Pa sem ga dočakal. Svoj prvi večdnevni hajk v indijski Himalaji. Ladakh je tudi sicer zelo popularna treking regija in po intenzivnem poizvedovanju v Lehu in študiranju popotniške treking literature sem uspel skupaj spraviti ruto, ki mi je najbolj odgovarjala – Markha Valley. Šest ali sedem dni trekanja, dva visoka prelaza na višini okoli 5000 metrov, spanje in prehranjevanje pri domačinih ob poti, brez vodiča, relativno lahek ruzak, presenetljivo zmerne nočne temperature… idealno. Neznanka je bila le, s kom bom šel spet na trek. In če sva bila zadnji dan pred odhodom kandidata samo jaz in neka Francozinja, ki sva jo z Ireno spoznala v Lehu, smo bili pozno popoldne tistega dne potem že štirje, proti večeru pa kar devet! Namesto enega taksija, ki bi si ga morala v prvem primeru deliti le dva, smo moral potem naročiti dva taksi/kombija, ki sta nas z vso kramo zjutraj zategnila do izhodišča. Mene, tisto Francozinjo, Kanadčana, Američanko, Nizozemca, Čilenca in tri Belgijce. Kar naenkrat torej ogromna ekipa. Kar je bilo OK, bili smo kul družba, vseeno pa rahlo prevelka, še posebej, ker smo se vsako jutro blazno obirali in potem proti koncu dneva včasih z veliko težavo našli zadosti postelj v vasi, kjer smo prenočevali, plus name je nekako padla odgovornost »neuradnega« vodiča, ker sem bil najbolj poučen o samem poteku hajka. Ampak all-in-all je bilo super, na koncu smo vsi veselo prilezli do konca in potem v Lehu skupaj preživeli še nekaj dni, se pokonektali na fejsbuku, itd.

Potek hajka: štart v vasi Zinchen, prva noč Yurutse, druga noč Skiu, tretja noč Markha, četrta noč Hankar, peta noč Nimaling, finiš pa v vasi Shang Sumdo

Štart treka je bil v vasi Zingchen na obrobju gorske verige Stok, ki obdaja južno stran doline Indus (lepo vidno na tej sliki), cca. uro in pol vožnje stran od Leha. Prva dva dni hajkanja smo se pridno dvigovali do in preko višinske meje 4000 metrov ter sredi drugega dne prečkali gorovje preko prelaza Ganda La na višini 4920 metrov. Proti koncu dneva smo tako prispeli v dolino Markha in prvo vas, imenovano Skiu. Drugi dan je bil kar pošteno naporen – ne samo, da smo morali prečkati visok prelaz, vsega skupaj smo prehodili več kot 25 kilometrov. Ampak so spreminjajoča se topografija pokrajine (planote, široke doline, soteske), super razgledi z vrha prelaza ter prvo videnje bharala v daljavi zelo popestrili dan. Bharal ali blue sheep, himalajska divja ovca, v bistvu nek mešanec med ovco in kozo, ni na pogled pravzaprav nič posebnega. Toda kdorkoli, ki je prebral knjižno klasiko The Snow Leopard avtorja Petra Matthiessena, bo na taki avanturi začel fantazirati o snežnem leopardu, katerega zgodba je v tem avtobiografskem romanu tesno povezana z bharalom, njegovim najljubšim plenom. Midva z Nizozemcem Gijsom sva bila edina, ki sva prebrala knjigo, in tako stalno buljila visoko gor proti grebenom, kjer so se črede običajno zadrževale, jih opazovala in fotkala, medtem ko ostalim ni bilo preveč jasno od kod tako navdušenje… »It’s just sheep guys c’mon!«

Naslednja dva dneva sta nas vodila skozi dolino Markha, ki leži na južni strani gorovja Stok. Tik ob reki, ki teče skoznjo, je vse polno zelenja, medtem ko so okoliški hribi in gore povsem goli, kamniti in peščeni. Prav bizaren pogled. Dolina je dokaj izolirana od Leha in ostalih večjih krajev Ladakha. Do nje vodijo le poti, kakršna je tista čez prelaz Ganda La. A življenja je presenetljivo veliko, pet ali šest vasi se nahaja vzdolž reke, kjer se lokalno prebivalstvo tradicionalno ukvarja v s poljedelstvom (ječmen, pšenica, nekaj vrst zelenjave, celo marelice, …) in živinorejo (ovce, koze, jaki, dzo-ji, konji), v poletnih mesecih pa tudi z nastanjanjem številnih pohodnikov v svojih domovih, kar jim prinaša pomemben dodatni prihodek. Tamkajšnje familije so celo organizirane v neke vrste homestay združenje in tako pri vsaki hiši za fiksnih 500 rupijev (7,3 eur) dobiš jogi+deko za spanje v eni izmed dokaj zaprašenih sob, daal bhat (riž, omaka iz leče, zelenjava) za večerjo, chapati+marmelada+čaj za zajtrk in packed lunch za na pot (običajno chapati, kuhano jajce, kak kos krompirja in piškote). Ljudje so, tako kot drugje v Ladakhu, zelo prijazni in preprosti. Za razliko od Leha in ostalih krajev v dolini Indus, kjer so ceste, jim v tem delu dežele primanjkuje marsikaterih potrebščin zato se morajo na vsake toliko s konji in osli odpraviti po nabavo novih zalog. Tudi tu so domovi grajeni na tradicionalni način, značilen za Ladakh in ostala »tibetanska« območja Indije (dolina Spiti, glej posta Mali Tibet in Himalajska roadtrip odiseja, part 2) – za naše standarde precej simpl in asketsko, za njihove pa povsem zadostno in optimalno, kar se tiče življenjskih razmer in razpoložljivih resursov.

Ko smo peti dan zapustili zadnjo vas v dolini, se je zopet začelo vzpenjanje. Na poti so se nam odpirali noro lepi razgledi preko bližnjih gorovij Stok in Zanskar vse do oddaljenih špičk velike Himalaje. Tisti dan smo zaključili visoko na cca. 4700 metrih v dolini Nimaling, kjer je postavljeno šotorišče za folk na poti v/iz Leha. Scena je bila čist huda – v neposredni bližini je stal impozantni, z ledenikom prekrit Kang Yatze (s 6400 metri najvišji vrh gorovja Zanskar), okoliške planote pa so bile nenavadno zelene in polne malih cvetlic, zaradi česar je bilo v okolici kampa nastanjenih tudi veliko lokalnih ljudi s svojimi čredami živine, ki se poleti stalno pasejo na tem območju.

Zadnji dan je sledil vzpon preko najvišje točke treka – prelaza Kongmaru La – na višini 5200 metrov. Lepo, počasi in z občutkom, globoko dihanje, težek korak, mrzel zrak, močan veter… V roku ure in pol ali dveh smo že stali na vrhu, kjer so besno plapolale budistične molitvene zastavice. Na južni strani Kang Yatze v vsej svoji veličastni podobi, na severu pa dolina Indus z gorovjem Ladahk v ozadju. Še višje gor proti severu oz. severo-zahodu so se po malem videli tudi zasneženi vrhovi gorovja Karakoram v Pakistanu. Vodič neke francoske treking grupe, ki je za nami prilezla na vrh, je trdil, da se vidi celo K2… Potem pa šus dol nazaj proti dolini Indus, kar sedem ur neumorne hoje skozi zanimive soteske do naselja Shang Sumdo, kjer smo zaključili trek in se s taksijem pobrali nazaj v Leh.

Ta dan smo na poti videli veliko čred bharala, a žal nobenega snežnega leoparda, kar je sicer dost utopična želja, pa vseeno… :) Tako kot avtor knjige The Snow Leopard sva se tudi midva z Gijsom morala zadovoljiti le z mislijo, da tam nekje visoko zgoraj ta mistična žival mogoče potuhnjeno leži in nas opazuje. A tako kot avtorju (njegova zgodba se sicer odvija v Nepalu v pokrajini Dolpo, vendar v podobnem gorskem okolju) so tudi nam (vsaj nekaterim) izolacija, spokojnost divjine in preprostost tamkajšnjih ljudi v zavesti okrepili občutek pomembnosti trenutka – ko se človek, neobremenjen z »motnjami« sodobnega sveta, popolnoma prepusti trenutnemu stanju, trenutnemu razpoloženju in stvarem, ki ga v danem trenutku obkrožajo. Ko takole sam sediš na skali, sredi ničesar, in opazuješ okolico vidiš veliko lepih stvari. V sebi in okoli sebe…