (glavno mesto Laosa) predstavlja tako imenovano falang trail (falang pomeni »Zahodnjak« v jeziku Laosa) – popotniško špuro, ki jo naredi vsak turist oz. bakcpacker na svojem romanju skozi državo. In če Luang Prabang še nekak dostojno prebavi množice turistov, sta Vang Vieng in Vientiane mesti, ki bi ju lahko z Ireno mirne volje preskočila. Pa ju nisva. Zakaj že ne? Sploh Vang Vieng, ki je še do nedavnega slovel kot glavna destinacija za party rajo, katere priljubljena turistična aktivnost je bil zloglasni tubing – neke vrste ležerno plavanje po reki navzdol v velikanski gumijasti zračnici. Sliši se dokaj nedolžno in dolgočasno ampak catch je v tem, da je bila ob reki nanizana cela vrsta barčkov, kjer so »mimoidočim« ponujali vse od žeščega domačega »šnopca« (imenovanega lao-lao) pa do gob (s tem ne misliva jurčkov). In ker je v prejšnjem letu bojda utonilo kar nekaj naklanih/zadetih turistov, so vse bare ob reki skenslali in v mestu uvedli »policijsko uro«. Tako danes Vang Vieng deluje kot mesto, ki se frustrirajoče trudi bit neke sorte party meka Laosa, pa to ni. V mestu mrgoli na pol praznih barov in guest house-ov, (še vedno precej) lahkomiselne evropske/avstralske/izraelske mladine, ki ga serje naokoli, in tečnih lokalcev, ki jim biznis upada zaradi novih pravil. Okoliška pokrajina, kjer se ponuja kar veliko outdoor stvari za počet, je sicer ful lepa, a kaj ko te z motorjem ustavijo na čisto vsaki jebeni razmajani brvi čez bilokateri potok in od tebe zahtevajo »mostnino«. Itak, falang lahko vse plača. Povrh smo se zaradi nepričakovanega tehničnega zapleta še precej brutalno skregali z lastnikom shopa, kjer smo rentali naše motorje. Long story…
Saj drugače niti ni bilo tako grozno. Potujoča ekipca smo bili še vedno taprava (midva z Ireno, Farokh in Švicarka Daniela). Med našim bivanjem v Vang Viengu smo pošteno zapili Farokhov rojstni dan in pač obilo hengali. V bistvu skoraj nič drugače od ostalih falangov. Kaj sploh sitnariva? Aja, pa v skoraj vseh (ne pretiravam, ko napišem »vseh«) barih so čez cel dan (spet ne pretiravam) na televizorjih predvajali epizode serije Friends. Tudi to je ena izmed »očarljivih« posebnosti Vang Vienga. Uh
A – Luang Prabang, B – Vang Vieng, C – Vientiane, D – Ban Kong Lo
Next stop. Vientiane? Booooring! Glavno mesto Laosa, ki se trudi bit neki kvazi-moderno, kvazi-kulturno ali kvazi-turistično, pa mu to baš ne uspeva. Na vsakem vogalu naletiš na ladyboy-a, kakega čudnega turista ali expat-a. Da bo kontrast popoln, je v mestu povrh kar nekaj »party«hostlov (v enem izmed teh smo po spletu nesrečnih naključij obtičali tudi mi), kjer pozno v noč nabijajo muzko in furajo happy hour termine z zastonj (cheap) viskijem. In to so praktično edini placi za večerno druženje v mestu, saj se mora vse ostalo do enajste ure spokat spat (razen kakih zakotnih klubov, kjer se fura prostitucija). Zanimivo, niti ene same fotke mesta nisva naredila v treh dneh našega bivanja v Vientiane-u…
No ja, saj spet ni bilo tolk hudo. Za en dan smo se na motorjih odpravili ven na podeželje, drugi dan pa praktično v celoti preživeli v enem izmed fitness centrov. Oh yeah, cel dan telovadbe, jačanja mišic, bazenčkanja in savne, zaključeno z eno uro tajske masaže. Vse skup za šest oirov. Kaj sva iz forme, ej! Pa super indijsko restavracijo smo odkrili (Farok je, tako kot midva, velik fan indijske hrane, saj je ravno tako pred kratkim tam preživel nekaj mesecev)… in to je v bistvu to.
Je pa kar odleglo, ko smo se enkrat spokali naprej dol proti jugu. Pot nas je po celem dnevu vožnje privedla v majhno vasico Ban Kong Lo v centralnem delu Laosa. Po petih minutah razgledovanja naokoli se je pred nama znašla majhna punčka, vsa nasmejana, in nama molila čisto mladega cvilečega kužka. Jeeee, kolk si pa ti luštnaaaa! Končno spet prijetna vaška scena, prijazni ljudje, čudoviti razgledi na okoliške gore in apnenčaste klife! To smo rabili (še vedno potujeva s Farokhom, Daniela je šla v Vietnam). V bližini vasi se nahaja prav odštekana jama, imenovana Tham Kong Lo, skozi katero teče reka. Jama je 7 kilometrov dolga in v obliki naravnega tunela speljana direkt skozi masivno goro na koncu doline, kjer smo bivali. Tukajšnji prebivalci tunel že od nekdaj uporabljajo za prevoz z ene strani gore na drugo (kjer se ravno tako nahajajo vasi), edina druga opcija je celodnevni hajk preko gore. Vožnja s čolnom traja skoraj eno uro, notri pa seveda popolna tema. V enem delu se jama odpre v 100 metrov široko in skoraj toliko visoko dvorano, spet v drugem delu je jama posejana z noro lepimi stalagmiti (in ostalimi kapniškimi »umetninami«), ki jih lokalci tretirajo kot naravne stupe… Hudo!
Bivanje v Ban Kong Lo-ju je bil odličen antidote vsem dnem, preživetim v Vang Viengu in Vientiane-u. Končno smo se odlepili od falang traila. Ocenjujeva, da od Vientiane-ja dalje približno 80% popotnikov/turistov od tistih 15%, ki nadaljujejo svojo pot po Laosu (in ne pobegnejo na Tajsko ali v Vietnam ali pač domov), piči direktno dol na skrajni jug države v Si Phan Don (popularno »chilled out« otočje na reki Mekong; tudi midva bova eventualno tam – na blogu, v resnic sva že bla). No, 20% ljudi od teh preostalih 15%, med katere se upava šteti tudi midva, pa se vmes še kje ustavi. Zapleteno. In brez dvoma smo za svojo »potrpežljivost« in interes vedno nagrajeni. Za posebna doživetja med popotovanji se je pač treba včasih izogibat najočitnejšim špuram, navadit upoštevat word of mouth priporočila enakomislečih ljudi, znat »med vrsticami« brati razne popotniške vodiče kot je Lonely Planet, predvsem pa slediti svojim občutkom in željam ter pokazat malo smisla za pustolovščino. Sicer se znajdeš v krajih, kot je Vang Vieng… :)
Oziroma jih vsaj midva z Ireno nisva. Ljudje vedno radi teoretiziramo, špekuliramo, razglabljamo o krivicah in grozodejstvih, ki se dogajajo v vojnah. Pri tem odkrito obtožujemo eno ali drugo stran, ki je kriva za celo vrsto zločinov kot posledica nekonvencionalnih metod vojskovanja, ignorance, obupa ali pač neusmiljenega sovraštva in »spranih možganov«. ZDA so vedno priljubljen grešni kozel, ko gre za kritiziranje vojn, v katere so direktno ali indirektno vpletene. Čeprav v svoji vojni propagandi običajno uporabljajo nekoliko bolj »civilizirano« retoriko, ki ji mediji radi nasedajo, pa to ne pomeni, da civilno prebivalstvo zaradi tega kaj manj strada, ali da so njihove vojaške intervencije bolj »humane« oz. upravičene.
Vojna v Vietnamu je bila totalno brezsmiselna in kruta. To je dejstvo. Brez kakega posebnega ekonomskega razloga, kot to velja za večino današnjih vojaških konfliktov (OK, masovna proizvodnja orožja vedno nekomu »koristi«), pač pa so bili razlogi povsem ideološki. In ZDA so v vojno očitno tako hudo zabredle, da so morale poseči po bolj radikalnih in destruktivnih metodah vojskovanja, katerih posledice se čuti še danes…
“Agent Orange”
Ko sva si Farokhom ogledovala razstave fotografij v muzeju War Remnants v Saigonu, posvečenemu vojni v Vietnamu (muzejske razstave tam so presenetljivo objektivne, saj večinoma pričajo o krutosti vojne in stradanju civilnega prebivalstva), sva naletela na eno izmed specialnih sekcij, ki je nosila ime »Agent Orange«. Kar sva tam videla, naju je totalno šokiral. Fotografije so kazale iznakažena in deformirana telesa ljudi, otrok in dojenčkov… živih in mrtvih.
muzej War Remnants v Saigonu
»Agent Orange« je oznaka izredno toksičnega herbicida, ki ga je ameriška vojska med vojno s pomočjo letal in helikopterjev na veliko špricala po pokrajinah Južnega Vietnama. Glavni namen je bil uničiti obsežne predele džungle, kjer je bila locirana vojska Severnega Vietnama, katera bi tako ostala brez kritja. Še en blazno »domiseln« cilj te operacije je bil špricanje polj, kar je ljudi na podeželju prisililo, da zapustijo svoje kmetije in se preselijo v mesta (ZDA so bile prepričane, da bodo s tem »izstradale« sovražnika, saj naj bi le-ta večino hrane pridobival prav od kmečkega prebivalstva).
Ameriška vojska je med leti 1962 in 1971 v Južnem Vietnamu ponucala preko 75 milijonov litrov tega sranja in uničila na milijone hektarjev gozdov in obdelovalnih površin. Več milijonov prebivalcev se je moralo zaradi zastrupljenih polj s podeželja preseliti v mesta, natančneje v revne slume. Združeni narodi so baje že leta 1966 ZDA obtožili, da so uporabljene metode kemičnega vojskovanja v nasprotju z Ženevsko konvencijo. State Department je tistega leta šele prvič uradno naznanil podrobnosti o svojih operacijah…
A zastrašujoče posledice tega ravnanja so se začele kazati šele proti koncu vojne in po njej. Ocenjuje se, da je zaradi prekomerne direktne izpostavljenosti herbicidu ali kontaminirane zemlje, vode in živine umrlo, obolelo ali bilo fizično iznakaženih približno tri milijone Vietnamcev. Preko 150.000 dojenčkov se je do danes (že tri generacije) rodilo z najrazličnejšimi deformacijami telesa. Tudi številni ameriški vojni veterani trpijo za posledicami izpostavljenosti herbicidu. Grozno, poglejte si te fotke recimo…
(photos by Jonathan Taylor; klikni na fotko za dostop do celotne galerije)
…ali pa tole zanimivo dokumentacijo s strani nekdanjega foto dopisnika Philipa Jonesa Griffithsa, ki je med vojno in po njej skupaj spravil številne fotoreportaže, med drugim tudi tole, posvečeno žrtvam herbicida – http://digitaljournalist.org/issue0401/pjg_thumbs.html, ki je izšla v okviru knjige Agent Orange: “Collateral Damage” in Viet Nam.
Še ena (šokantna) zanimivost. Eden glavnih proizvajalcev herbicida »Agent Orange« med vojno je bilo ameriško podjetje Monsanto. V kolikor ste gledali kontroverzni dokumentarni film Food Inc. iz leta 2008, ki zelo kritično govori o prehrambni industriji v ZDA, se boste sigurno spomnili zgodbe o Monsantu. V dokumentarcu je korporacija predstavljena kot izrazito manipulativen monopolist na trgu soje. S pomočjo političnih mahinacij in patentnih tožb je podjetju uspelo pridobiti 90-odstotni delež na trgu, povrh pa je njihov paradni produkt genetsko predelano sojino seme za »enkratno uporabo«, ki ga ni možno presajati.
V primeru herbicida »Agent Orange« je skupina prizadetih ameriških vojnih veteranov in njihovih družin v osemdesetih letih vložila tožbo proti Monsantu in nekaterim ostalim podjetjem, vpletenih v proizvodnjo herbicida za namen uporabe v Vietnamu. S pomočjo močnega odvetniškega zastopstva so se tožena podjetja uspela spretno »rešiti« z izvensodno poravnavo, ki je žrtvam herbicida zagotovila precej mizerno denarno kompenzacijo (max 12.000 dolarjev in posledičen odvzem državne invalidske pomoči). Case closed…
V zadnjih nekaj letih je ameriška vlada z Vietnamom naposled sklenila vrsto sporazumov, na podlagi katerih bo financirala projekte čiščenja in pogozdovanja najbolj kontaminiranih območij. Seveda v luči tesnejšega ekonomskega sodelovanja med državama. In s pomočjo ameriškega davkoplačevalskega denarja…
Masovno bombardiranje Laosa
Med vojno je večina kopenskih bojev potekala na območjih Južnega Vietnama. Severni Vietnam je velik del svojih enot in orožja tja spravil preko Laosa, ki je predstavljal »bližnjico« med obema deloma države. Laos je bil med vojno sicer deklariran za nevtralno državo, a je Severni Vietnam preko goratih in z džunglo poraščenih predelov kljub temu transportiral ogromno orožja in vojakov, povrh pa so mu pri tem pomagale tudi nekatere domače pro-komunistične frakcije. Mreža skrivnih poti in cest, tako imenovana Ho Chi Minh Trail, ki je bila speljana preko Laosa, je postala glavna oskrbovalna žila za enote Severnega Vietnama na jugu.
Ko je Američanom enkrat dopizdilo, so se »reševanja problema« lotili po svoje. Leta 1964 so začeli na veliko iz zraka bombardirati vzhodni del Laosa, kar je trajalo vse do konca vojne leta 1973. V devetih letih je ameriška vojska na Laos zmetala preko dva milijona ton bomb v okviru več kot 580.000 bombnih misij z namenom uničenja oskrbovalnih poti Severnega Vietnama (ki pa se ni zgodilo). Laos je s tem postal najbolj bombardirana država per capita v svetovni zgodovini.
Po končanih zračnih operacijah je veliko bombnega »materiala« ostalo neeksplodiranega (približno 30 odstotkov!). Največ majhnih bombic (del kasetnih bomb), ki danes še vedno ležijo vsepovsod, in so krive za cel kup nesreč med ljudmi, še posebej pa nevednimi otroki. Menda vsako leto umre ali se resno poškoduje približno 100 ljudi, ki ponesreči naletijo na eno izmed teh neeksplodiranih bombic (zgledajo kot nekakšna majhna žogica).
Ko potuješ po severu države, pogosto vidiš ostanke (praznih) bombnih tulcev in lupin, ki jih lokalci pridno uporabljajo za razno razne namene (za hišo, vrt, bankine, ipd.). Videlo smo celo tipa, ki je v velikanskem kosu bombe veslal čez reko. A problem je kot rečeno boleč in kroničen, saj je praktično vsaka provinca v državi »kontaminirana« z neeksplodiranimi sredstvi (ang. UXO –unexploded ordnance). Ker vlada in razne institucije, ki se s problematiko ukvarjajo, niti ne vedo natančno, kje vse se ta smrtonosni material nahaja, so obsežna področja zaradi potencialne nevarnosti off-limits in tako marsikateri farmer ne more obdelovati zemlje. Ocenjuje se, da je kar 78 milijonov bombic ostalo neeksplodiranih…
V glavnem mestu Vientiane deluje zelo posrečena lokalna nevladna organizacija COPE (www.copelaos.org), katere glavno poslanstvo je rehabilitacija žrtev neeksplodiranih bombnih teles v Laosu. Njihovo delo vključuje zdravstveno oskrbo (predvsem fizioterapijo) ter izdelavo protez ter drugih naprav za pomoč pri gibanju. S pomočjo vladnih ter številnih prostovoljnih prispevkov z vsega sveta so uspeli življenje olajšati tisočim in tisočim žrtvam. V okviru njihovega zdravstvenega kompleksa imajo tudi zelo zanimiv in informativen visitor’s centre, kjer sva med drugim spoznala 20-letnega Phongsavatha, ki je nekaj let nazaj izgubil vid in obe roki zaradi ene takšnih bombic. Je eden najbolj vnetih promotorjev centra in član organizacije, ki se bori za globalno prepoved uporabe kasetnih bomb (fant svoj majhen laptop uporablja s pomočjo ustnic!). Na tem videu ga lahko vidite med debato s Hillary Clinton, ki je Laos obiskala lani, med drugim tudi COPE – http://www.youtube.com/watch?v=2rZ-yTfmWiM (pri 1:13).
Z Ireno sva prispevala simboličnih 75 dolarjev, kolikor stane izdelava in »implementacija« umetne noge za eno izmed žrtev bombic. Kak mesec kasneje sva po emailu prejela ponovno zahvalo s strani organizacije, skupaj s »poročilom« o 65-letnem Lungu Luavangu, ki so mu na podlagi najine donacije priskrbeli protezo. Vsak lahko na tej spletni strani »kupi nogo« – www.copelaos.org/donate.
Po nekaj dneh relativne divjine in umirjenega vaškega življenja ob reki Nam Ou, smo se znašli sredi »civilizacije«. Mesto Luang Prabang je biser Laosa – mešanica med zapuščino starih kraljestev, ki so vladala na tem območju, in ostanki francoske province iz konca 19. in začetka 20. stoletja, skrbno »spolirana« za namen turističnih paketov in mase prišlekov s celega sveta. Roko na srce, kar upravičeno, človek kaj kmalu obnemi ob pogledu na mesto, katerega lepote in kulturna ponudba skoraj v ničemer ne spominjajo na ostala večja mesta Laosa. Luang Prabang je definitivni hot spot države, kjer številni čudoviti budistični templji in hiške, grajene v francoskem kolonialnem stilu, ustvarjajo prav posebno atmosfero. Kot v kakšni pravljici. Mesto je že od nekdaj veljalo za budistični in spiritualni center regije, zato praktično na vsakem koraku naletiš na kakega v tradicionalno oranžno haljo ovitega meniha. Tu smo se tudi prvič ozrli na mogočno reko Mekong (OK, v resnic drugič, s Farokhom sva namreč nekaj dni preživela na njeni delti ob izlivu v Kitajsko morje na jugu Vietnama), ki nas je kasneje spremljala na naši poti preko celotnega Laosa vse do glavnega mesta Kambodže, Phnom Penh.
Kljub višjim cenam, obilju fancy kafičev ter restavracij, pompoznih vil in high end hotelov, pa celotna turistična scena niti ni tako tečna in pretenciozna, še bari se zaprejo najkasneje ob 22.30 (z izjemo nekega bowling kluba na obrobju mesta, kamor po polnoči odrine vsa žuranja željna mladina). Mesto je ful všečno in simpatično. Celo vozniki tuk-tukov so prijazni…
Vožnja iz Sape na skrajnem severnem koncu Vietnama do meje z Laosom nam je vzela cel dan. Prekladanje po avtobusih dobesedno od jutra do večera in vožnja po obupno slabih in vijugastih cestah. V obmejnem mestu Dien Bien Phu, znanem po večmesečnih bojih med francoskimi enotami in enotami Viet Minha v času prve vietnamske vojne v petdesetih letih (Francozi so tu, mimogrede, dobili hudo po pi***), smo imeli le toliko časa, da smo našli hotel, nekaj pojedli, se stuširali, nato pa po hitrem postopku padli v komo. Naslednje jutro ob petih zjutraj nas je že čakal avtobus, ki nas je zapeljal čez mejo v Laos.
Prečkanje v Laos je bilo, kot da bi stopil 20 let nazaj v čas. V primerjavi z Vietnamom je Laos bistveno manj razvit in tudi bistveno manj poseljen (prebivalstvo šteje cca. 6 milijonov, medtem ko v Vietnamu živi 90 milijonov ljudi). Država je stisnjena v »čošak« med Vietnamom, Kitajsko, Tajsko in Kambodžo, brez dostopa do morja, in bila kot taka z geopolitičnega stališča vedno relativno nepomembna, izolirana in posledično zelo revna. Sploh severno-vzhodni del države, kjer se je naša pot začela, je ena sam gorata divjina z majhnimi vasicami in izključno kmečkim prebivalstvom. Kar je super, če te mikata bolj ležerna podeželska scena in lepa narava. Dežela je zelo hribovita in vsepovsod te obdajajo bujni gozdovi. Folk pa totalno na izi, kar je pravi kontrast v primerjavi z »all about business« orientirano dinamiko sosednjega Vietnama.
Avtobus nas je odvrgel v prvi vasi za mejo, Muang Khua, ki je slikovito vpeta med visoke hribe ob reki Nam Ou. Tu smo torej prvič »zadihali« Laos. In vtisi so bili zelo pozitivni. Med popotniki Laos pregovorno velja za eno najbolj »sproščenih« držav jugo-vzhodne Azije, kar se je takoj izkazalo za resnico. Ljudje te sploh ne gnjavijo, nasprotno, te bodisi prijazno pozdravijo s »sabaideee« ali pa sploh ne porajtajo. Tako se lahko tujci povsem neovirano sprehajamo po vaseh in pri tem ne pritegnemo nobene posebne pozornosti, če pa že, je to običajno v obliki navdušenih otrok ali toplih nasmehov starejših ljudi (v poznih popoldanskih urah tudi mahanje nažganih domačinov, ki te izpred svojih hiš vabijo na glažek ali dva). Najs…
Prvih nekaj dni Laosa je potekalo v stilu »okušanja« mirnega lokalnega življenja na reki Nam Ou. Praktično celo pot do Luang Prabanga, naše prve večje destinacije v tej državi, smo prepotovali po vodi v ozkih podolgovatih čolnih, s katerimi tovorijo ljudi ter material gor in dol po reki. Vožnja po reki navzdol je bila noro lepa, večino časa so nas obdajali strmi hribi, poraščeni z džunglo. Življenje ob rekah je tradicionalno del kulture Laosa, saj so ljudje od njih močno odvisni – zaradi transporta, namakanja polj, ribolova. Ena izmed vasic na naši poti, kjer smo preživeli nekaj dni, je recimo dostopna le po reki.
Pot od Sape (Vietnam) do Luang Prabanga (Laos).
Karta mečkn narobe kaže pot od Muang Khue do Luang Prabanga;
ta del smo opravili skoraj izključno po reki Nam Ou…
So pa spremembe na vidiku. Zaradi čedalje večjega medsebojnega političnega in gospodarskega povezovanja držav jugo-vzhodne Azije, se je Laos kar naenkrat znašel »vmes«, zaradi česar se sedaj besno gradijo ceste po celi državi. Ob prihodu v mestece Mung Khua smo reko Nam Ou prečkali s pomočjo splava, kak kilometer ali dva nižje pa se že vidijo temelji velikanskega mostu v gradnji. Predvsem Kitajci, ki jih zanimajo tako hidro potencial Laosa, kot tudi boljše transportne povezave s Tajsko in Burmo, v zadnjih letih veliko vlagajo v infrastrukturo Laosa. Rečni promet bo tako nekega dne praktično v celoti izginil, s tem pa tudi del kulture Laosa, saj se bo ljudem bolj splačalo na bus (hitreje, ceneje), kot pa na čoln.
Začelo se je okoli opoldneva. V lepem, sončnem vremenu smo se s Tereso odpravili na dom njene sestre, ki živi kako uro vožnje stran od Kon Tuma, nekje na podeželju. Njena familija in sosedje naj bi se zbrali na družinskem pikniku, na katerega sva bila povabljena tudi midva s Farokhom. Sweet! Na poti smo se ustavili na majhnem pokopališču, kjer je pokopana Teresina mama, v neki majhni štacuni pa kupili še nekaj sokov in sladkarij. Obetalo se je prijetno popoldne…
Pri Teresini sestri se je zbrala druščina kakih 15-20 ljudi. Poleg njenega moža Danga, najmlajšega sina in dveh sester, so bili tam še razni strici, bratranci, nečaki in nečakinje, ene par sosedov in njihovih otrok. Nihče razen Terese ni znal angleško, zato je bila interakcija precej omejena in sramežljiva. Veliko prijaznih nasmehov, gestikuliranja z rokami in molestanja tistih nekaj vietnamskih fraz, ki sva jih s Farokhom premogla. To so pač kmečki ljudje, ki niso vajeni tujcev. Ampak luštn vseeno.
Pogostitev je bila speljana v klasičnem vietnamskem stilu. Sredi dnevne sobe so razgrnili tepihe in nanje postavili hrano – riž, zelenjavo, ocvrto ribo, razne omakce (ribja, čilijeva) in nekaj regionalnih »specialitet«, kot so juha iz bambusa, mleto kačje meso in ocvrti črički. Yeap, črički, presenetljivo okusni. Z ekipo smo se posedli na tla ter pridno mljasali. Gostitelji so na dan privleki še nekaj gajb pira in začeli smo besno nazdravljati. »Čin čiiiiin…« je zadonelo ob praktično vsakem požirku. Vsi s(m)o bili totalno dobro razpoloženi.
Ko se je pojedina bližala koncu in ko sva s Farokhom že mislila, da smo zaključili za danes, sta se kar od nekje magično prikazala dva velikanska glinena vrča, iz katerih so ven štrlele slamce. Eee?
Riževo vino boys and girls!
Tu pa zdaj ni heca. Riževo vino je vietnamska »sveta« žganica (značilna tudi za druge države tega dela sveta), ki jo tradicionalno pripravijo iz fermentiranega riža in kombinacije začimb. Vse skupaj pustijo tesno ovito v bananine liste »počivat« v teh vrčih vsaj mesec in potem ponucajo za posebne priložnosti, kot je bila tale. Predno se začne piti, se vrč do vrha napolni z vodo, ki se hitro naužije alkohola. Pri pitju se folk običajno menja, a skoraj vedno se pije v parih. In ja, v našem primeru so seveda vsi družinski člani in prijatelji hoteli piti z nama… po večkrat. Ajme joooj, nevarna reč. Farokh povrh sploh ne pije (oziroma se je alkoholu zapriseženo odrekel pred leti). Če nakažeš, da ne moreš več piti oz. imaš dovolj, te bodo ljudje samo čudno in zaprepadeno pogledali v stilu »Je vse v redu s tabo? Sem kaj narobe naredil/a?« Uh. Po nekaj seansah je na srečo sledil time-out. Muškarci so se preselili ven na dvorišče, žene so se lotile razno raznih opravkov, Teresa je morala nazaj v Kon Tum za nekaj ur zaradi zbolelega otroka v eni izmed sirotišnic, midva s Farokhom pa sva se s Teresino nečakinjo pomerila v karaokah, hehe. Praktično vsak vietnamski dom premore svoj »setbox« – predvajalnik, feršterker, mešalko, TV in mikrofone. Peli smo v glavnem vietnamske štiklce ter edini angleški komad, ki so ga imeli v »bazi« Whitney Houston – I Will Always Love You. Še dobro, da sva imela že nekaj alkohola v riti. :)
Ko sva imela dovolj karaok, sva se s Farokhom tudi sama prestavila ven, kjer so moški posedali v krogu in pili pir. Še predno sva se lahko naštimala, sva že imela vsak svojo flašo piva v rokah in… »čin čiiiiiiin«. Komunikacija je, kljub odsotnosti Terese, vidno napredovala. Momljanje, mahanje z rokami in režanje je postalo bolj artikulirano, razumljivo. I wonder why. Poleg pira je bila v obtoku zdaj tudi majhna plastična vrečka z neko prosojno tekočino. Ojojoj…
Okoli štirih popoldne (I think) se je vrnila Teresa. »Ok fanta, povabljeni smo na obisk k sosedom, ki bi vaju radi spoznali.« Šur, gremo. Brez ugovarjanja sva, že zmerno nažgana, odpeketala za Tereso in Dangom. Na poti so naju mimoidoči ljudje ustavljali in prijazno pozdravljali. Ko smo se ustavili pri neki bližnji osnovni šoli, se je povrh ven usulo še kakih 50 ali več navdušenih mulcov, s katerimi sva si potalala petke in povadila nekaj osnovnih angleških fraz.
Pri Teresinih prijateljih spet povsem nova druščina sosedov in sorodnikov, s katerimi sva sedela v krogu in veselo »kramljala«. Piva je zmanjkalo, a brez panike, tudi naši novi gostitelji so imeli svoj vrč ter plastične vrečke polne riževega vina. Ki je zdaj že bistveno lažje teklo. In zdaj je bilo na vrsti tudi proper petje. Tip, ki naju je povabil k sebi na dom, je imel dokaj spodoben setup za karaoke, njegova zbirka pa je premogla tudi nekaj angleških komadov. Skoraj vsi gostje po vrsti so zapeli kako pesem, naš gostitelj in Teresa sta še posebej lepo pela, a praktično vsi so peli vietnamske ljubezenske pesmi in takšne ali drugačne žalostinke. Ko sva bila midva s Farokhom na vrsti, sva se po skrbnem pregledu seznama komadov odločila, da malo popestriva sceno in pred vsemi zbranimi, seveda že pošteno pod gasom, zapela tegale…
Kaj je blo veselo ej. Jaz sem ga kar pil naprej, dobrodušno sprejel vsak podarjen glažek žganice brez kakršnekoli zavore (običajno se riževo vino podaja v krogu, pri čemer moraš ti natočiti naslednjemu kandidatu, ki sedi zraven). Farokh se je s skrajnimi napori izogibal novim in novim rundam, tudi s fejkanjem pitja, hehe. V zgodnjih večernih urah smo plesali, se objemali, besno režali in si pogumno podajali mikrofon. Brez kakšnih posebnih poglobljenih ali duhovitih debat. Mene je že kar pošteno odpelal, Farokh je plesal kot utrgan (nekje vmes se je razvedelo namreč, da nima punce ali žene), povrh pa smo se špilali tudi razno razne igrice, npr. ko s palčkami podajaš nekomu hrano v usta. Neka čudna vietnamska folklora…
Pozno zvečer je končno napočil čas za odhod. Neeeee, pa tolk je finoooo. Življenjski ritem je v tem delu sveta pač nekoliko drugačen. Žuri se zaključijo relativno zgodaj, saj ga folk začne piti že ob štirih, ko se zunaj počasi temni. Jaz sem bil kar pošteno nažgan, od tu naprej je vse skupaj postajalo že rahlo megleno… mislim, da me je takrat riževo vino dokončno »dohitelo«.
In potem sva prispela v Kon Tum. Wauuu, kaj smo se mel dobr! Res, takšnih srečnih in intimnih trenutkov v krogu preprostih in ljubeznivih ljudi, ki so ti po eni strani tako tuji, po drugi pa tako zelo blizu, res ne doživiš pogosto. In tega si običajno na potovanjih najbolj želiš. Da si v središču dogajanja, da doživiš tisto pravo lokalno življenje in razpoloženje, tiste posebne trenutke v svoji »neokrnjeni« obliki. V našem primeru je to bil pač družinski piknik, kjer smo se ga besno napili, in ki ga je rahlo popestril obisk dveh nasmejanih tujcev v čudnih oblekah.
Predno sva se odpravila nazaj v hotel, sva premogla še toliko moči, da sva se zvlekla do štanta s palačinkami v družbi dveh Avstrijcev. Jao, sploh se ne spomnim njunih obrazov, spomnim pa se, da ste v Kon Tumu ustavila za en dan na poti v Laos. Štala. Nekje vmes, ko se mi je svet že pošteno obračal na glavo, nisem več sfolgal. Druščini sem se opravičil, da me je »mečkn odpelal«, vstal od mize in počasi odkorakal v hotel. I guess, da me je v tistem trenutku riževo vino že pošteno »prehitelo«. Lights out…
ps. Vse fotografije so s tega žura in prikazujejo vso intimo in veselje našega druženja. Nekaj jih je tudi s Teresinega doma, kjer sva vsak dan večerjala in se družila s familijo. Res čudoviti ljudje…
Ne da se mi pisat (oz. nama, Irena se mi je sredi novembra pridružila v Hanoi-u) in v tekstu podoživljat vseh prigod Vietnama. Zato objavljava samo fotke. In potek moje/najine poti, ki si ga lahko ogledate na tej g-karti. Od dinamičnega in žurerskega Saigona, do laid-back obrečnega življenja v delti Mekonga na jugu države, intimnih lokalnih vaških skupnosti hribovitega centralnega dela Vietnama, kičastih zgodovinskih mest Hoi An in Hue, čudovitih plaž v okolici Dananga, kulturno bogate in nekoliko bolj konservativne prestolnice Hanoi, naravnih lepot Halong Bay-a, pa do goratega severa… Vietnam ga zares ponudi po celi črti. Da ne omenjam seveda hrane in prijaznih ter odprtih ljudi.
Če vsa večja mesta in razni turistični centri vzdolž obale uživajo določeno prosperiteto na račun vietnamskega gospodarskega buma, pa to ne velja za kraje v notranjosti države. Mesto Kon Tum, ki leži visoko v hribih pokrajine Central Highlands, cca. 12 ur vožnje severno od Saigona, je en tak primer. Čeprav se mesto počasi razvija in širi zaradi pred nekaj leti odprtega bližnjega mejnega prehoda z Laosom in boljših cestnih povezav, pa je cela regija prepredena z revnimi in težko dostopnimi vasmi, kjer prebivajo manjšinska prebivalstva, kot sta Bahnar in Jarai. Njihove socialno-ekonomske stiske so zaradi manjšinskega statusa in odmaknjenosti regije praktično popolnoma prezrte s strani vlade in humanitarnih organizacij.
Žrtve teh razmer so najpogosteje otroci. Starši štirih ali več otrok preprosto niso zmožni preskrbeti svojih familij, sploh pa, kadar kateri izmed staršev umre (treba je razumeti, da so življenjske razmere v teh krajih precej težke in zdravstvena oskrba težko dostopna). Otroci so tako izpostavljeni velikemu pomanjkanju najosnovnejših potrebščin.
Na srečo pa v mestu in okoliških krajih deluje šest sirotišnic pod okriljem lokalne cerkvene skupnosti, ki skrbi za velik del otrok brez staršev ali otrok iz najrevnejših družin. Trenutno v vseh šestih sirotišnicah biva preko 800 otrok, za njih pa v celoti skrbi peščica predanih in nadvse ljubeznivih nun!
S Farokhom niti nisva vedela, kaj pričakovat ob najinem prihodu v Kon Tum. Po celonočni vožnji z avtobusom iz Saigona sva se navsezgodaj znašla v tem zasanjanem mestu in skušala dojeti, kaj in kako. Hitro sva ugotovila, da so ljudje tu neverjetno prijazni in atmosfera bistveno bolj sproščena. Tistega popoldneva sva se tako z najetimi bicikli podala raziskat okolico. Za humanitarne dejavnosti tukajšnje skupnosti sva slišala že prej in najin cilj je bil priti v stik z eno glavnih lokalnih koordinatork projekta, Tereso. Po nekaj urah prekladanja iz ene vasi v drugo na smešno premajhnih biciklih sva le uspela najti iskano sirotišnico po imenu Vinh Son 5.
Tam je bila tudi Teresa, ki naju je navdušeno sprejela. Noro prisrčna ženska, stara komaj 33 let, že več let vodi dejavnosti vseh šestih sirotišnic. Tudi sama je s svojimi štirimi sestrami odraščala v eni izmed sirotišnic in tako odlično pozna tamkajšnje razmere. Zaradi svojega dobrega srca in predanega dela jo ljudje iz tamkajšnjih vasi tretirajo kot pravo svetnico in se pogosto k njej obračajo za pomoč in nasvete.
V Kon Tumu sva preživela en teden in se skušala vključiti v vsakodnevne dejavnosti sirotišnic – kolikor se je le dalo. Največ časa sva prebila v Vinh Son 5. Otroke sva učila angleško, se z njimi igrala in jih učila pesmic, sestram/nunam pomagala pri težjih opravilih in z najinim najetim mopedom dostavljala razno razne potrebščine tudi v ostale sirotišnice. Nepozabno doživetje. Tamkajšnji otročki so tako luštni in odprti. Približno polovica jih je povsem brez staršev, medtem ko so bili ostali pripeljani sem, ker jih starši preprosto niso bili več sposobni nahraniti.
Zelo sva bila presenečena, kako dobro so organizirane tamkajšnje sirotišnice. Vsekakor plod dolgoletnega skrbnega dela. Otroci živijo v relativno dobrih razmerah (trije obroki na dan, čiste sobe, učilnice za razno razne aktivnosti, otroška igrala, …) in prav vsi obiskujejo lokalno osnovno šolo.
A zadostna finančna podpora kajpak ostaja glavni izziv teh sirotišnic. Večina denarja za »večje investicije« (novi prostori za učilnice, oprema za kuhinjo, čistilne naprave za pitno vodo, šolske potrebščine, …) je bila darovana s strani posameznikov, predvsem tujcev, ki so Vinh Son odkrili po naključju ali prek poznanstev. Ko sva bila midva tam, sva denimo spoznala nek starejši italijanski par iz Benetk, ki vsako leto sem pride za šest mesecev in pomaga sirotišnicam pri razno raznih opravilih. A nahraniti 800 otrok seveda ni kar tako, in zgolj s predanim, iznajdljivim in učinkovitim delom tamkajšnjih sester je vse to možno (vse sirotišnice denimo pečejo svoj lasten kruh, vzrejajo prašiče, pridelujejo zelenjavo).
Dejstvo pa je, da vsak izmed otrok mora »odrasti«, torej pridobiti primerno izobrazbo, poklic in s tem možnost za normalno življenje. In izobrazba v Vietnamu ni poceni, sploh v višjih srednjih šolah in na fakultetah ne. Teresa si nadvse želi starejšim otrokom zagotoviti to možnost. Pet bivših otrok iz sirotišnice Vinh Son 5 trenutno študira medicino v Saigonu. Teresa pravi, da je zelo težko financirati njihov študij in mora včasih seči tudi v svoj lasten žep (btw, tudi sama je mati štirih čudovitih otrok). Je pa njena dolgoročna ideja, da bi v nekaj letih tu zgradili majhno lokalno kliniko, ki bi okoliškemu prebivalstvu nudila brezplačno ali poceni zdravstveno oskrbo, in v kateri bi bili zaposlenih prav ti študentje. Torej vse dobro premišljeno in v smislu solidarnosti.
S Tereso smo se pred najinim odhodom resno pogovorili o možnostih sponzoriranja otrok. Koncept ni nič novega in je dobro uveljavljen v svetu, kjer si različne humanitarne organizacije želijo pomagati otrokom. Problem je seveda najti donatorje, ki bi z enkratnim zneskom (po možnosti na letni ravni) omogočili kritje stroškov za izobrazbo otrok ali drugih dejavnosti, potrebnih za njihovo skrb in razvoj. Teresa stalno išče potencialne sponzorje, ki bi pomagali otrokom v sirotišnicah, zato sva se s Farokhom odločila, da ji pri tem pomagava.
Na Facebooku sva odprla stran oz. event, kjer lahko najdete informacije o treh otrocih, za katere se išče sponzorje. Preberete si lahko posamezne predstavitve otrok, hkrati pa tudi znesek potrebnega denarja in obrazložitev, čemu je ta denar namenjen.
ps. Stran je v angleščini. V kolikor bi bil kdo pripravljen pomagati in vas zanimajo dodatne informacije (o otrocih, o možnostih glede nakazila denarja, ipd.), mi prosim pišite na mail ali preko FB.
Kolegica iz Španije, ki sem jo spoznal na Sulawesiju, mi je razložila, da ji je bil od vseh držav JV Azije, ki jih je obiskala na svojem tripu, Vietnam še najmanj všeč. Kar sem že večkrat slišal oz. prebral. Pač »Vietnam je v primerjavi z drugimi državami v temu delu sveta najbolj razvit, najbolj turističen, drag, ljudje najmanj prijazni, …« so najbolj pogoste trditve. Kar vzbuja veliko nepotrebnih predsodkov o državi. Po nekaj dneh, preživetih v Vietnamu, pogovorih z nekaj ljudmi in nekaj prebranih popotniških štorijah na netu, ti namreč kmalu postane jasno, v čem je »problem«.
ekipa starejših turistov na turi po reki Mekong
Praktično cel obalni pas med Saigonom in Hanoijem je posejan z raznimi počitniškimi resorti, UNESCO-vimi naravno-zgodovinskimi znamenitostmi in modernimi poslovnimi središči. In med vsemi temi kraji so praktično 24/7 na delu veliki klimatizirani avtobusi, ki tovorijo armade turistov gor in dol po glavni obalni cesti. Ki se na poti seveda ustavljajo pri enih in istih obcestnih restavracijah in svoje potnike običajno odvržejo na enih in istih lokacijah sredi največjega turističnega vrveža v mestu, kjer mrgoli (nadležnih) uličnih prodajalcev in dolgočasnih štacun s spominki. Ta proces je v Vietnamu tako dodelan in dobro organiziran (seveda prek koncesionarjev), ponudba različnih turističnih aranžmajev pa tako razširjena in zlahka dostopna, da večina folka očitno niti ne pomisli na kako drugo opcijo.
No, in če ti take stvari ne sedejo, se jim pač probaš izognit. Kar sploh ni tako zakomplicirano. V treh točkah:
Izogibaj se vodenim turam
In pika. Če backpack-aš se poti torej loti po svoje. Agencije in »turistični paketi« so za ljudi brez idej ali za lenobe. V Vietnamu je ponudnikov aranžmajev in razno raznih organiziranih tur čisto preveč, kar zaradi prekomerne konkurence zbija cene, s tem pa tudi kakovost izletov. Go figure. Vse ture so speljane po enem in istem kopitu in z minimalnimi stroški. Prav nič ni unikatnega v tvoji popotniški izkušnji, če te naokoli tovorijo kot kako živino od ene znamenitosti do druge v blazno veliki skupini ljudi po zelo natempiranem časovnem urniku. Vsi vpleteni (vodiči, hotelsko osebje, prodajalci, itd.) pa po možnosti do tvojih preferenc furajo še dokaj brezbrižen in aroganten odnos. In v okviru vodene ture niti slučajno ne boš doživel tistega pravega lokalnega utripa, ki je v Vietnamu še kako prisoten.
domačinke v okolici Sape s svojimi spominki navalijo na ravnokar prispeli tour bus, poln turistov
Torej, you do your homework. Prelistaš kak travel guide (klasika je Lonely Planet), preveriš popotniške forume na netu (spet Lonely Planet ali Trip Advisor in slovenski STA) ali druge vire (obstaja recimo zelo dobra spletna stran o tripanju po JV Aziji, imenovana travelfish.org), zbereš vtise od ljudi, ki jih spoznaš na poti, itd.
In potem greš. Ampak v lastni režiji. Tja, kamor ti hočeš. Je enostavno in hkrati bistveno, BISTVENO bolj zabavno. Lahko tudi čisto na blef, zakaj pa ne. Pustiš se presenetit. Najlepša doživetja so tista, ki se dogodijo nepričakovano in čisto po naključju. Vsekakor sem slišal dovolj izpovedi o slabih izkušnjah z organiziranimi turami v Vietnamu (tudi sam bil deležen ene), da jih lahko mirne volje odsvetujem.
Jej na ulici
Plastični stolček je moj nov azijski moto. Hrano, kofe ali alkohol je v teh državah najlepše konzumirat na ulici ali na tržnici. In plastični stolčki različnih velikosti, oblik in barv pri tem igrajo eno bistvenih vlog. Manjši je stolček, boljši užitek je jesti. :)
Vietnam me je odrešil vseh prehranjevalnih muk, ki sem jih pred tem doživljal na račun monotonosti indonezijske hrane. Že nacionalna hrana ponudi dovolj okusnih tradicionalnih specialitet, poleg tega pa so tu še tajska, kitajska, indijska in celo francoska kulinarika, kot zapuščina kolonialnih časov. Pravi azijski okusi! Končno! Hrana je pač zelo pomemben aspekt potovanja, nimaš kej.
In kot rečeno je jesti na ulici nekaj noro čudovitega. Pa naj gre za (A) majhen mobilni štant/kuhinjo, (B) za tako imenovan open air bar za 20+ ljudi, ki zaseda cele površine pločnikov in po možnosti še polovico ceste, ali pa samo (C) nekaj stolčkov in mizic, ki jih familija vrže pred vhod svoje hiške in naključnim gostom ponudi doma pripravljeno hrano (v tem primeru, medtem ko ješ, običajno gledaš kar direkt v dnevno sobo familije). Street food je zakon, ker je ultra poceni in še vedno ultra okusen. Ni lepšega kot sedeti tik nasproti mamce, ki ti pripravlja sveže kosilo ali snack. Povrh ješ izključno v družbi lokalcev, s katerimi se med žretjem prijazno spogleduješ, včasih tudi poklepetaš, medtem pa se okoli tebe vedno kaj zanimivega dogaja. In, ponavljam, vedno se sedi na majhnih plastičnih stolčkih. Aja, pa sploh ni panike glede higiene in potovalnih drisk.
jedača na osrednjem pokritem mestnem marketu Ben Thanh (Ho Chi Minh City)
Med jedmi je klasika župa z nudlci, po domače pho (izg. fa), katere okus, način priprave in tip nudlcov se razlikujejo od štanta do štanta. Pogosto so na jedilniku tudi razne ocvrte mesne jedi z rižem, ocvrti ali sveži spomladanski zavitki (aka spring rolls ali nem po domače), vietnamska palačinka ali banh xeo (hrustljava palačinka iz riževe moke, polnjena z mleto svinjino, škampi, čebulco, sojinimi kalčki,…), zalo nasitni in sočni sendviči, napravljeni v francoskih štručkah (aka baguette ali banh mi), itd., vse seveda pospremljeno z obilo sveže zelenjave in drobno naseckanega čilija. Mmmm mmmm! S Farokhom sva besno obedovala na ulici. Včasih je bilo dovolj samo, da sva opazila stolčke – brez debate sva se usedla in naročila tisto, kar se je pač v tistem momentu kuhalo. Kot kakšna otroka. Mnjam!
street food!
Enako velja za pijačo. Recimo pir. Se hecaš? 30 evro centov za pir? S Farokhom se v Saigonu klubov in »happy hour« barov sploh nisva dotaknila. Najina najljubša lokacija za večerni hangout je bila ena izmed ulic v soseski Dong Khoi ali tako imenovanem Backpacker’s District-u, kjer je mrgolelo odprtih barov s plastičnimi stolčki. V enem momentu je tam lahko posedalo tudi nekaj sto ali več ljudi (turistov in lokalcev), ki so veselo pili, se družili in opazovali mimoidočo ulično sceno kot na kaki promenadi. Priceless!
Restavracije? Zeh…
Najemi motor in piči
Da se spokaš ven iz turističnih rajonov, kjer se človek lahko počuti rahlo »utesnjenega« med vsemi souvenir shop-i, hoteli, vandrajočimi skupinami turistov in vztrajnimi uličnimi prodajalci razno raznih bedarij, je najbolje najeti motor. Praktično povsod v Vietnamu je možno najeti 100cc moped (avtomatski ali polavtomatski) za okoli štiri dolarje za cel dan. Tudi brez kakršnihkoli izkušenj se hitro navadiš na vožnjo, ki je pravi pravcati užitek. Odpelješ se lahko kamorkoli in ustaviš kadarkoli. Motor ti da obilo svobode in z njim lahko v enem dnevu brez problema pokriješ 50 ali več kilometrov v eno smer, odvisno od razmer na cestah.
Je pa definitivno treba bit ultra previden, ker so nesreče med neizkušenimi in prepogumnimi turisti ful pogoste. Spoznal sem kar nekaj popotnikov, ki so se na svojem tripu že »razbili«. Tudi Farokh je enkrat v Indoneziji odletel s ceste, si pri padcu olupil dobršen del kože na hrbtu in moral na koncu za krpanje v bolnišnici plačati 170 dolarjev, za popravilo motorja pa več kot 200 dolarjev (njegov crash je bil kar sreča v nesreči). Čeprav je voziti skuter v principu lažje kot voziti navaden bicikel, se je treba zavedat, da so povprečne hitrosti bistveno večje in v nepredvidljivih in kaotičnih prometnih razmerah, ki vladajo na vietnamskih cestah, se zelo hitro zgodi kaka pizdarija.
A vseeno te vsa opozorila ne smejo odvrnit od tega. Treba je bit samo previden in nikakor ne noret, ker se ne splača. S Farokhom sva resno razmišljala, da bi motorje najela/kupila kar za celoten trip od juga do severa države, pa sva na koncu vseeno zaključila, da etape med posameznimi daljšimi postanki opraviva prek avtobusov in vlakov in motorje uporabljava zgolj za kruzenje po okoliških regijah.
* * * * * * * * * * *
Aja, btw, zdaj potujem s Farokhom. Se spomnite Farokha iz Nepala (glej Okoli najvišje gore sveta) in Indonezije (glej Solo naprej)? No, po enem mesecu in pol narazen sva spet skupaj in greva družno na pot proti severu Vietnama. Če je bilo potovati sam nekaj povsem drugačnega od potovanja skupaj z Ireno, je potovati s frendom spet nekaj povsem drugega. Zdi se, kot da nama je najpomembnejša stvar v dnevu žretje lokalne hrane in pitje kave, iskanje barčkov s plastičnimi stolčki ter vandranje po skritih in zakotnih predelih krajev, ki jih obiščeva. Brez kakršnihkoli pričakovanj in skrbi. Sliši se zelo moško. Vsekakor je zdaj bistveno enostavneje najti sobo za spat in plac za kosilo/večerjo, kot pa v primeru, ko se v lov za temi rečmi spustiš s svojo punco… :)
