OK, ene par (zaključnih) poglavij Indije bo treba za hip preskočit, da razjasniva trenutno situacijo. Irena je šla domov, kar nekateri verjetno že veste. Pač pogreša familijo in njen brat je v teh dveh letih, odkar sva zdoma, sproduciral že drugo dete. Poleg tega šest mesecev, preživetih v Indiji in Nepalu v poletnih mesecih, ni ravno »walk in the park«, te do neke mere izčrpa, plus keša zmanjkuje… skratka, je treba počasi domov. Bo mogoče sama ob priliki opisala, kako se je bilo vrnit nazaj v domovino. Skupaj sva prišla do popolnoma razumnega zaključka, da po 20 mesecih skupnega življenja (s tem mislim 24/7, non-stop, brez predaha, podnevi in ponoči), zdaj še kako rabiva nekaj mesecev vsak zase…

Zato sem pičil sam naprej. V Indonezijo, naslednjo destinacijo. In prva dva tedna sta bila en velik happy reunion – na Baliju sem se namreč dobil s svojim bratom Borutom, ki je priletel iz Slovenije sem na dvotedenski dopust, in Farokhom, dobrim kolegom iz ZDA, s katerim sem maja letos dobra dva tedna hajkal okoli Everesta (glej post Okoli najvišje gore sveta). Pa naj še kdo reče, da je svet prevelik. Da smo se uspeli zbrati na kupu na drugem koncu sveta, je bilo potrebnih le nekaj emailov in kak skype call. Heh, če pomislim, je bilo bistveno lažje leteti iz Indije prek Singapurja v Indonezijo kot recimo z avtobusom potovati iz enega indijskega kraja v drugega.

ekipa na trajektu za Lombok

Anyway, sledila sta dva tedna intenzivnega tauhanja. Normalno, saj drugače ne bi uspel Boruta zvleči sem. Sploh pa, ker ima doma nosečo ženo! Prvi teden torej na Gili Trawanganu (Lombok) in drugi teden daleč na severu Sulawesija na otočku Bunaken. Luštn. In to proper tauhanje, zame prvič v tropskem okolju, polnemu različnih rib in koral. Po drugi strani tudi proper drago, potapljanje nikoli ni poceni. Tudi nastanjeni smo bili v noro lepih resortih, ki so bili del potapljaških centrov, s katerimi smo tauhali. S Farokhom sva ugotavljala, da na najinem potovanju (on dela podoben tour de monde kot midva z Ireno) v vsem tem cajtu še nikoli, ampak čisto zares nikoli, nisva spala v tako lepih placih, hehe.

na poti proti naslednji lokaciji za tauh (z leve Farokh in Boro)

A dva tedna sta bila hitro mimo. Farokh je že tak ostal na Lomboku po prvem tednu, Borut pa je s Sulawesija letel nazaj domov. Konec dopusta. Sayonara! Zdaj sem pa res sam. Na Sulawesiju. In prva stvar, ki jo opažam je, da me v družbi ostalih backpackerjev kar naenkrat obkrožajo sami parčki. God damn! Res sami parčki. Smešno in čudno povrh. Kot da sem zdaj v neki drugi vlogi. V enem momentu me obkrožajo ljudje, v naslednjem momentu sem pa kar naenkrat čisto sam. Ampak se ne počutim osamljenega, čez dan imam še vedno opravka s toliko ljudmi, da mi ni nikoli dolgčas. Vsaj zaenkrat ne. Popotnikov iz drugih dežel je zadosti, lokalci so vedno prijazni in družabni, couchsurfing pa kot ponavadi tudi tu deluje odlično. Kar se logistike tiče, tudi ni take panike. Na začetku me je mal skrbel, kako bo, glede na to, da sva z Ireno VEDNO potovala skupaj in da je ona kot vrli control freak imela vedno vse kolikor toliko »pod kontrolo« glede planiranja, hehe. Toda kar se tiče transporta, je Indonezija easy. Busi in trajekti redno furajo, ljudje pa vedno radi pomagajo in so pošteni. Čeprav jih večina ne govori angleško, zato je na vrsti učenje njihovega jezika. Apa Kabar? Ampak kot rečeno radi pomagajo, kar je najpomembneje. V Indiji ima ljudje drugačen pristop.

Toliko na brzino, prve poglobljene reportaže z Indonezije sledijo v kratkem. Aja, Irena že razmišlja, da bi se vrnila nazaj… :)

med planiranjem itinerary-ja za Indonezijo...