Še ena blazno kul tura je sledila na drugem koncu Bolivije, na skrajnem jugozahodu, s katero sva tudi zaključila najino pot po tej res čudoviti južnoameriški državi. Salar de Uyuni je ogromna, s soljo pokrita ravnina, ostanek nekoč velikega jezera, ki je enkrat davno nazaj izpuhtelo v luft. Ko praviva ogromna, to pomeni za več kot polovico Slovenije, da ne bo pomote. Štartali smo v mestecu Uyuni, na obrobju Salarja, in po treh dneh zabavnega »rallyja« prek bolivijskih planot, zaključili na meji s Čilom. Šest komadov + voznik/vodič/kuhar, stlačenih v 4WD džip. Sam pejmo…

Sicer so pa tovrstne ekspedicije v tem delu Bolivije zelo popularne in še dobro, da je področje tako gromozansko, in lahko marsikateri voznik turo ubere malo po svoje. V nasprotnem primeru bi se lahko naša vožnja po samotni divjini kaj kmalu spremenila v eno samo dolgočasno karavano džipov. Kot rečeno smo na začetku »izleta« zapeljali v Salar, ki je bil v tistem času (deževna doba) popolnoma prekrit z vodo (na določenim mestih tudi do pol metra), ki nima kam odteči. Z džipom smo šli le nekaj kilometrov v notranjost, drugače bi lahko obtičali v soli in vodi, a pogled ni bil zaradi tega nič manj veličasten – povsod ravna belina, iz vode pa odsevajoči oblaki in gore. Kot na kakšnem drugem planetu.

Večino vožnje proti Čilu je potekalo po visokih puščavskih planotah, posejanimi z nenavadnimi, od vetra oblikovanimi kamenimi/peščenimi strukturami, vse skupaj pa so obdajale vulkanske gore, visoke tudi do 6000m (nekateri vulkani so še aktivni, iz enega se je celo kadilo). Prvo noč smo prespali v vasici Villa Alota sredi ničesar, imeli smo polno luno in veličasten sončni zahod. Spali smo pri familiji, ki zgleda večji del svojega prihodka dobiva z oddajanjem svojih asketskih postelj turistom na teh turah. Druga noč je bila podobna, zelooo mrzla in vetrovna, na 4300m, ob nadnaravnem jezeru Laguna Colorada. Ob soncu in vetru alge in plankton v jezeru namreč spremenijo barvo in postanejo temno roza-rdeči. Alg je ogromno zaradi mineralov v jezeru. Teh jezerc – lagun je vse polno, vsaka je poimenovana po svoji barvi, ki jo dobi zaradi različnih bakterij/mineralov v njej: bela, rumena, zelena, nebeška… moon landscape! Ob robu pa na tisoče flamingov, ki potrpežljivo stojijo v ledenih strupenih vodah in s svojimi kljuni filtrirajo alge – parkrat v sekundi vsrknejo in izpljunejo vodo.

Oglejte si Uyuni to San Pedro de Atacama na večjem zemljevidu.

Zadnji dan smo vstali ob 4h zjutraj, šli v temi pogledat gejzirje, ob sončnem vzhodu pa so se nekateri namakali v naravnem termalnem bazenčku. No, za ene je blo pač preveč se dat v kopalke pri minus-ne-vem-kolk. Kmalu za tem smo bili na čilenski meji in the middle of nowhere, kjer v džip pridejo drugi turisti in si vse skupaj ogledajo v obratni smeri. Smisel za biznis, nimaš kej! :) Po nekajurnem čakanju smo le dočakali bus, ki nas je odpeljal v čilensko puščavo Atacama.

p.s. Fotografiranje je od te točke dalje postalo precej omejeno zaradi na pol delujočega objektiva (pokvarjen AutoFocus + ni se dalo nastavljati odprtosti zaslonke), zato je posledično tudi selekcija fotka žal rahlo prikrajšana…