Rio de Janeiro je super. Vsak naj gre enkrat sem. Prava paša za oči, ušesa, brbončice. Vsako sekundo vsrkavaš dogajanje in življenje v tem mestu, ne more ti biti dolgčas. To je ena najbolj zanimivih metropol, kar sva jih doživela, pa ni ne glavno mesto Brazilije, niti največje, je dražje od Sao Paula, vendar so plače nižje. Carioce, prebivalci Ria, se sploh ne pritožujejo nad tem, obožujejo svoje mesto, v katerega se jih je veliko preselilo tudi z drugih koncev Brazilije. Najbrž je življenje v tako lepem mestu razlog, da so tudi ljudje lepi.

Večina popotnikov doživi samo Zono Sul, bogatejši del mesta, ki se v večini kaže v svoji superiornosti. Ipanema in Leblon sta najbolj luksuzen predel, ki sva ga samo prehodila, nisva si mogla privoščit niti kosila. Plaža je sicer zastonj, vendar na njej paradirajo najlepša zažgana telesa – veliko lepša od najinih. Copacabana je že malo manj fensi, imela sva veliko srečo, da sva tam živela. Prvo noč v overpriced hostlu, naslednjih pet pa v modernih stanovanjih dveh couchsurferjev – Walkerja in Fernande. Copacabana nama je ful prirasla k srcu. Notranjost je polna visokih, postaranih stanovanjskih zgradb, na dnu katerih se vrti biznis. Ko se sprehajaš po ulicah samo strmiš – ogromno se dogaja, vsaka naslednja vrata ponujajo nekaj novega, vabijo te notri, pa naj bo to restavracija, menjalnica, taxi ali stranišče. In plaža, seveda. Noben od naju ne mara peščenih plaž, kaj šele v velikem mestu! Copacabana je drugačna – samo občuduješ in si ponosen da si tam, na enem m2, ki si ga izboriš med drugimi turisti in Cariocami – plaža pa je polna non-stop, od otrok iz favel, do starčkov, športnikov in gejev… Najin Copacabanski ritual je bil zajtrk na barskih stolčkih kak meter stran iz ulice v štantu-barčku, ki streže sendviče, sladice, sveže sadne sokove in kavico. O mnjami! Najboljši začetek dneva na svetu! Tako Carioce začenjajo vsak dan. Tudi kosilo in večerjo si redko kuhajo – najbrž samo tisti z manj denarja, ostali pa si raje privoščijo gurmanski obrok v restavraciji. Od kje jim denar?! Najbrž je joie de vivre bolj pomemben. Midva sva si v glavnem lahko privoščila samo per kilo restavracije, pa še te so bile drage.

Najboljše kosilo sva imela v bolj odmaknjenem in revnejšem predelu Zone Sul, Santa Teresi, kamor se pride s sopihajočim in starinskim vlakcem (bolj kot je soseska visoko na hribu ter bolj proti severu, revnejša je.) Veliko ljudi gre tja na nedeljsko kosilo, tako veliko ljudi, da je Igor bingljal z roba vlakca, medtem ko smo se peljali čez viadukte… Poskusila sva znano brazilsko feijoado (izg. feižoada – fržou, po domače) – za eno osebo sva dobila goro mešanice fižola in več vrst mesa (klobase, svinjina, suho meso, govedina), postreženo z rižem, farofo in nekim zelenjem (menda zelje). In pomarančami – nisva vedela, kam naj jih dava. Drugače je Santa Teresa zelo »artsy«, razpadajoče bajte in vabljivi vrtovi s kavicami so vsepovsod, nenevarna pa je samo med vikendom, ko jo obišče veliko ljudi.

Ravno obrnjeno je s komercialnim centrom mesta, Centrom, ki je brez žive duše čez vikend, med tednom pa polno brzečih biznismenov (dejansko sva videla razliko). Centro je drugače bolj suhoparna mešanica starega in novega, s katedralami in drugimi zgodovinsko pomembnimi impozantnimi stavbami, ter modernimi zgradbami, od katerih na ulico kaplja umazana voda s klimatskih naprav.

Pravo nasprotje je Urca, mirno stanovanjsko naselje na najlepšem koncu mesta, rtu, umaknjenem od avtomobilskega vrveža, tik pod znamenitim hribom Pão de Açúcar. Za Urco pravijo, da lahko kupiš stanovanje samo, če lastnik umre. Tam smo preživeli lepe (in drage!) trenutke s couchserferji, ob gledanju premierne tekme za Ronaldinha. Ni še za na odpad, fant! Obvezen je seveda (zelo drag) gondolski vzpon na Pão de Açúcar, od koder se na lastne oči prepričaš, da če mesto ni najlepše na svetu, ima pa definitivno najlepšo pozicijo. Uau, prava paša za oči. Dolge peščene plaže, skoraj navpične gole ali poraščene skale/hribi – nekateri se dvigajo direktno iz morja, vmes pa posejani nebotičniki, favele, bajte… in seveda nasproti stoječi ponosni Cristo Redentor. Sončni zahod se nama je za vedno vtisnil v spomin. Vsi sončni zahodi v Riu so magični.

Zvečer pa v Lapo! Lapa slovi po najboljšem žuru in največ muzike – v svetovni prestolnici muzike. Vsak petek zvečer je na ulicah Lape vsesplošno rajanje, iz vsakega barčka se sliši živa glasba, v večini samba. In žurajo ga večinoma Carioce – vsi znajo besedila na pamet, plešejo in pojejo. Ne vem zakaj ravno Lapa – soseska slovi kot nevarna in tudi precej revna zgleda. Ampak Lapa it is! Še ena zanimivost – čudno nama je bilo, da v barih, kjer spiješ pivo, čez dan ali zvečer, ni muzike. Ponosno so nama odgovorili, da zato, ker se v barih pogovarja. Ko je žur, je pa žur.

Čeprav je bilo do Carnavala še dva meseca, ga čutiš in vidiš povsod. Carioce živijo z njim. Midva sva sicer dobila mešane občutke, da je to poleg glamuroznega in veselega, tudi težko dostopno in najdražje doživetje z zverinskim popivanjem in krajami, in pa – kdo lahko zdrži glasno muziko celih 10 ali koliko dni? Ampak najbrž sva samo ljubosumna, ker ga ne bova doživela (v Riu)… Kakorkoli, malo sva ga okusila s pripravami na karneval, kjer na glavnem prizorišču karnevala, Sambódromu, paradirajo znane šole sambe z bobnarji, plesalci, našemljenimi starletami… Vseh skupaj je po več tisoč pripadnikov ene šole. Vsaka ima uro in pol, da se predstavi, na koncu pa izberejo najboljšo. Vstopnice za Sambódromo koštajo po več sto evrov, kar pa ni največji problem – težko jih je sploh dobiti, razprodane so mesece vnaprej. Sicer pa gre večina žurerjev na ulice, kjer paradirajo blocos – skupine pevcev in instrumentalistov, ki stojijo na vrhu tovornjaka, nagrmadenega z boksi (da je res glasno!), sledijo pa jim plešoči pripadniki, našemljeni v kostume, navadno z »drag queen« – lepotico, ki je na čelu vsega. No, midva sva videla vajo dveh samba šol na Sambódromu – koliko ljudi, spodaj in na tribunah! Niso bili sicer popolno našemljeni, vendar sva dobila filing, kako šele mora biti, ko gre zares. Noro!

Rio je res lep. Zavede te. Ko greš ven iz Zone Sul, se sprašuješ, kako je mogoče, da je to isto mesto kot Ipanema. V favele nisva šla (ponujajo ture, ki pa nama niso preveč odgovarjale), vendar domačini pravijo, da so tolpe, droge, nasilje, revščina še vedno velik problem. Zaradi bližajočih se svetovnega prvenstva v nogometu in olimpijskih iger, ki jih bo Rio gostil, policija in vojska izvajata racije v favelah, da bi izkoreninila te črne pike. Večkrat se končajo s streljanjem, ki je usodno za nedolžne, najrevnejše. Ljudi, ki so v Rio, mesto polno upanja, prišli z željo – po lepšem, boljšem življenju. Vendar ni prostora za vse…