Zadnja postaja na Severnem otoku, preden se vkrcava na trajekt za Južni otok, glavno mesto Wellington (čeprav šele tretje po velikosti), ni samo birokratski center države s številnimi monumentalnimi vladnimi poslopji in poslovnimi nebotičniki, pač pa tudi pravo umetniško in kulturno središče z obilo klubov, pubov in caféjev. Baje ima celo statistično največje število klubov, lokalov in restavracij per capita na svetu. Tako se praktično vsak večer najde kje kak koncert, po možnosti brezplačen, kjer špilajo (večinoma) lokalni bandi. V Wellyju je indie scena v pravem razcvetu, povrh pa mesto premore enega najboljših muzejev na svetu, sloviti Te Papa (http://www.tepapa.govt.nz), kjer je na petih štukih tega ogromnega kompleksa razstavljenega vse živo. In vse totalno interaktivno…

Skratka, idealno za preživljanje kvalitetnega city lajfa in vredno malo daljšega postanka. Načrt je bil standarden. Poiskati kakega kul couchsurferja, ostati v mestu vsaj en teden in tako »okusiti« čim več. In kaj naj rečeva nad razpletom. Zakon mesto. Tak iber miniaturni London. Couchsurfer Mark pa spet taprav džek. Doma dela svoj pir (temen), je strasten kolesar (z Igorjem sta se en dan podila po strmih cestah in poteh na obrobju Wellyja) in najbolj nenavadna stvar, ki jo je v življenju izvedel, je bil roadtrip od Londona do Mongolije v enem tistih starih, črnih londonskih taksijev.

Wellington kot mesto sva tako spet preživljala ob/v/na kavicah, lunchih, muzejih (Te Papa je tako velik, da sva morala tja kar dvakrat), parkih, živalskem vrtu, štacunah, record shopih, jogah, pubih (z Markom in njegovo ekipo), jazz sešnih, koncertih…