Jun
26

The Beatles v Rishikeshu

Ko si v Rishikeshu ne moreš mimo dejstva, da se je prav tu leta 1968 komplet zasedba legendarne skupine The Beatles udeležila tečaja transcendentalne meditacije pod vodstvom guruja Maharishija v njegovem ašramu. Čeprav tam niso ostali dolgo, je bilo okolje, v katerem so živeli, očitno zelo inspirativno, saj so v tem času menda spesnili preko novih 30 komadov, katerih večina je bil vključena na njihovem istoimenskem albumu The Beatles (a.k.a. The White Album).

Maharishi, Beatli in ostali udeleženci tečaja v Rishikeshu

Njihova eksperimentiranja z meditacijo so v tistem povzročila veliko medijskega pompa in mnogi trdijo, da je to bistveno pripomoglo k širjenju konceptov indijske spiritualnosti in meditacije na Zahodu. Wikipedia ima na to temo spisan kar obsežen članek – The Beatles in India. Zanimiv in hecen je pa tudi tale TV report iz leta 1968…

Maharishi Mahesh Yogi ašram, kjer so Beatli prakticirali meditacijo, je od konca devetdesetih let zaprt in danes samo še propada. Ko sva ga midva obiskala, sva pred vhodom srečala nekega starejšega možakarja iz Ernakulama (Kerala), ki je bil tu nekoč učenec in nama je veliko razložil o življenju v ašramu, o posameznih zgradbah, ki so še danes vidne, ter seveda o zapuščini Beatlov.

pred vhodom v ašram

bivalni in meditacijski prostori ašrama v pretežno propadajočem stanju

Jun
25

Utrinki: Om Tryambakam Yajamahe…

Sva že blizu! Blizu gora, that is. Če sva se na poti iz Varanasija v Agro lahko »crklala« v klimatiziranem vagonu najinega nočnega vlaka, sva se na poti iz Agre v Haridwar lahko zadovoljila le s klasičnim, neklamitiziranim sleeper class vagonom, kar je pomenilo devet ur prekomernega švicanja. Irena je vmes sicer pametno spizdila v A/C vagon in tam našlo prazno posteljo, medtem ko je Igor s prtljago ostal na »sleeperju« in se kuhal naprej. Vroooočeeee…


View Larger Map

Na poti proti indijskim goram: (A) Varanasi, (B) Agra in (C) Rishikesh preko Hardiwarja

Rishikesh, mesto na obrobju hribov, ki vodijo v višje lege oz. Indijsko Himalajo, je bila najina zadnja postaja pred skokom v gore. Tu je vročina še vedno nabijala, 40 ali več stopinj podnevi in 30 ponoči, in prav nič se ni poznala prisotnost bližnjih hribov in gozdov. Edino osvežitev je predstavljala reka Ganges, tokrat v svojem bistveno bolj čistem zgornjem toku (za razliko od Varanasija, glej post Sveto mesto ob reki Ganges), v katero smo se šli vsak dan skópat.

Rishikesh v Indiji in tujini že dolga leta velja za »center spiritualnosti« in kot tak ponuja celo vrsto s tem povezanih aktivnosti, kot so joga, meditacija, alternativno zdravljenje (predvsem ayurveda), ipd., ter infrastrukture v obliki ašramov. Je tudi glavno prometno izhodišče za armade indijskih romarjev, ki vsako leto pridejo obiskat enega (ali več) izmed štirih starodavnih templjev, ki se nahajajo v gorah severno od mesta, vsak v bližini ene izmed štirih svetih rek – Ganges, Yamuna, Mandakini in Alaknanda. Prevladujoči »počitniški« vajb na račun tisočih in tisočih domačih turistov, ki se med sezono yatre (hindujskega romanja) vsak dan gužvajo na ulicah mesta in visečih mostovih, napeljanih čez reko Ganges, lahko rata kar neznosen (yeap, spet je na vrsti fotkanje z Indijci), ampak nama je bil Rishikesh vseeno kul. Dejstvo je, da je joga tukaj res na nivoju, veliko je dobrih učiteljev in centrov (Irena je bila praktično vsak dan na jogi, celo Igor je šel na ene par klasov), mesto je povrh zelo backpacker friendly, nenazadnje pa je tudi vsa ta spiritualna scena po svoje zelo privlačna. Še posebej nama je bila všeč večerna ganga aarti ceremonija ob reki pred največjih ašramom, imenovanem Parmarth Niketan (večina spodnjih slik je s te ceremonije). Tako kot v Varanasiju, so bile spet na vrsti glasba, petje, chanting, prižiganje obrednih sveč, tokrat v bolj intimnem vzdušju, ki je bilo na momente zelo ganljivo, še posebej, ko se je ceremoniji pridružila glavni guru ašrama in »hipnotiziral« prisotne s svojim donečim petjem…

Om Tryambakam Yajamahe
Sugandhim Pushtivardhanam
Urvarukamiva Bandhanan
Mrityor Mukshiya Maamritat

(kratka obrazložitev te najbolj znamenite mantre tukaj)

V Rishikeshu sva preživela en teden in med drugim dočakala tudi Irenin 30. rojstni dan. Igor ji je za darilo »zrihtal« poseben ayurvedic tretmá v terapevtskem centru Ayurveda Bhavan (www.ayurveda-bhavan.com), last Zorana iz Srbije, ki sva ga mimogrede spoznala v nekem kafiču v mestu. Ker je bil tip tako noro prijazen in simpatičen, sva bila na koncu tretmája, ki je vključeval predvsem masažo z različnimi olji (vedno sta bila na delu dva maserja oz. maserki), deležna kar oba, in to zastonj, povrh pa so nama v centru postregli še s kosilom in pijačo. V bistvu ful fina zadeva, celoten kompleks zgleda zelo kvalitetno opremljen in udoben, terapevtsko osebje pa izkušeno. Kot nalašč za naše starše, ki bi Indijo za malo več denarja želeli doživeti v bolj prijetnem okolju.

Jun
18

Utrinki: Prišla, obnemela in odšla

Nisva pa lih jokala, kot se to bojda nekaterim dogaja. Taj Mahal je eno največjih zgodovinsko-arhitekturnih čudes Indije, mavzolej iz 17. stoletja, ki ga je takratni muslimanski vladar Shah Jahan dal zgraditi v čast svoji pokojni tretji ženi. Ženska je morala biti res nekaj posebnega, ker je zgradba prav pregrešno lepa. In vredna vseh svojih 750 rupijev vstopnine (ki jih plačamo samo tujci seveda). Človek se lahko ure in ure sprehaja okoli kompleksa ter občuduje vse detajle, vklesane in vrisane v beli marmor, ali pa od daleč z očmi požira vso impozantnost zgradbe, ki ob dnevni svetlobi prav žari.

Mesto Agra, kjer stoji Taj, je sicer dost grdo in spet polno tečnih Indijcev, ki vztrajno težijo turistom, zato tu ni za zdržat prav dolgo (sploh pa poleti). Je bilo pa mesto za naju zanimiva vstopna točka v »muslimanski« svet Indije, značilen za ta severni konec dežele. Kot že napisano nekje, so Muslimani od 11. stoletja dalje vladali večjemu delu severne in centralne Indije, dokler niso Britanci prevzeli oblasti. Po koncu 2. svetovne vojne, ko je Indija posta(ja)la neodvisna država, je sledilo konstantno klanje med Hindujci in Muslimani, ki je na koncu privedlo do razdelitve nekoč velike britanske kolonije na pretežno hindujsko Indijo ter pretežno muslimanska Pakistan in Bangladeš. Pizdarije se še danes dogajajo, tako Hindujci kot Muslimani fanatično prisegajo na zaščito svoje verske integritete, zato so stalno neki konflikti, predvsem v provinci Kašmir na meji med državama, pa tudi v večjih indijskih mestih. Spomnite se recimo terorističnega napada v Mumbaju pred leti s strani radikalnih islamskih skupin, v katerem je umrlo več kot 160 ljudi. Aja, pa lani decembra je recimo v Varanasiju na glavnem ghatu počila bomba in ubila nekaj ljudi. V imenu religije…

No, ampak kot rečeno nama je bila ta sprememba kar všeč, še posebej ko sva zvečer s terase najinega hotela buljila v oddaljeni Taj in sanjala, medtem ko so s streh okoliških hiš otroci v luft pošiljali svoje papirnate zmaje, iz bližnjih mošej pa je odmeval poziv k molitvi. Drugačna scena…

Jun
14

Sveto mesto ob reki Ganges

Back in India… severna Indija, dežela »divjakov in nekultiviranih ljudi«, kot jim pravijo ljudje z juga. In kot da ni dovolj že to, da je bila pot tja ful naporna. Ne, kot prvo destinacijo sva si izbrala eno najbolj »zahtevnih« indijskih mest sredi najhujšega poletnega vremena. Varanasi

Po dolgem času sva mejo med dvema državama prečkala spet overland, kar je vedno zabavno, lahko pa tudi dost zajeban. Samomorilska vožnja s totalno razštelanim avtobusom iz Pokhare proti indijsko-nepalski meji se je končala z dvodnevnim postankom v mestu Lumbini, poznanem kot rojstnem kraju Bude. Ker Lumbini leži tik ob meji, v nižinah torej, je bila junijska vročina pošten šok. Sledili sta dve noči zelo zelo slabega spanca, saj so zaradi električnih mrkov še ventilatorji v sobah stalno crkovali. Dost bedno…

Po dokaj živčnem prestopu meje (»uradnik« na indijski strani je nekaj kompliciral zaradi najine vize) v zgodnjih jutranjih urah, dvourni vožnji s prenabasanim shared jeepom do mesta Gorakhpur in potem peturni vožnji z vlakom (na najino veliko veselje v A/C vagonu), sva okoli devete ure zvečer prišla v Varanasi.

Kaj češ, lahko bi ta del Indije preskočila in šla direkt proti skrajnemu severu, a sva si nekako rekla, da potrpiva še ta dva tedna za ogled dveh najznamenitejših mest v severni Indiji – Varanasija in Agre (Taj Mahal), preden spizdiva v kraje z zmernejšimi temperaturami. Pač malo več bova plačala za sobo, da bova lahko uporabljala klimo, dnevni urnik pa prilagajala vročini zunaj, kar pomeni naokoli letat samo navsezgodaj zjutraj in pozno popoldne oz. zvečer, vmes pa siesta. Nujno. Drugače znoriš.

In Varanasi ni razočaral. Kljub vročini, ampak res nečloveški vročini, je bilo mesto neverjetno doživetje. Je eno najstarejših in najbolj svetih hindujskih mest na svetu. Tu se tisoče in tisoče prebivalcev Varanasija dnevno skópa v sveti reki Ganges na enem izmed 80 »kopališč« ali ghatov, ki so nanizani vzdolž reke v starem delu mesta. Še več ljudi, romarjev iz cele Indije, se sem dnevno pripelje v avtobusih, da bi se namočili v Mother Gangi in tako svoje telo očistili grehov. Najbolj bizaren prizor so sigurno tako imenovani burning ghats, kjer na majhnih »grmadah« dejansko sežigajo in kremirajo trupla ljudi v okviru posebnih pogrebnih obredov, saj Indijci verjamejo, da se umrla oseba tako osvobodi cikla reinkarnacije. Sežiganje trupel je nekaj čisto vsakdanjega – povsem javen dogodek, ki ga lahko mirno opazuje vsak, ki pride mimo. Dnevno kremirajo več sto trupel in pepel nato raztresejo v reko. Bližnje bajte okoli ghatov so čisto počrnele od dima, zadaj so postavljene tudi velike skladovnice drevja, kjer drva sekajo in vagajo (za vsako kremacijo je potrebnih cca. 360 kg lesa, od globine žepa familije pa je odvisno, kakšna bo kvaliteta lesa). Videla sva kar nekaj sežigov in običajno so bila trupla ovita, videla sva pa tudi moškega, ki je bil povsem odkrit, medtem ko so njegovo telo zajeli plameni. Noro. Ko sva se nekega dne spravila s čolnom na enourno vožnjo po reki, sva na drugem bregu povrh videla naplavljena trupla (celo enega okostnjaka, ostala so bila na srečo povita). Teh ne sežgejo, saj so že »odrešena« cikla (to so otroci, nosečnice, sveti možje, umrli zaradi ugriza kobre ali noric), pač pa le pustijo potonit na dno reke. Groza. In potem nedaleč stran vidiš Indijce, kako veselo čofotajo v vodi.

Stari del mesta je prepreden z ozkimi ulicami, za katere rabiš nekaj dni, da se navadiš na orientacijo. Ulice so polne ljudi, zadetih od žvečenja betelnut oreščkov, beračev, sadhujev (»potujočih menihov«), štacun, krav, klateških psov, opic, smeti in dreka. Res, dreka je vsepovsod toliko, da lahko kaj hitro fašeš »mino«, kot npr. Irena parkrat, hehe. Varanasi je povrh eno izmed tistih indijskih mest, kjer te ljudje na polno maltretirajo. Ob reki zaradi prevoza s čolnom (U need boat? Boat? Boat? Very cheap! Boat? Boat? U need boat? Only 50 rupees each! Boat? Boat?), na ulicah pa zaradi svile, hašiša, rikš, … iz vsazga shopa praktično »Hello friend! Which country? Come see my shop!« Včasih, samo da si se z nekom (ponesreči) spogledal, si ga že najebal »Yes! Hello! U need something? What U need?«. Đizs…

A vse to v mestu ustvarja prav posebno atmosfero, polno nenavadnih vonjav, zvokov in prizorov, ki te lahko zelo navdahnejo, če si jih pripravljen »sprejeti«. In na koncu so ves švic, trud in potrpežljivost poplačani s tistimi posebnimi momenti, ki jih lahko doživiš samo v Indiji. Nekega večera sva se npr. po napornem in vročem dnevu ob ogledu ganga aarti ceremonije (hindujski verski ritual) ob reki popolnoma pomirila, saj zaradi pozne ure ni nihče več težil in ni bilo več tako vroče, ob zvokih tradicionalne glasbe, verskih predstav in chantinga pa naju je obdajala totalno spokojna atmosfera s prijaznimi nasmehi Indijcev in izbuljenimi učki njihovih luštnih otrok. Kako lepo. Sčasoma se človek navadi tudi na ves ulični kaos in tako najdeš med poplavo štacun kar nekaj »legitimnih« in prijaznih trgovcev, pri katerih si lahko sproščeno ogleduješ robo, ter kul restavracij ali kafičev, kamor se lahko umakneš čez dan. Najbolj posrečen plac v mestu je gotovo majhen barček v stilu hole-in-the-wall, imenovan Blue Lassi, kjer delajo božansko dober lassi, bojda družinska obrt s 70-letno tradicijo. In ko hengaš na eni izmed klopc za »kuharjem« in počasi papaš svoj lassi, mimo hodijo procesije ljudi, ki proti enemu izmed »gorečih« ghatov nosijo trupla. Heh, only in India…

Kot zanimivost, spoznala sva neko rahlo ekscentrično in človekoljubno starejšo Američanko, lastnico lokalnega caféja, ki v Varanasiju živi osem let in glede svoje ljubezni do mesta samo pravi »There’s just something about this place, you know…«. Pravi tudi, da je življenje na momente težko, saj je običajno vsa prijaznost in naklonjenost lokalnih ljudi posledica njenega »statusa« tujke in seveda njenega denarja. Pravi, da se je že nekajkrat čutila resnično ljubljeno, pa se je na koncu skoraj vedno izkazalo, da je v ozadju skrita korist. Indijci po njenih besedah prav tako ne zmorejo takšnega sočutja do sočloveka, kot ga zmoremo zahodnjaki, in zato ni organiziranih lokalnih skupnosti, ki bi skrbele za dobrobit ljudi v stiski. Težko je najti pravega prijatelja v Indijcu. Kar je po svoje razumljivo, vse preveč se jih namreč bori za golo preživetje.

Jun
03

Zakaj bova tako zelo pogrešala Pokharo

Neverjetno, prvič se nama je na tem tripu zgodilo, da v nekem mestu nisva počela praktično ničesar, razen jedla in hengala s prijatelji. In to več kot dva tedna. Je to sploh možno? In zakaj lih v Pokhari? Mesto namreč spominja na precej neposrečeno verzijo mediteranske riviere, ki sem privablja ljudi zgolj zaradi trekinga in alpinizma okoli gorovja Annapurna. Mogoče je pa ravno v tem fora. Da ni v mestu prav nič kičastega, lepega, nobenega masovnega turizma, nobenih veličastnih spomenikov, samo skulirani backpackerji, prijazni Nepalčani in veliko dobrih hang-out placov. Kar je najpomembneje, a ni? V dobri družbi in ob dobri hrani ti bo vedno fajn. :)

Pokhara je »uradno« Irenino najljubše mesto do zdaj. Sedemnajst dni Sadhana joga centra, potem pet dni lenarjenja v »Hidden Paradise« (lodge), ki stoji zraven Sadhane. Potem en teden henganja v Pokhari, devet dni trekanja v Annapurni in potem spet en teden henganja v Pokhari. Vse skupaj torej mesec in pol Pokhare in okoliške regije. Ni čudno, da se je tako navezala. Igor je pa sploh totalno prešaltal v nižjo prestavo po tolikšnem trekanju. Še fotkat se mu nič ni dal. V mestu in okolici si dejansko nisva ogledala nobene izmed znamenitosti (npr. World Peace Pagoda, stari del mesta, hrib Sarangkot, muzej alpinizma, …). Pač bil je očitno tako neizmerno dober vajb, ki ga v nekem kraju le redko začutiš. Zakaj bova torej Pokharo tako zelo pogrešala…

1. Zajtrk @ The Umbrella

Vsako jutro, ampak res čisto vsako jutro, smo zajtrkovali v majhnem odprtem barčku, imenovanem The Umbrella. Nizke, iz bambusa narejene mizce in klopce, obložene z blazinami, pod veliko slamnato streho, v stilu paviljončka. Kuhinjica je zgledala dost boga, ampak hrana, ki je prihajala ven, je bila pa zelo dobra. Najbolj popularen zajtrk je bil Pancake Breakfast (dve katerikoli palačinki – običajno z nutelo in banano, sveže sadje v skledi, katerikoli lassi in kava) za 200 nepalskih rupijev, kar je manj kot dva evra. Pač nekak smo se totalno navlekli na plac in običajno smo bili do desete ure že vsi zbrani in veselo jedli fruštek. Okoli poldneva se je folk potem začel odpravljat po »opravkih«, nekateri pa so tam ostali še ure in viseli. Best hang-out place in Pokhara

2. Ekipa

Prav neverjetno, kakšno kul družbo ljudi sva imela. V tistih nekaj tednih, ki smo jih preživeli v Pokhari, smo uspeli ustvariti pravi mali community. Vsi smo bili nekak z različnih koncev – veliko je bilo Ireninih prijateljev iz Sadhane, nekaj je bilo mojih iz Everesta, nekaj je bilo ljudi, ki sva jih spoznala na Annapurna treku, nekaj sva jih preprosto »staknila« na ulici… ampak vsi smo se zelo, zelo dobro štekali, hengali v Umbrelli, hodili ven, ipd. Teh ljudi ne bova nikoli pozabila: Garret in Mystie (Aljaska), Aaron in Selina (Irska), Inés (Španija), Kristen (ZDA), Alan (Italija), Hanneke (Nizozemska), Michaela (Avstralija), Yola (Poljska), Kim (Nizozemska), Josh (Avstralija), Shay (Izrael), … čudoviti ljudje.

3. Bazenčkanje @ Castle Resort

Na majhnem hribčku nad Pokharo, kakih 15 minut hoje od Umbrelle, se nahaja hotelčič v lasti Irca in Portugalke. V bistvu ful posrečen plac, cene za nepalske razmere bolj midrange, ampak na ful lepi lokaciji z veliko drevja in zelo cosy sobicami. Nihče izmed nas ni spal tam (razen Aarona in Seline, ki sta se zaradi nizke sezone kasneje uspela z lastniki zmenit za enomesečni rate šest evrov na noč!), so pa imeli majhen bazenček, ki je bil na voljo tudi zunanjim gostom za evro na dan. Yeah, sorted! Tako smo se nekajkrat, seveda ko smo lepo pozajtrkovali, vsi skupaj iz Umbrelle, že napravljeni v kopalke, odpravili na vrh hriba. V hotel smo prišli kot kaka mala četica otrok, vsi totalno prešvicani, in potem tam hengali in se hladili v bazenčku praktično do večera.

4. Razgled čez jezero z najinega balkončka

Sama Pokhara na izgled ni bila bogvekaj, ampak pogled na jezero je pa vedno zmagal. Še posebej z balkončka v najinem kul hotelu, kjer sva za double room na noč plačevala cca. pet evrov. Posebej kul je bilo opazovat, ko se je marsikatero popoldne z zahoda nad jezero in mesto privlekla nevihta.

5. Hrana in restavracije

Edina stvar, ki smo jo morali čez dan planirat, je bila, kje in kdaj bomo skupi večerjali. Zelo zelo pomembno! Pokhara presenetljivo ponudi veliko dobrih restavracij z vsemi sortami hrane. Nepalčani očitno znajo furat pošten gostinski biznis. Chicken Sizzler v The Lemon Grass, Green Thai Curry in Lemon Merengue Pie v Moon Dance, lazanja v La Pizzeria, Enchillada v Freedom Cafe, … mmm mmm. In wi-fi praktično povsod na voljo, zastonj…

6. Atmosfera v mestu

Čeprav zelo turistična, je Pokhara bolj umirjena od npr. kaotičnega Katmanduja. To, da smo bili nastanjeni na severnem koncu tako imenovanega Lakeside rajona, torej čisto na koncu tega dela mesta, je bila super poteza, saj smo bili precej odmaknjeni od centra dogajanja, ki je bil vseeno nekoliko hrupen. Je pa dejstvo, da te generalno ljudje v Pokhari bistveno manj maltretirajo, tukajšnje prebivalstvo je zelo prijazno. Zato si se lahko relativno mirno sprehodil z enega konca mesta do drugega. Pokhara povrh privabi tudi dobršen del hipijevske nacije z vseh koncev sveta, tudi tiste, stalno »nastanjene« v indijski Goi, ki poleti migrira v hladnejši Nepal. Kar pomeni tudi redne glasbene evente v stilu reggaeja in proper elektronike ter seveda velikanske količine pokajene trave in hašiša. In v večini restavracij in barov je kajenje tolerirano…

Oh, Pokhara… šmrk.

May
29

Utrinki: Devet dni Annapurne

Gorska veriga Annapurna je še ena popularna treking destinacija v Nepalu. Tako imenovan Annapurna Circuit Trek, ki te v cca. 17 dneh popelje okoli tega gorskega masiva, je eden najbolj popularnih hajkov v Nepalu. Drugi zelo popularen trek v tej regiji pa je Annapurna Sanctuary Trek, ki vodi prav v osrčje gorovja, na vrh obsežnega platoja, ki ga obdajajo praktično sami sedem tisočaki in 8091 metrov visoka Annapurna I, deseta najvišja gora na svetu.

Na Annapurna Sanctuary Trek sva šla tokrat skupaj, potem ko sva se po skoraj treh ločenih tednih dobila v Pokhari, kjer je Irena prakticirala jogo (glej post Joga, meditacija, skupnost, življenje… Sadhana). Mesto je tudi glavna »baza« za organiziranje teh trekov, saj leži le kako dobro uro vožnje stran od vseh izhodiščnih točk. Celoten trek je trajal devet dni s štartom v vasi Naya Pul in potem precej ležernim in postopnim vzpenjanjem do končnega cilja Annapurna Base Camp (ABC) na 4130 metrih.

Pokrajina, kjer smo trekali, se precej razlikuje od tiste, ki jo je Igor doživel v Everest regiji. Praktično celo pot so nas obdajali ful lepi gozdovi, prava džungla v resnic, vse do gozdne meje na približno 3000 metrih. Pot je v svojem najlepšem delu dramatično speljana navzgor po strmi in zelo ozki dolini reke Modi Khola dokler ne dosežeš prej omenjenega platoja v osrčju gorovja. Vseskozi te spremlja pogled na čudoviti gori Machapuchare (in njen vrh v obliki ribjega repa) ter Annapurna South, ko pa enkrat dosežeš ABC, se ti pred očmi razgali celotna veriga gorskih mogotcev in pod njimi ležečih ledenikov.

Najvišji vrh Anapurna I med alpinisti velja za enega najnevarnejših na svetu po številu umrlih in prav južna stena gore, ki smo jo lahko občudovali iz ABCja, ena najtežjih za preplezat. Tomažu Humarju je tu leta 2007 kot prvemu alpinistu uspel solo vzpon po eni izmed še »neosvojenih« plezalnih špur.

Drugače pa je tudi tu veliko lokalnega kmečkega življenja, predvsem v nižjih predelih treka – do 3000m. Vasi, posamezne kmetije in njihova terasasta polja so posejane po hribih in dolinah, ki vodijo do ABCja. Ljudje večinoma pripadajo etnični skupini Gurung, ki tako kot Šerpe velja za gorsko ljudstvo s tibetanskimi koreninami.

May
16

Joga, meditacija, skupnost, življenje… Sadhana

Igor treka nekje pod Everestom, jaz sem pa že ves ta čas v Sadhana joga centru blizu Pokhare. To je drugo največje mesto v Nepalu, 200 km zahodno od Kathmanduja (8 ur z busom!). Samega mesta praktično še nisem vidla, mi je bilo pa takoj stokrat bolj všeč kot Kathmandu. Pravo olajšanje, takoj ko sem prišla – uf, končno sem se znebila Igorja! :) Ne, res je luštna scena, na izi mestece ob jezeru, obkroženo z gorami, čeprav se tavisoke gore (npr. Anapurna) na žalost redko vidijo v tem času – v zraku je vseskozi nekakšna oblačnost, al megla, al prah, kaj pa vem. Popoldne se nad nas pogosto prikrade nevihta, kar mal spuca ozračje, in naslednje jutro se splača splezat na kakšen hrib, kjer se ob sončnem vzhodu super vidijo gore. Ja, v Nepalu sem že 20 dni, pa še nisem vidla gora. Bo treba tut kakšen hajk narest. Vreme je pa idealno (khm, razen vidljivosti), ni mraz, ni vroče, pravo olajšanje po Indiji.

Po prihodu sem šla samo na drink, in kupit skret papir, potem pa direkt do Sadhane. Prec mi je bilo všeč. Jogiji so lih chantal, jst sm pa izdiiiihnlaaaaa………. Uau, kakšna kul pozicija, sredi gozda na strmem hribčku nad jezerom, s super razgledom na mesto, jezero in okoliške hribe. Tak mir je, balzam za dušo po mesecu Indije (in Kathmandu je bil še bolj nor). Joga dvorana ima ful oken, in povsod se drevesa vidijo skozi, iz jedilnice, terase in sob so povsod lepi razgledi. Sobe majo po dve postle, tko da to je tut kul. Ful je velik fajn, pozitivnih ljudi tuki. Lastnika (mož in žena, Asanga nas ma jogo, Durga pa petje), zaposleni in njihove familije so res dušce. Med takimi ljudmi se počutiš sprejet, kot doma. Z drugimi »udeleženci« se ful dobr štekamo, zezamo, kartamo, špilamo in pojemo, vsak obrok se raztegne na vsaj eno uro… Zanimiv je slišat njihove zgodbe, nasploh delit kar osebne stvari s »tujci«, ki tako hitro postanejo prijatelji (za razliko od Vipassane, glej post Moja meditacija, kjer smo mogli biti skos tiho). Sicer je pa fluktuacija kar velka. Povprečni čas, ko folk tuki ostane, je pomoje okol 6 dni, zdej nas je ene par, ki delamo 3 tedne (eni pa tut sam za 2-3 dni pridejo, kar je res premal, da sploh notri padeš).

No, in še vedno mi je ful všeč. :) Plačujem dobrih 20 eur na dan za spanje, vso hrano, vse programe… Ni mi treba nikamor it, sam tuki sem lahko, odklop.

  • Vstajamo ob 5.30, pol je meditacija do 7h, pa čaj.
  • Potem čiščenje nosnih kanalov s slano vodo. Maš posebno posodico, neti pot, ne vem kako se po slovensk reče; cca 1,5-2 dcl vode si zliješ v vsako nosnico in skozi drugo ven priteče. Potem ko nardiš še dihalne vaje, da vso vodo iz kanalov ven spraviš, te čist spuca.
  • Pol je pranajama (dihalne vaje) in joga na terasi dobro uro.
  • Potem imamo mal trekinga (sprehod) tuki okol, in (šele) ob 9.30 zajtrk.
  • Naslednja je na vrsti blatna ali parna kopel. Blato si namažeš po telesu in pustiš, da se ti posuši. Blato kar tuki v hribu nekje skopljejo, je čist rdečkast. Parna kopel je pa vbistvu parna savna.
  • Ob 12h meditacija, ob 1h kosilo.
  • Frej do 3.30, ko imamo »karma joga«, to pomeni pol urce dela naokoli (čiščenje, zalivanje, delo na vrtu…). Bistvo je, da narediš nekaj za nekoga drugega, brez da zahtevaš karkoli nazaj, da se posvetiš tistemu, kar delaš in to opravljaš z veseljem (zato je to tut meditacija, ali joga).
  • Potem pride na vrsto eden highlightov dneva: čaj masala + popcorn. To je menda tradicionalni nepalski snack.
  • Ob 4.30 pa chanting, to je petje manter v sanskritu, z glasbili. Tuki je tudi bistvo, da not padeš, da meditiraš…
  • 5.30 joga, ob 7h večerja, potem še kratka meditacija ob sveči, in spanje (okol 9h, 9.30).

Sem mislila, da bo joga (tuki delamo hatha jogo) in nasploh cel program zelo na izi, bolj kot ene počitnice, ampak je zelo fajn, kar naporno. Edini minus pri celi zadevi je, da med jogo ni nič korekcij, tudi lažje različice, če imaš kakšne probleme, niso podane. Meditacija je tut še kar v redu, po Vipassani se mi itak vse zdi ful na izi. :) Ne sej ne, ni izi meditirat, je pa res, da mi ni problem sedet pri miru eno uro. Misli pa seveda še vedno tavajo in so naš gospodar…

Hrana je ful ful fuuul dobra, vse tuki skuhan, vegetarijansko. Za zajtrk mamo npr. sveže sadje in ovsene kosmiče (muesli) z jogurtom in sadjem, danes smo mel milk-shake in zelenjavne sendviče in trdo kuhana jajca; za kosilo in večerjo pa bolj lokalna hrana (riž, zelenjava, curry, tofu, pakodas (ocvrta kroglica filana z zelenjavo), chapati… enkrat smo mel tut doma narjeno pasto-njoke). Mmmmm…

No, danes sem zaključila 4-dnevna post + čiščenje. 1. dan 6 jabolk, 2. dan 3 jabolka, 3. dan nič. Nas je pa pokonci držala topla limonada z medom, česar smo lahko popil cca. 5 kozarcev na dan. 4. dan pa čiščenje: dopoldne začneš s pitjem tople slane vode, delanjem določenih asan, ki spodbujajo prebavo, in seveda rednimi obiski stranišča. Popit moraš vsaj 5,5 litrov v roku cca. dveh ur, in moraš nadaljevat, dokler ne »kakaš švoh zeliščnega čaja« – po barvi in obliki. Tako se ti odplaknejo vse stvari, ki se nalagajo na stenah črevesja. Moja izkušnja: prvi dan je bil kar težek, ampak še vedno dobiš kar veliko jabolk, tako da ni take panike. Bolj v glavi, da je treba zdržat še 2 dni. Drugi dan sem mela ful ful krizo. Bolela me je glava, nič motivacije, čist švoh, čist down. Durga (najlepša ženska – od znotraj – kar sem jih kdaj spoznala) mi je zjutraj zmasirala glavo in dala reiki, ampak ni preveč pomagalo. Ful sem spala. Še trije so se postili istočasno – vsi so zgledali čisto normalno. Popoldne pri chantingu je, preden smo začeli, Durga rekla, da tisti dan pri petju vsi dajo energijo meni. In takrat se je ulilo… Jokala sem skozi vse petje, pa še potem. Durga je rekla, da se je utrgal oblak in da gre vse ven iz mene (vse, kar je slabo, seveda). Počutila sem se malo lažjo, ampak še zmeraj – glava, lakota! Ampak res neverjetno, tretji dan je vse to izginilo, počutila sem se kot rožca, smejala – cel dan, brez hrane! Noro, zgleda sem res vse dala iz sebe dan prej, nehala sem se upirat… In energija teh čudovitih ljudi je tudi naredila svoje. Potem pa četrti dan, slana voda, čiščenje. RES je težko to pit, eden je bruhal, obema drugima puncama je bilo slabo, sej meni tudi malo, ampak je minil… Kot mine vse… Hrana je super stvar, in ko si prikrajšan, se zavedaš, koliko ti pomeni. Pa še spucal me je in zdej se počutim fajn.

Res je fajn, da sva z Igorjem vsak neki zase našla… Na koncu sem ostala »samo« 17 dni – po 14 dnevih se je začela intenzivna solo joga – zjutri dobiš program za tisti dan in ga moraš pol sam štirikrat oddelat. Blo je kar malo preveč joge, nimaš več časa za druge stvari, predvsem pa zase… Malo se je tudi energija v centru spremenila – novi ljudje, novi pogledi. Poleg tega nas je ene par frendov naenkrat odšlo – bolj prestavili smo se v sosednji guesthouse, kjer par dni nismo delali ničesar. Nič urnika, samo poležavanje, branje, kartanje, hrana. No, izkazalo se je, da se je to lenarjenje kar precej produžilo – s čudovitimi ljudmi, v čudoviti Pokhari…

May
15

Okoli najvišje gore sveta

O trekanju v Himalaji verjetno sanja vsak, ki je zaljubljen v gore. No, tudi če nisi lih zaljubljen v gore, je ideja o hajkanju v tem delu sveta noro mamljiva. Če si že ravno tam in imaš čas. :) Sredi najine Indije je padla odločitev, da pičiva v Nepal. Kolega Andy iz Kanade, ki me je prvotno navdušil za to, se je tja ravno odpravljal, in zato sva tudi midva z Ireno najin schedule probala prilagodit temu, da bi se jaz z Andyjem eventualno dobil in šel z njim na enega izmed bolj zajebanih trekov, natančneje v Everest Region ali Khumbu (po nepalsko), torej v območje najvišje gore na svetu. Na žalost se z Andyjem ni izšlo, v Indiji si ne moreš kar tako na hitro vsega pogledat, saj se ti scufa od napora, povrh pa me je zastrupitev s hrano v Hampiju tolk zdelala in mi pobrala energije, da sem v Katmanduju rabil še kak dan ali dva, da sem prišel vsaj na 3/4 normalnega počutja. Andy je bil takrat že besno v gorah. Škoda, i’m on my own then… Read the rest of this entry »

Apr
21

Nova država, nov svet, nova kultura

V tej točki najinega potovanja se zdi, da je vse ratalo že tako spontano, da do praktično zadnjega sploh ne veva, katera bo najina naslednja destinacija. Nepal nikoli ni bil na »radarju«, pa sva se vseeno odločila zanj. Igorja so totalno premamile zgodbice o trekingu v Himalaji, ki jih je slišal od kolega Andyja iz Kanade, ko smo približno eno leto nazaj skupaj potovali po Patagoniji (glej prispevke o Patagoniji). Plus to, da v Indiji postaja noro vroče, v Nepalu pa so zaradi spomladanskega (pred-monsunskega) vremena idealne razmere za obisk visokogorja. Plus to, da je tudi v Nepalu veliko opcij za učenje in prakticiranje joge ter meditacije. Aja, pa Andy je ravno zdaj v Nepalu in obstaja možnost, da se dobimo…

Vsak prvi obisk neke nove države je svojevrsten izziv. Še posebej, ko nanj nisi prav dobro pripravljen. Midva si o Nepalu pred prihodom nisva prebrala praktično nič. Poleg tega se je Igor dva dni pred letom iz Bangalorja (Indija) v Kathmandu (Nepal) grdo zastrupil s hrano. Takrat sva bila še v Hampiju, 370 kilometrov stran od Bangalorja – za indijske razmere ogromna razdalja, glede na to, koliko časa porabiš za pot. V Bangalorju sva se povrh nastanila pri indijskemu kolegu Gopiju (spoznala sva ga v Pondicherryju), ki nama je v enem večeru (en dan pred letom) skušal kot dober gostitelj na vsak način pokazati čim več svojega domačega mesta. Tako sva šla spat šele okoli dveh ponoči (v resnic ležat, spala sva bolj zaendrek) in vsa znervirana vstala pa ob petih zjutri, ker sva imela ob sedmih let. Letela sva iz Bangalorja v Delhi in potem iz Delhija v Kathmandu. V glavno mesto Nepala sva tako prispela totalno UNIČENA, sploh Igor, ker je bil še vedno precej švoh od zastrupitve… Kdo pravi, da potovati ni stresno? :)

Nepal je ena najrevnejših azijskih držav. To se takoj opazi, ko stopiš ven iz letala. A hkrati tudi ena najlepših, zaradi neverjetne Himalaje, zato je prav hecn videt, kako med vso to revščino in grozno slabo infrastrukturo ljudje presenetljivo dobro furajo turistične kapacitete za mase gostov s celega sveta, ki sem pridejo trekat, plezat, meditirat ali pa samo lenarit v gorskem okolju. Razen turizma praktično celotno gospodarstvo Nepala že od nekdaj životari, večina prebivalstva se ukvarja s poljedelstvom, zdravstvo in socialna pomoč sta marsikomu popolnoma nedostopna, politika pa je skorumpirana do jedra. Do pred nekaj let nazaj je bilo v resnic še slabše, država je bila politično skoraj v totalnem razsulu, ljudje so imeli poln kufer vsega in zaradi uporniških Maoistov (komunisti), ki so se borili za odstavitev kralja kot ustavnega monarha na čelu države, so bile stalno pizdarije in veliko ljudi mrtvih. V tistih letih je Nepal videl zelo malo turistov, spomniva se celo potopisnih predavanj nekih Slovencev, ki so pripovedovali, kako so jih oboroženi Maoisti na trekih gnjavili za denar, ipd. No, leta 2006 so končno prišle spremembe, kralja so odstavili in Nepal je dobil novo demokratično izvoljeno vlado, v kateri so Maoisti predstavljali večino. Od takrat je država načeloma spet varna za turiste, politika pa žal še vedno bolj ali manj skrbi samo za svojo rit… Aja, Nepal je baje druga država na svetu kar se razpoložljivosti vodnih virov tiče, pa ima blazne probleme z elektriko. Mrki so konstantni, denarja, znanja in politične volje za izgradnjo novih hidroelektrarn pa nimajo. Še tisto, kar proizvedejo, so dolžni v večini (in celo pod tržno ceno) izvoziti v Indijo zaradi nekega preteklega, za Nepal precej neugodnega bilateralnega dogovora med državama… Dost bogi so torej. Kar državo rešuje pred totalno revščino so turizem, mednarodna denarna pomoč (a.k.a. milijarde dolarjev, ki grejo tudi v žepe politikov) in aktivnosti številnih tujih nevladnih organizacij. In blazna potrpežljivost (ali pa naivnost) in dobra volja ljudi…

Midva sva se po prihodu po hitrem postopku spokala v nek budget hotel v najbolj turističnem delu mesta, imenovanem Thamel. Prva stvar na najinem dnevnem redu je bila seveda popoldanska siesta, nekaj ur težko potrebnega spanja. Zvečer pa že v akcijo (informacije, hrana in nakup razno raznih potrebščin). Thamel je totalen turistični cirkus. V ozkih ulicah so do zadnjega kotička nagneteni hoteli, restavracije, kafiči, štacune s spominki, štacune s treking opremo… na cestah mrgoli ljudi, taksijev, folka na motorjih… iz barov se sliši bende, ki špilajo ameriške rock coverje, ali DJe, ki pokajo trance… grozno. Saj nekaterim to verjetno sede, turistov je res velik. Je pa res, da je Thamel tako noro naperjen k turistom, da sva se lahko hitro privadila na novo okolje. Kathmandu je na splošno dokaj usrano in kaotično mesto. Ceste so obupne, prometa pa čisto preveč, zaradi česar je tudi zrak precej zadušljiv.

A med vsem tem kaosom človek najde tudi nekaj kulturnih/zgodovinskih biserov, Kathmandu je nenazadnje zelo staro mesto z dolgo tradicijo. Škoda le, da sta ga nekontrolirana rast in urbanizacija naredila precej neprivlačnega. V starem delu mesta npr. »kraljuje« Durbar Square oz. kraljeva rezidenca, polna templjev in zgradb iz 17. stoletja ali še prej. Ven iz centra mesta stojita tudi dve blazno lepi stupi (budistični »tempelj«), prva na vrhu bližnjega hriba Swayambhunath, druga (menda največja na svetu) pa šest kilometrov stran v Bodnathu, kjer živi tudi veliko izgnanih Tibetancev. Budizem je definitivno ena izmed »blagovnih znamk« Nepala. Čeprav je hinduizem prevladujoča vera, sta budistična filozofija in praksa zelo razširjena, tudi med hindujci.

Kathmandu in sploh cela regija, imenovana Kathmandu Valley, premoreta še veliko drugih zgodovinsko in kulturno pomembnih krajev, vrednih ogledov, tako da… it’s really not all that bad… samo čas si moraš vzet. Midva sva imela druge prioritete, predvsem Igor, ki se je besno pripravljal na svoj prvi treking…

Apr
20

Po sledeh starih kraljestev

Najin indijski kolega Ram je enkrat rekel: »Always keep your camera handy. There’re a lot of photo opportunities in India«. Kar je absolutno res. Indija je tolk noro fotogenična, tolk je enih lepih in nenavadnih prizorov, barvnih kontrastov. V najinem kratkem vandranju po deželi Karnataka in obisku njenih znamenitih mest Mysore in Hampi sva videla in doživela tolk zanimivih stvari, da je še fotkič speklo od sonca. Vsak nov dogodek je predstavljal čisto drugačno zgodbo in si kot tak praktično zasluži svoj poseben post. A ker sva se z danes na jutri odločila, da v kratkem odletiva v Nepal, bo žal treba mal skrčit… :) Read the rest of this entry »

Older posts «

» Newer posts