Jebeš NFL a.k.a. american football in tiste v ščitnike zadekane važiče. Rugby, to je to, šport št. 1 na Novi Zelandiji! In prava igra za dedce! Osnovni koncept je sicer enak – ekipa se mora z žogo preriniti do nasprotnikove »gol« črte in doseči touchdown (ali try v terminologiji rugbyja), pri čemer se lahko napadajoče igralce ustavi praktično na vse možne načine, beri »na silo«. Celotna igra je sicer malo bolj sofisticirana s celo vrsto pravil, ki nama po ne vem koliko gledanih tekmah še vedno ne grejo čisto v glavo (sploh pa so poimenovanja osnovnih elementov igre čudna). Glavna očitna razlika med ameriškim fuzbalom in rugbyjem pa je v tem, da rugby igralci ne nosijo NOBENE zaščitne opreme, razen ščitnika za zobe. In kot tak je rugby precej brutalen šport in večina igralcev zaradi tega običajno prave 100-kilske zverine (Andrew jim pravi »steroid enhanced thugs«). Ampak tisto stalno zabijanje, ruvanje in premetavanje po tleh je včasih skrajno nedoumljivo, še posebej, ko kateri od igralcev nepremično obleži na tleh (kar ni redkost). Poškodbe so konstantne, od polomljenih udov in strganih vezi, do razbitih arkad, nosov in pretresov možganov. Ampak tak je pač ta šport, »so toughen up«! :)

Na Novi Zelandiji je rugby daleč najbolj popularen šport, špilajo ga tako belci, kot tudi Maori, in vsaka vas ima svoj rugby field. Novozelandska državna reprezentanca sodi med najboljše ekipe na svetu, poleg Avstralije (njihovih največjih rivalov), Južne Afrike, Anglije… »The All Blacks«, kot se imenuje reprezentanca (zaradi tradicionalno črnih dresov), so ponos države in eden največjih nacionalnih simbolov. Ena izmed navad novozelandske reprezentance (in nekaterih polinezijskih otoških držav, ki špilajo rugby) je tudi uprizoritev hake, starodavnega maorskega bojnega plesa, pred začetkom tekme. Tako kot so to Maori nekoč počeli pred pričetkom spopada z namenom ustrahovanja nasprotnika, tako tudi The All Blacks hako odplešejo na igrišču, medtem ko zrejo v oči nasprotni ekipi. Kva grejo kocine pokonc, ko to gledaš… pheeeew!

Kot sva že v enem izmed prejšnjih postov omenila, je letos Nova Zelandija gostila svetovno prvenstvo v rugbyju, kar je bil gotovo dogodek leta, mogoče kar desetletja. September in oktober sta tako bila v znamenju rugbyja, cela nacija je dihala z dogodkom in deželo so preplavili gostje iz držav udeleženk (največ Francozi, Irci, Angleži, …). V nasprotju z večjimi NZ mesti, v Hokitiki kakega posebnega prvenstvenega utripa sicer ni bilo čutiti, čeprav so vsi pubi poskrbeli za oglede na TV zaslonih. Tako smo praktično vse tekme lepo v miru gledali pri Nolanih doma. OK, relativno mirno, če izvzameš Irenino kričanje med napetimi trenutki…

Pričakovanja Kiwijev so bila normalno visoka, vsi so upali na prvo mesto, še posebej, ker je Nova Zelandija nazadnje glavno lovoriko osvojila pred mnogo, mnogo leti, povrh pa je na zadnjih nekaj prvenstvih po sicer dobrem začetku potem vedno klavrno izpadla v izločitvenih bojih.

Tokrat se zgodba ne bi mogla bolje razplesti. Ekipa se je suvereno prebila do finala (v polfinalu so potolkli Avstralijo v najboljši tekmi prvenstva) in se v finalu soočila s Francijo. V času finala sva bila midva že na poti po Južnem otoku in si TV prenos tekme ogledala v Motueki. Mesto je v slogu velike navijaške fešte organiziralo ogled tekme na velikanskem zaslonu v neki športni dvorani, zato sva šla tja. Tekma je bila za popizdit napeta. Francija, čeprav na papirju slabši nasprotnik, je prav Novo Zelandijo na prejšnjih prvenstvih že večkrat presenetljivo premagala, povrh pa je Nova Zelandija ravno v tem finalu prikazala verjetno eno svojih najslabših iger na prvenstvu. Tako je cela dvorana (in seveda cela nacija) praktično do zadnje sekunde trepetala za zmago, ki pa ja na koncu le prišla. Nova Zelandija je zmagala z rezultatom 8-7 (zelo nizek) in tako se je svetovno prvenstvo zaključilo prav pravljično. Še dobro, da je bil naslednji dan praznik…