Zgodba o razpustitvi velike britanske indijske kolonije leta 1947 in njeni razdelitvi na novoustanovljeni pretežno muslimanski državi Pakistan in Bangladeš ter pretežno hindujsko Indijo je žalostna zgodba o verskem nasilju, ki se je sledilo v času teh pomembnih geopolitičnih sprememb po koncu druge svetovne vojne. Po mnenju nekaterih prehiter umik britanskih oblasti in naraščajoče nacionalistične težnje na obeh straneh so privedle do precejšnega kaosa in nekontroliranega izbruha nasilja, predvsem v obmejnih provincah in nekaterih večjih mestih, kjer je bilo prebivalstvo mešano. Niti sam Gandhi, »bapu« ali oče indijskega naroda, dolgoletni borec za neodvisnost Indije in zagovornik nenasilnega aktivizma, ni zmogel preprečiti pobijanja.

Najhuje je bilo v nekdanji kolonialni provinci Pundžab, ki je bila z razglasitvijo islamske republike Pakistan razklana na dvoje. Ljudje so začeli bežati z ene države v drugo – sikhi in hindujci v Indijo, muslimani pa v Pakistan – medtem ko je na eni in drugi strani prihajalo do množičnega pobijanja in podobnih grozodejstev. Roman Vlak v Pakistan indijskega avtorja Khushwanta Singha s fiktivno zgodbo zelo nazorno opisuje dogodke iz tistih časov in vsesplošno stanje duha med ljudmi, ki so bili na različne načine zavestno vpleteni ali nehote vrženi v nasilje. Vlak predstavlja pot k odrešitvi, saj je za tisoče ljudi na eni in drugi strani predstavljal najhitrejši način za pobeg iz nevarnosti, hkrati pa pot v pogubo, saj je bilo ogromno takšnih vlakov, natrpanih z begunci, ustavljenih v zasedi in vsi potniki na njih pobiti. Na račun verske nestrpnosti in nacionalističnega sovraštva je bilo v tem ključnem letu 1947 bojda ubitih na sto tisoče ljudi.

Danes so razmere, vsaj v Pundžabu, nekoliko bolj mirne kot nekoč, čeprav politični odnosi med Indijo in Pakistanom ostajajo zelo hladni (glej post Kašmir, čudovita dežela na prepihu) in situacija ob meji nikoli povsem varna. Za bralcu prijazen in razumljiv overview zgodovinskih dogodkov, ki so privedli do današnje politične situacije, priporočava tale članek na spletnih straneh New York Timesa.

Edini uradno odprt in delujoč mejni prehod med državama se nahaja 30 kilometrov zahodno od Amritsarja, kjer vsak večer pred sončnim zahodom uprizorijo svečano zaprtje meje. Prireditev je tako pompozna in kičasta, da je postala že prava atrakcija za številne domače domoljubne navdušence in radovedneže, ter seveda turiste. Na indijski strani so postavljene tribune za tisoče ljudi, ki prav vsak dan v velikem številu ekstatično vpijejo, mahajo z rokami in vihtijo indijske zastavice, medtem ko na glavni »promenadi« uprizarjajo razno razne performanse. Na primer, ženske imajo čast z veliko indijsko zastavo teči sem in tja po promenadi, tudi Irena je dobila svojo priložnost, hehe. Imajo celo moderatorja v akciji, ki naokoli skače v svoji šušljavi trenerki, z mikrofonom v roki in vzklika razne navijaške parole, na katere se občinstvo navdušeno odziva. Kot na fuzbal tekmi. Na pakistanski strani je scena podobna, a občinstvo (na videz) malo bolj zadržano. Dogajanje se odvija pod budnim očesom vojakov v »paradnih« uniformah, ki mrkih obrazov hodijo naokoli in skušajo obvladovati tipičen nered, ki nastane, ko se na enem mestu zbere na tisoče Indijcev. Eden izmed vojakov je Igorja v enem momentu prav napizdil, ker mu je ponesreči na tla padla majhna plastična indijska zastavica.

Glavni »performans« se kajpak zgodi na koncu, ko častne čete na obeh straneh meje uprizorijo prav smešne, skorajda teatralno-plesne točke v stilu silovitih koračnic, besnega salutiranja in vojaških vzklikov ter tako skušajo izpasti bolj frajersko kot nasprotna stran. Čisto na koncu sledi spustitev obeh zastav, kratko rokovanje predstavnikov obeh gard in silovito zaprtje mejnih vrat. Konec! See you again tomorrow!

In tako se končajo formalnosti na meji do naslednjega jutra in edina kopenska vez med tema tradicionalno skreganima državama ostane tesno zaprta čez noč. Tako kot vsako, bolj ali manj svečano množično zborovanje v Indiji, tudi slavnostno zaprtje mejnega prehoda Attari-Wagah ni skoparilo z nenavadnimi prizori in obilo priložnostmi za kako dobro fotko…