Sliši se kot naslov kakega obskurnega trilerja, v resnici pa se tako imenuje eden najbolj znamenitih trekov v Južni Ameriki. In zdaj je prišel na vrsto tudi za naju! Patagonija, končno! Iz Santiaga sva poletela daaaaleč dol na južno stran kontinenta v majhno mestece Puerto Natales, ki na prvi pogled zgleda kot nek ubogi, zakotni kraj, je pa v resnici glavno izhodišče za treking aktivnosti v nacionalnem parku Torres del Paine. Jedro parka tvori gorski masiv Cordillera del Paine, ki ga sestavljajo številni nenavadno oblikovani špičasti vrhovi. W trek je večdnevni hajk, ki te popelje od ene do druge strani masiva (možno je prehoditi tudi celotno pot okrog), ime nosi pa po svoji obliki, saj na planinskih kartah smer poti zgleda kot črka W.

w trek na karti

Trek tehnično sicer ni zajeban (ni to nobena alpinistična ekspedicija), vsaj v večini delov ne. Poti so speljane tako, da se nekako v polkrogu »sprehodiš« do glavnih naravnih znamenitosti parka (ledenik Grey, dolina Valle de Francés in vrhovi Torres del Paine – vsaka na svojem »zgornjem koncu črke W«). Hodi se večinoma po dolinah ob številnih ledeniških jezerih, medtem, ko imaš okoli sebe vseskozi prisotne veličastne gore. Je pa zaradi svoje dolžine (76 km) in zahtevnih vremenskih razmer to kar projekt, če greš na pot seveda samostojno. Spi se bodisi v kampih ali planinskih kočah (po špansko refugio).

Priprave, priprave…

Matr, tolk besno pa že dolgo nisva planirala. Midva sva se treka lotila v začetku aprila, ko je na južni hemisferi jesen, torej izven visoke sezone, kar je super. Manj folka, več fleksibilnosti in možnosti za rezervacije nočitev (čeprav je bilo v tistem času nekaj refugiov že zaprtih). Jesen pa seveda pomeni tudi manj možnosti za ugodno klimo, april je v resnici skrajni cajt. In kot omenjeno je vreme daleč najpomembnejši faktor, saj je zelo spremenljivo in ga je nemogoče napovedati. Brutalen veter (hitrosti tudi več kot 150 km/h), in obilen sneg te lahko doletita kadarkoli v letu, izven poletnih mesecev je vreme hladnejše in bolj mokro (čeprav manj vetrovno, baje). Na vprašanje »kakšno bo jutri vreme?« ti nihče ne zna odgovoriti ali pa je odgovor »tu se o vremenu ne pogovarjamo«.

Prvo vprašanje, ali spati v refugiih ali kampih? Irena v teh razmerah ni hotla spati v šotoru, zato je bila odločitev jasna. In kot se je kasneje izkazalo, tudi pravilna, ne samo zaradi manjšega obsega prtljage (šotor, armafleks, debelejše spalke), kar ti na večdnevnem hajku zelo olajša življenje. Je pa spanje v refugiih bistveno držaje od spanja v kampih (v povprečju sva plačala 30-40 USD za nočitev). Trade-off pač…

Kaj vzeti s sabo? Ker nisva hotela plačevati hrane in posteljnine v refugiih, sva s sabo vzela svoje spalke, komplet hrano in kuhalno opremo (gorilnik, posoda, plinske bombice), ki sva jo rentala v Puerto Natalesu. Planirat hrano je cela znanost! Ne vzeti preveč in niti slučajno ne vzeti premalo. Kva jest za zajtrk, kaj za kosilo, kaj za večerjo? Za vsak dan posebej. In podobno. Na koncu je najin petdnevni jedilnik v osnovi sestavljal: ovsene kosmiče za zajtrk (bljak!), suho salamo, sir in krekerje za kosilo, razno razne instant jedi za večerjo ter celo armado energy barov, suhega sadja in grickalic za vmes. Svežo pitno vodo si lahko na srečo našel na vsakem koraku v obliki studencev s super okusno ledeniško vodo.

Tako sva en cel dan v Puerto Natalesu posvetila pripravam, ki so vključevale zbiranje informacij, izbor oblek, nabavo hrane, rentanje manjkajoče opreme in na koncu skrbno pakiranje ruzakov (refugie sva rezervirala že prej). V najinem hostlu so vsak dan organizirali celo brezplačni seminar, kjer smo lahko dobili praktično vse informacije o planiranju in treku. Velik sva se naučila!

Vremenski obeti niso bili nič kaj dobri. V Puerto Natalesu je divje scalo in pihalo. Dan pred odhodom je v najin hostel prispela ekipa hajkerjev, ki je ravno opravila W trek. Prve tri dni so imeli krasno vreme, sonček, ful toplo, hodili so v kratkih rokavih, itd. Zadnji dan jim je pa sredi noči nasulo za več kot meter snega. Oni so kampirali in zjutraj so se morali praktično izkopati ven iz štorov. Tip, ki nama je to razlagal, je bil vidno zdelan, a vseeno zadovoljen… »Vreme nam je totalno pokvarilo dan, do Torresov niti slučajno nismo uspeli prilesti in vmes me je bilo že kar pošteno strah, ampak je bila super izkušnja.« Na koncu pa še: »Zdaj se ga gremo pa v oštarijo brutalno nažret in napit.« Jao, jao…

Prvi dan: Lepo na izi do ledenika Grey, prve atrakcije treka

Navsezgodaj zjutraj je bus v mestu pobral vse hajkerje in nas odpeljal do parka. Do štartne točke treka smo morali še z ladjico prek jezera. Vreme je izgledalo bolj bogo. Precej oblačno, a vsaj scalo ni in ni pihalo. Na vhodu v park nam je eden izmed park-rangerjev opisal trenutne razmere na treku. Del poti, ki vključuje vzpon do znamenitih vrhov Torres del Paine, je bil zaradi snega zaprt (se spomnite tistih hajkerjev dan prej?). Joj, kaj vse nas čaka! Še dobro, da smo štartali na čisto drugem koncu treka in tako lahko upali, da se bodo razmere v tistih štirih dneh, kolikor bomo rabili do tja, izboljšale.

Hoja prvi dan ni bila kaj dosti naporna in pretresljiva, čeprav sem ene 20 minut po štartu ugotovil, da sem na ladjici pozabil svojo kapo in rokavice. Fuckin’ brilliant! To me je spravilo v grozno slabo voljo, a dan kasneje mi je en izmed zaposlenih v refugiu šenkal kapo.

Hajk smo opravili v cca. 3,5 urah, nekaj vzponov in spustov, nič strašnega. Že na pol poti smo lahko v daljavi videli gromozanski ledenik Grey in turkizno-modre ledene kose, ki so plavali po jezeru Grey, ob katerem smo hodili. Pogled na ledenik je bil res veličasten. Ledena gmota se je iz nevidnih višav (vse je bilo v oblakih) spuščala direktno v jezero. Patagonijsko ledeno polje, katerega del je tudi ledenik Grey, je bojda tretji največji ledeni masiv ne svetu (takoj za Zemljinim južnim in severnim polom) in pokriva velik del južnega Čila.

Prvi dan sva spala v refugiu blizu ledenika. V super sproščeni atmosferi ob toplem gašperčku in reggae muziki v ozadju, smo hajkerji pričali med sabo in se spoznavali. Tisti dan se nas je na celotni W trek spravilo ene 15 in z večino sva se naslednjih pet dni pogosto srečevala bodisi na poti ali pa v refugiih, kjer smo spali oz. se zadrževali zvečer. To, da sva spala v refugiih je bila ZELO dobra odločitev (ja, vem Irena), vsako jutro sva na poti namreč gledala mrke in neprespane obraze folka, ki je prenočeval v mrzlih in pogosto tudi premočenih šotorih, medtem, ko je zunaj besno tulil veter.

Drugi dan: Nazaj do izhodišča, vreme je prvič pokazalo zobe

Drugi dan smo od »levega konca W-ja« backtrackali nazaj do izhodišča. Nič posebnega, imeli smo celo nekaj trenutkov sonca. Ideja je bila, da našparamo moči za naporni tretji dan, ko naj bi nas čakalo od 9 do 11 ur hoje. Tisti dan sva dobila svojega treking kompanjona, Nemca Jana, ki je imel nočitve enako splanirane kot midva. Prijeten tip. In zelo resen glede tega, koliko plasti oblačil mora imeti v danem momentu na sebi. :)

Popoldne se je prvič zares pošteno ulilo. Tudi veter je pritisnil. Mi smo bili na srečo že varno v refugiu in skozi okno opazovali dva Japonca, ki sta se sredi najhujšega naliva trudila postaviti šotor v sosednjem kampu. Ne samo, da ga nista znala pravilno postaviti, veter jima je opremo odpihnil na pet različnih koncev. Na koncu sta vse skupaj pograbila in zbežala v refugio na suho. Patetično.

Tretji dan: Po dežju posije sonce!

Ura je osem zjutraj, porridge se že prebavlja in mi smo pripravljeni na štart. Vreme je bilo zjutraj grozno. Dež in veter, vmes pa celo ledeni dež. Sunki vetra so bili na momente tako zelo močni, da nas je med hojo kar premetavalo.

A na srečo je v roku dveh ur, ko smo se približali naslednji atrakciji parka, dolini Valle Francés, nehal scat in je posijalo sonce. Kar naenkrat se nam je odprl pogled na gorovje Cuernos del Paine (cuernos = rogovi). Zakon. Vreme se je končno malo skuliralo. Čeprav je bilo tu in tam še vedno oblačno in je veter še kar prbijal, je bilo nebo večinoma jasno. In razgledi fantastični. Dolina Valle Francés je neke vrste obvezen »side-trip« celotenga W treka, ki se zarije direktno v osrčje gorskega masiva. Pot je ful lepa in prvi del poteka direkt po vrhu velikanske kamnite morene, ki jo je oblikoval ledenik. Medtem ko se postopoma vzpenjaš po dolini navzgor, te na eni strani spremlja pogled na ledenik Glaciar del Francés, na drugi pa vrhovi gorske verige Los Cuernos. Pogled čez ramo ti pa navrže še ledeniška jezera v nižinah parka. Noro lepo.

Hajkal smo samo do polovice doline. Naprej proti notranjosti je bilo namreč čedalje več snega in tudi vreme ni nič kaj dobro zgledalo v tisto smer. Na poti navzdol me je kar naenkrat začel boleče špikat v desnem kolenu. Po ene desetih minutah je bolečina postala že tolk neznosna, da smo se morali ustavit in vzet ene polurno pavzo. Kva pa je to zdej? Do naslednjega refugia smo mel še približno tri ure hoje in bilo je kar velik matranja, ki ga je rahlo ublažil en nalgesinček. Zvečer se je spet uscalo.

Četrti dan: Spet… dež!

Vreme je bilo cel dan dokaj konsistentno – ves cajt je namreč scalo! Na srečo je bila pot tisti dan spet bolj migriranje iz enega refugia v drugega, tako da dež kaj dosti ni pokvaril. Bila pa sva precej mokra. In mene je še kar zajebavalo koleno, predvsem po klancih navzdol, ob pregibu noge.*

Zadnji dan je bil tako namenjen glavni atrakciji parka – vzponu do točke Mirador Las Torres, s katere se odpre razgled na znamenite zobčaste vrhove Torres (stolpi po špansko). In če je le možno ob sončnem vzhodu, ko je najlepše. Refugio, ki se nahaja na pol poti do Miradorja, je bil zaradi nizke sezone že zaprt, zato smo morali prespati čisto dol v nižini. Da bi dosegli cilj ob sončnem vzhodu, bi se tako morali na pot podati ene tri ure prej (v temi). Yeap, you gotta do what you gotta do.

Aja, ker so tudi tisti refugio, v katerem bi morala spati predzadnji dan, zaradi konca glavne sezone predčasno zaprli, so nas za isto ceno nastanili kar v sosednjem, super luksuznem hotelu. Groovy. Namesto skupne sobe s pogradi, sva tako dobila svojo sobo s kopalnico, v kateri sva se hitro udomačila kot tanajvečja cigana, hehe. No, zaradi adrenalina in prevelike anticipacije pred prihajajočim dnem, sva vseeno grozno slabo spala. Škoda.

* Da že kar tukaj razložim razplet te zgodbe – čez nekaj dni sem v El Calafateju obiskal travmatologa, ki mi je razložil, da gre najverjetneje za košček odlomljenega meniskusa, ki se je nekje v kolenu »zataknil«. Đizs! In mimogrede za vse tiste, ki ne veste, pred letom in pol sem imel operacijo levega, torej drugega, kolena zaradi strgane križne vezi, ki je zdaj več ali manj rehabilitirana. No, ker se kaj dosti v tistem trenutku ni dalo narediti, mi je travmatolog dal nekaj napotkov, kako naprej, in to je bilo to. Naslednja dva tedna trekanja v Patagoniji sta bila precej težavna in boleča. A kasneje, ko sva bila že na Novi Zelandiji, je težava kar naenkrat minila. Kar je za tako vrsto poškodb bojda tudi običajno… tolk o tem.

Peti dan: Zmaga!

Ob štirih zjutraj smo se tako vsi zblojeni (spali smo, kot rečeno, zaendrek), s prižganimi headlampi in minimalno opremo (ostalo smo pustili v refugiu) odpravili na pot. Kar bo pa bo. Mogoče ne bomo videli ničesar, mogoče bomo imeli pa srečo. Vreme je bilo presenetljivo mirno in celo zvezde so se vidle. Dober znak. Po začetnem, dokaj živčnem hajkanju, smo se hitro privadili na popolno temo in kasneje je hoja postala kar prijetna, celo spokojna. Seveda ob tisti uri nikjer ni bilo žive duše in zelo pozorno smo spremljali markacije na poti, da ne bi česa falili.

Po dveh urah hoje smo prišli do kampa pred »odcepom« do Torresov, kjer so prenočevali ostali hajkerji, in nekateri so bili že pokonci. Od kampa naprej se je pot strmo dvignila po kamniti stezi, višje proti vrhu je bilo treba tudi gaziti po snegu, a ni bilo krize. Vsega skupaj šest ljudi nas je v popolni tišini korakalo en za drugim v pričakovanju našega zadnjega cilja. Ko smo po eni uri vzpenjanja končno prišli na vrh do Miradorja (bili smo prvi), je bila še vedno noč, a lahko smo videli temne obrise Torresov nekaj sto metrov stran. Ne nebu kakih besnih oblakov ni bilo videti. Yes, zgleda, da se nam bo le usralo.

Tako. Preostalo nam ni nič drugega, kot da si je vsak poiskal kako udobno skalo v zavetrju in čakal. Scena je bila čist huda. Popolna tišina, le občasno mrmranje kakih hajkerjev in rahlo šumenje svinjsko mrzlega vetra. Ko se je počasi začelo daniti in se je v daljavi že videla jutranja svetloba, so pred našimi očmi vrhovi Torresov počasi, počasi dobivali čedalje bolj izrazito barvo. Temno plava, siva, rdečkasta in na koncu živo oranžna, ko so kamnite špičke obsijali prvi jutranji žarki. Zmaga.

Epilog

W trek je naporna avantura. Če odmislimo seveda stres zaradi hektičnega vremena, je bilo najbolj težavno večdnevno prenašanje težke opreme. Boleče rame, zmatrane noge in, v mojem primeru, tudi poškodba (prav gotovo posledica troganja težke krame). Zato je treba take hajke do potankosti splanirati. Na najino srečo je Irena prava ninja, kar se tiče planiranja. In na koncu smo, kljub pogostemu dežju, imeli ravno v pravih momentih totalno srečo z vremenom – ko smo hajkali do glavnih atrakcij parka. In take prizore vidiš redkokje drugod na svetu.

No, smo nazaj v Puerto Natalesu, zdaj se ga gremo pa tudi mi brutalno nažret in napit. :)