Za uvod zanimiv podatek: če bi bila Zahodna Avstralija samostojna država, bi bila deseta največja država na svetu. Torej je smešno velika, ima pa samo dobra dva milijona prebivalcev, od tega jih milijon in pol živi v Perthu. Večina dežele je ena sama glomazna suha pokrajina, ki na skrajnem severu počasi preide v tropsko podnebje. Tu so še nekatere farme po površini večje od Slovenije…
V Zahodni Avstraliji lahko potuješ v dve smeri – na jug ali sever, v obeh primerih več ali manj ob obali, saj je večina krajev stisnjenih ob morju. V notranjosti nimaš praktično ničesar iskati, razen če greš odpirat kake rudnike. :) Prva smer, iz Pertha na jug, ki je že za nama (beri post: Dablju Ej), je bolj »počitniške« sorte z veliko (manjših) turističnih krajev, dobrimi cestnimi povezavami, godno mediteransko klimo in relativno kratkimi razdaljami.
Pot na sever je pa čisto druga zgodba. Na tem koncu sta podnebje in pokrajina precej neusmiljena (beri brutalno vroča in suha), predvsem poleti. In ravno zdaj je poletje, khem. Posamezna naselja so med seboj oddaljena tudi po 500 kilometrov ali več, zato moraš pametno splanirat svojo pot – bencin, štacuna, spanje so tvoje glavne skrbi, predvsem pa pitna voda. Povrh v tem času na vsake toliko s severa useka še kak tropski vihar, ki kaj hitro poplavi cele regije in s tem ceste (nič se ne vpije v tla). Da ne omenjamo požarov ali možnosti, da se ti sredi ničesar pokvari avto… Saj v resnici ni tolk grozno, kot se sliši. Če se držiš glavnih cest, se ti nima kaj strašnega zgodit, je pa dejstvo, da je tu življenje bistveno bolj podvrženo težkemu podnebju in izolaciji, zato je treba mirkat. Svet severno od Pertha ponuja kar nekaj zelo zelo zanimivih destinacij, predvsem naravnih znamenitosti (svetovnega ranga), ki jih je pač treba videt, zato ni bilo druge.
Tokrat sva najela avto (spet sva po ne vem kakšnem naključju za dokaj ugodno ceno dobila super luksuzno Toyoto Camry), pri Tjaši in Petri pa »nakradla« cel kup opreme za kampiranje. Prvi dan je bil več ali manj vožnja brez postankov in nekaj ur po štartu, sploh pa ko sva za sabo pustila Geraldton (cca. 430 kilometrov severno od Pertha), se je mimoidoči promet zmanjšal na minimum, pokrajina pa spremenila v eno samo neskončno in dolgočasno peščeno ravnino, posejano z nizkim grmovjem.
Prespala sva v nekem majhnem kampu ob morju, drugi dan pa že kmalu prispela do najine prve destinacije – mesteca Kalbarri in istoimenskega nacionalnega parka. Kalbarri National Park ima nekako dva dela, ki sta dostopna turistom. Obalni del z visokimi in erodirani klifi ter notranjost, ki jo zaznamuje dolina reke Murchison. Tu sva prvič »obnemela« nad lepoto avstralske divjine, predvsem nad živo rdečo barvo pokrajine in globokimi soteskami, ki so dobesedno vdrte v zemljo. Malo manj sva bila seveda navdušena nad brutalno vročino in neverjetno tečnimi muhami, ki te v rojih obletavajo, se ti lepijo na obraz in lezejo v nos, ušesa, … še ena posebnost »negostoljubne« Zahodne Avstralije. Na prvi pogled totalno smešne mreže za na glavo, ki nama jih je posodila Tjaša, so bile zato prav uporabne. Do doline reke Murchison običajno dostopaš »od zgoraj« in na enem mestu sva se spustila dol do vode. Bila sva čisto sama, se naga skopala, in tako v miru srkala popoldansko atmosfero… reko, skalnate stene, drevesa in par wallabyjev (mama z mladičem), ki je mimogrede priskakljal mimo. Bjutiful…
Spet sva couchsurfala. Pri Cynthiji, super punci, po rodu Američanki, ki v Kalbarriju trenutno s svojim fantom Ryanom (takrat je bil na šihtu na naftni ploščadi nekje v Afriki) dela kot inštruktorka padalstva (skydive) pri lokalnem padalskem klubu. Spoznala sva tudi njene prijatelje, domačina Franka in Michelle, tak mal ekscentričen par, ki ima pri sebi doma sredi dnevne obešen velikanski gong iz Tajske, na vrtu pa najbolj jebački chill-out/barbecue plac. Gud tajms…
Še to, v tej točki sva rahlo prilagodila najin itinerary. Namesto obalnega gira do Exmoutha (najbolj severna točka najinega roadtripa), sva upoštevala Frankova priporočila (tip je velik poznavalec Zahodne Avstralije, kot vodič osem let delal na tem koncu), da se zaradi dobre vremenske napovedi (nobenih viharjev) prvo raje odpraviva do Pilbare, obsežnih planot v notranjosti dežele, ki skrivajo enega najlepših kotičkov Avstralije. Šele potem pa do Exmoutha in nazaj dol proti Perthu ob obali. In to sva naredila in se naslednje jutro odpravila na zeloooo dolgo vožnjo…
