Mar
04

Na sever | dan 1-3 | prvo srečanje z avstralsko divjino

Za uvod zanimiv podatek: če bi bila Zahodna Avstralija samostojna država, bi bila deseta največja država na svetu. Torej je smešno velika, ima pa samo dobra dva milijona prebivalcev, od tega jih milijon in pol živi v Perthu. Večina dežele je ena sama glomazna suha pokrajina, ki na skrajnem severu počasi preide v tropsko podnebje. Tu so še nekatere farme po površini večje od Slovenije…

V Zahodni Avstraliji lahko potuješ v dve smeri – na jug ali sever, v obeh primerih več ali manj ob obali, saj je večina krajev stisnjenih ob morju. V notranjosti nimaš praktično ničesar iskati, razen če greš odpirat kake rudnike. :) Prva smer, iz Pertha na jug, ki je že za nama (beri post: Dablju Ej), je bolj »počitniške« sorte z veliko (manjših) turističnih krajev, dobrimi cestnimi povezavami, godno mediteransko klimo in relativno kratkimi razdaljami.

Pot na sever je pa čisto druga zgodba. Na tem koncu sta podnebje in pokrajina precej neusmiljena (beri brutalno vroča in suha), predvsem poleti. In ravno zdaj je poletje, khem. Posamezna naselja so med seboj oddaljena tudi po 500 kilometrov ali več, zato moraš pametno splanirat svojo pot – bencin, štacuna, spanje so tvoje glavne skrbi, predvsem pa pitna voda. Povrh v tem času na vsake toliko s severa useka še kak tropski vihar, ki kaj hitro poplavi cele regije in s tem ceste (nič se ne vpije v tla). Da ne omenjamo požarov ali možnosti, da se ti sredi ničesar pokvari avto… Saj v resnici ni tolk grozno, kot se sliši. Če se držiš glavnih cest, se ti nima kaj strašnega zgodit, je pa dejstvo, da je tu življenje bistveno bolj podvrženo težkemu podnebju in izolaciji, zato je treba mirkat. Svet severno od Pertha ponuja kar nekaj zelo zelo zanimivih destinacij, predvsem naravnih znamenitosti (svetovnega ranga), ki jih je pač treba videt, zato ni bilo druge.

Tokrat sva najela avto (spet sva po ne vem kakšnem naključju za dokaj ugodno ceno dobila super luksuzno Toyoto Camry), pri Tjaši in Petri pa »nakradla« cel kup opreme za kampiranje. Prvi dan je bil več ali manj vožnja brez postankov in nekaj ur po štartu, sploh pa ko sva za sabo pustila Geraldton (cca. 430 kilometrov severno od Pertha), se je mimoidoči promet zmanjšal na minimum, pokrajina pa spremenila v eno samo neskončno in dolgočasno peščeno ravnino, posejano z nizkim grmovjem.

Prespala sva v nekem majhnem kampu ob morju, drugi dan pa že kmalu prispela do najine prve destinacije – mesteca Kalbarri in istoimenskega nacionalnega parka. Kalbarri National Park ima nekako dva dela, ki sta dostopna turistom. Obalni del z visokimi in erodirani klifi ter notranjost, ki jo zaznamuje dolina reke Murchison. Tu sva prvič »obnemela« nad lepoto avstralske divjine, predvsem nad živo rdečo barvo pokrajine in globokimi soteskami, ki so dobesedno vdrte v zemljo. Malo manj sva bila seveda navdušena nad brutalno vročino in neverjetno tečnimi muhami, ki te v rojih obletavajo, se ti lepijo na obraz in lezejo v nos, ušesa, … še ena posebnost »negostoljubne« Zahodne Avstralije. Na prvi pogled totalno smešne mreže za na glavo, ki nama jih je posodila Tjaša, so bile zato prav uporabne. Do doline reke Murchison običajno dostopaš »od zgoraj« in na enem mestu sva se spustila dol do vode. Bila sva čisto sama, se naga skopala, in tako v miru srkala popoldansko atmosfero… reko, skalnate stene, drevesa in par wallabyjev (mama z mladičem), ki je mimogrede priskakljal mimo. Bjutiful…


Prikaži večji zemljevid

Prva etapa do Kalbarrija

Spet sva couchsurfala. Pri Cynthiji, super punci, po rodu Američanki, ki v Kalbarriju trenutno s svojim fantom Ryanom (takrat je bil na šihtu na naftni ploščadi nekje v Afriki) dela kot inštruktorka padalstva (skydive) pri lokalnem padalskem klubu. Spoznala sva tudi njene prijatelje, domačina Franka in Michelle, tak mal ekscentričen par, ki ima pri sebi doma sredi dnevne obešen velikanski gong iz Tajske, na vrtu pa najbolj jebački chill-out/barbecue plac. Gud tajms…

Še to, v tej točki sva rahlo prilagodila najin itinerary. Namesto obalnega gira do Exmoutha (najbolj severna točka najinega roadtripa), sva upoštevala Frankova priporočila (tip je velik poznavalec Zahodne Avstralije, kot vodič osem let delal na tem koncu), da se zaradi dobre vremenske napovedi (nobenih viharjev) prvo raje odpraviva do Pilbare, obsežnih planot v notranjosti dežele, ki skrivajo enega najlepših kotičkov Avstralije. Šele potem pa do Exmoutha in nazaj dol proti Perthu ob obali. In to sva naredila in se naslednje jutro odpravila na zeloooo dolgo vožnjo…

Feb
25

Dablju Ej

Spet na West Coastu, tokrat avstralskem. V Perthu živita dve zelo dobri kolegici – Slovenki, Tjaša sicer bolj Irenina in Petra bolj Igorjeva (oz. od njegovega brata), zato je Western Australia (WA) dost logična avstralska destinacija. Avstralija je res abnormalno velika, že let iz Melbourna v Perth je trajal dlje kot let iz Christchurcha (Nova Zelandija) v Melbourne. In če nimaš planiranih več mesecev, si izbereš pač en kos države in ga »obdelaš«. Čeprav je Avstralija zaradi svoje velikosti klimatsko in geografsko dokaj raznolika, so prilike za doživljanje avstralskega outback podeželja, plaž in morja praktično povsod enake. No, razen če si stuck nekje sredi puščave…

In Perth je še kar OK. Še zdaleč ne tako dinamičen, raznolik in multikulturen kot npr. Melbourne, pač pa zelo »avstralski«, s sodobno in urejeno mestno infrastrukturo. Tu veliko Avstralcev živi na veliki nogi, vsaka familija v svoji lastni lepi hiši v enem izmed suburbov zunaj centra mesta. WA je celo za avstralske standarde precej bogat in razvit, spet na račun velikih rudnikov, ki se nahajajo v notranjosti dežele. Cene tu so itak spet visoke, še višje kot sicer in celo večina Avstralcev od drugod pravi, da je WA drag. Đizs, težko je bit »budget traveller« v taki deželi.

Najlepša stvar Pertha pa so gotovo noro lepe plaže, ki se raztezajo vzdolž celotne obale mesta. Če nimaš kaj pametnega za počet, se počiš na plažo. Zdi se, kot da Avstralci večino svojega časa preživijo bodisi v (klimatiziranih) pisarnah, doma ali na plaži. Sicer crkneš od vročine. Ful je vroče na tem koncu, v tem času se termometer dostikrat dvigne do 40 stopinj…

S Tjašo in Petro se imava noro dobro. Prvi teden sva bivala pri Petri, ki v Perthu skupaj s svojim dragim (Adam iz Nove Zelandije) živi kako leto. Trenutno sva pa pri Tjaši in njenem dragem (Pedram iz Irana), ki v Perthu živita že nekaj let. Dnevi tu so totalno ležerni, če nimava kakih posebnih opravkov ali ogledov v mestu, se s Petro spravimo na plažo, sicer pa na polno obedujemo ali pač hengamo tako ali drugače. Adam ima kot taprav Kiwi na svojem vrtu seveda barbecue, ki smo ga pridno nucali, enkrat nas je Pedram peljal ven jest v perzijsko restavracijo… skratka, life is hard. :)

Igor je celo prišel na svoj račun z St Jerome’s Laneway Festivalom (http://perth.lanewayfestival.com.au/), odličnim enodnevnim glasbenim dogodkom, kjer je nastopal cel kup zanimivih bendov in artistov iz Avstralije, ZDA, Velike Britanije in drugod (SBTRKT, Chairlift, Anna Calvi, Bullion, Jonti, Laura Marling, The Horrors, Oneman, …). Irena pa s torkovimi salsa večeri v Mustang Baru…

Petra in Tjaša sta nama šle totalno na roko, ker lahko pri njima spiva in za prvi del poti po WA, s katerega sva se ravnokar vrnila, sta nama posodila celo avto in kamping opremo. We love you guys so much! :) Prvi del roadtripa sva opravila po jugozahodnem koncu WA prek vinorodne regije Margaret River in noro lepih evkaliptusovih gozdov okoli Pembertona, do južne obale ob mestu Albany in potem nazaj v Perth. Ugotovila sva, da se da na tem koncu bistveno lažje kampirat na prostem, brezplačno. V visitors centrih prodajajo celo brošure z opisi vseh placov v WA, kjer se da kampirat zastonj ali za minimalen fee. Avstralija je pač tako nenormalno velika, da je voznikom in popotnikom, ki se fjakajo naokoli, potrebno zagotovit plac, kjer lahko v miru prespijo pa dolgih urah vožnje. In nekateri izmed teh placov so ful lepi, recimo sredi gozdička ali pa tik ob plaži. Res kul. Se pa nikjer ne sme pod nobenim pogojem kurit. Predvsem poleti vlada TOTAL FIRE BAN. Avstralija je zaradi svoje suhe in vroče klime pač dežela velikih gozdnih požarov – bushfires – in ravno zdaj recimo v pokrajinah južno od Pertha že dva tedna divja velik požar, ki je požgal že več kot 30 tisoč hektarjev tamkajšnjih gozdov (ko sva midva pred nekaj dnevi kruzala tam doli, sva morala del poti zaradi tega požara celo izpustit).


Prikaži večji zemljevid

Roadtrip po jugo-zahodu Avstralije

A kot rečeno sva zdajle pri Tjaši in se počasi rihtava za drugi del roadtripa, ki naju bo pa v 14 dneh popeljal daleč gor na sever WA (in nazaj) in za katerega bova samo v eno smer morala prevoziti več kot 1500 kilometrov. To bo noro… divje peščene plaže, morski koralni grebeni, puščava, nacionalni parki in posamezni kraji tudi po več sto kilometrov narazen. Bo pa vroče. Trenutna prognoza za Exmouth (eden izmed krajev na poti):

Aja, pa kak teden nazaj sva prek konzulata v Perthu oddala vlogo za indijske vize. Yeap, Indija. Smešno, še nikoli v življenju nisva izpolnjevala tako obsežnega in zakompliciranega formularja (ne, najini starši in njihovi starši niso pakistanskega porekla). Naju pa rajca ideja, da pred Indijo skočiva za kaka dva tedna še na Šrilanko. Bojiva se le, da dalj ko odlašava z Indijo, slabše vremenske razmere bova imela (neznosna vročina in kasneje monsunsko deževje). Bova videla, do takrat morava tako ali tako počakati na vize.

No, še nekaj fotk Pertha in jugozahodnega konca »dablju eja«. Objektiv od SLR kamere sva imela spet na popravilu in sva si morala pomagati pač z najinim dost bednim kompaktičem…

Feb
12

Driving Victoria

Po Melbournu sva za en teden najela avto in šla kruzat po okoliških pokrajinah (znotraj zvezne države Victoria). Yeah! Prvo po slikoviti »obalni magistralki«, zahodno od Melbourna, tako imenovanem Great Ocean Roadu, potem pa v notranjost v Grampians National Park in nazaj čez Melbourne še na vzhodno stran v Wilsons Promontory National Park. Irena ne bi bila Irena, če med primopredajo avtomobila ne bi mal pojamrala zarad tega ali onega in tako so nama na koncu namesto prvotno dogovorjene Hyundai Elantre za ceno 35 dolarjev na dan dali kar super luksuzno Toyoto Camry. Sicer sva upala, da bova v avtu tudi spala, ampak je bil dokaj neudoben, in sva tako štirikrat spala raje na noro udobnih posteljah pri štirih couchsurferjih. :) En od njih je bil spet Aleš, ker sva eno soboto prišla nazaj v Melbourne še mal žurat – ga sicer takrat ni bilo doma, pustu nama je ključe od fleta, tako da sva mela praktično svoj flet v Melbournu, how cool is that… Enkrat sva spala v šotoru (ja, Aleš posodu), dvakrat pa v avtu.


Prikaži večji zemljevid

Driving Victoria: štart v Melborunu (A), po Great Ocean Roadu do Port Fairyja (B, C), potem v notranjost v Grampians NP (D) in nazaj čez Melbourne v Wilsons Prom NP (E) in Mornington Peninsulo (F)

Avstralija je ZELO drugačna od Nove Zelandije. Nič več zelenih pašnikov in hribčkov, s snegom pokritih gora, velikih ledeniških jezer, … Avstralija je totalno suha, večji del v resnici puščava. V tem času je na severnem, tropskem, delu države sicer deževna doba (čeprav so bile lih v tistem času poplave v »sosednjem« New South Walesu, ki je severo-vzhodno od Victorie), jug Avstralije je pa v večini suh, posebej trava rata poleti čisto rjavkasta. To je sicer za naju »prava Avstralija«, kot se jo spomniš s televizije in revij – kenguruji, ki skakljajo sredi teh pustih savan. V glavnem pravo nasprotje zeleni NZ. Vreme je sicer precej spremenljivo, v roku parih dni gre od skoraj neznosnih 40 stopinj v Melbournu do dežja in 15 stopinj v Wilsons Prom nacionalnem parku (najbolj južna točka celinske AU).

Kar nama je bolj všeč v Avstraliji je noro dober vonj po evkaliptusovi smoli – evkaliptusova drevesa (gumovci) so povsod in dišijo podobno kot borovec, kar naju pusti pogrešajoča Krk. Plus, tukaj je fuuuul enih divjih živali. Najbolj luštne so koale, ki jih na Great Ocean Roadu vidiš res veliko. Totalno luštna majčkena koala je sedela ob cesti in si jo lahko celo pobožal – zdaj veva po kom se imenujejo plišasti medvedki. Drugače ful hengajo na drevesih – spijo ali jejo evkaliptusove listke. Veliko sva videla kengurujev (tudi s tamalimi v vrečah) in manjših wallabijev. In ogromno ptičev – predvsem kakadujev in papig. Pa emujev (podobni nojem) in vombatov – gromozanski morski prašički. Irena je celo kačo videla, menda je večina strupenih. In vse te živali sva videla v naravi…

Drugače je ocean podobno nevaren in mrzel kot na NZ, na žalost. Kopanje marsikje odpade. Vidiš pa veliko surferjev in wannabe surferjev. Avstralski moški niso lepi, kot velja zelo stereotipno. Sicer imajo velik lepih (v bistvu ne nujno lepih, bolj zrihtanih) punklcov na razpolago, sami pa res niso nič posebnega. Veliko jih ima kratko frizurco z mal več frufruja, v stilu Ryana Goslinga (in seveda iste špegle). Res, ful vidiš podobnih ljudi – frizura, špegli, kratke kiklce, lepe noge. Folk se kar precej rekreira, zato imajo kar postavna telesca. Morje, sonce…

Kot rečeno sva stanovala pri treh avstralskih couchsurferjih. Prva je bila Jess v Apollo Bayu. Uh, midva bi živela tako k ona. Malo pride domov k mami, dela – uči surfat, plavat, kelnari in dela kot reševalec iz vode. Malo našpara, potem gre pa spet potovat. Nekaj časa na leto živi in dela na Japonskem, v turizmu. Potovala je že povsod, vključno s Slovenijo. Živela: Avstralija, Anglija, Irska, Japonska, Mehika, ZDA. Res svobodna in luštna bejba. Druga je bila Laura v Port Fairyju. Dela v večjem farmacevtskem podjetju, sama živi v ogromni bajti, ki si jo je kupila. Nekoliko osamljena punca. Na hladilniku je imela pripopan plan, da si more do 2013 omislit fanta/moža/otroke. :) Tretji je bil pa Robert (s priimkom Funk), taprav kmet, nor oboževalec AC/DC, star 26 let. Starša sta mu prepustila družinsko farmo in čisto sam skrbi zanjo – 600 hektarjev, 6000 ovc in pridelovanje pšenice. Vsataja ob 6-ih in hodi spat ob 9-ih. Ful model. Na »barbiju« (žar, zelo priljubljen povsod) nama je speku jagnječje zarebrnice in smo mel večerjo ob sončnem zahodu. Dbest.

Šla sva tut v dva nacionalna parka, Grampians in Wilsons Prom. To so taki otočki gozda in živali in kempov, kjer lahko spiš pod zvezdami. Nasploh Victoria ni tolk velika. Z lahkoto se pelješ okoli (midva sva naredila »samo« 1300 km v enem tednu), še posebej če maš povsod na voljo res hudo radijsko postajo Triple J, ki vrti zgolj alter muziko. Priporočava! Triple J lahko izkusite tudi od doma prek http://www.abc.net.au/triplej/, Melbourna in Victorie pač ne. :)

Feb
02

Rock n’ roll baby!

Melbourne je zakon! To je treba takoj napisat. Ampak verjetno si bolj bizi tedna v letu ne bi mogla izbrati za obisk tega velemesta. Resno. Da naštejeva par razlogov:

  1. Australia Open, eden izmed četverice velikih svetovnih teniških turnirjev, je eden največjih športnih dogodkov v Avstraliji. Kar pomeni mase teniških fanatikov z vsega sveta (baje skupno več kot pol milijona gledalcev v dveh tednih tekmovanj!). In ker je Irena eden izmed njih, sva normalno morala ves ta hype na polno podoživeti, si ogledati eno izmed tekem v živo v glavni areni v Melbourne Parku (četrtfinalna tekma med Federerjem in Del Potrom) in številne druge na big screenu na glavnem mestnem trgu Federation Square. Če si bo kdo uspel ogledat recap tekme Federer / Del Potro, pri rezultatu 4:4 (30:15) v prvem setu se nekdo zadere Vamos Argentina. No, to je Irena… :)
  2. Australia Day, veliki nacionalni praznik, ki obeležuje prihod prvih evropskih priseljencev v Avstralijo pred cca. 230 leti. Na ta dan se je v mestu zvrstilo malo morje javnih prireditev (koncerti, teater, ognjemeti, pikniki, tržnice …). Avstralci praznik veselo izkoristijo, na predvečer ga grejo vsi žurat, naslednji dan se vsi spokajo na plaže ali piknike, zvečer pa spet na eno izmed fešt v pubih. Veselo…
  3. Big Day Out, avstralska verzija Glastonburyja a.k.a. gromozansko velik rock festival, kjer se je v enem samem dnevu na šestih različnih odrih zvrstilo več kot 50 bandov iz Avstralije in tujine. Kar mal tumač za en dan. Headline je bil v stilu »kruha in iger« – Soundgarden, Kasabian, Kanye West, Foster The People, My Chemical Romance… Poleg bolj »pop-ish« in rahlo brezvezne mednarodne zasedbe, so na festivalu nastopali tudi številni zanimivejši, bolj alter/indie/elektro, bandi in artisti, recimo avstralski Boy & Bear, Kimbra, ipd., potem Battles iz ZDA, Röyksopp iz Norveške, brača Cavalera (bivša Sepultura) s svojim novim bandom, itd. Skratka kul, zabavno in iber utrujajoče, ko moraš takole cel dan na grozni vročini skakati z enega odra do drugega, se gužvati med prešvicano nacijo ljudi…

Povrh pa je bil to zadnji teden poletnih počitnic in temperature so se čez dan pridno gibale okoli cifre 35. Uf! In kako naj opiševa vse skupaj… bila sva čist overwhelmed. Po več mesecih lene in easy-going Nove Zelandije, je bil to kar po malem šok. Tudi sicer je pet-milijonski Melbourne velika avstralska kulturna meka, kjer se mešajo Evropa, Amerika in Azija. Spominja mal na London, mal na New York, mal na Barcelono… Povsod velike veleblagovnice, biznisi, gost promet, ljudi kot mravelj in seveda obsesija z modo ter iPhone-i. V mestu živi ogromno Kitajcev, Italijanov, Grkov, Indijcev, Vietnamcev, nenazadnje tudi okoli 40.000 Srbov. In nekaj Slovencev…

Melbourne premore vse, kar si lahko želiš od nekega kul velemesta, od muzejev, galerij, impozantnih zgodovinskih stavb, lepih parkov, pa do zanimivih štacun, raznovrstnih restavracij, presenetljivo dobre kave in seveda pestrega nightlife-a. In lepih ter zrihtanih bejb, wau! Še ena definitivno pozitivna sprememba po Novi Zelandiji, kjer imajo ženske bolj »angleško« konstrukcijo.

Kar se glasbene scene in žuranja tiče, ga Avstralci totalno tripajo na stari dobri rock n’ roll. Melbourne je nenazadnje »rojstni kraj« legendarnega avstralskega rock banda AC/DC. V napovedniku eventov tedenskega uličnega brezplačnika The Beat lahko tako pod »Rock« sekcijo za petek ali soboto zvečer našteješ tudi do 50 različnih gigov. Noro. Povsod špilajo bandi. V vsaki luknji, pubu, klubu ali večjem koncertnem placu. Vse od indie rocka, pa do bolj trashy in grunge variant ter metala. Tudi veliko znanih tujih imen iz ZDA in Evrope. Midva sva ga en večer pičila v Esplanade Hotel ali Espy, že dolga leta eden najpopularnejših rock placov v Melbournu. V klubu so ga v treh različnih roomih žgal bandi in res že dolgo, dolgo nisva bila na kakem eventu, kjer bi se ga folk tako na polno razmetaval in kjer so »plesne akrobacije« v stilu stage divinga in crowd surfinga še vedno »tolerirane«. Res zakon atmosfera. In večina klubov sploh ni skoncentrirana v strogem centru, pač pa v okoliških suburbih, kot so Fitzroy, St Kilda in Bruswick, kjer dominira (več ali manj) bolj alternativen lifestyle.

Potem so tu še razno razni festivali in med večjimi glasbenimi izstopajo predvsem Big Day Out, St Kilda Festival in Laneway Festival, vsi skoncentrirani okoli januarja in februarja. Skratka, Melbourne ga ponudi big time.

Couchsurfing je bil spet spot on! Glede na to, da je mesto v tem cajtu napokano s turisti in popotniki, sva se uspela nastanit pri treh različnih zelo fejst gostiteljih, med drugim tudi pri Slovencu Alešu, ki v Melbournu živi pet let in ima celo avstralsko državljanstvo. Njegove zgodbice o življenju v Avstraliji so naju kar premamile. V kolikor ne veste je Avstralija, kar se življenjskega standarda tiče, ena najbolj spedenanih držav na svetu. Medtem ko v zadnjih letih v medijih požiramo že prav naporne zgodbe o gospodarskih krizah in brezposelnosti po celem svetu, Avstralija pridno bogati na račun izvoza svojih naravnih resursov (premog, železova ruda, zlato, ….). In posledično to gor poriva tudi ostale gospodarske dejavnosti. Tako se ogromno ljudi seli (ali skuša preseliti) v Avstralijo zaradi dela in če spadaš v enega izmed »deficitarnih« poklicev v državi, se ti kar dobro piše. Aleš dela kot IT programer in zasluži nekajkrat več, kot bi zaslužil v Sloveniji (dejansko nekajkrat več). Avstralija je seveda tudi zelo, zelo draga (7-9 evrov za slabega pol litra pira v pubu… go figure), povrh pa avstralski dolar še kar raste, kar boli, če prihajaš na obisk iz npr. Slovenije. :) A Avstralcev to ne skrbi, ljudje (vsaj večina) tu živijo pretežno dobro in če pokombiniraš to z vsem, kar ti Melbourne ponuja plus sonce, plaže, … mmm mmm. Lepo bi bilo živet tu. :) Anyway, Aleš je bil super nice in gostoljuben. Tudi sam veliko potuje, tole je pa njegov blogič – http://fajrvehr.blogspot.com.

Jan
22

Zadnji dnevi Nove Zelandije

Danes greva. Noro, počutiva se tako kot takrat, ko sva zapuščala Slovenijo. Kot da zapuščava dom. Tu v Hokitiki sva se totalno udomačila, pri Nolanih na farmi preživela več mesecev in postala praktično del družine. Res so fajn ekipca, Janja je itak totalna dušca, polna veselja, ljubezni in pozitivne energije, Andrew pa večni sarkastik in cinik, včasih mal siten (zaradi dela, otrok, žene, Irene, kaj pa veš…), ampak »always up for a good joke« in se je tako vedno dobro štekal z Igorjem. Otroka sta tudi nekaj posebnega, mešanica med Kiwijem in Balkancem in če bo vse po sreč, bosta od obeh rasnih različic podedovala samo dobre lastnosti. :)

Zadnji dnevi Nove Zelandije so bili ful umirjeni in sproščeni. Prava družinska atmosfera, saj sta pred novim letom na enomesečni dopust sem prišla Irenina starša, Brane in Sonja. Vsi skupaj (vseh osem komadov) smo za dober teden pičil v Karameo, potem pa še v Marlborough Sounds. Lepo smo se imel. Velik ribarjenja, izletov, pitja, žretja, smeha, enke…

Če naju je kdajkoli rajcala ideja, da bi se ustalila nekje drugje kot v Sloveniji, je bilo to na Novi Zelandiji. Saj ne, da nama v Sloveniji ne bi bilo lepo in seveda drži teza, da nikjer ni popolno (tudi na NZ ne). Povrh je pa življenje takšno, kot si ga sam ustvariš, in ne sme biti odvisno od drugih, right? Ampak najlepša stvar Nove Zelandije je, da ljudje niso obremenjeni s stvarmi, ki so nepomembne. Na aroganco in staro dobro foušijo zelo redko naletiš. Ljudje so odkritosrčno prijazni in vedno pripravljeni pomagat. Resno. Ko sva potovala po NZ sva si včasih z drugimi popotniki izmenjevala različne pripovedi in štose o pripetljajih, kjer smo imeli opravka z ultra-gostoljubnimi in prijaznimi Kiwiji, hehe. To ni nobena maska, tako ljudje tu funkcionirajo. In to je največji čar – nekakšna preprostost ljudi, ki se manifestira v sproščenem načinu življenja.

Samo nekaj mesecev hanganja v Hokitiki je bilo dovolj, da sva se počutila domače. Po koncu Ireninih plesnih klasov, so se ji »učenci« zahvalili z zelo lepim darilom in ji vsi po vrsti pripovedovali, kakšno veselje do plesa jim je dala. Igorja so po končanem trimesečnem delovnem stažu (v okviru njegove working-holiday vize) sodelavci prijazno nagovarjali, naj ostane. Njegov takratni šef, IT menedžer podjetja, mu je ponudil možnost podaljšanja pogodbe, ki je v Sloveniji ne bi nikoli odklonil. A najina odločitev je bila, da je bilo dovolj, da greva počasi naprej, in to je čisto korektno in kolegialno sprejel. Going travelling, ay? Well good on you!

Ja, greva naprej. Kombi sva prodala (celo za višjo ceno, kot sva ga kupila), Irenine starše natovorila s stvarmi, ki jih je bilo treba poslati domov in kupila letalsko karto za najino naslednjo destinacijo. Pred nama je še vedno dober del poti – Avstralija, Jugovzhodna Azija, Indija, mogoče Kitajska, mogoče še kaj, kar sploh nisva planirala… in na koncu nazaj domov. Kurc, Slovenija je še vedno dom. Tam so vsi, ki nama veliko pomenijo, familija, frendi, … In to je bistvo, da imaš okoli sebe ljudi, ki so tvoji. In tudi, če v Sloveniji ni vseh pozitivnih in lepih stvari, ki sva jih doživela drugje, zakaj ne bi nekaj od tega prinesla kar domov? Predvsem sebe. :)

Dec
23

On the road: čez »High Country« in Arthur’s Pass nazaj domov

Zadnji del roadtripa nama je že zmanjkovalo idej, kam bi se dala, zato sva se šla kar malo vozit. Kaj pa čva drugega. Ideje o še kakem večdnevnem hajku sva počasi odpikala, najin novozelandski »travel allowance« je hitro pohajal, povrh pa je skoraj tri mesece potovanja v kombiju za DVE osebi tudi svojevrsten psihološki napor. :) Včasih se nama zdi prav smešno, da sva na Novi Zelandiji videla veliiiiko več stvari kot večina Kiwijev, pa sva tu vsega skupaj preživela manj kot leto (vključno s prejšnjima dvema tripoma).


Prikaži večji zemljevid

Anyway, počasi je treba domov, k »našim« v Hokitiko, sva zaključila. In pot nazaj zvozila po notranjosti Južnega otoka, deželi, ki ji v večjem delu pravijo »High country«, ker je pač višjeležeča. Velike kotline, polja in pašniki, veliko sonca, suha trava, goli hribi okoli in okoli, gore v daljavi… taka taprava kavbojska prerija, kot smo je vajeni od drugod. V bistvu ful uživancija za vozit se. Turizma sicer v izobilju – Queenstown, Wanaka, Mt Cook National Park – vsi zelo busy kraji (Queenstown je dobesedno preplavljen z Japončki, groza), maš pa tudi nekaj bolj »domačih« kotičkov. Eno noč sva recimo prespala v Omarami, nekem kraju na pol poti med Wanako in Twizelom, in v lokalnem pubu naletela na totalen žur. Mel so »annual dog barking competition« in se je zgleda zbrala kar cela regija. Velik dogodek, brez dvoma. :) En pint točenega Speight’s pira je povrh stal »samo« pet dolarjev (približno tri evre), med glasno in veselo množico ni bilo ene žive duše trezne (ok, razen ene parih malčkov) in nastopajoči trio je sviral country/folk štiklce, kot je Stuck in the Middle with You od Stealers Wheel. Kaj češ boljšega, hehe.

Sicer pa velik lepega na poti… in lepo je bilo biti spet v Hokitiki.

Dec
21

On the road: dežela fjordov…

… gora, ledeniških jezer in neskončno lepe narave in oh in sploh. Fiordland je definitivno eden najlepših koncev Nove Zelandije, stisnjen v jugozahodni kot Južnega otoka. Fiordland National Park pokriva več kot 12.000 km2 tega območja in sodi med največje nacionalne parke na svetu! Večji del parka je praktično nedostopen in, razen če si lahko privoščiš drag prelet z letalom ali helikopterjem, si omejen na tistih nekaj destinacij, do katerih se lahko navadni smrtniki prebijemo sami.

Po letu s Stewart Islanda nazaj v Invercargill sva se takoj spokala proti Fiordlandu, natančneje proti mestecu Te Anau, ki je neke sorte odskočna deska za številne aktivnosti v tem delu Nove Zelandije. V primerjavi z gričevnatim ali ravnim svetom vzhodne obale, pokrite z neskončnimi pašniki, se nama je zdaj končno začel odpirati pogled na gozdove, čudovita jezera in zasnežene gore. Oh yeah!


Prikaži večji zemljevid

Invercargill (A), Te Anau (B), Milford Sound (C)

Najin Fiordland experience lahko razdeliva na tri dele:

  • Kepler Track. Že v Invercargillu je bilo očitno, da se nam v naslednjih dneh obeta nekaj nadpovprečno sočnega vremena (v tem delu NZ namreč v povprečju dežuje več kot 180 dni na leto), zato se je Igor po hitrem postopku zrihtal za tridnevni, 60 kilometrov dolg hajk, ki te iz mesteca Te Anau popelje v gorski svet parka. Na pot je štartal skupaj z Jeremyjem in Amélie, Francozoma z wwoofinga na otoku Arapawa (glej post WWOOF-ing), ki sva ju čisto po naključju spet srečala na jutro odhoda. Prvi dan se je za približno 1000 metrov dvignil do prve koče nad gozdno mejo, kjer je prevladoval značilen travnat svet ali tussock. Najlepši del poti ga je dočakal naslednji dan, ko je celo dopoldne in popoldne hodil visoko po golih grebenih z razgledi na okoliške gorske verige in doline ter jezero Te Anau, nakar se je na koncu dneva spet spustil v gost brezov gozd in drugo noč prespal v koči v dolini Iris Burn. Irena je v tem času zaradi zjebanega treking čevlja »počakala« v Te Anau, drugi dan opravila isto turo do prve koče (in potem nazaj) in mu tretji dan priskakljala nasproti že bolj proti koncu poti ob jezeru Manapouri.
  • Cesta Te Anau – Milford Sound. Edina cesta, ki pelje v osrčje narodnega parka in enega njegovih najlepših fjordov Milford Sound, in posledično glavna prometna žila za vse, ki bi si radi ogledali ta košček sveta, vključno s številnimi tour busi, polnimi japonskih turistov. A kljub temu zelo, zelo epic vožnja, vredna vsakega prevoženega kilometra (skupno 119 v eno smer) po cesti, ki se prek nepopisno lepih dolin in prelazov, obdanih s strmimi gorami, previjuga do morja na koncu omenjenega fjorda. Ko sva bila prvič na Novi Zelandiji pred devetimi leti, sva jo tudi pičila po tej cesti do Milford Sounda, povrh ravno v začetku spomladi, torej »out of busy season«, ko so bile vse gore še čisto prekrite s snegom. Občutek majhnosti in osamljenosti v tem fantastičnem delu Nove Zelandije je bil takrat še toliko večji, saj sva bila tistega dne edina potnika na cesti – ravno sva ujela cestno službo, ki je spuščala rampo in tako zapirala cesto za tisti dan zaradi nevarnosti snežnih plazov, ter se uspela zmuzniti skozi. Devet let kasneje sva se spet ustavljala na praktično vsakem ovinku in buljila v gore, lazila po bližnjih hribih in soteskah ter z najinega avtomobila podila sitne papige. Nič se ni spremenilo od takrat… zakon plejs.
  • Kajaking v Milford Soundu. Večina folka, ki pride v Milford Sound, se po hitrem postopku vkrca na eno izmed ladjic, ki na stotine (ali celo tisoče) turistov vsak dan popeljejo do začetka fjorda na izhodu na odprto morje in nazaj. Pred devetimi leti sva bila tudi midva ena izmed njih, tokrat sva pa želela preizkusit kaj drugega. Kajaking je bil možen samo v okviru vodene ture (in posledično precej drag), a precej noro doživetje in prava uživancija, saj smo se najprej z gliserjem odpeljali skoraj čisto na začetek fjorda (cca. 12 km ven), nato pa v kajakih celo popoldne z vetrom veslali nazaj do konca. Bolj »hands on« doživetja verjetno ne bi mogla izkusiti, saj sva se v čolnu sredi valovitega in vetrovnega fjorda, medtem ko so se nad nama dvigale do 1500 metrov visoke gore, počutila smešno majhna in uboga. Cel trip je poleg epske gorske scene, ki nas je obdajala, popestril še občasen morski lev, veslanje pod 150 metrov visokim slapom in jadranje v kajakih s pomočjo navadne plahte…

Zdaj pa fotke. Brace yourself

Dec
16

Utrinki: Stewart Island, otok še bolj južno od Južnega otoka

Nekoč dokaj off the beaten path destinacija, danes pa niti Stewart Island več ne ubeži nemškim »avanturističnim« popotnikom, ki tako radi prihajajo na Novo Zelandijo (res, Nemcev je toliko, da se ljudje že kar zajebavajo na ta račun). Je pa še vedno dost laid-back kraj, kot sva sama navdušeno spoznala, čeprav se da tja relativno enostavno prit, z ladjo ali letalom. Midva sva izbrala letalo (niti ni bilo dosti dražje od ladjice), neko lahko motorno letalo za vsega osem potnikov, ki naju je v 20 minutah prepeljalo iz Invercargilla na otok.


Prikaži večji zemljevid

Stewart Island

Na otoku je ena sama vas, imenovana Oban (v zalivu Halfmoon Bay), s cca. 400 prebivalci, ki se večinoma preživljajo z ribolovom in turizmom. Stewart Island je praktično v celoti poraščen z gozdom, saj je to eden redkih krajev na Novi Zelandiji, ki ga ni nikoli prizadelo prekomerno sekanje. Danes je večina otoka zaščitenega v okviru Rakiura National Parka, relativna izolacija pa je pripomogla tudi k obstoju prvobitnega živalskega prebivalstva. Ptiči tu dokaj brezskrbno živijo (čeprav so na otoku tudi njihovi naravni sovražniki – podgane, mačke in posumi, ki pa so pod »strogim nadzorom«) in po cele dneve letajo naokoli. Stewart Island premore tudi zelo množično populacijo kiwijev. Na otoku jih živi približno 20.000, a le redko jih lahko po naključju srečaš v naravi, saj so zelo boječe (in strogo nočne) živali.

Najino enotedensko bivanje na otoku je bilo eno najlepših na Novi Zelandiji. Spala sva v ful prijetnem hostlu – Bunkers Backpackers, kjer je bil internet celo zastonj (mimogrede, internet praktično nikjer na NZ ni zastonj). Poleg ležernega hanganja v hostlu in Obanu , vandranja po okoliških gozdovih in občasnega ribarjenja, sva za en dan »skočila« še na majhen otok Ulva, naravni habitat za ptice (10 minut vožnje stran z water taxijem). Šla sva pa tudi na tridnevni hajk – Rakiura Track, pretežno bushwalk (pot te vodi večinoma skozi gozdove), ki si ga bova zapomnila predvsem po groznem blatu, ekipi zabavnih (starejših) Avstralcev, s katerimi sva preživela noč v eni izmed koč (po angleško hut), in vseh kiwijih, ki jih NISVA videla v naravi. Res, večkrat smo se ponoči odpravili »na lov«, pa nismo mel sreče (čeprav smo v temi slišali njihove glasove), videli smo samo posume, heh. Na poti smo srečali dva Nemca, ki sta kampirala blizu ene izmed koč, in rekla, da ju je sredi noči zbudila cela skupina kiwijev, ki se je klatila okoli njunega šotora… yeap, Nemca.

Dec
09

Lajf v popotresnem Christchurchu

Christchurch je drugo največje novozelandsko mesto (cca. 380.000 prebivalcev) in največje na Južnem otoku. V resnici niti ne zgleda kot kako veliko mesto, v primerjavi z Aucklandom tudi ni toliko metropolitansko in moderno, pač pa bolj »preprosto« in staromodno. V Christchurchu sva že bila pred devetimi leti, ko sva prvič potovala na NZ, in na mesto imava lepe spomine, predvsem Igor, ker je tukaj prvič v lajfu videl špilat Andy C-ja v nekem manjšem klubu. Sam center mesta je bil lep – pešcone, trgi, kafiči, galerije, velik zgodovinskih stavb, kot so cerkve in katedrale… nič preveč pretenciozno, ravno prav »umetniško«. Janja, Irenina teta, je v Christchurchu kar nekaj let živela preden je spoznala Andrewja in bila na mesto vedno navezana, saj je bil to njen prvi pravi dom na Novi Zelandiji, ko se je sem preselila.

In potem se je septembra 2010 zgodil prvi potres. Read the rest of this entry »

Dec
07

On the road: dol po vzhodni obali

Po končanem wwoofingu pri Radonih (glej post WWOOF-ing) sva od Pictona pičila dol, dol, dol… V približno treh, štirih tednih (vključujoč enotedensko wwoofanje pri Ronu in Kim na Banks Peninsula) sva prekruzala celotno vzhodno obalo Južnega otoka do Invercargilla na skrajnem jugu otoka (cca. 1200 km).


Prikaži večji zemljevid

Vzhodna obala je v resnic dost dolgočasna, vsi večji kraji Južnega otoka so skoncentrirani tu. Zaradi relativno ravnega terena in ugodnejše klime (v primerjavi z zahodno in južno obalo) so praktično povsod sami pašniki in polja, ki se v notranjost širijo čisto do gora. So pa nekatere svetle izjeme, kot npr. Kaikoura, Banks Peninsula, Otago Peninsula in The Catlins, geološko in pokrajinsko zelo zanimivi kraji, ter mesta, kot npr. Christchurch in Dunedin.

Predvsem pa je zelo navdušujoča množična prisotnost živali, kot so morski levi, tjulnji in pingvini. Res, še nikjer do zdaj nisva s tako lahkoto opazovala teh živali, kot na vzhodni obali Južnega otoka. Ko se sprehajaš po obali mimogrede naletiš na kakega morskega leva (ali pa skupino), ki leno poležava na skali. In pingvini, jao! Vsi ljubitelji pingvinov tu res pridejo na svoj račun. Po celotni vzhodni obali se nahajajo gnezdišča pingvinov in v času mladičkov (od oktobra do januarja) je vsak dan kar precej »prometa«, saj se pingvini kar naprej odpravljajo v morje po hrano. V Oamaruju sva tako okoli desetih zvečer stala sredi glavnega pomola v pristanišču in gledala, kako so se okoli naju smukali modri pingvini. Vsepovsod ob obali so iz morja copotali pingvini in nekateri so šli kar naprej med hiše. En domačin nama je razložil, da so nekega večera pingvini celo sprožili alarmno napravo ene izmed štacun. Cheeky little buggers…

No, naj spet fotke povedo svoje…

Older posts «

» Newer posts