Vožnja iz Sape na skrajnem severnem koncu Vietnama do meje  z Laosom nam je vzela cel dan. Prekladanje po avtobusih dobesedno od jutra do večera in vožnja po obupno slabih in vijugastih cestah. V obmejnem mestu Dien Bien Phu, znanem po večmesečnih bojih med francoskimi enotami in enotami Viet Minha v času prve vietnamske vojne v petdesetih letih (Francozi so tu, mimogrede, dobili hudo po pi***), smo imeli le toliko časa, da smo našli hotel, nekaj pojedli, se stuširali, nato pa po hitrem postopku padli v komo. Naslednje jutro ob petih zjutraj nas je že čakal avtobus, ki nas je zapeljal čez mejo v Laos.

Prečkanje v Laos je bilo, kot da bi stopil 20 let nazaj v čas. V primerjavi z Vietnamom je Laos bistveno manj razvit in tudi bistveno manj poseljen (prebivalstvo šteje cca. 6 milijonov, medtem ko v Vietnamu živi 90 milijonov ljudi). Država je stisnjena v »čošak« med Vietnamom, Kitajsko, Tajsko in Kambodžo, brez dostopa do morja, in bila kot taka z geopolitičnega stališča vedno relativno nepomembna, izolirana in posledično zelo revna. Sploh severno-vzhodni del države, kjer se je naša pot začela, je ena sam gorata divjina z majhnimi vasicami in izključno kmečkim prebivalstvom. Kar je super, če te mikata bolj ležerna podeželska scena in lepa narava. Dežela je zelo hribovita in vsepovsod te obdajajo bujni gozdovi. Folk pa totalno na izi, kar je pravi kontrast v primerjavi z »all about business« orientirano dinamiko sosednjega Vietnama.

Avtobus nas je odvrgel v prvi vasi za mejo, Muang Khua, ki je slikovito vpeta med visoke hribe ob reki Nam Ou. Tu smo torej prvič »zadihali« Laos. In vtisi so bili zelo pozitivni. Med popotniki Laos pregovorno velja za eno najbolj »sproščenih« držav jugo-vzhodne Azije, kar se je takoj izkazalo za resnico. Ljudje te sploh ne gnjavijo, nasprotno, te bodisi prijazno pozdravijo s »sabaideee« ali pa sploh ne porajtajo. Tako se lahko tujci povsem neovirano sprehajamo po vaseh in pri tem ne pritegnemo nobene posebne pozornosti, če pa že, je to običajno v obliki navdušenih otrok ali toplih nasmehov starejših ljudi (v poznih popoldanskih urah tudi mahanje nažganih domačinov, ki te izpred svojih hiš vabijo na glažek ali dva). Najs…

Prvih nekaj dni Laosa je potekalo v stilu »okušanja« mirnega lokalnega življenja na reki Nam Ou. Praktično celo pot do Luang Prabanga, naše prve večje destinacije v tej državi, smo prepotovali po vodi v ozkih podolgovatih čolnih, s katerimi tovorijo ljudi ter material gor in dol po reki. Vožnja po reki navzdol je bila noro lepa, večino časa so nas obdajali strmi hribi, poraščeni z džunglo. Življenje ob rekah je tradicionalno del kulture Laosa, saj so ljudje od njih močno odvisni – zaradi transporta, namakanja polj, ribolova. Ena izmed vasic na naši poti, kjer smo preživeli nekaj dni, je recimo dostopna le po reki.

View Larger Map

So pa spremembe na vidiku. Zaradi čedalje večjega medsebojnega političnega in gospodarskega povezovanja držav jugo-vzhodne Azije, se je Laos kar naenkrat znašel »vmes«, zaradi česar se sedaj besno gradijo ceste po celi državi. Ob prihodu v mestece Mung Khua smo reko Nam Ou prečkali s pomočjo splava, kak kilometer ali dva nižje pa se že vidijo temelji velikanskega mostu v gradnji. Predvsem Kitajci, ki jih zanimajo tako hidro potencial Laosa, kot tudi boljše transportne povezave s Tajsko in Burmo, v zadnjih letih veliko vlagajo v infrastrukturo Laosa. Rečni promet bo tako nekega dne praktično v celoti izginil, s tem pa tudi del kulture Laosa, saj se bo ljudem bolj splačalo na bus (hitreje, ceneje), kot pa na čoln.