Mar
10

Bangkok revisited

Leta 2002 sva z Ireno pičila na najin prvi overseas trip na Novo Zelandijo in na poti tja napravila pit-stop v Bangkoku, kjer sva preživela pet dni. Tistih pet dni nama je bilo seveda noro fascinantnih, hkrati pa tudi iber napornih. Kulturni in klimatski šok je bil totalen. Vlage in vročine sploh nisva mogla prenašati, hrup, smrad ter gneča z ulice so bili pošteno zastrašujoči, tajske hrane se pa nisva upala niti dotaknit. Res hecn. Živo se spomniva tistih dni – kako sva bila pretirano previdna na vsakem koraku, kako sva se pogosto zatekala v templje, ker nama je bilo na mestnih ulicah čist tumač, kako sva jedla praktično samo zahodnjaško hrano (zajtrk v hotelu, McDonalds, hrana iz štacune), ipd. Skratka, za naju čisto drugi svet.

Tokratni vtisi so bili povsem drugačni. Po približno enem letu potovanja po Jugovzhodni Aziji se je Bangkok izkazal za eno izmed najbolj civiliziranih mest, ki sva jih obiskala, heh. Veliko modernega in urejenega (visoke fancy stolpnice, veliki šoping centri, megalomanski skytrain, itd.), med mladimi vidiš pravi razcvet hipster kulture, medtem ko pravi vsi, staro in mladi, drkajo svoje pametne telefončke ali tablice. Tajska je definitivno ena najbolj razvitih držav te regije, Bangkok pa njen poslovni hub.

Mesto sva v tem času obiskala kar nekajkrat. Prvič na poti iz Kambodže, ko sva na Tajskem preživela dobra dva tedna in si morala v mestu urediti vize in let za Burmo. Drugič na poti nazaj iz Burme, ko sva se z Ireno za kratek čas razšla (Igor je pičil na 10 dni vipassane severno od Bangkoka, Irena pa jug na enega izmed otokov na jogo). In tretjič, ko sva se v Bangkoku dobila z najinimi mamami, preden smo skupaj odharali v Malezijo (o tem v enem izmed poznejših postov) na dvotedenski backpacking trip.

Vtisi so bili zdaj torej povsem drugačni, gotovo na račun najinih popotniških izkušenj, obogatenih z večjo samozavestjo, odprtostjo in pustolovskim duhom. Z orientacijo nisva imela popolnoma nobenih problemov, nobene nervoze, predsodkov, ništa. Brez posebnih težav sva na dan najinega prvega povratka v eni izmed bolj umirjenih ulic našla krasno sobo za spodobno ceno, po cele dneve sva veselo bluzila po mestu in ga raziskovala, kar se tajske hrane tiče pa samo toliko… yumeeeee!








Mar
07

Odklop.

Najbolj luštn je tam, kjer se počutiš domače, right? Toda kraji, ki ti na potovanju tako priložnost ponudijo, so redki. Tu so v igri najrazličnejše okoliščine, a v najinem primeru gre vselej za ustvarjanje posebnih vezi z ljudmi, s katerim preživljaš čas in bivaš v neke sorte skupnosti. Pa naj gre za spontano ustvarjene okoliščine (beri npr. Zakaj bova tako zelo pogrešala Pokharo), dolgotrajno bivanje v nekem kraju (beri Hokitika… Life in the fast lane) ali organizirane community-je (Fruit Vans).

Hariharalaya je skromen, a čudovit »retreat« center v bližini Siem Reap-a, ki ponuja vse oblike spiritualnega izobraževanja in doživljanja – od joge in meditacije, pa do akupunkture, masaž, razstrupljevanja in celo tantričnega seksa (slednje skupinsko zgolj v teoriji, da ne bo pomote). Gre za skupnost učiteljev z vseh vetrov pod vodstvom Joel-a (iz Kanade?), ki je center ustanovil leta 2010. Hariharalaya je danes zelo priljubljeno zbirališče poduhovljenih in odprto-mislečih duš na poti skozi Kambodžo, ki rade izkušajo še kaj drugega v življenju, kot pa vodene oglede zgodovinskih atrakcij ali poležavanje na plažah.

.

_vhod v poslopje centra Hariharalaya_

_tečaj akupunkture s Katie_

Midva sva tu preživela 10 zelo navdihujočih dni sprostitve in odklopa, se udeleževala različnih aktivnosti, ki jih center ponuja, ter hengala z ostalimi »tečajniki«, učitelji, ter tam zaposlenimi domačini. Posebnost centra je bila tudi izključno veganska, vendar odlična hrana (kdo bi si mislil). Celoten kompleks je povrh postavljen v zelo prijetnem ruralnem okolišu, dovolj stran od tečnih turističnih množic Siem Reap-a, a še vedno dovolj blizu nekaterim templjem Angkor-ja, ki temu delu dežele dajejo posebno moč in energijo. No, vseeno pa se je kdaj pa kdaj nekje od daleč slišalo nabijanje komada Gangnam Style…

Kot sama beseda »retreat« zgovorno nakazuje, je Hariharalaya prostor, kjer se ljudje lahko umaknemo od vsakdanje rutine življenja, preobilja vsega slabega, kar uspemo skonzumirat, ter posvetimo sebi in bolj alternativnim načinom življenja. Lahko se sliši klišejsko, a prepričana sva, da si tega pravzaprav vsak želi in o tem razmišlja. Preveč monotonega dela v lajfu, preveč fejsbuka, televizije, slabe hrane, alkohola, drog… ne glede na to, koliko nam šiht, zabava in hobiji pomenijo, v resnici vsi komaj čakamo na dopust in možnost, da pičimo nekam stran od vsega tega. V okolju, kot je Hariharalaya, se človek preda drugim prioritetam, ki na telo in psiho delujejo zelo terapevtsko, povrh pa je izkušnja zelo poučna in ponuja življenjske smernice za naprej. Saj konec koncev to ni nič novega, tudi v mainstream medijih se že dolgo govori, kako npr. joga, meditacija, zdrava prehrana, način miselnosti vplivajo na dobro počutje in nam dejansko pomagajo biti bolj osredotočeni, bolj produktivni, nenazadnje tudi bolj srečni pri tem, kar delamo vsak dan. Problem je le, da ne vemo kako, oz. nismo dovolj motivirani.

.

_cajt med tečaji je bil namenjen henganju... dobesedno_

_razigrano razpoloženje pred večerjo_

Nama je bilo tukaj zelo fino. Še enkrat sva ugotovila, kako pomembno je furati neko uravnoteženo in zdravo življenje, tako v telesnem kot tudi čustvenem in duhovnem smislu. V praksi gre za čist simpl življenjske stvari, recimo pol urce razgibavanja dnevno, večja pozornost hrani, branje kakšne knjige namesto visenja na netu, družit se z ljudmi, namesto doma bult v televizijo… take stvari. Poleg zelo zanimivega »učnega programa« sva bila navdušena tudi nad celotno atmosfero v centru, katerega dejavnosti so bile usmerjene v povezovanje in (so)ustvarjanje vseh prisotnih z razno raznimi skupinskimi delavnicami, debatnimi sešni, ipd. Spet sva spoznala polno noro prijetnih, nasmejanih in srčnih ljudi vseh sort in starosti. (Skoraj) nobenih egotripov ali predsodkov, vse zelo open-minded in dobrodušno. Bliss

.

_eden izmed zaposlenih domačinov s svojim otročkom... 'mali buda' smo ga klicali, ker ni nikoli jokal_

_večerna meditacija_

Feb
26

Angkor – blišč (in beda) Kambodže

Kambodža je v zadnjih 500 letih svoje zgodovine prestala veliko hudega. Skozi vsa ta stoletja so morali njeni prebivalci hlapčevati bodisi pod Tajci, ki so v državo vdirali z zahoda, bodisi Vietnamci, ki so jih napadali z vzhoda. V drugi polovici 19. in v prvi polovici 20. stoletja je bila Kambodža del tako imenovane Francoske Indokine (kolonije, ki se je raztezala čez velik del JV Azije) in v tem času doživljala določen gospodarski in kulturni razcvet. Nato pa je 70. letih prejšnjega stoletja na vrsto prišla prava nočna mora v obliki državljanske vojne, množičnega pobijanja ter mednarodne izolacije, kar je državo popolnoma ohromilo in prebivalce pognalo v neizmeren obup (glej post Noben se več ne smeji…).

_na območju severozahodne Kambodže se nahaja na stotine templjev_

_tipičen vsakdanjik v okolici templjev_

_Banteay Srei, kljub svoji relativni majhnosti, velja za enega najlepših templjev v Angkorju zaradi svoji detajlnih rezbarij_

Šele v zadnjih 15-20 letih so se stvari dokončno umirile in je tako napočil čas za obnovo razsute države in osiromašenih življenj njenih ljudi. In tu eno vidnejših vlog igra Angkor, ena izmed najimenitnejših svetovnih zgodovinskih atrakcij, ki je Kambodžo iz obskurnosti potegnila nazaj med žive. Kot sva že opisovala v prejšnjih postih, so predniki današnjih prebivalcev Kambodže svoj čas tvorili eno najmogočnejših kraljevin v tem koncu sveta, Imperij Kmerov. V tem času so zgradili eno največjih in najimpozantnejših prestolnic na svetu, polno velikanskih in pompoznih templjev, ki so se v veliki meri ohranili do danes. Vsega skupaj so Kmeri na širšem območju današnje severozahodne Kambodže zgradili na stotine templjev, ki se razprostirajo na površini več kot 400 kvadratnih kilometrov. A najbolj jebačka med njimi sta gotovo Angkor Wat in Bayon, oba po svoji arhitekturi in videzu precej unikatna in podobna ničemur, kar bi lahko videli kjerkoli drugje.

Stvar je resno fascinantna. Če te mikajo zgodovina, umetnost, arhitektura ali pač velika čudesa človeštva, je to definitiven sight to behold. No, kar nekaj jih je, a kot rečeno Angkor Wat in Bayon sta glavna. Prvi je bil zgrajen nekje v 12. stoletju kot tempelj, posvečen hindujski mitologiji. Zgradba je velikanska, celoten kompleks je postavljen na kar 200 hektarjih zemlje. Vsepovsod so prisotne kamnite rezbarije, ki upodabljajo bitke, bogove, kralje, plesalce, prizore iz vsakdanjega življenja, itd. Iz osrednjega dela templja v nebo štrli pet velikih stolpov, katerih špičke naj bi upodabljale brsteče lotosove cvetove. Ti so še posebej fotogenični ob jutranji zarji na zahodni strani templja, od koder lahko opazuješ njihovo silhueto z vzhajajočim soncem v ozadju. Aaaah…

_tempelj Angkor Wat ob sončnem vzhodu_


Drugi tempelj se imenuje Bayon in je po svoje še bolj zanimiv. Nastal je pod okriljem zelo pragmatičnega kmerskega vladarja Jayavarmana VII., predanega budista, ki je dal zgraditi tudi cel kup drugih bajno lepih in veličastnih templjev (z veliko budistične simbolike), ki še danes stojijo. Bayon, njegov največji dosežek, je zgradba, ki jo krasi 54 stolpov in na vsakem stolpu so vklesani po štirje velikanski kamniti obrazi (vsak obrnjen v svojo smer neba). Torej več kot 200 obrazov, vsi enaki, in ni povsem jasno, koga naj bi upodabljali (morda kar samega kralja). Noro hudo in kar malo nadnaravno vse skupaj. Aaaah…

_tempelj Bayon_


Za ogled Angkor Wat-a, Bayon-a ter cele serije drugih templjev sva porabila kar tri polne dni od jutra do večera praktično, kar je vključevalo ure in ure predhodnih logističnih priprav. Kaj si bova ogledala, v kakšnem vrstnem redu, koliko časa bova porabila za ogled največjih templjev, ob katerih urah (da se izogneva največji vročini in največjemu navalu množic), s kakšnim transportnim sredstvom se bova gibala naokoli (bicikel, taxi, tuk-tuk, peš, …), itd.? Je bil kar projekt in na koncu vsakega dneva ogledov sva bila pošteno zjebana, a vseeno zelo potešena od vsega videnega. Vmes sva si tud kak dan frej vzela in ga preživela v bližnjem mestu Siem Reap, kjer sva bila nastanjena. In to v družbi zelo hude ekipce samih starih znancev – Farokh (njega itak poznate), Francoza Seb in Laurence (Igorjeva sopotnika iz Indonezije, glej post Lepi nasmehi all around…) ter Avstralka Michaela (Irenina frendica iz joga centra Sadhana v Nepalu). Skratka, zabavno kot vedno.

Angkor Wat je pravi biser Kambodže, nacionalni simbol, zaradi katerega državo sedaj vsako leto obišče na milijone turistov. Ni slabo. Porast turizma gotovo izdatno pomaga lokalnemu prebivalstvu. Obstaja pa tudi druga plat te zgodbe, ki se vrti okoli pogoltnega zaslužkarstva, tudi na račun slabšega življenjskega standarda tamkajšnjih ljudi, ki živijo na podeželju, in celo obstoja nekaterih, komaj še stoječih templjev. Namreč nekateri domači (in tuji) investitorji v tamkajšnje turistične kapacitete so preko političnih vez hitro začeli unovčevati svoje vložke. Celoten arheološki center že kar nekaj let preko koncesije upravlja neka kamboško-vietnamska zasebna družba, izključno za profit, in po nekih ocenah naj bi bilo zgolj 28% denarja od prodanih vstopnic namenjenega templjem, ki so vzdrževanja in restavriranja hudo potrebni (večina denarja za obnovo arheoloških zgradb prihaja v obliki donacij od držav, kot so Japonska, Južna Koreja in Francija). Mimogrede, tridnevna vstopnica za ogled templjev stane 40 dolarjev.

Tudi sicer je Siem Reap, bližnje turistično mesto, ki služi kot odskočna deska za izlete na območja, kjer se nahajajo templji, do konca natrpan s hoteli, guest house-i, restavracijami in pubi. Turistov je toliko, da so morali začeti »tradicionalne« spominke, ki se prodajajo na ulicah in v štacunah, uvažati iz Kitajske. Tudi električni mrki so pogosti, da ne govorimo o pomanjkanju vode v naseljih zunaj mesta, ki očitno težko shaja s potrebami masovnega turizma. Siem Reap je kot regija, kljub turizmu in tuji pomoči, ena najrevnejših v državi.

_kitajski turisti namakajo v svoje nogice v ribji pedikuri sredi glevne ulice v Siem Reap-u_

Kdorkoli, ki se v mestu ukvarja z gostinstvom ali zagotavljanjem prenočišč, bo trdil enako, da je korupcija velik problem in podkupovanje uradnikov nekaj povsem vsakdanjega, da biznis lahko normalno funkcionira. Obstajajo tudi razno razne sirotišnice, ki dobronamerne in naivne turiste pozivajo k denarnim prispevkom za tamkajšnje otroke, ki pa v večini primerov sploh niso sirote. Al-Jazeera je dve leti nazaj objavila precej odmeven undercover prispevek o problematiki kvazi sirotišnic v Kambodži. Poleg tega pa v okolici templjev tudi mrgoli otrok, ki prodajajo spominke. Prav neverjetno, nekateri izmed njih so ful pametni, znajo dobro angleško in zato tudi dobro prodajajo. Šolo pa po vsej verjetnosti redno špricajo…

_v okolicah templjev mrgoli otrok, ki prodajajo spominke in ostalo_

Zato pač celotna zgodba okoli tega res fascinantnega arheološkega centra v marsikaterem pogledu tudi razočara. V tej državi med politično in gospodarsko elito vlada huda moralna sprevrženost in to vzdušje se širi na vse sloje družbe, razen tistega najnižjega, ki ostaja povsem marginaliziran.

Feb
19

Utrinki: Zanimiv vodni svet kamboškega jezera Tonlé Sap

Velik del osrednjega in severno-zahodnega dela Kambodže pokriva največje sladkovodno jezero JV Azije, imenovano Tonlé Sap (ali veliko jezero v kmerskem jeziku), vključno z njenimi številnimi rečnimi pritoki in odtoki, vmes švigajočimi kanali (nekaterimi zgrajeni že v času velike kraljevine Kmerov) ter manjšimi jezeri in mlakužami. V kolikor v Kambodži potuješ izključno po kopnem, ti ta del države lahko ostane povsem skrit in nedosegljiv, zlasti izven glavne deževne sezone, ko se zaradi pomanjkanja padavin bregovi jezera umaknejo daleč v notranjost.

Jezero Tonlé Sap na mapi

Zato pa obstajajo redne »water-taxi« linije, ki povezujejo nekatere večje kraju okoli jezera, predvsem Phnom Penh (prestolnico Kambodže), Siem Riep (glavni turistični center države) in Battambang (drugo največje mesto države). Midva sva takšno pot opravila iz Battambanga v Siem Riep in lahko s krova naše ladjice mirno opazovala tamkajšnje življenje, ko smo počasi pluli po rečnih kanalih mimo tako imenovanih »plavajočih vasi« in hiš, postavljenih na visokih koliščih. Kot rečeno se velik del vode iz jezera Tonlé Sap izven deževne sezone preko istoimenske reke izteče v sloviti Mekong nižje dol na jugu države. Med najhujšimi nalivi med junijem in septembrom pa se tok reke zaradi navala vode obrne v nasprotno smer in tako napaja jezero, katerega obseg se v tem času potem poveča kar za petkrat.

Feb
15

»Good morning class!«

Tako smo vsako jutro štartali z našimi urami angleščine, zbor prisotnih otrok pa v en glas nazaj »Gooood moooorning teeechaaaa!« Z Ireno sva se sredi januarja kot prostovoljca pridružila lokalni izobraževalno-okoljevarstveni iniciativi, imenovani BCDO (Botumsakor Community Development Organization), v mestecu Andong Teuk na jugo-zahodu Kambodže, kjer sva tri tedne tamkajšnje lokalne otroke učila angleščino.

Najina izkušnja

BCDO vodi Sopheap Phoung (izg. Sopip), predan možakar, ki je v času po normalizaciji razmer v Kambodži kot lokalni koordinator več let delal za mednarodno organizacijo Wildlife Alliance. Slednja se v državi trudi zaščititi izredno ranljiva področja gozdov in vse tam živeče ogrožene živalske vrste (sloni, tigri, leopardi, medvedi, …). Konec leta 2009 je Sopheap v tem revnem podeželskem kraju zagnal projekt BCDO (spletna stran, FB stran), katerega glavni namen je izobraževanje tamkajšnjega prebivalstva (predvsem angleški jezik, pa tudi uporaba računalnikov, ipd.), osveščanje o trajnostnih in okolju prijaznih načinih življenja (organsko kmetovanje, pridelava bio-goriva, skrbno ravnanje z vodo) ter spodbujanje sodelovanja ter življenja v skupnosti, hkrati pa tudi razvoj tako imenovanega eko-turizma, saj se Andong Teuk nahaja tik na obrobju hribovja Cardammom, enega največjih, še pretežno neokrnjenih tropskih gozdov v JV Aziji.

welcome to BCDO!

Z Ireno sva navdušeno sprejela izziv, ki se nama je ponudil. Človek se mora na svoji poti kdaj pa kdaj zavestno angažirati ter s svojim znanjem, voljo in denarjem pomagati tam, kjer lahko, in kjer čuti, da je koristen. BCDO deluje na posesti izredno ljubeznive lokalne familije (ločena mati in trije otroci, 15-letni Cebolase, 19-letna Kanha in 8-letna Tu), ki je ravno tako vključena v praktično vse aktivnosti organizacije (učenje otrok, hišno delo, kuhanje za prostovoljce, ipd.). Celoten »kompleks« je precej rustičen, a zelo posrečen in domač. Na posesti imajo tri »učilnice«, v katerih vsak dan vodijo osem tečajev angleščine za različne starostne skupine otrok, pisarno, majhno knjižnico, igrišče, vrt z vodnjakom in bivalne prostore za familijo in prostovoljce. Aja in neke sorte »zbornico« = jedilnica za vse prostovoljce. :)

od leve Kanha, Tu in Cebolase (otroci familije, kjer smo bivali prostovoljci)

BCDO se je od svojega nastanka pa do danes dobro uveljavil pri tamkajšnjih prebivalcih. Šolo redno obiskuje približno 60 otrok iz vasi, za katere starši mesečno plačujejo po en dolar (ampak samo tisti, ki si lahko privoščijo). To in 30 dolarjev na teden, kolikor prostovoljci plačujemo za naše bivanje in hrano, je ves denar, ki ga Sopheap in familija prejemajo na račun vodenja organizacije, kar pokriva stroške elektrike, hrane, potrebščin za učilnice, materiala za zidavo, ipd. Od države ne dobijo ničesar, razen kake pohvale s strani lokalnih političnih veljakov, povrh pa mora Sopheap za vsakega prostovoljca plačevati nek, nama ne preveč razumljiv, fee tamkajšnji policiji za »vodenje statistik in zagotavljanje varnosti delovanja organizacije«.

Delo je bilo v resnici kar zahtevno in naporno. Ni treba posebej poudarjati, da sva z Ireno čista amaterja, kar se tiče učenja angleščine. Vsak od naju je tam v povprečju vodil ali pomagal voditi (običajno sta vsak klas furala po dva prostovoljca) tri enourne tečaje dnevno. Kar se ne sliši veliko, a treba je upoštevat še čas priprave za vsako posamezno uro in ostale stvari, ki smo jih opravljali na posestvu (fantje so recimo v tistem času ravno betonirali ribnik za namakanje vrta). Povrh pa sva učila tri povsem različne starostne skupine otrok, kar je terjalo tri povsem drugačne pristope. Če je šlo pri najmlajši skupini (4 ali 5 let) bolj ko ne za animiranje in zabavo v smislu enostavnih igric v angleščini, je šlo pri skupini mladostnikov (10-14 let) za skrbno in postopno guljenje osnovnih elementov slovnice, besednjaka, izgovorjave in enostavnih pogovornih vaj. Pri izgovorjavi so imeli ti otroci še največ težav, saj so jim bili glasovi v angleščini tako tuji in nedoumljivi. Neko besedo so lahko recimo brez problemov črkovali, izgovorili pa ne. Pa še disciplinirati je bilo treba nekatere. :) Še ena zapletena stvar je bilo pomanjkanje konsistentnosti v »učnem programu«. Med vsemi dosedanjimi prostovoljci je bilo namreč premalo tistih, ki so tam delali vsaj en ali več mesecev ter skrbeli za dosledno prenašanje znanja in izkušenj na tiste, ki so stvari od njih prevzeli kasneje. Sopheap je bil preveč zaseden z vsakodnevnimi administrativnimi in logističnimi zadevami, da bi lahko stalno bedel nad potekom vseh tečajev (čeprav smo imeli vsak teden skupni briefing), zato smo novi prostovoljci precej malo vedeli o tem, kaj se je pravzaprav delalo z otroci recimo par mesecev nazaj.

Igorjev opoldanski klas

Kar je bilo čisto OK konec koncev, je bilo pa zato več prostora za improvizacijo in lastne »eksperimente«. Prvih nekaj dni so nama stvari malo uhajale iz rok, »tipala« sva, koliko otroci v resnici znajo, potem pa le uspela po lastni presoji sestaviti »učni program« za naslednjih nekaj tednov, ki smo se ga strogo držali, in sva ga kasneje predala naslednjemu prostovoljcu, ki je prevzel tečaj. In tako je bil tudi opazen napredek, kar je bilo najpomembneje. Učenci so z vsakim dnem več znali, te bolj upoštevali in dojemali stvari. Bolj so tudi uživali. In čeprav se vsi tečajniki angleščino učijo tudi v tamkajšnji šoli, pa je kakovost le-te zelo slaba, in, kot pravi Sopheap, otroci od nje ne potegnejo praktično nič, saj je premalo strokovno usposobljenih državnih učiteljev.

popoldanski klas

Kar se tiče BCDO-ja so rezultati dela najbolj vidni pri najstarejši skupini (15-20 let), katere tečajniki ob štartu projekta bojda niso znali skoraj besede v angleščini. Danes pa se z njimi vodi najbolj napreden, tako imenovani discussion class, kjer se pogovarjamo o specifičnih življenjskih in aktualnih družbenih temah. Nekateri izmed njih bodo kmalu postali prostovoljni asistenti pri vodenju tečajev, kar bo zelo dobrodošlo, saj je včasih otrokom zelo težko kaj dopovedati ali razložiti brez kmerščine. Nekateri bivši učenci so že pridobili zaposlitev v administrativnih službah v prestolnici, nekateri so šli študirat, itd. V tej točki njihovega odraščanja je gotovo koristno, da imajo stik z nami, zvejo veliko novih stvari iz naših življenj (in mi iz njihovih), in se hkrati še naučijo malo angleško. Z nekaterimi od njimi smo ohranili celo stike na FB-ju. :)

betoniranje vodnjaka, ki se bo uporabljal za namakanje vrtov med sušno sezono

Tudi sicer se zdi, da so prebivalci Andong Teuk-a veseli zaradi dela organizacije in prisotnosti tujih prostovoljcev, ki v vsakodnevno življenje tega precej revnega kraja prinašajo nekaj pestrosti in svežine. Tudi s tem, ko vsako jutro obedujemo na lokalni tržnici in »zapravljamo denar« za tamkajšnje dobrote, kot je župa z nudlci, ocvrte banane, kokosove slaščice, sok iz sladkornega trsa in seveda ledena kava (z veliko kondenziranega mleka). Imelo so nas tako »radi«, da smo bili kdaj pa kdaj še na kakšno lokalno poroko povabljeni…

tipičen dan na lokalni tržnici

O voluntiranju na splošno

BCDO je samo ena izmed mnogih, mnogih NGO organizacij, ki delujejo v Kambodži. Tu so še številne druge, mednarodne in lokalne, velike in male, ki delujejo na področju izobraževanja, zdravstva, infrastrukture, okolja, … In pojem »prostovoljstva« v državah tretjega sveta je v zadnjem desetletju postal kar nekoliko polemičen. The Guardian je denimo v letu 2010 objavil kritičen članek na to temo, ki je povzročil precej vnete diskusije tudi v določenih popotniških community sferah, kot je Thorn Tree Forum. Pa čeprav se članek osredotoča na problematiko tako imenovanih sirotišnic (navaja tudi primer Kambodže), kjer se ljudje okoriščajo na račun »trženja« ubogih otrok brez staršev, in moralne dileme, ki spremlja to dejavnost, ko ljudje želijo pomagati tovrstnim institucijam, pa je možno tematiko članka aplicirati širše. Določeni moralni zadržki spremljajo namreč vse oblike prostovoljnega dela. Dogaja se recimo, da nekatere dobrodelne organizacije novačijo mlade ljudi, ki morajo za svoje prostovoljno delo plačati tudi po več tisoč dolarjev. Slednje je precej »popularno« v ZDA in Veliki Britaniji, kjer organizacije z očitnimi profitnimi nameni oglašujejo svoje dobrodelne dejavnosti med ljudmi, ki bi želeli pridobiti določene izkušnje in reference na področju socialno koristnih del v revnih državah. In za svoje »prostovoljno« delo mastno plačati. Klasično potrošništvo. Po drugi strani pa marsikateri popotniki, kot sva midva, vse preveč razmišljajo o tovrstnih izkušnjah kot neke sorte self-fulfillmentu, osebni rasti ali pa celo obliki zabave in priložnosti za kak prišparan cekin (v kolikor dejansko delaš prostovoljno in za to nič ne plačaš, kar je pravzaprav logično, right). Tovrstno početje je dokaj sebično (in ne preveč koristno).

A navkljub vsem kritikom, predvsem pa cinikom in ljudem s predsodki, ki svoja prepričanja o volunterstvu utemeljujejo na podlagi nekaj prebranih člankih na netu, sva midva trdna zagovornika tovrstnega dela, pri čemer bi pa želela izpostaviti nekaj stvari:

  • Preden se zavežemo k delu v neki dobrodelni neprofitni organizaciji, se dobro prepričamo, v kaj se spuščamo. Preverit je treba njihovo kredibilnost in reference. Če nas zanimajo manjše, lokalne dobrodelne iniciative, so helpx.net, workaway.info in nenazadnje tudi couchsurfing.org dobri viri informacij z obilo komentarji in mnenji uporabnikov o organizacijah, ki se ponujajo na teh sajtih. In čeprav je point prostovoljstva v tem, da delamo »zastonj«, pa se le malokrat zgodi, da organizacije od nas ne bi zahtevale določenega plačila (še posebej, ko poskrbijo za našo nastanitev in hrano v tem času). Kar je treba razumeti, denarni prispevki pomenijo ogromno za njihov obstoj. Če smo pa pripravljeni prispevati, je pa seveda od nas odvisno.
  • Ko pričnemo z delom nekje, se moramo zavedat, da smo tam izključni zaradi ljudi, ki jim pomagamo, in ne zaradi sebe, svojih življenjskih ambicij, preferenc, čustev ali vesti. Tam smo zaradi povsem nesebičnih razlogov in bomo dali vse od sebe, da bomo doprinesli k pozitivnim rezultatom. Treba je izkazovati veliko mero spoštovanja tamkajšnje kulture in korektnega odnosa do ljudi. Naše udobje, kratkočasje, osebni nameni, ipd., so drugotnega pomena. Seveda, če se izkaže, da nam način dela nikakor ne ustreza ali pa je odnos upraviteljev nekorekten ali celo nepošten, se seveda lahko vsemu skupaj odrečemo in spokamo, a moramo se tudi zavedat posledic predčasnega odhoda.
  • Časovna zaveza je kar pomemben faktor (razen če gre za kak specifičen kratkoročni projekt). Po najinemu mnenju je en mesec minimalen čas, v katerem se lahko primerno navadimo na potek dela in potem tudi dosežemo nek pozitiven učinek. Prostovoljci »na kratek rok« so lahko kar breme v določenih pogledih. A taka je pač realnost, nimamo vsi toliko časa na razpolago, zato nekatere organizacije take prostovoljce tretirajo bolj kot goste, ki denarno »prispevajo« malo več kot tisti, ki tam ostanejo dlje časa, in bolj kot ne samo asistirajo pri delu ali opazujejo dogajanje. Kar je fair enough
  • In za konec… obstajajo tudi druge oblike pomoči. Prostovoljci se premalo zavedamo, da je denar pravzaprav tisto, kar organizacije najbolj krvavo potrebujejo. OK, neki določeni skillsi so gotovo potrebni in zaželeni (učenje jezikov ali drugih specifičnih znanj, tehnične sposobnosti, ipd.), a razna priložnostna, sezonska dela, kot je delo na plantažah ali gradnja hiš, je dokaj slab izgovor za družbeno koristno aktivnost, ki nekega domačina prikrajša za potencialno delo in pošten zaslužek. Zakaj ne bi donirali nekaj denarja ali pa prispevali za nakup pomembnih potrebščin, kar lahko bistveno bolj pomaga, kot pa naša prisotnost in pomoč pri fizičnem delu.

Če vas zanimajo različne oblike pomoči, si lahko preberete še ostale prispevke po kategorijo Good karma – http://arhiv.svetovno.si/category/tip-prebliska/good-karma/.

Jan
17

Poslednji rajski otok

Spet en tistih postov, v katerem se vam bova hvalila s fotkami lepih plaž, bungalovčkov, visečih mrež, svežega kokosa ter pripovedmi o tem, kakšen neizmeren tropski raj sva odkrila. Tako pač to je, sorry. Irena si je zaželela malo morja in sonca po »azijsko« (za osvežitev spomina, Irena je svojo pot po JV Aziji začele šele sredi novembra, pri čemer pa ni videla kaj dosti morja). Ker sva imela po preživetem novem letu v Phnom Penhu do začetka najinega planiranega volunterskega »staža« pri neki lokalni izobraževalno-okoljevarstveni organizaciji še teden dni časa za ponucat, sva se odločila, da jo pičiva na jug, na obalo Kambodže.

Čeprav je obalni pas Kambodže precej manjši od tistega, kar premoreta sosednja Tajska in Vietnam, pa ni zato nič manj lepši, nasprotno, relativna nerazvitost infrastrukture in turističnih kapacitet mu dajeta svojevrsten čar. Hkrati pa tudi veliko potenciala, kar na žalost že prinaša zaenkrat še počasno, a neizbežno širjenje velikanskih hotelskih kompleksov in posh letovišč.

Midva sva v iskanju svojega obalnega kotička naletela na nemalo problemov, saj je bil jug Kambodže v tistem času, ko je na severni polobli vladala (baje) ena najbolj turobnih zim v zelo dolgem času, kar pošteno oblegan s turisti iz Zahoda in s tem posledično velika večina krajev in nastanitev ob morju polno zasedenih oz. prekomerno busy. Tako sva se na koncu začela ozirat proti skupini otokov zahodno od Sihanoukvilla, največjega obmorskega mesta v Kambodži. Otok Koh Rong je po opisih (in nekaj pričevanjih s strani drugih travelerjev) sodeč obljubljal pravi paradise, a tudi tamkajšnji bungalovčki in resorti, večinoma skoncentrirani v majhni vasici na jugo-vzhodni strani otoka, so na najine email prošnje o prostih sobah odgovarjali z neusmiljenim »sorry, we are absolutely completely full…«. Jeba, ampak na koncu nama je le ratalo. Igor je namreč po večurnem brskanju po netu našel nek obskuren popotniški blog, na katerem je njegov avtor objavil fotke zelo všečnih bungalovčkov na zahodni strani otoka, med drugim tudi telefonsko cifro lastnikov. Potreben je bil en klic in stvar je bila dogovorjena ter splanirana za naslednji dan. Yes!


View Larger Map

Kambodža in otok Koh Rong na jugo-zahodu države

V Sihanoukville sva iz Phnom Penha prispela okoli dveh popoldne in se kmalu vkrcala na čoln, ki naju je po dvourni vožnji dostavil na Koh Rongu. Wau, bolj idilične scene si ne bi mogla zamislit. Točno to sva iskala. Na koncu podolgovate peščene plaže je stala majhna ribiška vasica, imenovana Sok San, in zraven set bungalovčkov v lasti »poglavarja« vasi, kjer sva se nastanila. Najina hiška je bila simpl, a mela je vse, kar sva rabila, predvsem pa balkonček z visečo mrežo in prednja dva kola zasidrana v morje. Urnik je bil čisto »otoški«, čez dan nič kaj dosti za počet razen valanja v pesku in čofotanja v vodi. V vasici tudi nič kaj dosti akcije čez dan, vse skupaj zelo ležerno, le tu in tam je izplul ali priplul kak ribiški čolniček. Zvečer je bilo nekoliko več dogajanja, ko so prižgali agregat za štrom (med šesto in deseto uro), in se je cela vas zgrnila v lokalno oštarijo gledat TV limonade. Prava milina. Neizmerna tropska lepota (cel otok je namreč poraščen z džunglo), mir, povrh pa še sproščeno lokalno življenje. Pa da ne pozabiva omeniti še najbolj sočnega in zajetnega kokosa ever, ki je rasel na tem otoku…

A očitno tako ne bo več dolgo. Tudi ta neokrnjen košček JV Azije bo namreč slej ko prej podlegel apetitom masovnega in petičnega turizma. Znano je, da je kamboška vlada pred leti celoten otok predala v koncesijsko upravljanje nekemu domačemu konglomeratu, ki namerava na njem zgraditi letališče in sodoben turistični center. Bljak. Kakšno preobrazbo bo doživel otok torej v naslednjih nekaj letih? Gotovo nekaj v smeri tistega, česar smo vajeni na Tajskem. Že recimo Sihanoukville je grdo in obupno mesto, polno pohlepnih domačinov in pohotnih flashy turistov na svojih express žurerskih turah preko največjih turističnih centrov JV Azije. Kar se Koh Ronga tiče bodo definitivno morali zapreti štacune in spokat kufre vsi trenutni (tuji) lastniki bungalovov na otoku in predati svoje idilične lokacije velikim investitorjem. Tako nama je potarnal nek Finec, sicer lastnik super luštnega resorta na drugem koncu prej omenjene plaže, ki sva ga nekega dne obiskala. Zemljo, na kateri stojijo njegovi bungalovi, je zakupil za dvajset let, zdaj pa mu tamkajšnji upravitelji grozijo z velikanskimi podražitvami najemnine in deložacijo.

No, ampak zaenkrat je ta konček Kambodže še vedno raj. In če bi brali opis te destinacije v kakem popotniškem vodiču, bi vam le-ta v sklepnih mislih gotovo namignil »pohitite!« :)

Jan
13

Azijska prestolnica kulture in dobrih okusov

Če sta Bangkok in Saigon preveč ekshibicionistična, Hanoi in Vientiane precej dolgočasna, Singapur ne-azijsko spoliran, pa Phnom Penh, glavno mesto Kambodže, ponudi ravno pravšnjo mero razvrata in kiča v svoji čedalje bolj razgibani kulturni in nightlife sceni. Butiki, galerije, art tržnice, kul kafiči, indie kinematografi, live muzika, jazz sešni… ima svega. Ob bok tipičnemu azijskemu uličnemu kaosu, šarmantni francoski kolonialni arhitekturi in impozantnim budističnim templjem. Res zanimivo in pestro dogajanje, ki v tem trenutku svoj preporod doživlja predvsem na račun dejavne expat skupnosti tujcev, živečih v mestu, ter naraščajočih turističnih mas. Kambodža je v Jugo-vzhodni Aziji dolgo veljala za državo/kraljevino z najizrazitejšim kulturnim pečatom, po čemer so se zgledovali tudi številni njeni sosedi, predvsem Tajci. Potem pa so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja Rdeči Kmeri med svojo vladavino sistematično pomorili večino ljudi, kakorkoli povezanih s kulturo, ter tako praktično popolnoma izničili obstoj dragocene kulturne dediščine Kambodže (glej prejšnji post Noben se več ne smeji…).

A določen revival je, kot rečeno, na vidiku. In to je še posebej opazno v Phnom Penhu, kjer se veliko dogaja in ustvarja. Kar moti je, da je lokalno prebivalstvo še vedno premalo vključeno v te aktivnosti, bodisi zaradi pomanjkanja finančne podpore, bodisi inspiracije. Večina ljudi se še vedno bori z osnovnimi eksistencialnimi težavami. Vendar se tudi to spreminja, počasi. Naletiš na zanimive kulturne projekte in iniciative z večjim angažmajem s strani lokalnih umetnikov, oblikovalcev, glasbenikov, … Če je že treba izpostavit kak bend, bo to sigurno The Cambodian Space Project – rock skupina, ki postaja vse bolj prepoznavna tudi v tujini zaradi izjemno talentirane vokalistke Srey Thy in njenega tradicionalnega stila petja. Primer:

V živo jih žal nisva ujela, edini njihov gig, ki je bil v času najinega postanka v Phnom Penhu na sporedu, je bila precej draga novoletna zabava v nekem luksuznem hotelu. Nič zato, mesto nama je bilo še vedno top, verjetno najljubše v Aziji, saj je bilo veliko za počet in videt… džem sešn v luštnem Opera Cafe (v lasti dveh ful zabavnih Italijanov), koncert francoske gipsy muzike v Equinox baru, »Jabooz & Tapas« style gledanje filmov v The Flicks, predstava tradicionalnih kmerskih plesov in gledališča (slednje imho rahlo boring) v National Museum of Cambodia, okušanje kamboških grill specialitet na odprtem večernem marketu, »lady-boy encounters« v kvazi-hipsterskem klubu The Heart of Darkness, itd. Med drugim pa sva v Phnom Penhu preživela tudi zahodnjaško novo leto (oni svojega praznujejo aprila), ki je izpadlo precej bizarno. Zvečer se je na ulicah namreč trlo ljudi, zlasti radovednih domačinov. In ko je odbila polnoč, se ni zgodilo nič, nobenih ognjemetov, nobenega vriskanja, nič. In v roku petih minut se je folk spokal domov. Heh, žur po azijsko.

Jan
11

Noben se več ne smeji…

To naju je še posebej usekalo pri ogledu žalostnih fotografij ujetnikov zloglasnega zapora S-21 v Phnom Penhu. Ko sva prispela v glavno mesto Kambodže, sva se že zelo navadila na toplino ljudi, katerih prisrčni nasmehi so naju med potovanjem spremljali praktično na vsakem koraku. A fotografije, razstavljene v nekdanjem zaporu, ki danes služi kot muzej, posvečen žrtvam genocida Rdečih Kmerov, kažejo mrke, prestrašene in obupane obraze ljudi. Ubogih ljudi, ki so bili tu zaprti, mučeni in kasneje odpeljani na posebno določen kraj zunaj mesta, kjer so bili pobiti. Približno 17.000 ljudi je bilo tu »nastanjenih« in prav vsi so bili umorjeni, z izjemo sedem srečnikov. Fotografije so izhajale iz takratne zaporniške dokumentacije, saj so za vsakega novo prispelega jetnika napravili en mug shot. In na fotkah sami mrki, na smrt prestrašeni obrazi. Ko gledaš v oči človeka na eni izmed teh fotografij, gledaš v oči nedolžne žrtve, ki je kasneje dočakala nasilno smrt…

Security Prison 21 (kratko S-21) je bil eden izmed številnih zaporov, kjer so Rdeči Kmeri v času svoje »vladavine« med leti 1975 in 1978 zadrževali in pogosto tudi brutalno mučili svoje ujetnike. Rdeči Kmeri so bili komunistično gibanje, ki so leta 1975, potem ko so po nekajletni državljanski vojni prišli na oblast, v Kambodži uvedli zelo radikalne družbeno-politične »reforme«, ki bi šokirale še najbolj zagrizenega maoista. Najprej so pobili vse politične nasprotnike in pripadnike nekdanjega režima, potem pa celotno prebivalstvo Phnom Penha (in ostalih mest) prisilno izselili in nagnali delati na podeželje v okviru velikopoteznih, a utopičnih in neučinkovitih agrarnih projektov. Rdeči Kmeri so vse intelektualce (učitelje, zdravnike, uradnike, itd.), vključno z njihovimi familijami, tretirali kot družbeno zlo, »sprevrženo buržoazno elito«, ki jo je potrebno zatreti oz. preobraziti, zato so bili do njih neizprosno kruti. Ljudje iz mest (moški, ženske, mladoletniki, starčki, … prav vsi) so bili kot sužnji prisiljeni delati na poljih po cele dneve, ter v blaznem pomanjkanju živeti v posebnih taboriščih. Nekajletni otroci so bili poslani v posebne »šole«, kjer so jim prali možgane z razno raznimi nebulozami o sovražnikih z Zahoda (in Vietnama) in vesoljni pomembnosti komunistične revolucije in Rdečih Kmerov. Ob tem so vseskozi po celi državi potekala množična pobijanja (političnih »osumljencev«, za delo prešibkih ljudi, celo dojenčkov), ljudje pa so na veliko umirali tudi zaradi podhranjenosti in bolezni. Njihov edini »zločin« je bil, da so bili iz mest in izobraženih vrst. Bolano…

mrki in prestrašeni obrazi zapornikov, ki so vsi po vrsti doživeli nasilno smrt

Ocenjuje se, da je v tem obdobju umrlo približno dva milijona ljudi, kar je grozljivo in skrajno nedoumljivo. Le kaj je takratne politične voditelje, vodje taborišč in ostale akterje v tej nočni mori gnalo k propagiranju in uvajanju tako surovih metod ravnanja s sočlovekom? Pod takšnim vtisom sva vsa zamorjena zapuščala muzej in istega dne potem še Choenung Ek (tako imenovane Killing Fields), kraj v bližini Phnom Penha, kjer sva si ogledala lokacijo množičnih pobojev ujetnikov iz tega zapora.

Choeung Ek ali Killing Fields, kjer je bilo umorjenih več kot 15.000 ljudi iz zapora S-21

Da sva vsaj približno dojela, kako je do vsega tega prišlo (in kako se je vse skupaj končalo), je bilo potrebno večkratno branje literature o sodobni zgodovini Kambodže. In čeprav si vsak narod kroji usodo sam, so v primeru okoliščin, ki so privedle do vojaškega vzpona Rdečih Kmerov, seveda izdatno pomagali Američani, Kitajci in Vietnamci, vsi s svojimi lastnimi ideološkimi in političnimi interesi v Jugovzhodni Aziji. Še najbolj presenetljivo v tej zgodbi pa je dejstvo, da so Rdeči Kmeri kljub porazu leta 1978, ko so jih napadli Vietnamci in v Kambodži na oblast postavili novo vlado, ostali vojaško aktivni vse do leta 1998, pa čeprav v podrejenem položaju. Boji in konflikti med različnimi frakcijami ter teroriziranja nedolžnih prebivalcev so se tako nadaljevali še naprej skozi osemdeseta in prvo polovico devetdesetih let, vse dokler ni večina glavnih akterjev Khmer Rouge-a bodisi umrla (vključno s Pol Pot-om, glavnim krvnikom v tej tragični zgodbi) ali prebežala na nasprotno stran.

Združeni Narodi, ki so se v začetku devetdesetih let aktivno vmešali v konflikt, so do neke mere pomagali stabilizirati razmere, a politično in gospodarsko je država ostala v precejšnjem razsulu. Na račun izredno ranljive in kaotične situacije v Kambodži ter popustljive mednarodne skupnosti so tako na oblast prišli ljudje, ki še danes tvorijo jedro izredno skorumpirane kamboške vlade. V njenih vrstah so tudi številni nekdanji pripadniki Rdečih Kmerov, vključno s premierjem Hun Senom. Kdo bi si mislil! V bistvu se veliko nekdanjih morilcev danes še vedno prosto sprehaja med ljudmi, zaradi vojnih zločinov je bil v vsem tem času obsojen le en izmed takratnih voditeljev, v šolah pa so o genocidu začeli poučevati šele pred nekaj leti. Kako je to mogoče? Ali to pomeni, da je v državi prišlo do vsesplošne sprave ter da so ljudje čisto preveč naivni in apatični? Ali pa si ne upajo povzdigniti glasu? Še posebej, ker se od trenutne gospodarske rasti mastno gode omejenemu krogu politikov, podjetnikov in tujih investitorjev, medtem ko se v zdravstvo, šolstvo ter ostale javne ustanove ne vlaga praktično nič. Veliko pomoči, namenjene ljudem na podeželju, prihaja od zunaj. Zdi se, kot da bi ljudje radi vse to čimprej pozabili, čeprav je znano, da velik del prebivalstva, starejšega od 30 let, trpi za posledicami posttravmatskega stresnega sindroma. Mnogi tako opozarjajo, da se zna podobna revolucija zgoditi ponovno. Tudi v sedemdesetih je v osnovi šlo za boj zatiranega kmečkega prebivalstva proti koruptivnim političnim elitam.

Za več o obdobju Rdečih Kmerov si lahko preberete izčrpen članek na Wikipediji, bolj skrčen zgodovinski pregled pa na spletni strani Cambodia Tribunal Monitor, ki spremlja aktualne sodne procese, povezane z genocidom. Za bolj vizualno doživetje pa močno priporočava ogled filma The Killing Fields iz leta 1984, posnet po resnični zgodbi o ameriškem novinarju Sydneyu Schanbergu, ki je za New York Times pokrival dogajanje v Kambodži v času državljanske vojne, in njegovemu kamboškemu pomočniku Dithu Pranu. Obstaja tudi veliko knjig, osebnih izpovedi in pričevanj žrtev, med njimi najbolj znana First They Killed My Father, v kateri avtorica opisuje svoje izkušnje, ko je bila kot petletna punčka s svojo familijo prisiljena delati v grozljivih razmerah v enem izmed taborišč.

Jan
06

Kamboški »divji vzhod«

V mestu Kratie, najinem prvem postanku v Kambodži, nas je z avtobusa, polnega backpackerjev (večinoma iz Si Phan Dona v Laosu, glej Ob Mekongu navzdol, part 3: Spodoben zaključek Laosa), ven izstopilo le ene par. Vsi ostali so odrinili naprej, bodisi v Phnom Penh, glavno mesto, ali Siem Riep, kjer se nahaja znamenito starodavno mesto Angkor. In za večino obiskovalcev Kambodže sta to edini mesti, ki ju vidijo na svojem potovanju skozi deželo, kar je nekoliko krivično, saj zaradi svojih prekomernih turističnih »čarov« nikakor nista reprezentativni.

Na vzhod v Sen Monorom, provinco Mondulkiri

Za pravi utrip Kambodže se je treba pobrat ven na deželo ali pa v katero izmed manjših provincialnih mest. Pokrajina Mondulkiri ob meji z Vietnamom, kamor sva se po Kratie-ju odpravila midva, ni niti eno, niti drugo, pač pa nekaj tretjega. Za razliko od pretežno ravninskih in vročih preostalih delov države, Mondulkiri predstavlja hribovit svet, kjer domačini naokoli skačejo zadekani v puhovke in puloverčke. Kar je bilo za naju skrajno nenavadno, saj so bile rahlo nižje temperature zelo prijetne in dobrodošle. Sen Monorom je osrednje mestece regije, precej nikakvo. Je neke vrste frontier town, saj se tu vse asfaltirane ceste iz smeri Phnom Penha končajo – proti severu, vzhodu in jugu ga obkrožajo hribi in gozdovi. Zato nama je bilo tudi tako zelo všeč, zaradi svoje odročnosti, divjine in pomanjkanja množic. Tukaj živeče staroselsko prebivalstvo, imenovano Bunong, je do svojega naravnega okolja zelo spoštljivo, povrh pa regija premore precej veliko, a zelo ogroženo, populacijo slonov (okoli 130) in drugih divjih živali. Se pa Sen Monorom v zadnjih letih počasi modernizira in širi, saj so tuji in domači podjetniki s pomočjo kamboške vlade zavohali nahajališča zlata in razno raznih rudnin. Kar ne obeta nič dobrega. Že zdaj se množično seka okoliško džunglo na račun lesa in nasadov gumijevca, zato se zna trenutna podoba regije v naslednjih cca. desetih letih drastično spremenit.

Tako kot vsako mesto ali vas v Kambodži, tudi Sen Monorom premore svoj psar ali tržnico, kjer je čez dan veliko akcije. Tudi sicer je v mestecu vedno čutiti neko dogajanje bodisi v stilu prihajajočih/odhajajočih turistov, biznismenov ali NGO delavcev ter hrumečih tovornjakov. Obstaja tudi nekaj kul barčkov oz. restavracij za hengat, najin najljubši je bil Green House, predvsem zaradi odličnega ribjega amok-a (značilna nacionalna jed, neke sorte curry), ki so ga tam stregli, in zelo prijaznega ter o regiji dobro poučenega lastnika restavracije Sam-a (po rodu Kitajec) in njegove luštne familije. A kakšnih drugih posebnosti v mestu nisva našla, zato se je bilo potrebno odpraviti ven…

tržnica v Sen Monoromu

Hajkanje po okoliških džunglah

Kakih posebnih pričakovanj glede planiranega trekinga tisti dan nisem imel (Irena ni šla), izraz jungle trekking običajno namiguje na dolgočasno gomazenje skozi vroče in soparne (in po možnosti blatne) gozdove, edina divja žival, ki jo vidiš na poti, pa je po možnosti kakšna izgubljena krava. A zahvaljujoč odličnemu lokalnemu vodiču Hongu, se je celodnevni hajk izkazal za enega najboljših na potovanju…

Tip je bil namreč prava zakladnica informacij o lokalni flori in favni, kulturi Bunongov (tudi sam pripada temu ljudstvu), ter razno raznih drugih zanimivosti o življenju v teh krajih. Ni in ni nehal govorit, pokazal in predstavil nam je vsako najmanjšo, zanimanja vredno rastlinico, ter našo ekipco hajkerjev mimogrede zvabil še h kakšnemu bližnjemu kmetu pokazat razne tradicionalne obrti in poljščine. Eden izmed vrhuncev hajka je bil definitivno lunch break, zelo okusen zelenjavni curry, ki smo ga skuhali na tradicionalen »taborniški« način v bambusovem steblu (Hong je cel kup sestavin, predvsem začimb in nekaj divje zelenjave, nabral kar na poti). Hajk je bil kar težek in dolg, na določenih delih pravi bush bash (kot se prebijanju skozi gosto šavje s pomočjo mačete reče na Novi Zelandiji), divjih živali na obzorju seveda nobenih, se je pa zelo jasno pokazalo, kakšno razliko v doživljanju tovrstnega hajka lahko naredi dober vodič. Namesto, da bi se vrnili popoldne, smo na finiš prišli šele zvečer, ker smo praktično na vsakem koraku naleteli na kakšno stvar, o kateri se je Hong razgovoril. Prav nič nas ni priganjal, nasprotno, na momente se je zdelo, kot da še ni vsega pokazal, povrh pa je ob poti celo smeti pobiral in neki starejši članici ekipe pomagal z nošenjem njene krame. Ko smo se okoli devetih zvečer končno vrnili v njegovo vas, so nam nasproti vsi navdušeni pritekli njegovi luštni otroci. What a guy! Ko smo se poslovili, sem mu moral v roke stisnit nekaj dolarjev napitnine: »Keep up the good work!«

Elephant Valley Project

Definitivno eno izmed najbolj posrečenih in posebnih zavetišč za živali, ki sva jih kdajkoli obiskala. Ta NGO iniciativa skrbi za lepo število slonov, ki so jih njeni akterji prevzeli ali odkupili od lokalnih farmerjev. Na podeželju živi namreč kar precej udomačenih slonov, ki jih njihovi lastniki nucajo za razno razna težja dela, nemalokrat tudi s prekomernih fizičnim izkoriščanjem in trpinčenjem. Elephant Valley Project (www.elephantvalleyproject.org) se trudi slediti načelom eko-turizma. Sloni se relativno svobodno gibljejo na območju treh dolin, ki jih organizacija najema od lokalnih vaških skupnosti, pri čemer domačinom namesto denarnega nadomestila zagotavlja zadostne količine riža, ki bi jih sicer morali gojiti na tej zemlji. Kar se denarja tiče, Elephant Valley Project sredstva namenja direktno za šolanje lokalnih otrok in zdravstveno pomoč prebivalstva. A večino denarja organizacija kajpak porabi za oskrbo slonov, kar v primeru oglaševanja zavetišča tudi jasno izraža – »We need your money«, a se hkrati trudi biti pri svojem delovanju tudi povsem transparentna.

Vsak slon ima svojega »skrbnika« ali mahout-a, ki na žival pazi praktično noč in dan. Čez dan jih pustijo, da brezskrbno romajo po gozdovih in se prehranjujejo, ponoči pa jih priklenejo ob kako drevo, da ne bi zbežali ali zašli nekam, kjer bi bilo za njih nevarno. Kot nam je razložil vodja organizacije in naš vodič pri ogledu zavetišča, Jack Highwood (po rodu Anglež, zavetišče vodi zadnjih sedem let), so ti sloni zelo ranljivi, saj so bili praktično celo življenje navajeni na ujetništvo, delo in boleče udarce svojih lastnikov. V tem zavetišču pa končno lahko zaživijo »normalno« življenje, čeprav postopoma in pod nadzorom, saj v divjini ne bi bili sposobni samostojno živeti.

Najin celodnevni obisk zavetišča je vključeval dopoldanski vodeni ogled ene izmed dolin, kjer smo lahko celotni čas brezskrbno (a z varne razdalje) opazovali slončke pri njihovih vsakdanjih opravilih, ki večinoma vključuje nažiranje in občasno »tuširanje« v bližnjem potoku. Popoldne je bilo na vrsti prostovoljno delo, v našem primeru pospravljanje okoli centra. Organizacija večino svojih prihodkov pridobi od turizma, torej od obiskovalcev zavetišča in volunterjev, ki lahko tam bivajo in pomagajo tudi več dni. Od tod tudi koncept eko-turizma, katerega dejavnosti koristijo tako živalim, kot tudi lokalnemu prebivalstvu ob upoštevanju minimalnih negativnih učinkov na okolje.

v zavetišču Elephant Valley Project skrbijo za 12 slonov, ki so jih sem pripeljali iz ujetništva

Še na hitro o korupciji v Kambodži

Praktično na vsakem koraku jo »občutiš«. Ko sva iz Kratie-ja v nabito polnem kombiju (ki je imel povrh zadaj namontirane še gajbe s kurami) potovala v Sen Monorom, so nas na poti trikrat ustavili policaji. Voznik je prav vsakič na hitro policaju v roke stisnil šop denarja, nakar smo hitro oddrveli naprej. Denar za…?

Še eno zanimivo zgodbo pa nam je povedal Jack iz zavetišča. Kako leto nazaj je namreč vlada Kambodže ustanovila posebno komisijo, katere naloga naj bi bila boj proti korupciji. Komisija naj bi preverila vse vladne in nevladne organizacije v državi ter ocenila njihovo morebitno vpletenost v koruptivne dejavnosti. Ko so njeni predstavniki obiskali Elephant Valley Project, so Jacku razložili, da pripravljajo poseben seznam organizacij, za katere menijo, da svoje dejavnosti opravljajo na povsem transparenten in pošten način. Je pa treba članstvo na seznamu »plačati«! Heh.

Jan
02

Ob Mekongu navzdol, part 4: Holiday in Cambodia

Leta 1980 so ameriški punk-rockerji Dead Kennedys izdali komad Holiday In Cambodia, ki me je sredi devetdesetih let (ko sem bil še petnajstletni škorc) prvič »seznanil« s to državo. Komad smo besno preigravali v našem srednješolskem bendu na garažnih sešnih in občasnem koncertu, ker je bil ustrezno udaren za naš »repertoar«, besedilo pa ustrezno kritično in uporniško. V njem Jello Biafra (frontman skupine in avtor večine tekstov) »opeva« plehko, razvajeno in ignorantsko ameriško družbo, ter jo satirično primerja s Kambodžo iz obdobja druge polovice sedemdesetih let, ko je v državi vladal ekstremno radikalen totalitarni režim, imenovan Khmer Rouge (Rdeči Kmeri), kriv za enega največjih množičnih pomorov v sodobni zgodovini…

Your a star-belly sneech you suck like a leech
You want everyone to act like you
Kiss ass while you bitch so you can get rich
But your boss gets richer on you
Well you’ll work harder with a gun in your back
For a bowl of rice a day
Slave for soldiers til you starve
Then your head skewered on a stake
Now you can go where people are one
Now you can go where they get things done
What you need my son:

Is a holiday in Cambodia
Where people dress in black
A holiday in Cambodia
Where you’ll kiss ass or crack

Kambodža je neke vrste enigma, ime poraja misel na eksotiko, nasilje, neznano, … Dejstvo je, da nikoli nisva prav kaj dosti vedela o njej, dokler nisva zašla na ta konec sveta. Državo definitivno zaznamujeta dve zgodovinski obdobji. Prvo je že prej omenjena diktatorska vladavina Rdečih Kmerov iz druge polovice sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki je predstavljala vrhunec nasilja in raznih vojaških konfliktov, ki so se v državi vlekli vse od vietnamske vojne pa do konca devetdesetih let. Zaradi tega se danes država še vedno postavlja na noge in, kljub zelo hitri gospodarski rasti ter obilju mednarodne pomoči v zadnjih nekaj letih, še vedno velja za izrazito revno – približno 80 odstotkov prebivalstva životari na podeželju, povrh pa celotna državna javna sfera velja za eno najbolj skorumpiranih na svetu.

Drugo pomembno zgodovinsko obdobje je obdobje starodavne Kraljevine Kmerov (predniki današnjih prebivalcev Kambodže), ki so med 9. in 15. stoletjem vladali večjemu delu celinske JV Azije in dali na območju severno od velikega jezera Tonlé Sap zgraditi eno največjih in najbolj »pompoznih« metropol tistega časa, imenovano Angkor. Le-ta danes zaradi svojih relativno dobro ohranjenih mogočnih templjev velja za eno izmed »osmerih čudes sveta« in kot tako privabi približno dva milijona turistov letno. Ter prisluži obilo denarja organizacijam in ljudem, ki obvladujejo tamkajšnje turistične kapacitete. Provinca Siem Riep, kjer se nahaja Angkor, ironično velja za eno najrevnejših provinc v Kambodži…

Država se tako nekako nahaja v precepu teh dveh obdobij. Angkor kot nacionalni simbol in veliki ponos države, ki prebivalstvu zaradi naraščajočega turizma in mednarodne pozornosti daje upanje na boljše čase. Zapuščina Rdečih Kmerov pa kot spomin na boleče obdobje, ki je to nekoč dokaj prosperitetno azijsko državo gospodarsko in družbeno popolnoma ohromilo. Določen napredek je sicer na obzorju, a kaj ko so v prevladujočem kaosu devetdesetih let prejšnjega stoletja v državi na oblast prišli ljudje, ki jim dol visi za »družbeno blaginjo«. Politiko in celoten javni sektor zaznamujejo korupcija, nesposobnost in razna navzkrižja interesov. Roman The King’s Last Song, čeprav fiktiven, odlično predstavi dve povezani zgodbi iz Kambodže, eno iz sedanjosti in eno iz 12. oz. 13. stoletja, ko je takratnemu imperiju vladal eden največjih kmerskih kraljev Jayavarman VII, ter na podlagi zgodovinskih dejstev in današnjih družbeno-političnih razmer precej nazorno prikaže, kaj država trenutno »preživlja«. Zelo zanimivo in vznemirljivo branje…

A med vsem tem zgodovinskih bliščem, nasilnimi revolucijami in današnjo pokvarjeno politiko se nahajajo ljudje Kambodže – preprosti, miroljubni in vedno nasmejani, kot jim veleva domača etika. Prav težko je razumeti, kako so bili lahko nekateri izmed njih sposobni dejanj, kot so množični poboji in mučenja ujetnikov, pred komaj 35 leti. In kako lahko prav vsi danes tako naivno prenašajo razmere, v katerih se domača politična elita okorišča na račun razprodaje najbolj dragocenih koščkov države, dolgoročno nevzdržnih poslov s Kitajsko in izigravanja tujih ter domačih nevladnih organizacij, ki se trudijo v Kambodži dejansko narediti kaj dobrega. Enigma še naprej torej. Malo bolj se bova o tem razpisala še v kasnejših postih, a zdi se, da negativni učinki trenutnega političnega in gospodarskega napredka močno dominirajo nad pozitivnimi premiki, ki jih je mogoče zaznati tu in tam. Mogoče se pa kmalu spet ponovi kaka revolucija…

Ne meji med Laosom in Kambodžo nas je tokrat pričakalo nekoliko več »formalnosti« kot običajno. Na strani Laosa so policaji za izstop iz države kasirali dva dolarja bullshit fee-ja (tako mu pravima midva, »uradno« se mu reče stamping fee ali pa weekend fee, če je vikend oz. kakor se uradnikom na meji pač sprdne), na strani Kambodže pa za vstop celo pet (poleg tistih dejanskih dvajsetih za turistično vizo). Heh, dobrodošli. Irena se seveda ni dala in vztrajala: »Why do I need to pay?! Where does it say I need to pay?!«, medtem pa se je za nama nabirala kolona. Včasih se je baje možno bullshit fee-ju z vztrajanjem izognit ali pa vsaj »spogajat« nižji znesek. A v najinem primeru policaji niso trzali. Oziroma je očitno premalo takih, ki se uprejo. Končno nama je nek lokalni vodič, ki jo vodil svojo grupo turistov čez mejo, razložil: »It is what it is. Just turn a blind eye.« Bah…

Prve dni Kambodže sva tako preživela v mestecu Kratie in okolici, ter še zadnjič okusila življenje ob reki Mekong. Prijaznost ljudi je »vibrirala« na vsakem koraku, bolj odkritosrčna od tiste, ki so jo izkazovali ljudje v Laosu. Kako se ljudje tu lepo smejijo, neverjetno. V Kratie-ju je bilo moč čutiti tipično dinamiko mest, značilno za ta del Azije – prašne in hrupne ulice, polne ljudi, motorjev in razno raznih štantov, čeprav je bilo obrežje Mekonga precej lepo, posejano z drevoredi in hiškami iz časov francoskega kolonializma. Zunaj mesta pa se je scena spremenila v brezmejno deželo riževih polj, v tem letnem času večinoma sušnih, ter posameznih »otočkov« zelenja, kjer sta prevladovala neizmerna mir in spokojnost. In grozna vročina.

Da vidimo torej, kaj bo prinesla Kambodža…

Older posts «