Po nekaj dneh relativne divjine in umirjenega vaškega življenja ob reki Nam Ou, smo se znašli sredi »civilizacije«. Mesto Luang Prabang je biser Laosa – mešanica med zapuščino starih kraljestev, ki so vladala na tem območju, in ostanki francoske province iz konca 19. in začetka 20. stoletja, skrbno »spolirana« za namen turističnih paketov in mase prišlekov s celega sveta. Roko na srce, kar upravičeno, človek kaj kmalu obnemi ob pogledu na mesto, katerega lepote in kulturna ponudba skoraj v ničemer ne spominjajo na ostala večja mesta Laosa. Luang Prabang je definitivni hot spot države, kjer številni čudoviti budistični templji in hiške, grajene v francoskem kolonialnem stilu, ustvarjajo prav posebno atmosfero. Kot v kakšni pravljici. Mesto je že od nekdaj veljalo za budistični in spiritualni center regije, zato praktično na vsakem koraku naletiš na kakega v tradicionalno oranžno haljo ovitega meniha. Tu smo se tudi prvič ozrli na mogočno reko Mekong (OK, v resnic drugič, s Farokhom sva namreč nekaj dni preživela na njeni delti ob izlivu v Kitajsko morje na jugu Vietnama), ki nas je kasneje spremljala na naši poti preko celotnega Laosa vse do glavnega mesta Kambodže, Phnom Penh.

Kljub višjim cenam, obilju fancy kafičev ter restavracij, pompoznih vil in high end hotelov, pa celotna turistična scena niti ni tako tečna in pretenciozna, še bari se zaprejo najkasneje ob 22.30 (z izjemo nekega bowling kluba na obrobju mesta, kamor po polnoči odrine vsa žuranja željna mladina). Mesto je ful všečno in simpatično. Celo vozniki tuk-tukov so prijazni…