Na Novi Zelandiji je tradicija lova zelo uveljavljena oz. bolje rečeno streljanje divjih živali vsepovprek je zelo popularno. Predvsem tistih, ki so bile sem pripeljane od drugod in se zdaj veselo množijo – zajci, posumi, divji prašiči, race, … Poleg tega so zakoni o uporabi strelnega orožja dokaj ohlapni in tako ima praktično vsak Kiwi, ki živi na podeželju, pri sebi doma vsaj eno puško (običajno več!). Zato se veliko strelja. K sreči sploh ne ljudi, saj so Kiwiji bolj miroljubna in kultivirana sorta v primerjavi z nekaterimi bolj trigger-happy redneck populacijami.

Ko sva se s skrajnega severnega konca Northlanda vračala nazaj dol proti Aucklandu, sva se na pol poti ustavila pri Janie, ki jo je Irena spoznala na Vipassani. Janie živi blizu majhne vasice Rawene, v zalivu Hokianga, kjer življenje teče zelo počasi, prebivalstvo je večinoma kmečko, na tem koncu pa živi tudi veliko Maorov. Pri njej sva ostala dva dni, saj smo se dobro zaštekali. Janie je v resnici iz ZDA, tu se je znašla preko wwoofinga, potem pa spoznala Clinta, domačina, s komer je zdaj poročena in živi na njegovi farmi. Clint je taprav novozelandski farmer, dolgi lasje in brada, čudno hodi in govori (njegov kiwijevski naglas je strašen), praktično cel dan naokoli skače v delovnem kombinezonu in gumijastih škornjih, in zelo rad ima… tadaaaa… puške (revolverje tudi).

Ko je beseda nanesla na puške, je Clint seveda oživel. In ko ga je Irena vprašala, če nas lahko pelje streljat, ni bilo več debate. V roko mi je posadil dvocevno šibrovko (shotgun) neke italijanske izdelave, me opasal z metki (s tistimi velikimi, ne vem koliko mm), na hitro razložil, kako se orožje uporablja, and off we went… kar tako. Tudi sam se je seveda oborožil s šibrovko, tisto klasično ameriško.

Nekaj generalnih vtisov o streljanju. Puške so v bistvu precej simpl »orodje«. Vstaviš municijo, potem repetiraš, da naboj zleze v cev, daš varnostni mehanizem na »off« (običajno majhen knof ali ročka), nameriš in ustreliš, nato izprazniš puško (v kolikor je not še kak prazen naboj), daš varnostni mehanizem na »on« in ponoviš vajo. Tudi streljati v statično tarčo ni težko. V tem sem se že preizkusil, normalno, kje drugje kot pa na Novi Zelandiji, pred devetimi leti, ko mi je Andrew predstavil svoj »arzenal« pušk. Puška ob strelu seveda ornk trzne in udarec v ramo je lahko kar pošten, ampak še vedno, če jo dobro držiš, lahko dokaj natančno nameriš.

Lov je pa čisto druga pesem. S puško v roki se prebijaš skozi gosto šavje, lezeš gor in dol po strmih hribih, po blatu, ipd., totalno skoncentrirano gledaš okoli sebe, medtem ko te razganja od adrenalina. Vsaj mene je. Tistega dne smo se tako odpravili lovit race. Race in ostale zgoraj omenjene živali je na Novi Zelandiji dovoljeno streljat (običajno tudi brez dovoljenja, za race je recimo predvideno obdobje lova, tako imenovana duck season), saj jih smatrajo škodljive »native« okolju. S Clintom sva se previdno vlačila čez polja, medtem ko je Irena za nama skakala s fotoaparatom, kot kak vojni reporter, heh. Matr sem bil na spidu. Medtem, ko je Clint počasi stopal in mirno gledal okoli sebe, sem se jaz bolj obremenjeval s tem, da ne bi telebnil v kak jarek ali pa se totalno zaklal med bodičastim grmovjem. Finta je v tem, da je race treba presenetit, ne smejo te videt, ko se jim približuješ, saj drugače hitro spizdijo (in evo mene v rdeči vetrovki, jao). Clint je vedel, kje se race običajno zadržujejo, zato naju je vedno vodil do tistih lokacij »po ovinkih«, da naju ne bi opazile. Kmalu se nama je ponudila prva priložnost, ko sva se približala nekemu ribniku. Skočila sva iz skrivališča in začela streljat. Bam, bam! In nič zadela, race po prvih zgrešenih strelih seveda hitro odletijo… who can blame them. :) Ampak ni panike. Clint pravi, greva naprej, meni pa totalno srce razbija. Hudo. Še dvakrat ali trikrat sva poskusila, a brez uspeha. Vmes, ko sva se do naslednje lokacije odpeljala v njegovem majhnem tovornjaku, je na poti na pašniku opazil dve raci, in nanje sem moral streljat kar iz avta, hehe. In spet brez uspeha. God damn! Težko je to.

Sredi popoldneva sva se vrnila nazaj na farmo, rahlo razočarana. Po kosilu smo se odločili, da gremo probat še enkrat, spet na eno drugo lokacijo. Kurc, nekaj je pa le treba prinest domov. In tako smo še enkrat lezli v hrib, skakali od enega ribnika do drugega, rac pa kar ni bilo. Ko smo že počasi začeli obupavat, je Clint rekel, da gremo še do ene mlake na vrhu hriba. In ko smo počasi prilezli do roba, smo planili ven in v vodi zagledali ekipo kakih šestih rac. Clint seveda takoj: »Go go, shoot!« Ustrelil sem svoja dva naboja, lahko sem videl, kako je vodo okoli race od drobcev metka pognalo v luft in takoj za tem je žival začela ranjeno omahovat. Hitro sem vstavil nova naboja in še enkrat ustrelil, da mi ne bi ušla (poškodovana raca se baje, če ne more odleteti, skuša rešiti tako, da se potopi na dno ribnika). Raca je negibno obležala na površju vode. Tudi Clint je pokončal eno. Uffff, kej tazga.

Raci smo komaj dobili ven, saj s seboj nismo imeli psa, ki je običajno zadolžen za pobiranje plena. In ko sem mrtvo žival držal v roki, mi je bilo kar malo hudo. Ampak vseeno je prevladoval filing zadovoljstva in navdušenja. Res, takih občutkov še nisem doživel. Moški imamo v sebi res nek lovski nagon… :)

»Trofejo« nama je Janie pomagala oskubit in naslednji dan sva jo spekla. Raca je bila sorte Paradise, okus pa je imela, presenetljivo, po svinjskih jetrcih.