Leta 2002 sva z Ireno pičila na najin prvi overseas trip na Novo Zelandijo in na poti tja napravila pit-stop v Bangkoku, kjer sva preživela pet dni. Tistih pet dni nama je bilo seveda noro fascinantnih, hkrati pa tudi iber napornih. Kulturni in klimatski šok je bil totalen. Vlage in vročine sploh nisva mogla prenašati, … Continue reading »
Najbolj luštn je tam, kjer se počutiš domače, right? Toda kraji, ki ti na potovanju tako priložnost ponudijo, so redki. Tu so v igri najrazličnejše okoliščine, a v najinem primeru gre vselej za ustvarjanje posebnih vezi z ljudmi, s katerim preživljaš čas in bivaš v neke sorte skupnosti. Pa naj gre za spontano ustvarjene okoliščine … Continue reading »
Kambodža je v zadnjih 500 letih svoje zgodovine prestala veliko hudega. Skozi vsa ta stoletja so morali njeni prebivalci hlapčevati bodisi pod Tajci, ki so v državo vdirali z zahoda, bodisi Vietnamci, ki so jih napadali z vzhoda. V drugi polovici 19. in v prvi polovici 20. stoletja je bila Kambodža del tako imenovane Francoske … Continue reading »
Velik del osrednjega in severno-zahodnega dela Kambodže pokriva največje sladkovodno jezero JV Azije, imenovano Tonlé Sap (ali veliko jezero v kmerskem jeziku), vključno z njenimi številnimi rečnimi pritoki in odtoki, vmes švigajočimi kanali (nekaterimi zgrajeni že v času velike kraljevine Kmerov) ter manjšimi jezeri in mlakužami. V kolikor v Kambodži potuješ izključno po kopnem, ti … Continue reading »
Tako smo vsako jutro štartali z našimi urami angleščine, zbor prisotnih otrok pa v en glas nazaj »Gooood moooorning teeechaaaa!« Z Ireno sva se sredi januarja kot prostovoljca pridružila lokalni izobraževalno-okoljevarstveni iniciativi, imenovani BCDO (Botumsakor Community Development Organization), v mestecu Andong Teuk na jugo-zahodu Kambodže, kjer sva tri tedne tamkajšnje lokalne otroke učila angleščino. Najina … Continue reading »
Spet en tistih postov, v katerem se vam bova hvalila s fotkami lepih plaž, bungalovčkov, visečih mrež, svežega kokosa ter pripovedmi o tem, kakšen neizmeren tropski raj sva odkrila. Tako pač to je, sorry. Irena si je zaželela malo morja in sonca po »azijsko« (za osvežitev spomina, Irena je svojo pot po JV Aziji začele … Continue reading »
Willing Workers On Organic Farms… W.W.O.O.F. ali wwoofing. Dost popularna stvar na Novi Zelandiji, ki funkcionira na podoben način kot couchsurfing (glej post Couchsurfing) samo, da v tem primeru živiš pri farmerjih in v zameno za spanje in prenočišče na dan oddelaš nekaj ur (standard je štiri) kmečke tlake. Podobno kot couchsurfing gostitelji se farmerji prek spletne strani www.wwoof.co.nz predstavijo z informacijami o svoji kmetiji in kaj naj bi se pri njih delalo, zainteresirani popotniki pa jih nato kontaktirajo in se z njimi dogovorijo o možnostih bivanja in delanja. Glavna ideja wwoofinga je, da farmerji, ki v pretežni meri furajo organsko kmetovanje, svoje znanje in izkušnje delijo z entuziastičnimi popotniki, ki bi bili pripravljeni pomagati pri vsakodnevnih kmečkih opravilih. Za farmerje je vsakršna pomoč zelo dobrodošla, saj je dela na kmetijah vedno veliko, predvsem spomladi in poleti. Za popotnike, ki bi želeli okusiti nekaj kmečkega lifestyle-a, pa je to super priložnost, da se prek prostovoljnega dela naučijo nekaj novega, povrh pa živijo pri svojih gostiteljih praktično zastonj. Win-win torej…
Pred prihodom na Novo Zelandijo sva od nekaj ljudi v Južni Ameriki slišala zelo zanimiva pripovedovanja o wwoofingu v tej deželi. Ker so bile njihove izkušnje večinoma pozitivne, sva se tudi sama zelo ogrela za to, pa še čas sva tokrat imela. Vse skupaj se sliši precej kul, in ko gledaš predstavitve in slike kmetij ter njihovih lastnikov na spletni strani, ta kar prime, da bi si šel k njim malo »umazat roke«, saj je način življenja nekaterih precej odštekan in nenavaden… Read the rest of this entry »
Jebeš NFL a.k.a. american football in tiste v ščitnike zadekane važiče. Rugby, to je to, šport št. 1 na Novi Zelandiji! In prava igra za dedce! Osnovni koncept je sicer enak – ekipa se mora z žogo preriniti do nasprotnikove »gol« črte in doseči touchdown (ali try v terminologiji rugbyja), pri čemer se lahko napadajoče igralce ustavi praktično na vse možne načine, beri »na silo«. Celotna igra je sicer malo bolj sofisticirana s celo vrsto pravil, ki nama po ne vem koliko gledanih tekmah še vedno ne grejo čisto v glavo (sploh pa so poimenovanja osnovnih elementov igre čudna). Glavna očitna razlika med ameriškim fuzbalom in rugbyjem pa je v tem, da rugby igralci ne nosijo NOBENE zaščitne opreme, razen ščitnika za zobe. In kot tak je rugby precej brutalen šport in večina igralcev zaradi tega običajno prave 100-kilske zverine (Andrew jim pravi »steroid enhanced thugs«). Ampak tisto stalno zabijanje, ruvanje in premetavanje po tleh je včasih skrajno nedoumljivo, še posebej, ko kateri od igralcev nepremično obleži na tleh (kar ni redkost). Poškodbe so konstantne, od polomljenih udov in strganih vezi, do razbitih arkad, nosov in pretresov možganov. Ampak tak je pač ta šport, »so toughen up«! :)
Na Novi Zelandiji je rugby daleč najbolj popularen šport, špilajo ga tako belci, kot tudi Maori, in vsaka vas ima svoj rugby field. Novozelandska državna reprezentanca sodi med najboljše ekipe na svetu, poleg Avstralije (njihovih največjih rivalov), Južne Afrike, Anglije… »The All Blacks«, kot se imenuje reprezentanca (zaradi tradicionalno črnih dresov), so ponos države in eden največjih nacionalnih simbolov. Ena izmed navad novozelandske reprezentance (in nekaterih polinezijskih otoških držav, ki špilajo rugby) je tudi uprizoritev hake, starodavnega maorskega bojnega plesa, pred začetkom tekme. Tako kot so to Maori nekoč počeli pred pričetkom spopada z namenom ustrahovanja nasprotnika, tako tudi The All Blacks hako odplešejo na igrišču, medtem ko zrejo v oči nasprotni ekipi. Kva grejo kocine pokonc, ko to gledaš… pheeeew!
Uprizoritev hake med finalom svetovnega prvenstva med Novo Zelandijo in Francijo
Kot sva že v enem izmed prejšnjih postov omenila, je letos Nova Zelandija gostila svetovno prvenstvo v rugbyju, kar je bil gotovo dogodek leta, mogoče kar desetletja. September in oktober sta tako bila v znamenju rugbyja, cela nacija je dihala z dogodkom in deželo so preplavili gostje iz držav udeleženk (največ Francozi, Irci, Angleži, …). V nasprotju z večjimi NZ mesti, v Hokitiki kakega posebnega prvenstvenega utripa sicer ni bilo čutiti, čeprav so vsi pubi poskrbeli za oglede na TV zaslonih. Tako smo praktično vse tekme lepo v miru gledali pri Nolanih doma. OK, relativno mirno, če izvzameš Irenino kričanje med napetimi trenutki…
Pričakovanja Kiwijev so bila normalno visoka, vsi so upali na prvo mesto, še posebej, ker je Nova Zelandija nazadnje glavno lovoriko osvojila pred mnogo, mnogo leti, povrh pa je na zadnjih nekaj prvenstvih po sicer dobrem začetku potem vedno klavrno izpadla v izločitvenih bojih.
Tokrat se zgodba ne bi mogla bolje razplesti. Ekipa se je suvereno prebila do finala (v polfinalu so potolkli Avstralijo v najboljši tekmi prvenstva) in se v finalu soočila s Francijo. V času finala sva bila midva že na poti po Južnem otoku in si TV prenos tekme ogledala v Motueki. Mesto je v slogu velike navijaške fešte organiziralo ogled tekme na velikanskem zaslonu v neki športni dvorani, zato sva šla tja. Tekma je bila za popizdit napeta. Francija, čeprav na papirju slabši nasprotnik, je prav Novo Zelandijo na prejšnjih prvenstvih že večkrat presenetljivo premagala, povrh pa je Nova Zelandija ravno v tem finalu prikazala verjetno eno svojih najslabših iger na prvenstvu. Tako je cela dvorana (in seveda cela nacija) praktično do zadnje sekunde trepetala za zmago, ki pa ja na koncu le prišla. Nova Zelandija je zmagala z rezultatom 8-7 (zelo nizek) in tako se je svetovno prvenstvo zaključilo prav pravljično. Še dobro, da je bil naslednji dan praznik…
Pa je na vrsti nadaljevanje najinega road tripa po Novi Zelandiji, tokrat po Južnem otoku. Tudi tega sva že prekruzala na prejšnjih potovanjih po NZ, zato sva imela tokrat pri planiranju itinerary-ja v mislih kraje, ki sva jih želela obiskati še enkrat (ker so pač totalno kul) ali kraje, ki so malo bolj »off the beaten path«. In kraje, kjer sva nameravala wwoofat. O tem kasneje…
Kakorkoli, kombi sva ornk spucala, z Andrewjevo pomočjo predelala »spalnico« in tisto bunko na zadnji strani spretno poslikala. Avto je bil tolk lep in zrihtan, da sva morala pred štartom narest ene par fotk, ki jih nameravava kasneje uporabit za oglase, ko ga bova prodajala.
Pot naju je najprej zanesla na sever Južnega otoka, ki velja za mečkn bolj »poletno« regijo otoka z obilo lepih plaž in morja, predvsem pa sončnih dni (čeprav je namakanje v vodi še vedno matranje). Po končanem petdnevnem treku v Abel Tasman National Parku (glej post Utrinki: Pet dni raja), sva nekaj časa preživela v Takaki, enemu najinih najljubših mestec na Novi Zelandiji. Prebivalci Takake so še bolj sproščen od tipičnih Kiwijev (je to sploh možno?) in tu se živi izključno »organic«. Hipiji, rastafarjanci, umetniki, spiritualisti, aktivisti… go figure. V Lonely Planetu je mestece opisano kot »laid back to near horizontal«. :) Midva sva en teden wwoofala na bližnji kmetiji, svoj prosti čas pa preživljala ali v mestu ali pa okoli Golden Baya.
Drugi del sva preživela pa v Marlborough Sounds, natančneje na otoku Arapawa. Ta del Nove Zelandije je prepreden z globokimi, podolgovatimi zalivi (po angleško sounds) in številnimi otoki. Tu ljudje živijo z morjem in od morja (ribolov, jadranje, potapljanje, turizem, …) in enotedenski wwoofing na prej omenjenem otoku je bila zelo zanimiva izkušnja. A kot rečeno, o tem malo več kasneje…
Na severnem koncu Južnega otoka leži košček obale, ki je prav za popizdit lep. Abel Tasman National Park je kombinacija lepih peščenih plaž, pristnega novozelandskega busha in kristalno čistega morja. OK, morje je sicer svinjsko mrzlo in čofotanje v njem je striktna »in and out« procedura, če sploh. Tu so potem še nenormalno nadležne sandflies… Ampak ja, ful je lepo.
Čez celotno obalo nacionalnega parka je speljana treking pot, ki je tako dobro zrihtana in utrjena, da se ti zdi, kot da hodiš po kakem mestnem parku. Midva sva v petih dneh opravila skoraj vseh 51 kilometrov hajka, torej z enega konca parka do drugega. Water taxi naju je prvi dan odvrgel na severnem koncu, v zalivu Mutton Cove, in od tam sva se potem naslednji dan začela počasi pomikati proti mestecu Marahau, na južnem koncu.
Pet dni raja – kampiranja, hajkanja in življenja v čudoviti naravi. Dve noči sva imela plaže, na katerih sva spala, povrh še čisto zase. Pretty cool…
O tem sva resno začela razmišljat, ko sva bila pri Nolanih – da bi prekolesarila West Coast od Wanake do Hokitike (približno 420 km). Takrat smo imeli že splaniran enotedenski dopust v Wanaki in midva bi jo nazaj v Hokitiko, namesto s kombijem, pač pičila s kolesi, ki bi jih tja grede vzeli s seboj. Simpl. :) Irenin brat je pred nekaj leti na Novi Zelandiji naredil podobno turo, a v obratno smer. Tudi nekaj »Biking in New Zealand« literature, ki sva si jo sposodila v lokalni knjižnici, je ravno to pot opisovalo kot eno najlepših na NZ. Pa sva se odločila, da jo zvoziva. Čeprav še nikoli v življenju nisva naredila take ture in sva vedela, da bo zaradi švoh kondicije to kar težka preizkušnja. Read the rest of this entry »
Pa smo jo dočakal – smuko na Novi Zelandiji. Konec septembra smo se uspeli pobrat iz Hokitike in v konvoju dveh avtomobilov v cca. sedmih urah spraviti do Wanake na zasluženi enotedenski »dopust«. Wanaka se nahaja v Otagu, višje ležeči pokrajini v notranjosti Južnega otoka, ki jo obkrožajo gore in planine. Sem pridejo več ali manj vsi Kiwiji na zimski dopust, saj je tu cel kup smučišč. Mi smo šli smučat na Cardrono.
A so nas visoka pričakovanja glede smučanja v prekrasnih novozelandskih Alpah pustila nekoliko na cedilu. Res je, da smo ujeli zadnji teden sezone, ko se bile razmere že bolj spomladanske, a razočarala je predvsem slaba opremljenost prog in naprav za ceno, ki smo jo plačali. Ne samo, da sva z Ireno morala rentat komplet opremo (dile, palice, pancerje, smučarske hlače, očala), za kar sva plačala 80 NZD (50 EUR), celodnevna karta je koštala kar 90 NZD (55 EUR). In za to ceno sta bili na celotnem smučišču mogoče samo dve kolikor toliko zanimivi progi, sedežnice pa obupno počasne in ena celo brez podstavkov/opore za smuči! Bedno. Izven prog se tako ali tako ni dalo smučat, ker je večino snega že pobral. Povrh pa do smučišča visoko na hribu ni speljane gondole, pač pa se moraš po grozno strmem makadamu preko neštetih serpentin do cilja pripeljati kar sam. Za primerjavo smo za celodnevno karto v Nassfeldu, ki je top-shit smučišče, plačevali (če se prav spomnim) 35 EUR. Skratka smuka na NZ je dost lame. Vsaj na Cardroni je bila, pa velja za eno popularnejših smučišč. Verjetno za snowboarderje, ker so tam po drugi strani totalno hudi snowboard parki, pa cel kup folka in otrok, ki se šele učijo smučat na lepih, ne preveč strmih progicah. No ja…
Na srečo je Wanaka dost kul mesto. Sicer turistično, a spet ne preveč. In ker je bila že praktično pomlad, se je dal tudi druge stvari počet, npr. hajkat po okoliških hribih. S celo familijo smo šli na Rob Roy Valley Track, ki te na koncu doline pripelje do dramatičnega razgleda na ledenik, ki »visi« dol z bližnje gore. Potem je tu Puzzling World ali »funky town«, kot mu pravi Joshua – ogromen kompleks s 3D labirintom in celim kupom drugih vizualnih vragolij. Aja, pa en dan smo šli mountain-bajkat. In nenazadnje smo živeli v super cosy apartmajskem naselju s pokritim bazenom in jacuzzijem, savno, tenis placom, ping-pong sobo, vesoljskim roštiljem, itd. Skratka, all-good. Fajn smo se mel.
Po zaključenem »dopustu« pa vsi nazaj v Hokitiko. No, ne čisto. Stay tuned… :)
V Hokitiki poznajo dve brzini, kot nama je to razložila neka domačinka: slow & stop. Življenje tu res teče počasi, OK, če izvzameš karavane kampervanov in turističnih avtobusov, ki se (predvsem poleti) za nekaj ur ustavijo na poti proti severu ali jugu, drugam se itak ne da. Hokitika leži na zahodni obali Južnega otoka, tako imenovanem West Coastu. Gre za ozek obalni pas, stisnjen med razburkano Tasmansko morje in veličastne novozelandske Južne Alpe (Southern Alps), ki se raztezajo vzdolž celotnega Južnega otoka. Velja za enega bolj divjih delov Nove Zelandije z ogromno dežja in silovitimi vetrovi, ki butajo z morja. Tu ne živi prav veliko ljudi, prevladujejo predvsem manjši kraji in osamljene kmetije. Zato je še vedno veliko gostega, neprehodnega busha, tistega pravega deževnega gozda. No, pa še vseeno veliko pašnikov. It’s New Zealand afterall…
Midva sva torej v Hokitiki, pri Nolanih (glej post Pr’ Nolanih), preživela novozelandsko zimo (od konca junija do konca septembra). In vse skupaj je zgledalo nekako takole… Read the rest of this entry »
Tako kot katerikoli angleško govoreči narod na svetu, imajo tudi Kiwiji svoj lasten dialekt, predvsem kar se tiče izgovarjave samoglasnikov. Npr. pen (kuli) se izgovori »pin«, ten (deset) je »tin«, bro’ (v smislu kolega, stari…) je »bru«, there (tam) je »thiiier«, itd. To specifično govorico se še posebej sliši pri Maorih.
Sweet as bro’ je klasičen Kiwi izraz za (po slovensko) »hudo, stari!« Takole se pa Avstralci radi ponorčujejo iz njihove dialekta…
Še eden v vrsti novozelandskih reggae/soul bandov. Tako kot Fat Freddy’s Drop, tudi The Black Seeds prihajajo iz Wellingtona. Osemčlanska zasedba ima za sabo štiri studijske plate in najina daleč najljubša je Into The Dojo (iz leta 2006), ki so jo izdali kar pri nemški Sonar Kollektiv. Njihov frontman Barnaby Weir fura še celo vrsto drugih (tudi solo) projektov in Irena ga je recimo ujela na koncertu v Hokitiki, kjer je nastopal z zelo popularno novozelandsko pevko Aniko Moa.
Komad ‘Cool Me Down’ s plate ‘Into The Dojo’. Ko ga imaš enkrat v ušesih, ti ne uide ven…
Še en kul komad ‘One By One’ s plate ‘Into The Dojo’
Ni težko zaključit, zakaj so »karibski vajbi« v novozelandski glasbi tako popularni. Čeprav ne najbolj topla pacifiška destinacija, je tu vonj po »blagodejnih« morskih hlapih stalno prisoten, saj deželo obkrožajo oceani. In če to pokombiniramo s tipičnim laid-back karakterjem Kiwijev, njihovim dokaj liberalnim in zeleno usmerjenim mišljenjem (»think green« na NZ pomeni tudi zelo pro cannabis) ter močno kulturno inspiracijo maorskega in polinezijskega dela prebivalstva, je rezultat kot na dlani. Reggae, dub in roots so klasične prvine novozelandskih glasbenih zvokov.
In Fat Freddy’s Drop so »utelešenje« zgoraj opisanega. Gotovo eden najpopularnejših tovrstnih NZ bandov, med drugim so zelo priljubljeni tudi v Evropi (pred leti so nastopali npr. na Sunsplashu v Italiji), predvsem po zaslugi svojih bolj soul in jazzy melodik, odličnih live nastopov in seveda prvovrstnega lead vokalista Dallasa Tamaire. Čeprav ekipa skupaj špila že več kot deset let, imajo pod kapo samo dva studijska albuma – Based on a True Story (iz leta 2005) in Dr Boondigga and the Big BW (2009). Slednji za moje pojme vrhunski.
Verjetno najbolj prepoznaven FFD komad ‘Roady’ s prve plate
Še en zelo catchy tune s prve plate ‘Based on a True Story’
Komad ‘The Camel’ z britansko funk/soul pevko Alice Russel
En mojih najljubših FFD komadov ‘Shiverman’ z njihove druge plate, zašpilan v živo
