O tem sva resno začela razmišljat, ko sva bila pri Nolanih – da bi prekolesarila West Coast od Wanake do Hokitike (približno 420 km). Takrat smo imeli že splaniran enotedenski dopust v Wanaki in midva bi jo nazaj v Hokitiko, namesto s kombijem, pač pičila s kolesi, ki bi jih tja grede vzeli s seboj. Simpl. :) Irenin brat je pred nekaj leti na Novi Zelandiji naredil podobno turo, a v obratno smer. Tudi nekaj »Biking in New Zealand« literature, ki sva si jo sposodila v lokalni knjižnici, je ravno to pot opisovalo kot eno najlepših na NZ. Pa sva se odločila, da jo zvoziva. Čeprav še nikoli v življenju nisva naredila take ture in sva vedela, da bo zaradi švoh kondicije to kar težka preizkušnja.

Bajke sva si sposodila od Janje in Andrewja, dve gorski kolesi srednjega ranga (Avanti in Haro). Za pot sva dokupila še torbe za Janjin prtljažnik (samo njeno kolo ga je imelo), štoparico in rogove za Andrewjevo balanco. Izbira koles je bila daleč od idealne, sploh za Igorja, ker mu je bil Andrewjevo rahlo premajhno, povrh pa je moral namesto torb na prtljažniku med vožnjo nositi težak ruzak na hrbtu. Kar je tudi pomenilo, da je imela Irena zaradi torb precej težko kolo. :) Ampak kaj češ. Bova že nekako…

Slike s presekom in nadmorskimi višinami planirane ture niso zgledale tako grozno. Na celi relaciji so štirje ornk vzponi (Haast Pass, Knights Point, Fox Hills in Mt Hercules), vmes pa ali ravnina ali razgiban teren, ki se včasih kar v neskončnost vleče gor in dol, gor in dol… Ko smo se vozili v Wanako (torej v nasprotno smer od najine planirane kolesarske ture) sva si lahko že malo ogledala, kaj naju čaka. Matr, tisti vzponi bodo kar… :)

Na pot sva tako štartala 30.9., ko smo zaključili z dopustom v Wanaki. Nolani so se z avtomobili odpeljali domov, midva pa počasi s kolesi. Zapise sva tokrat kar dobesedno prepisala iz najine beležke, ki sva jo uporabljala kot dnevnik na poti. Je bolj tak po kmečko napisan, ampak zelo dobro opisuje situacijo in filinge »na terenu«… :)

PRVI DAN, 30.9.2011, Wanaka – Makarora, 64 km, cca. 6 ur

Štartala sva okoli 10.45. Prva polovica ture še kar OK, mal gor pa dol, sonček, lepi razgledi. Druga polovica pa GROZA. Ful močen veter direkt v kepo. Ful sva šla počas in noge so trpele k svina. V Makaroro sva pršla okol 17.30. Zmatrana. Zvečer greva na ornk pojedino v lokalni cafe skupi še z enim kolesarjem (Luke iz Toronta, faca, pozna Kopitarja), k je delal isto turo praktično. Spat smo šli okol 22.30.

DRUGI DAN, 1.10.2011, Makarora

Ščije in zgleda bo tako cel dan. Irena se ne more premikat. Bova kar kle ostala danes. Irena prav, da jo ful noge bolijo in da je njeno telo popolnoma izčrpano. Še dobro da ščije, da lahko mal okrevava. Totalno sva dehidrirala telo, te napake NIKOLI VEČ ponovit. Visiva v pubu in gledava rugby tekme…

TRETJI DAN, 2.10.2011, Makarora – Haast, 79 km, cca. 6,5 ur

Začela sva ob 10.25. Dokaj pozna. No, napovedal so, da naj bi šele za kosilo nehal scat. Začela sva OK, pred štartom tudi veliko jedla in pila. Prvih 20km naj bi bilo najtežjih – na Haast Pass. Vzela sva si ga na izi in je šlo. Saj tisto, kar pričakuješ, da bo težko, pol niti ni toliko. Naslednjih 60 km naj bi bilo skozi dol. Japajade. Prvih 10 že. Kolk je blo mraz, sam je pa letel in ful lepih klifov in slapov povsod. Kul. Ob enih sva imela kosilo s sandflyji. Pol pa gor pa dol, pa gor pa dol… In spet veter v prsa. Igor je že totalno preklinjal na koncu. No, ko prideš do cilja, je to trpljenje kar pozabljeno. Zdaj sva v baru na juhici in pomfriju in rugbyju seveda. Za spremembo od svetovnega prvenstva, gledava tekmo Auckland Warriorsov v finalu prvenstva Rugby League.

ČETRTI DAN, 3.10.2011, Haast – Lake Paringa, 54 km, 5,5 ur

Ojoj, Irena ni dobro spala in zjutri je blo vse narobe. »Ej jst grem na bus!« Neeee noooo… Vmes sva se še neki pregovarjala, češ, kako naj jaz zdaj sam nadaljujem. Pol si je celo premislila in sva skupi štartala do pumpe v Haastu. A po par km bajkanja je obupala in se odločila, da gre domov z avtobusom iz Haasta ob 11ih. Tako sva vse Igorjeve stvari zbasala v torbe na Janjinem bajku, dvignila zic kolikor se je dalo & off I went…

Sam naprej. Saj je še kar šlo. To, da nimam svinjsko težkega ruzaka na hrbtu, je super. Se pa vidi, koliko torbe na prtljažniku naredijo težji bajk. Po klancu navzgor je bila kar jeba. Gor proti Knights Pointu (trije ornk klanci) sem se moral kar ene parkrat ustaviti, ker noge preprosto niso mogle naprej. Pa Janjin bajk je premajhen – ko poganjam imam preveč pokrčene noge, upam, da ne bom imel težav s tem. Pa rit me svinjsko boli, na tem bajku še bolj – WTF?! Drugače pa vsaj nobenega vetra v kepo ni bilo, kar je TOP. Celotno tura ni bila toliko naporna, sem srednje zmatran. Zdajle sem v Lake Paringa Lodgeu, motelčič na samem, tik ob jezeru. Lepo je tukaj, taka tišina. Pa ful sandflyev – kako lahko ljudje sploh živijo s tem? S tamalo sem se slišal, varno doma. Je razočarana seveda. Jutri – Fox in upam, da ne preveč naporen dan.

Aja, pa pri Lake Moeraki sem šel na kratek walk do Monro Beach, kjer naj bi bile kao kolonije pingvinov med julijem in decembrom. Bullshit, nobenih pingvinov! Bolj kolonije sandflyev!

PETI DAN, 4.10.2011, Lake Paringa – Fox, 70 km, cca. 6 ur

Štartal ob 9.40. Dons je bilo dost kruzi. Nobenih večjih klancev ali pa annoying vetra, tako, da sem bil v Foxu že ob 15.30. Me pa zic ubija, ful me rit boli. Praktično celo pot… groza! Pokvari vse veselje. Pismu, kaj loh naredim, razen tega, da se pač navadim? V Foxu sem v enem kul backpackerju – Iwory Towers. Mogoče ostanem še jutri, bom videl. Do Franca bo naporna.

ŠESTI DAN, 5.10.2011, Fox

Rest day. Dopoldne sem šel pogledat ledenik, zdajle v hostlu hengam, zvečer grem pa še do jezera Matheson, če se mi userje ujet odsev Mt Cooka ob sončnem zahodu. Za naprej pa tako: jutri grem v Okarito, to je 55 km. V Francu je treba še hrano nabavit. Pol od Okarita pa ali do Hariharija (57 km) ali pa do Old Church Hostla v Kakapotahiju (kar je še dodatnih 30 km). Odvisno koliko bom zjeban po tistem hribu Mt Hercules. Če pridem samo do Hariharija, imam pol zadnji dan skoraj 100 km. Uf. Neki moram narest s tem zicom NUJNO.

SEDMI DAN, 6.10.2011, Fox – Okarito Whataroa, 77 km, 7,5 ur

Kaj naj rečem, tura se je začela luštno, končala pa dosti klavrno. Tiste klance od Foxa do Franca sem prekolesaril brez kakih posebnih problemov in v Francu sem bil že dosti zgodaj. Nabavil sem svoje zaloge hrane, pomalical in pičil naprej. Odcep za Okarito je bil dosti kmalu, sama pot do tja pa še kar naporna z enim dost hudim klancem. Vmes sem že pizdil: »This better be fuckin’ worh it!« In ko sem prišel tja, je sledilo bridko razočaranje. Tisti hostel, kjer sem nameraval prespati, je bil namreč zaprt in nisem našel nič drugega za spat, razen enega dragega cabina in majhnega camping grounda. Fak off! Nič, potem pa naprej do Whataroe, cca. 30 km. Ful škoda, da moram naprej, ker je Okarito lep. Ampak pot do Whataroe presenetljivo ni bila toliko težka, glede na to, da sem bil v Okaritu kar slabe volje. Na poti proti Whataroi sem imel celo veter v hrbet, kar je bila super sprememba. Edin kakih šest km pred ciljem sem naletel na ploho, ki me je čist premočila. Fak off. No in tako sem namesto v Okaritu, ob morju, spet sred krav in farm. Spim v cabinu za 50 dolarjev s svojo mini kuhinjico. Sem vsaj bližje domu…

OSMI DAN, 7.10.2011, Whataroa – Hokitika, 120 km, 8 ur

Spal sem kot ubit, zjutri se mi nikamor ni dalo. Počas sem se spokal ter šel v štacuno po nekaj hrane in na kofe. Ko sem štartal, sem po ene par km naletel še na dva kolesarja, Kiwija in Kanadčanko. Mal smo popričal – delata loop od Wanake čez West Coast in pol čez Arthur’s Pass nazaj do Wanake po vzhodni strani. Norca. Dnevno naredita od 100 do 130 km. Danes gresta v Hokitiko. Hmmmm… Vmes smo se še ene parkrat srečal, skup kolesaril in šli celo na kofe v enem selu. In čedalje bolj me je rajcala ideja, da bi jo jaz tudi kar direkt do Hokija pičil. Razen riti, ki me je, valda, noro bolela, sem se kar dobro počutil. No in tako sem kolesaril, kolesaril in kolesaril in bil okoli štirih ali petih že v Rossu. Hudo. Gremo do konca. Do Hokija se je kar še vleklo ampak sem vedel, da sem blizu cilja. Vsakič, ko je nasproti mene mimo pičil kak tovornjak od Westlanda (kjer sem tri mesece delal) sem besno mahal, vozniki pa nazaj. Hehe. Po uni zadnji, ne vem koliko km ravni cesti, pa naposled Hokiiiii! Jeeeee, ful zadovoljen. Sicer sem imel še ene 15-20 km do Nolanov in tisti del se je tudi grozno vlekel. Mogu sem se na vsake par 100m mal ustavit in rit spočit. Tolk je blo že tumač. Ampak je bilo fajn. V iPodu sem imel Junipe in sonce je že zahajalo, jaz pa še zadnje kilometre do doma. Po unem T križišču med Kokatahijem in Kowhitirangijem (še cca. 1 km) sem začel kar vpit od veselja. Lepo je bilo bit spet doma. Za večerjo sem dobil pir in čevape.

Zaključna misel… :)

Tako, na koncu sem torej sam prekolesaril celotno turo, kar je skupaj z vsemi side tripi naneslo 480 km. Zelo zanimiva izkušnja in izziv. Totalen napor za telo in dušo, ampak to je sestavni del večdnevnega popotniškega bajkanja. Sam si ure in ure na kolesu z nalogo, da dosežeš cilj oz. destinacijo dneva. To je tvoj fokus, zato časa in energije za oglede lokalnih znamenitosti pravzaprav ni, razen če se nahajajo tik ob poti. Prav zanimivo, kako se zapisi osredotočajo predvsem na kolesarjenje in »trpljenje«, ne na zanimivosti, ki jih vidiš na poti. In na kolesu pot definitivno doživiš drugače, kot v avtu. V oko ti padejo malenkosti. Stalno si »na prepihu« in bistveno bolj izpostavljen okolju, vremenu, prometu… čeprav se na poti ni zgodilo nič pretresljivega, razen tega, da me je dvakrat napadel magpie (sraki podoben ptič). :)

Voziti primeren bajk, na katerem se počutiš udobno, je daleč najpomembnejša stvar. In jaz tega nisem imel. Vozil sem gorsko kolo, ki mi je bilo povrh še premajhno in sedež je bil totalno pretrd. Lekcija za naslednjič torej…

Še ena zanimivost. Ko sva v Južni Ameriki spoznala angleški par, ki je nameraval prekolesariti pot od La Paza (Bolivija) do Ria de Janeira (Brazilija), sta omenila, da je najbolj primerna stvar, ki jima jo lahko zaželiva pred štartom: »winds to the back«. In res je, klanci običajno sploh niso tak napor, če se jih pač lotiš počasi, s kratkimi vmesnimi postanki, pač pa je največja jeba močan nasprotni veter. To ti zelo oteži življenje, saj imaš občutek, kot da se nikamor ne prebijaš.