Zdaj smo en narod. Napis, ki sva ga prečitala na nekem spomeniku, sporoča (srečen) konec političnega, kulturnega in socialnega boja med Maori in belci. Občutek enakopravnosti je na Novi Zelandiji kar fejst prisoten, Maori so po eni strani popolnoma integrirani v zahodnjaško družbo, po drugi strani pa tudi zvesto sledijo svojim starodavnim navadam in verovanjem. Povrh jim še cela vrsta zakonov daje ekskluzivne pravice nad določenimi naravnimi resursi in ozemlji. Ker je Nova Zelandija pač dežela velike socialne pravičnosti in si Maori to zaslužijo, saj so bili tu prej in so čustveno ter spiritualno povezani z zemljo, na kateri živijo. Ampak ni bilo vedno tako in še danes se kažejo določena trenja med družbama. To lahko vidi in čuti vsak, ki je malo bolj pozoren.
Mejčkn zgodovine. Maori so Novo Zelandijo naselili okoli leta 1200 n.št. (približno 600 let pred Evropejci), pripluli so nekje iz Srednjega Pacifika in tu živeli (za naše standarde) dokaj arhaična življenja. Bili so vedno zelo bojevito ljudstvo (različna plemena so se med seboj redno tolkla) in celo krvoločno, saj so prakticirali ljudožerstvo. Creepy. Bili pa so tudi zelo spiritualno ljudstvo, imeli celo vrsto bogov, povezanih z naravnimi pojavi, in svojo paradigmo o nastanku sveta. Zemljo in naravo so zelo častili. Ko so konec 18. in v začetku 19. stoletja začeli prihajati Evropejci so se medsebojne interakcije odvijale različno – sovražno in prijateljsko. Ko je leta 1840 Nova Zelandija uradno postala britanska kolonija, so takratne oblasti z maorskimi poglavarji »v dobri veri« podpisale sporazum, ki je Maorom priznaval enak status in pravice kot vsem ostalim ljudem pod britansko vladavino. Tako imenovana Treaty of Waitangi je postala ena temeljnih listin, ki opredeljuje položaj Maorov, njihovo avtonomijo, lastništvo zemlje ter medsebojna razmerja z ostalimi prebivalci Nove Zelandije. Kiwiji ta zgodovinski dokument opevajo na enak način kot npr. Američani svojo Deklaracijo o neodvisnosti.
Takrat pa so v resnici šle stvari za Maore samo še navzdol. Na Novo Zelandijo je začelo prihajati čedalje več priseljencev iz Evrope in Avstralije, ki so se grebli za zemljo, jo začeli »odirati« (sekati gozdove, kopati zlato, na veliko loviti morske živali, npr. kite). Maori so v relativno kratkem času izgubili večino svoje zemlje, povrh pa so jih pošteno zdelale tudi nove bolezni in »uvedba« strelnega orožja, ki so ga uporabljali predvsem za medsebojno obračunavanje. A ko so bili že na robu »izumrtja«, so se le nekako pobrali in uprli. Najprej z orožjem (do konca 19. stoletja so se kar vrstili spopadi med maorskimi plemeni in britansko vojsko), pozneje v 20. stoletju pa s čedalje večjim političnim in družbenim bojem (pogosti protesti, masovna zborovanja, politično angažiranje, ipd.). Potrebno se je bilo »asimilirati«, zaživeti sodoben/civiliziran način življenja (iti v šolo, najti službo in podobna jajca), a hkrati ohranjati kulturno identiteto in se zavzemati za pravice. Tako se prav zaradi svoje bojevite narave nikoli niso vdali.
In v ohranjanju identitete so bili uspešni. Danes so znaki maorske kulture prisotni povsod po Novi Zelandiji. Praktično vsak kraj, kjer živi malo večja skupnost Maorov, ima svoj marae, svoj »dom krajanov«, bi lahko rekli, zgrajen in oblikovan na tradicionalen način. Tu se redno odvijajo različni formalni, verski, kulturni ali preprosti družabni dogodki, povezani z življenjem Maorov. Maorščina je uradno priznan jezik in obstaja vedno več šol ter celo univerz, kjer se uči izključno v maorskem jeziku. Poleg krajev se tudi za npr. rastline in živali uradno uporablja maorska poimenovanja. Maori so tudi prava turistična atrakcija, saj ljudje iz drugih držav besno obiskujejo njihove kulturne dogodke, ki jih redno organizirajo v večjih turističnih centrih. Nova Zelandija je kot ena vzornih socialno-pravičnih držav že dovolj zgodaj poskrbela za formalno uzakonitev popolne enakopravnosti med Maori in ostalimi prebivalci države (mimogrede, NZ je bil prva država na svetu, ki je ženskam dala pravico glasovanja na volitvah), v zadnjih desetletjih pa se veliko dela tudi v smeri poprave krivic, ki so jih bili Maori deležni »back in the day«, predvsem v smislu vračanja zemlje in denarnih odškodnin. Skratka, za Maore kot »native« ljudstvo je na Novi Zelandiji bistveno bolje poskrbljeno, kot npr. za Aborigine v Avstraliji ali Indijance v ZDA…
…vsaj na videz. Kaj pa revščina, brezposelnost, kriminal… sounds familiar? Vprašanje družbenega položaja Maorov v dominantnem belskem svetu je še vedno aktualno. Wikipedia recimo pravi: »Although Māori make up only 14% of the population, they make up almost 50% of the prison population«. Družbena asimilacija torej… kaj sploh to pomeni? Biti priden in vzoren državljan? Ko srečaš kakega Maora, te bo pozdravil in nagovoril na enako prijazen način kot katerikoli Kiwi. Isti pristop. Tipičen Kiwi bloke. Pa vseeno vidiš Maore živeti v slabših hišah, delati slabše plačane šihte, ipd. Zakaj je tako, je (vsaj nama) težko odgovoriti. Mogoče jim ni omogočeno ali pa niti sami nočejo, se jim ne da, kaj pa veva… Verjetno malo vsega, Maori so po karakterju in življenjskem stilu še vedno precej drugačni od tipičnih angleških manir in navad, ki so značilne za večino Kiwijev. Med belci po drugi strani ni čutiti kake posebne simpatije do socialnih stisk, ki jih doživljajo Maori, čeprav se vsi »lepo razumejo«. Slišiš izjave, kot so »I couldn’t give a toss about Maori…« ali pa »Lots of brownies up there where you’re going, so be careful…«, ki ti dajo mislit.
Med filmi, ki ponudijo zelo dober vpogled v maorsko družbo, gotovo izstopata Once Were Warriors in The Whale Rider. Prvi na nekoliko kontroverzen način prikazuje nasilje med urbanimi Maori, drugi pa se osredotoča predvsem na izzive tradicionalnega življenja Maorov in njihove folklore. Avtor knjige The Whale Rider, po kateri je bil posnet film, je priznan novozelandski pisatelj maorskega rodu Witi Ihimaera, ki je napisal precej knjig o življenju Maorov v sodobnih časih. Jaz sem uspel prebrati še roman Bulibasha: King of the Gypsies. Dober in zelo zabaven.
Sicer pa maorska kultura danes, kot rečeno, še kako živi in je del vsakdanjega življenja vseh Kiwijev. Še najbolj unikatne so njihove detajlne rezbarije, ki se manifestirajo v obliki različnih zgodb in podob prednikov iz preteklosti predvsem na tradicionalnih maorskih hišah. Potem so tu tetovaže, ki jih Maori pogosto nosijo kar na obrazih. Poglejte si npr. tole kolekcijo fotografij, ki sva jo »odkrila« v muzeju Canterbury v Christchurchu…
fotografska zbirka Face Value (klikni na sliko za dostop do galerije)
Imenuje se Face Value, avtorice Serene Giovanne Stevenson, in prikazuje vso intimno kompleksnost tega procesa (to, da si daš cel ksiht potetovirat, ni kar tako). Več o avtorici in njenem delu tukaj.
In nenazadnje je tu haka, bojni ples, s katerim Maori »pozdravijo« svoje nasprotnike, bodisi pred spopadom (sicer bolj aktualno v preteklosti), bodisi pred tekmo novozelandske rugby reprezentance.
Center maorske kulture je Rotorua, velik turističen kraj na Severnem otoku, znan kot zelo aktivno termalno območje, saj se tu nahajajo številni gejzirji, termalni vrelci, žlobudrajoče blatne mlake in jezera, prepojena z žveplom (zato tu vedno smrdi po jajcih, sam se po parih urah že navadiš). Tu sva se za nekaj dni ustavila na poti proti narodnemu parku Tongariro v centralnem delu otoka. To območje je za Maore že od nekdaj sveto, zato jim je bilo tudi v celoti dano v upravljanje. Poleg naravnih, je tu še cel kup kulturnih znamenitosti in dejavnosti, vse pospremljeno v duhu maorske mistike, legend, zgodovine, tradicije, …
Aroha mai, aroha atu
