Pa smo jo dočakal – smuko na Novi Zelandiji. Konec septembra smo se uspeli pobrat iz Hokitike in v konvoju dveh avtomobilov v cca. sedmih urah spraviti do Wanake na zasluženi enotedenski »dopust«. Wanaka se nahaja v Otagu, višje ležeči pokrajini v notranjosti Južnega otoka, ki jo obkrožajo gore in planine. Sem pridejo več ali manj vsi Kiwiji na zimski dopust, saj je tu cel kup smučišč. Mi smo šli smučat na Cardrono.

A so nas visoka pričakovanja glede smučanja v prekrasnih novozelandskih Alpah pustila nekoliko na cedilu. Res je, da smo ujeli zadnji teden sezone, ko se bile razmere že bolj spomladanske, a razočarala je predvsem slaba opremljenost prog in naprav za ceno, ki smo jo plačali. Ne samo, da sva z Ireno morala rentat komplet opremo (dile, palice, pancerje, smučarske hlače, očala), za kar sva plačala 80 NZD (50 EUR), celodnevna karta je koštala kar 90 NZD (55 EUR). In za to ceno sta bili na celotnem smučišču mogoče samo dve kolikor toliko zanimivi progi, sedežnice pa obupno počasne in ena celo brez podstavkov/opore za smuči! Bedno. Izven prog se tako ali tako ni dalo smučat, ker je večino snega že pobral. Povrh pa do smučišča visoko na hribu ni speljane gondole, pač pa se moraš po grozno strmem makadamu preko neštetih serpentin do cilja pripeljati kar sam. Za primerjavo smo za celodnevno karto v Nassfeldu, ki je top-shit smučišče, plačevali (če se prav spomnim) 35 EUR. Skratka smuka na NZ je dost lame. Vsaj na Cardroni je bila, pa velja za eno popularnejših smučišč. Verjetno za snowboarderje, ker so tam po drugi strani totalno hudi snowboard parki, pa cel kup folka in otrok, ki se šele učijo smučat na lepih, ne preveč strmih progicah. No ja…

Na srečo je Wanaka dost kul mesto. Sicer turistično, a spet ne preveč. In ker je bila že praktično pomlad, se je dal tudi druge stvari počet, npr. hajkat po okoliških hribih. S celo familijo smo šli na Rob Roy Valley Track, ki te na koncu doline pripelje do dramatičnega razgleda na ledenik, ki »visi« dol z bližnje gore. Potem je tu Puzzling World ali »funky town«, kot mu pravi Joshua – ogromen kompleks s 3D labirintom in celim kupom drugih vizualnih vragolij. Aja, pa en dan smo šli mountain-bajkat. In nenazadnje smo živeli v super cosy apartmajskem naselju s pokritim bazenom in jacuzzijem, savno, tenis placom, ping-pong sobo, vesoljskim roštiljem, itd. Skratka, all-good. Fajn smo se mel.

Po zaključenem »dopustu« pa vsi nazaj v Hokitiko. No, ne čisto. Stay tuned… :)