Nov
02

Vietnamska vojna na filmskem platnu

Zgodovina Vietnama je zaznamovana z vojno, ki je v državi besnela od petdesetih pa vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja, v kateri so eno glavnih vlog igrale tudi ZDA. In če so v Hollywoodu po drugi svetovni vojni na veliko snemali dolgometražne high-budget filme o znamenitih bitkah v Evropi, Afriki in Pacifiku, v katerih Zavezniki hrabro in dostojanstveno premagujejo svoje nasprotnike, je po koncu vietnamske vojne sledil drugačen fokus. V skladu s tematiko nesmiselnosti in krutosti te vojne je ameriška filmska industrija sproducirala nekaj najbolj kultnih, vrhunsko zrežiranih filmov vseh časov z izrazito proti-vojnimi sporočili. Kot ljubitelj filmov in zgodovine seveda ne morem mimo te teme in bi zato izpostavil tri klasike, ki so definitivni must-see za vsakega muvi entuziasta. Tik pred oz. ob prihodu v Vietnam sem si preprosto moral filme še enkrat ogledat…

Full Metal Jacket (1987)

Gotovo eden izmed mojih top5 najljubših filmov, ki se ga nikoli ne naveličam. Delo legendarnega, že pokojnega, režiserja Stanleya Kubricka (ustvaril tudi nekatere ostale klasike, kot so 2001: A Space Odyssey, A Clockwork Orange in The Shining), je vsebinsko razdeljeno na dva dela in najbolj zanimiv je tisti prvi, ki se ne dogaja v Vietnamu, pač pa v kampu za usposabljanje marincev v ZDA, kjer najbolj blesti Lee Ermey v vlogi brutalno strogega inštruktorja Sgt. Hartmana. Kolekcija njegovih kletvic in žaljivk, s katerimi trpinči svoje rekrute, je res epska. Lee Ermey je bil prvotno najet zgolj kot tehnični svetovalec pri snemanju zaradi njegovih dejanskih izkušenj vojaškega urjenja v času vietnamske vojne. A kmalu se je izkazalo, da je gospod prava pošast, ko gre za igranje, zato ni bilo debate, komu bo pripadla vloga. Težko izberem prizor iz tega dela filma, ki bi ga lahko označil kot classic, ker jih je preprosto preveč. Zato bom pripel prvi prizor iz drugega dela filma, ki zgodbo preseli v Vietnam. Ta je pa definitivno classic… :)

Apocalypse Now (1979)

Eden najbolj pragmatičnih filmov vseh časov, delo režiserja Francisa Coppole, v katerem igrajo Martin Sheen, Robert Duvall, (zelo mladi) Laurence Fishburne, Dennis Hopper in legendarni Marlon Brando (tip, ki je špilal »Botra«). Film je kulten v vseh pogledih, od vsebine, igranja, pa vse do skrajno nenavadnih zgodb iz ozadja, ki so spremljale nastanek te mojstrovine. Človeška psiha je glavni element vsebine in v filmu se tako rekoč vsem po malem meša zaradi nepopisnega strahu in duševnih stisk, ki spremljajo vsakdanje življenje na bojišču. Klasični prizor? Bo kar morala biti tale akcijska scena, v kateri ameriška helikopterska enota pod poveljstvom prepotentnega polkovnika Killgora (Robert Duvall) napade neko vietnamsko vas. Celoten prizor se odvija ob spremljavi Wagnerjeve Valkire, ki doni z zvočnikov, namontiranih na helikopterje. Charlie don’t surf! :)

Platoon (1986)

Zadnji na seznamu je sicer bolj akcijsko usmerjen, povrh nekoliko klišejski, a vseeno vrhunsko zrežiran film z obilo hard-core prizorov in moralno-etičnih sporočil. Režiser Oliver Stone je film posnel na podlagi lastnih doživetij, ko je služil kot vojak v Vietnamu, in bil povsem odločen na platna spraviti delo, ki bo kontradiktiralo vsem zagovornikom vojne v Vietnamu. Film je istega leta, ko je izšel, prejel tudi Oskarja za najboljši film, v njem pa igrajo Charlie Sheen, Tom Berenger in Willem Dafoe. Trailer…

No, kljub jasnemu proti-vojnemu sporočilu, ki ga nosijo vsa ta dela, pa se zdi, da se ljudje, predvsem pa politiki, niso nič kaj dosti naučili iz tega… zgodovina se žal ponavlja.

Oct
31

Vroooom vroooom!

Welcome to Ho Chi Minh City, Vietnam! Komercialni center ene najhitreje rastočih držav na svetu! Pozabite na prizore s filmov o razdejanju med vietnamsko vojno, o kmetih s podeželja in njihovih revnih familijah, o sprevrženih komunističnih politikih. Vietnam je v zagonu. Država doživlja gospodarski in deloma tudi socialni razcvet, medtem ko se ves svet zgraža nad trenutno bedo, ki vlada na Zahodu. Ho Chi Minh City oz. bivši Saigon krasijo visoki nebotičniki, fensi hoteli in restavracije, štacune z najnovejšo hi-tech robo in butiki z najbolj trendi cotami.

Ho Chi Minh City je v marsikaterem pogledu tako fensi in posh, da sploh ni važno, ali si turist ali lokalac, važno je, da imaš keš in nobel stil. Ko sva s Farokhom, mojim kolegom, zvečer tavala po mestu v iskanju nightlife-a, naju v en klub sploh niso spustili. »Sorry, private party« je bil izgovor. Seveda nama je hitro postalo jasno, da najini šlapi in usrane kratke hlače pač niso primeren večerni atire za lokal, iz katerega so ven in not curljali bleščeče oblečeni ljudje. Počutila sva se kot klošarja, heh. Še en primer je dovolj zgovoren, ko sva probala kontaktirat Lou-ja, Vietnamca iz Saigona (na priporočilo Farokhovega bivšega sodelavca iz ZDA), da bi skupaj pohengali. Izkazalo se je, da je tip težek poslovnež, na najin poslan email pa je odgovorila njegova tajnica, ki nam je rezervirala mizo v Sheratonu. Haha!

Kljub vsemu temu blišču in moderni žurerski sceni pa v Saigonu vseeno še vlada tisti pravi azijski utrip z labirintom ulic, polnih majhnih štacun, street food štantov, ljudi in prometa (baje preko dva milijona skuterjev). Mesto kajpak ima dušo in konec koncev se moraš, kot marsikje drugje v Vietnamu, zapeljati le malo ven iz centra dogajanja, da doživiš bistveno bolj lokalen in avtentičen vajb.

Še ena, nekoliko kontroverzna stvar, ki zaznamuje mesto, je prostitucija. Dekleta so, priznam, noro lepa in seksi. Je pa seveda na mestu vprašanje, koliko zlorabljanja in izkoriščanja je vpletenega v tej »branži«, ki v Saigonu deluje kot nekaj povsem vsakdanjega. Ljudje brez zadržkov govorijo o dekletih, na ulicah postopa abnormalno veliko število navidezno nekompatibilnih parčkov (beri debel bel fotr z mlado suhceno azijsko lepotico), zvečer ti praktično na vsakem vogalu ponujajo »lady bum bum« in celo najbolj simpatičen expat možakar (v mojem primeru starejši Avstralec), živeč v Saigonu, ki ga mimogrede spoznaš v baru ob kavi, ti bo kar naenkrat začel razlagati, kje v mestu se dobi najbolj poceni blow job. Hmmm…

Oct
27

Ognjeni obroč

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sta se brata Lawrence in Lorne Blair podala na deset let dolgo odisejado po otokih Indonezije in rezultat te avanturistične ekskurzije je bila ena najbolj kultnih naravoslovno-etnoloških dokumentarnih filmskih serij, imenovanih Ring Of Fire: An Indonesian Odyssey. V njej avtorja prikažeta nekatere zelo nenavadne in redko dokumentirane prizore, ujete na filmski trak, z različnih koncev te dežele. Naslov dokumentarne serije se navezuje na tako imenovani Pacifiški ognjeni obroč, seizmološko najbolj aktivno in obsežno območje na svetu, ki se v velikem loku razprostira prek zahodnih obal Južne in Severne Amerike vse do otočij zahodnega Pacifiškega Oceana. Indonezija ga še posebej najebe, saj se nahaja na stičišču treh tektonskih plošč in tako premore največjo koncentracijo aktivnih vulkanov na naši ljubi Zemljici. Nekaj zgodovinsko najbolj kataklizmičnih izbruhov se je zgodilo prav tu.

Tretja epizoda serije Ring Of Fire se prične z zgodbo o ognjeniku Krakatoa,
ki je leta 1883 povzročil enega največjih dokumentiranih izbruhov

Mene so med romanjem po Indoneziji praktično vseskozi spremljali pogledi na različne ognjenike in ostale vulkanske tvorbe – Flores in sever Sulawesija sta posejana z vulkani. Najbolj mi bosta v spominu ostala predvsem dva. Prvi je Kelimutu, na vzhodnem delu Floresa, ki ga sestavljajo tri kraterska jezera različnih barv. Barve jezer naj bi se zaradi nepojasnjenih kemičnih procesov v vodi povrh skozi leta stalno spreminjala. Ko sem se navsezgodaj zjutraj z motorjem odpravil proti vulkanu, so me ob sončnem vzhodu na vrhu pričakale turkizno modre barve dveh jezer, medtem ko je bilo tretje jezero totalno črno.

turkizno modre barve kraterskega jezera Tiwu Nuwa Muri Koo Fai (Kelimutu), kamor se po legendi odpravijo duše mladih umrlih

Drugi epski prizor je bil pogled v brezno Rinjani-ja, drugega najvišjega ognjenika v Indoneziji (3700 metrov), z velikanskim šest kilometrov širokim jezerom na sredi kraterja iz katerega ven štrli še en manjši ognjenik Gunung Baru. Ta naj bi nastal šele pred nekaj sto leti in nazadnje bruhnil leta 2004 (z roba glavnega kraterja so lepo vidna nova mesta izbruhov in novo nastala obrežja, kot posledica razlite lave). Potrebnega je bilo tri dni žeščega hajkanja v družbi treh Francozov, vodiča in dveh nosačev, da smo se prvi dan priplazili do roba kraterja iz smeri Sembaluna (in pri tem premagali 1500 metrov višinske), drugi dan spustili vse dol do jezera (600 metrov višinske) in potem spet gor do roba kraterja na drugi strani, tretji dan pa spustili do naše zaključne točke v vasi Senaru.

Drugi dan je bil še posebej zajeban, ker smo okoli poltretje ure ponoči štartali z namenom vzpona do najvišje točke kraterja na 3726 metrih (cca. 1000 metrov višje od našega kampa). Tistega jutra nam vreme totalno ni bilo naklonjeno, saj je bilo vse v oblakih, veter je bil čisto ubijalski, pa še grozno mrzlo je bilo. Kaki dve uri smo rabili, da smo se po razrahljanemu melišču, značilnemu za ognjenike, v popolni temi prebili do cca. 200-300 metrov pod vrh, medtem ko nam je brutalen veter suval direktno v ksiht. Na tej točki smo obstali, stisnjeni pod veliko skalo skupaj z ostalimi pohodniki in čakali na izboljšanje vremena, kar pa se ni zgodilo. Jebi ga. Pod odejo oblakov, ki so se valili čez vrh, se nam je še vedno odpiral veličasten razgled čez krater, pa tudi sicer so nam ti trije dnevi all-in-all ponudili obilo dramatičnih vist.

Tako sem tudi zaključil svojo zgodbo o Indoneziji, kjer sem prvič v življenju potoval čisto sam. Trije intenzivni in naporni dnevi Rinjani-ja ter dva dneva poležavanja v Kuti Lombok, majhnem obmorskem mestecu na jugu otoka, so bili enkraten epilog mojega dvomesečnega vandranja po tej čudoviti deželi.  Terima kasih banyak dan sampai jumpa lagi Indonesia.

Oct
25

Utrinki: Komodo dragon

Še ena klukca na seznamu svetovnih atrakcij. Komodo dragon je največja živeča sorta kuščarja, ki lahko v dolžino meri tudi več kot tri metre. Biva izključno na peščici majhnih otokov zahodno od Floresa, ki spadajo v okvir zaščitenega Komodo National Parka. Nas je na enega izmed teh otokov, imenovanega Rinca, zaneslo med tridnevnim kruzom  s turistično ladjico na poti iz Laubanbaja na Floresu proti Lomboku.

Komodo dragon je velka mrcina. Ko se po vseh štirih preklada mimo, moraš kar držat distanco. Vodiči, ki te spremljajo na ogledu, majo stalno na standby-u svoje smešne lesene vile, s katerimi žival špiknejo, če se preveč približa. Napadi na ljudi niso tako redki in domačini se jih kar bojijo. Požrejo lahko vsako živo reč, ki se premika po teh otokih (bivol, jelen, prašič, človek, tudi svojega vrstnika). Not an animal to mess around with

Oct
20

Sumba experience

Prvi teden na Floresu me je mal zamoril. Začel me je preganjat občutek, da ne doživljam nič novega. Prekladam se od točke A do B in naprej in si probam kaj ogledat, koga spoznat,… Ugotovil sem, da me stvari čedalje težje presunejo ali očarajo. Kar je razumljivo, po letu in pol tavanja po svetu se tudi tega naveličaš mende. Povrh pa so praktično vsi travelerji, ki sem jih uspel spoznat, potovali v nasprotno smer od mene. Pa itak spet sami parčki…

Dojel sem, da rabim nekaj drugačnega. Karkoli. In potem sem na enem izmed popotniških spletnih forumov zasledil debato na temo otoka Sumba. In nekaj me je v vseh teh debatah pritegnilo, svojevrstno navdušenje uporabnikov foruma nad tamkajšnjo lokalno sceno in kulturo. Sumba, da razjasnim, leži južno od Floresa in je eden najjužnejših in najrevnejših otokov v Indoneziji. In posledično manj obiskanih. Lahko bi rekli rahlo »bogu za leđima«, s Floresa se trajekt na relativno dolgo pot tja in nazaj odpravi dvakrat na teden. Obstaja še nekaj rednih letalskih povezav z večjimi mesti v Indoneziji, to je pa to.

OK, why not. Saj me konec koncev vedno rajcajo malo bolj off the beaten path destinacije. Do katerih je težje prlezt, ampak te vedno nagradijo. In tako se je tudi začelo. V mestu Ende sem se okoli štirih zjutraj vkrcal na trajekt, ki je, mimogrede, zamujal tri ure. Potem pa kar 15 ur počasne vožnje do Sumbe v dokaj usranih bivalnih razmerah. Yeap, težka pot.

Prva dva dni sem preživel v mestecu Waingapu in kaj kmalu je sledilo spoznanje, da sem praktično edini bule (tujec, belec po indonezijsko) v mestu. Mogoče celo na celem otoku, sem gruntal. Kar je bilo kjut, saj sem bil spet deležen neizmerne pozornosti že pregovorno prijaznih lokalcev. Tistih nekaj, ki so zmogli malček angleščine, so rade volje z menoj tudi poklepetali, mi tu in tam celo naredili kako uslugo. Povrh pa mi je večerna osama in izolacija v krajih, kjer se folk spoka domov že okoli osme ure, tokrat še kar sedla. Dobro sem se počutil.

Po tem sem se preselil v mestece Waikabubak v zahodnem delu otoka. Kraj in celotna regija sta me čisto prevzela. Ta del Sumbe je poln bizarnih in skrivnostnih stvari, ki so v primerjavi s Tana Torajo (glej post Toraja people… skozi življenje in smrt v posmrtno življenje) bistveno manj izpostavljene turizmu. Folklora se kaže praktično v vseh aspektih njihovega življenja – religiji, gradnji hiš, oblekah, slovesnih dogodkih, nakitu,… in vse skupaj je zaradi revščine, ki vlada v tem delu Indonezije, tudi bolj recimo temu »avtentično«. Ko obiščeš katero izmed bolj odročnih vasi, naletiš na ljudi, ki na pol nagi skačejo naokoli, kakršnakoli interakcija in socializacija z njimi pa obvezno vključuje žvečenje betelnut oreščkov, kajenje cigaret in drugih »protokolov«. Hiše so lesene in razmajane, slamnate strehe so visoko povzdignjene, sredi vasi pa ležijo ogromni megaliti, bodisi v vlogi grobnic ali »spomenikov«, posvečenih duhovom in prednikom.

Velika posebnost Sumbe je tudi tradicionalni festival, imenovan Pasola, ki ga otočani priredijo februarja ali marca, odvisno od božjih znamenj. Gre za nekakšen turnir, kjer se ekipe konjenikov iz nasprotujočih si plemen med seboj dobesedno spopadejo, pri čemer se obmetavajo s sulicami. Končni rezultat je lahko precej krvav, včasih lahko kak tekmovalec tudi umre, glavna ideja pa je, da naj bi prelita kri pripomogla k boljši plodnosti zemlje in posledično pridelku. Brrrrr…

Še najbolj v srcu mi bo ostal Alfonso iz Waikabubaka, ki sem ga spoznal čisto po naključju. Neverjetno simpatičen in vedno nasmejan tip. Bil je tako dober do mene, da me je na motorju cel dan peljal po okoliških vaseh in plažah ter mi pomagal s prevajanjem pri pogovorih z domačini. Skupaj sva preživela kar precej časa in postala zelo dobra frenda. Alfonso skupaj z njegovimi starši in sestro v Waikabubaku vodi majhno lokalno sirotišnico, kjer živi približno 30 otrok. Sirotam nudijo dom in osnovne življenjske potrebščine, čeprav tudi zase nimajo veliko. Njihova hiša je majhna in preprosta, redno službo ima samo fotr (je učitelj v osnovni šoli), kaj dosti pomoči (če sploh) s strani lokalnih skupnosti pa tudi ne dobijo. Kako dobri ljudje!

Alfonsova glavna skrb je otroke naučiti glavnih življenjskih vrednot (spoštovanje, hvaležnost, odgovornost,…). Vsa familija je fejst pobožna (so katoliki) in ko sem na dan mojega odhoda za otroke v štacuni nabavil razno razne stvari, kot npr. šolske potrebščine, igrače in paste za zobe, so se kasneje v dnevni sobi vsi skupaj zbrali (tudi otroci) in odmolili meni v čast, heh. Bilo je kar čustveno.

V Waikabubaku sem spoznal še enega super domačina, mladega fanta po imenu Alfredo, ki sem ga, tako kot Alfonsa, spoznal mimogrede na ulici, ko je mimo mene pridrvel na svojem motorju. Tip ni znal skoraj nič angleško, me je pa vseeno povabil v svojo domačo vas blizu mesta. Alfredo je brez staršev in tako skupaj s svojimi brati in sestrami živi v zelo skromnih razmerah. Kar naprej se mi je opravičeval »ker so revni«. Razkazal mi je vas, me predstavil vsem svojim sorodnikom in skupaj smo tistega popoldneva v miru pohengali pred njegovo hišo, se pogovarjali o fuzbali in ostalih vsakodnevnih zadevah, kolikor je pač šlo (oni mečkn angleško, jaz pa mečkn indonezijsko). Ti ljudje nimajo praktično ničesar, pa vseeno premorejo toliko odprtosti in gostoljubja.

Sumbo sem zapustil z neverjetnimi vtisi. Otok je čudovita mešanica nenavadnih, nekako surovih tradicij in življenjskih razmer, a hkrati zelo očarljivih in prijaznih ljudi. Ko sem prispel nazaj na Flores, sem se počutil velik boljš. Srečen in motiviran za naprej. Želel bi se pa vrniti, predvsem zaradi Alfonsa in otrok, pa tudi zaradi Pasole. Bomo videli…

Oct
18

Utrinki: Naslednji otok prosim…

Čisti island hopping tale Indonezija. V dveh mesecih sem znotraj države zamenjal tri lete, šest trajektov (med njimi dva celonočna), ene 15 motornih čolnov in eno turistično ladjico na tridnevnem kruzu (poleg seveda vseh kombijev, avtobusov in ostalih cestnih prevoznih sredstev). Zgolj za tranzit.

Da strnem – po Sulawesiju sem letel na otok Flores v mesto Maumere in od tam začel svojo enomesečno pot nazaj proti Lomboku preko serije večjih in manjših otokov, ki jim pravijo Nusa Tengarra. Mal tradicionalnega življenja, mal henganja z ostalimi popotniki, furanja naokol z motorji, hajkanja, zgodnjih sončnih vzhodov, snorklanja, prekladanja sem in tja, ipd. Predvsem pa veliko miru, osebnega quiet time-a. Z izjemo dveh ali treh krajev je bilo povsod na »izi«, zelo malo turistov, ležerno (ali mizerno) ulično dogajanje,… zelo podeželska Indonezija. Kar je čisto OK, samo na momente precej dolgočasno.


View Larger Map

Otočje Nusa Tenggara (Flores, Timor, Sumba, Sumbawa, Lombok,…)

Sep
28

Toraja people… skozi življenje in smrt v posmrtno življenje

Čeprav je Indonezija ogromna država z 240 milijoni prebivalcev, pa vsi kraji, ki jih obiščeš na poti, na prvi pogled kulturno in demografsko delujejo precej monotono. Ampak v resnic ni tko. Dejstvo je, da deželo sestavlja malo morje različnih etničnih skupin (okoli 300), ki danes pod parolo institucionalizacije, napredka in mainstream religij, kot sta islam in krščanstvo, pač furajo dokaj enoten življenjski stil. Laičnemu obiskovalcu raznovrstnost tako ostane nekako skrita, a v bolj odročnih regijah oz. če si malo bolj pozoren, postanejo te razlike očitnejše. Pravi raj za antropologe v bistvu.

Ko potuješ po Sulawesiju gor ali dol se praktično ne moreš izogniti pokrajini Tana Toraja in njenemu prebivalstvu, ki nekatere svoje tradicionalne navade, povezane z animističnim verovanjem, goji in ohranja še danes. Toliko celo, da je Tana Toraja postala prava mala atrakcija Indonezije, kamor v visoki sezoni masovno rinejo grupe turistov od vsepovsod na ogled bolj »eksotičnih« prizorov. A čeprav se tamkajšnjim ljudem od navala turistov očitno gode, jih sama komercializacija folklore ni »pokvarila« v smislu pristopa do tujcev, ki bi si želeli izkusiti delček te pestre kulture. Nenavadni prizori se povrh kar sami od sebe ponujajo ko raziskuješ pokrajino, in tako lahko povsem sam odkrivaš njene čare tudi brez prisotnosti množic turistov.

vodni bivol in riževa polja, tipičen prizor pokrajine Tana Toraja

evo mene

Od vseh običajev tega ljudstva so najbolj zanimivi in eksplicitni predvsem trije…

Tradicionalne hiše tongkonan

Hiše zgledajo kot kaka vesoljska plovila, postavljene visoko na lesenih kolih in z nenavadno ukrivljenimi strehami v obliki parabole. Očitno so de facto standard kar se tamkajšnje »krajinske arhitekture« tiče, saj jih vidiš povsod. Cele vasi sestavljajo hiše, ki so grajene izključno v tem stilu, ne glede na to, ali je familija bogata ali revna. Nekateri ljudje živijo v pravih razkošnih vilah, a osnovni elementi gradnje še vedno obveljajo. Najbolj zanimiv je prizor, ko z vrha kakega hriba gledaš dol v dolino in iz posameznih gozdičkov ven štrlijo gruče hiš in njihovih velikanskih streh. Oblika teh naj bi ponazarjala čolne, s katerimi so prebivalci Toraje prvič zapluli v te dežele, same hiše pa morajo biti obrnjene v smeri sever-jug (sever predstavlja rojstvo, jug pa posmrtno življenje).

Vsaka familija premore več takih bajt, postavljenih skupaj. V eni vrsti so ponavadi hiše, v katerih živijo člani družine, nasproti jim pa stojijo manjše različice, v katerih se shranjuje riž. V preteklosti so bile vse hiše pokrite s slamo, danes pa so strehe večinoma iz pločevine. Hiše krasijo tudi razne rezbarije, ki ponazarjajo mitološka bitja in druge podobe iz njihovih verovanj, pred hišo pa je običajno tudi navpično postavljen lesen drog s pribitimi rogovi bivolov.

tipična vas v Tana Toraji

Pogrebne ceremonije

Definitivno najbolj bizarna izkušnja. Pogreb umrlega člana familije je med ljudmi Tana Toraje ZELO pomemben dogodek, ki vključuje veliko dela in denarja za izvedbo. Običajno so to večdnevni rituali, ki se jih lahko udeleži ogromno število ljudi. Za samo ceremonijo se pripravi posebno prizorišče, kjer se odvije vse od glasbe, druženja, tradicionalnih plesov, pojedin, pa do slovesnih sprevodov in žrtvovanja bivolov, kar predstavlja vrhunec »proslave«. Cilj pogrebne ceremonije je, da se duša pokojne osebe varno spoka v posmrtni lajf in žrtvovani bivoli so pri tem ključni. Več kot jih pobijejo, večje možnosti bo umrla oseba imela za hitrejšo in uspešnejšo pot v deželo duš ali Puyo, saj mu bodo duše žrtvovanih bivolov to omogočile. »Optimalna« cifra se giblje tam nekje okoli 20, včasih jih pa pobijejo tudi bistveno več! To si seveda lahko privoščijo le premožnejše familije, ki se na dogodek običajno pripravljajo po več mesecev po smrti njenega člana. V bistvu oseba ni »uradno« mrtva, dokler ne ubijejo zadostnega števila bivolov, do takrat pa le v t.i. »spečem stadiju« in truplo vse do pogreba obdržijo kar v hiši.

poplesavanje med ceremonijo

Bivoli imajo posebno mesto v kulturi Tana Toraje. Predstavljajo statusni simbol in več kot si jih neka familija lahko privošči, večji ugled pridobi. Reja in preprodaja bivolov sta tako nekaj vsakdanjega v tem delu Indonezije. Vsak vikend se na bližnji tržnici v Rantepau odvije velik »sejem živine«, kamor farmerji iz cele regije pripeljejo na ogled in prodajo svoje najbolj veličastne mrcine. Večina jih košta po nekaj tisoč ameriških dolarjev, tisti najbolj neprecenljivi bele barve (albino) pa tudi po več deset tisoč. Poleg bivolov se na tržnici prodaja tudi prašiče, ki jih na pogrebnih ceremonijah ravno tako žrtvujejo (včasih tudi 100 ali več!). Prašiči so precej kruto, nepremično zvezani na posebnih nosilih iz bambusa in tako »razstavljeni« na tleh posrano cvilijo v nebo.

farmerji s svojimi bivoli

the pig sekšn

Pogrebne ceremonije so seveda zelo poseben dogodek in s tem velik magnet tako za lokalne ljudi, kot tudi turiste. »Javne« so le nekatere ceremonije, in familije, ki dogodek gostijo, obisk turistov smatrajo kot čast. Denarnih prispevkov ne pričakujejo in ne zahtevajo, se pa spodobi žalujočim pokloniti kako darilo, ki je lahko šteka čikov ali pa kar živi prašič. Na pogrebni ceremoniji, ki sem se je udeležil, smo bili vsi tujci deležni zelo toplega sprejema, kar naprej so nam stregli s hrano in pijačo ter se z nami družili. To, da smo naokoli skakali s kamerami in probali posneti čimveč akcije, ni nikogar motilo. Nasprotno, gostiteljem je pomembno, da dogodek izpade čim bolj pompozno. Tako je tudi bilo. Na prizorišču se je trlo ljudi in kar naprej nekaj dogajalo. In vse skupaj v zelo veselem vzdušju. Sorodniki in prijatelji, ki so prenašali krsto preminulega, so z njo kar plesali in se opotekali naokoli ter pri tem besno režali in kričali. Nek udeleženec pogreba mi je razložil, da se tako še zadnjič poveselijo z umrlim, predno odrine v afterlajf…

procesija s krsto

Potem pa žrtvovanje bivolov. Tistega dne so fentali dva. Tip, ki je bil zadolžen za delo, je bil vseskozi z živaljo, jo pazil in pomirjal. Ko je napočil trenutek, pa je z ostrim nožem v enem zamahu bivolu globoko prerezal vrat, da se je kri kar ulila ven. Uboga žival se sprva sploh ni zavedala, kaj se je zgodilo, samo mirno je tam stala s prerezanim vratom. Potem pa je kar naenkrat začela panično skakat naokoli (seveda je bila ornk privezana za bližnji steber), nakar se je zložila na tla in besno trzala še nekaj minut preden je dokončno crknila. V tem času se je okoli nje zlilo kar nekaj litrov krvi in začeli so jo obletavati roji muh. Heavy shit! Čez nekaj minut je sledilo žrtvovanje še drugega bivola in po končanem delu je prostor zgledal kot kaka klavnica. Veliko ljudi se seveda s prizorom ni moglo soočit, ostali smo pa samo mirno tam stali in škljocali. In v taki maniri poteka ceremonija nekaj dni, pri čemer je vsak dan na sporedu klanje, zadnji dan še najbolj množično. Meso bivolov se seveda porabi za hrano, buffalo steak ali buffalo hamburger so kajpak na jedilnikih v vseh restavracijah v Rantepau.

Grobovi

In potem gre truplo umrlega v grob. Tudi ti veljajo za specialiteto Tana Toraje, saj so običajno »grobnice« vklesane v skalo. Okoli podeželja vsepovsod vidiš velikanske skale in klife z zagrajenimi votlinami, kjer so spravljena trupla (včasih tudi celotne familije). Votline so izklesane ročno in to delo lahko traja več mesecev. Najdejo se tudi naravne jame, kjer so trupla spravljena v krstah, s tem da ponekod kosti in lobanje kar ležijo po tleh (običajno padle iz razbitih ali trohnečih krst). Brrrr!

grobovi umrlih, vklesani v skalo

Sep
25

Lepi nasmehi all around…

»Hello misteeeer!« odmeva praktično na vsakem koraku v Indoneziji. Folk te bo pozdravljal na ulici, ti mahal z balkonov, vpil za tabo, ko bo pičil mimo na motorju,… Skratka še bolj intenziven superstar tretma kot v Indiji. S tem da ljudi v Indoneziji niti ne zanima tvoj denar, so preprosto »navdušeni« nad tujci oz. belci. Vsaj videt je tako. Nekakšno sramežljivo spoštovanje, izraženo z veliko mero prijaznosti, predvsem med starejšimi, mlajši se znajo včasih tut mal kretensko obnašat. Otroci so najbolj pogumni in čist popizdijo od veselja, ko te vidijo, »helouuuuuu helouuuuuu!« kričijo, te zasledujejo, stegujejo roke in dajejo petke ter nemalokrat tudi težijo za sladkarije. Gula gula! Nekega dne smo se na skuterjih podili okoli jezera Poso v centralnem delu Sulawesija in ko smo se za pet minut ustavili v neki vasici, je do nas pritekla punčka, totalno navdušena in s takim nasmeškom na obrazu, da je bilo videt, kot da bo počila. Do vsakega izmed nas je počasi stopila in nas previdno pobožala po roki, potem pa vsa happy stekla stran. Kolk kjut…

Easy-going manire

Prebivalci Indonezije so taki cukri. Kakšna razlika od Indije! V Indonezijo sem prišel poln predsodkov in nezaupanja do kogarkoli, ki bi želel do mene pristopit. Moj popotniški mindset je v Indiji postal popolnoma deformiran, obrambno nastrojen, saj bo skušal (skoraj) vsak Indijec apriori od tebe kaj iztržit, zavestno ali podzavestno. A hitro dojemam, da v Indoneziji ni tako. Ljudje so veliko bolj diskretni in nevsiljivi, celo nekoliko zadržani, a dovolj odprti in vedno pripravljeni pomagat. Če rabiš informacije, iščeš nekaj, rabiš prevoz, karkoli. In vedno se ti tako lepo nasmehnejo. Tudi če ti že hočejo kaj prodat, bodo po prvem tidak terimah kasih (ne, hvala) takoj odnehali in prijazno odstopili. Kakšna pozitivna sprememba…

Če že moram ugibat, zakaj je tako, bi rekel, da zaradi morja. Indonezija je dežela morja in otokov, baje več kot 17.000. Yeap, 17.000 otokov! In ziher sem, da morje »blagodejno« vpliva na počutje. Oziroma preprosto rečeno ljudje so rahlo zadeti od morskih hlapov. To sem nekako opazil že na Novi Zelandiji, to opažam celo na slovenski obali, heh. Zaradi kombinacije morja, sonca in tropskega naravnega ambienta so ljudje zelo easy-going.

Tudi zgodovinsko gledano so različni otoški narodi in plemena, ki danes tvorijo prebivalstvo Indonezije, živeli relativno mirna življenja. Akcije in zunanjih vplivov je bilo sicer vedno dovolj – Arabci, Kitajci, Indijci in Evropejci so vedno potovali skozi te dežele v iskanju začimb in drugih eksotičnih dobrin ter se med seboj fajtali za prevlado na morju, medtem ko so domačini pretežno stali ob strani in skušali normalno živeti naprej. Kakšnih genocidov, brutalnih vojn ali podobnih travmatičnih izkušenj niso bili nikoli deležni, čeprav je do raznih med-etničnih in verskih konfliktov vedno prihajalo, tudi danes. Muslimanska in krščanska religija sta imeli še največji efekt na tradicijo ljudi, saj je velik del njihovih animističnih verovanj in plemenskih navad zamrl. Večina prebivalstva danes je islamske veroizpovedi, ponekod tudi katoliške in protestantske (velik del Indonezije je bil dolgo časa pod nizozemsko kolonialno oblastjo), nekje (recimo Bali) pa celo hindujske in budistične. Povsod vidiš velikanske cerkve in mošeje, celo v malih selih, kar zgleda prav absurdno.

Lajf zunaj mest je še vedno precej simpl. Bajte so večinoma grajene iz lesa, ljudje pa, čeprav nimajo denarja, na videz še kar uspevajo furat svoja življenja in skrbet za svoje velike familije. Povsod vidiš armade otrok, ki se podijo naokoli (pet ali več otrok pri familiji je čisto normalna cifra). Prosjačenja za denar praktično ne doživiš, tega preprosto nimajo v navadi. Na podeželju so vsi zelo na izi. V mestih je slika drugačna – veleblagovnice, veliki avtomobili, obsesija z mobilnimi telefoni in obupnimi domačimi pop zvezdami, skuterjev na cestah kot mravelj,  opazna revščina,… verjetno tud rahlo bolj zatežen folk. V velikih mestih se nisem praktično nič zadrževal…

Kaj lahko še povem o Indonezijcih? Aja, ful radi pojejo. Povsod, kjer se henga, se poje. In to prav lepo poje. Vse od domačih pesmi, pa do Boba Marleya in… heh, Bryana Adamsa (ki je btw ful popularen, očitno imajo Indonezijci soft spot za ljubavne pop/rock komade). Ja, pa kadijo kot utrgani. Povsod, razen na bencinskih črpalkah, kjer je, začuda, prepovedano. Pa mal so obsedeni s seksom se mi zdi, predvsem moški. Mimogrede te vprašajo »You like tits?«, »You got bum bum pills?« ali »You have any porn movies?« ter odkrito govorijo o svojih avanturah s prostitutkami. Pa vsi poročeni…

Riž, riž, riž in še enkrat riž

Hrana v Indoneziji je, vsaj zunaj turističnih krajev, precej dolgočasna. Čeprav je veliko indijskega in kitajskega vpliva v njihovi kulinariki, so riž, nudlci, nekaj zelenjave in sambal (omaka iz čilija) glavna osnova, zraven pa pač tisto, kar si familije uspejo privoščit oz. kar uspejo pridobiti lokalno. Med mesnimi jedmi prevladuje piščanec, dobiti se da pa tudi kaj malo bolj »ekstravagantnega«, kot npr. pes ali netopir (slednje preizkušeno). Rib je vsepovsod dovolj, a tudi tega se naveličaš, še posebej, ker jih običajno (pre)cvrejo na olju. Kakih spešl restavracij z raznovrstno hrano praktično ni, ves gostinski biznis se odvija na ulicah v obliki majhnih družinskih »menz« (a.k.a. warung) ali štantov. In tu sta nasi goreng (ocvrt riž) in mie goreng (ocvrti nudlci) VEDNO na jedilniku (včasih celo edina) ter kakšne dodatne ocvrte pizdarije, razne župe z nudlci… ugh. Je pa cheap, za tipično jed običajno pihneš od 10.000 do 25.000 indonezijskih rupijev, kar je ekvivalentno 1 do 2 evra.

Še dobro, da je vsaj tropskega sadja v izobilju. Ananas, papaja, mango, banane so klasika, kot tudi salak, indonezijska posebnost – sadež, ki zgleda kot velikanski strok česna, ko ga olupiš. Sadni sokovi so pogosto na jedilnikih, med njimi najbolj prijetno presenečenje jus avokad – sok iz avokada, kondenziranega mleka, ledu in čokolade. Mmmmm… ful osvežujoče. Avokado kicks ass. Kar se alkohola tiče, se razen pira, ki je relativno drag, ne dobi kaj dosti drugega. Čeprav povsod po Indoneziji kuhajo še kar pošteno žganico iz destilirane palmove smole ali riža, imenovano arak. Ampak glede na to, da muslimanska načela ne gojijo posebne tolerance do pitja žeščega alkohola, vsaj v javnosti ne, moraš biti s kozarčkom v roki kar previden. Kar seveda ne pomeni, da ga folk ne pije besno…

(Not so) green Indonesia

Indonezija je na pogled ful lepa. Lepe plažce, hribi, gozdovi, džungla, vulkani, majhni otočki,… seveda tam, kjer ne živi veliko ljudi. V gosteje naseljenih regijah je scena drugačna. Gozdove se bolestno seka in sežiga za riževa polja ali pašnike. Tudi s smetmi je štala. Sicer ni tako grozno kot v Indiji recimo, je pa še zmer grdo. Povrh Indonezijci veliko svojih smeti zmečejo kar v morje, ki veliko tega potem spet naplavi na plažah. Če že poberejo smeti okoli svojih bajt, jih pa sežigajo ob cesti, na svojih dvoriščih ali poljih. Gadno. Ko sva se z Borutom potapljala na severu Sulawesija okoli otoka Bunaken (glej post Solo naprej), je najin potapljaški center en dan organiziral prostovoljno čistilno akcijo. Vsi gostje in zaposleni smo šli čez dan tauhat smeti iz morja in samo v nekaj urah nabrali preko 200 kilogramov različnega sranja – vse od plastenk, čevljev, preprog, pa do rjaveče pločevine in otroških plenic (rabljenih seveda). Bljah. In vse to je bilo raztreščeno čez čudovit koralni greben, ki je del zaščitenega morskega nacionalnega parka (slike s te čistilne akcije si lahko ogledate TUKAJ). Ljudje pač ne štekajo…

Jalan, jalan…

Just walking around…

V svojem romanju po Indoneziji sem štartal na severu Sulawesija, v mestu Manado oz. na bližnjem otoku Bunaken, kjer sva z Borutom tauhala. V naslednjem mestu Gorontalu sem preživel nekaj dni pri couchsurferju Agusu in si zrihtal podaljšanje vize v tamkajšnjem immigration office-u. Potem pa s trajektom na otočje Togean, natančneje na majhen otok Bolilangga, kjer sem en teden prelenaril v luštnem resortu s svojim lastnim bungalovčkom in visečo mrežo na verandi ter jedel dnevno sveže, na žaru spečene ribe za kosilo in večerjo čisto vsak dan. Can’t complain. Potem pa spet na »celino« ali centralni del Sulawesija v mesto Tentena ob jezeru Poso (za nekaj dni) in nato pokrajino Tana Toraja, kjer sem preživel še en teden, preden sem pičil v Makassar na jugu otoka, da ujamem svoj let do otoka Flores, naslednje destinacije v Indoneziji.


View Larger Map

Sulawesi

Potovati po Indoneziji je dokaj enostavno, če zanemariš vožnjo po grozno vijugastih in razrukanih cestah, ki so speljane čez vse tiste hribe in doline. Folk neprestano migrira sem ter tja, običajno natovorjen z nekaj kufri ali škatlami oblek, daril, hrane, celo kokoši naokol prenašajo. Zato je opcij za prevoz na kopnem vedno veliko. Lahko se furaš v udobnem avtomobilu (neke sorte shared taxi), v totalno prenabasanem busu ali pa kar zadaj na tovornjaku. Odvisno, koliko si pripravljen plačat. Med prekladanjem naokoli veliko časa preživiš tudi na raznih čolnih, barkah ali trajektih, logično, državo tvori več kot 17.000 otokov, right.

Večino časa sem potoval z noro luštnim francoskim parom iz Pariza, Sebastianom in Laurence, ki sta na enoletnem potovanju, pri čemer je Indonezija njuna prva destinacija (njun blog). Zdaj sta že pet mesecev tu, saj sta se totalno navlekla na potapljanje (Seb je v tem času npr. opravil že tri PADI tečaje in zdaj resno računa še na Dive Master Course). Sulawesi z izjemo potapljanja in Tana Toraje (o tem več v naslednjem postu) v bistvu ne ponudi nič blazno spektakularnega, vsaj tam ne, kjer sem bil jaz, zato je bila njuna družba na poti in družba ostalih ljudi, ki smo jih spoznali, zelo dobrodošla. Ritem je v teh krajih pač počasen, življenje simpl, narava povsod enaka, kakih kulturnih presežkov ne doživiš, večerno dogajanje, razen blesavih karaoke barov, pa praktično ne obstaja. Še dobro, da so ljudje tolk fejst, definitivno najbolj očarljiva stvar v tej deželi.

Sep
17

Solo naprej

OK, ene par (zaključnih) poglavij Indije bo treba za hip preskočit, da razjasniva trenutno situacijo. Irena je šla domov, kar nekateri verjetno že veste. Pač pogreša familijo in njen brat je v teh dveh letih, odkar sva zdoma, sproduciral že drugo dete. Poleg tega šest mesecev, preživetih v Indiji in Nepalu v poletnih mesecih, ni ravno »walk in the park«, te do neke mere izčrpa, plus keša zmanjkuje… skratka, je treba počasi domov. Bo mogoče sama ob priliki opisala, kako se je bilo vrnit nazaj v domovino. Skupaj sva prišla do popolnoma razumnega zaključka, da po 20 mesecih skupnega življenja (s tem mislim 24/7, non-stop, brez predaha, podnevi in ponoči), zdaj še kako rabiva nekaj mesecev vsak zase…

Zato sem pičil sam naprej. V Indonezijo, naslednjo destinacijo. In prva dva tedna sta bila en velik happy reunion – na Baliju sem se namreč dobil s svojim bratom Borutom, ki je priletel iz Slovenije sem na dvotedenski dopust, in Farokhom, dobrim kolegom iz ZDA, s katerim sem maja letos dobra dva tedna hajkal okoli Everesta (glej post Okoli najvišje gore sveta). Pa naj še kdo reče, da je svet prevelik. Da smo se uspeli zbrati na kupu na drugem koncu sveta, je bilo potrebnih le nekaj emailov in kak skype call. Heh, če pomislim, je bilo bistveno lažje leteti iz Indije prek Singapurja v Indonezijo kot recimo z avtobusom potovati iz enega indijskega kraja v drugega.

ekipa na trajektu za Lombok

Anyway, sledila sta dva tedna intenzivnega tauhanja. Normalno, saj drugače ne bi uspel Boruta zvleči sem. Sploh pa, ker ima doma nosečo ženo! Prvi teden torej na Gili Trawanganu (Lombok) in drugi teden daleč na severu Sulawesija na otočku Bunaken. Luštn. In to proper tauhanje, zame prvič v tropskem okolju, polnemu različnih rib in koral. Po drugi strani tudi proper drago, potapljanje nikoli ni poceni. Tudi nastanjeni smo bili v noro lepih resortih, ki so bili del potapljaških centrov, s katerimi smo tauhali. S Farokhom sva ugotavljala, da na najinem potovanju (on dela podoben tour de monde kot midva z Ireno) v vsem tem cajtu še nikoli, ampak čisto zares nikoli, nisva spala v tako lepih placih, hehe.

na poti proti naslednji lokaciji za tauh (z leve Farokh in Boro)



A dva tedna sta bila hitro mimo. Farokh je že tak ostal na Lomboku po prvem tednu, Borut pa je s Sulawesija letel nazaj domov. Konec dopusta. Sayonara! Zdaj sem pa res sam. Na Sulawesiju. In prva stvar, ki jo opažam je, da me v družbi ostalih backpackerjev kar naenkrat obkrožajo sami parčki. God damn! Res sami parčki. Smešno in čudno povrh. Kot da sem zdaj v neki drugi vlogi. V enem momentu me obkrožajo ljudje, v naslednjem momentu sem pa kar naenkrat čisto sam. Ampak se ne počutim osamljenega, čez dan imam še vedno opravka s toliko ljudmi, da mi ni nikoli dolgčas. Vsaj zaenkrat ne. Popotnikov iz drugih dežel je zadosti, lokalci so vedno prijazni in družabni, couchsurfing pa kot ponavadi tudi tu deluje odlično. Kar se logistike tiče, tudi ni take panike. Na začetku me je mal skrbel, kako bo, glede na to, da sva z Ireno VEDNO potovala skupaj in da je ona kot vrli control freak imela vedno vse kolikor toliko »pod kontrolo« glede planiranja, hehe. Toda kar se tiče transporta, je Indonezija easy. Busi in trajekti redno furajo, ljudje pa vedno radi pomagajo in so pošteni. Čeprav jih večina ne govori angleško, zato je na vrsti učenje njihovega jezika. Apa Kabar? Ampak kot rečeno radi pomagajo, kar je najpomembneje. V Indiji ima ljudje drugačen pristop.

Toliko na brzino, prve poglobljene reportaže z Indonezije sledijo v kratkem. Aja, Irena že razmišlja, da bi se vrnila nazaj… :)

med planiranjem itinerary-ja za Indonezijo...

Sep
09

Finiš v Delhiju

Mnogo popotniških duš, ki romajo v Indijo, svojo pot začne v njenem glavnemu mestu, Delhiju. In če Indije niso vajeni, povrh pa Delhija niti nimajo namena bolje spoznati, zna biti tistih nekaj dni ali pa samo ur, ki jih v mestu prebijejo zato, da uredijo logistične zadeve za nadaljnjo pot, kar napornih. :) Ne samo zaradi blaznega kulturnega šoka, tipičnega za Indijo, tu so namreč še razne »lokalne različice« nategov s strani taksistov, ki na glavnem letališču kot mrhovinarji prežijo na novo prispele turiste in jih z razno raznimi pretvezami in lažnimi štorijami dostavljajo v »svoje«, običajno zelo dodgy hotele za precej visoko ceno. Gre samo za enega izmed zloglasnih Delhy scam-ov. Neverjetno koliko ljudi sva spoznala na poti, ki so se ujeli prav na to foro.

Ali pa razne zdravstvene težave, povezane s slabimi higienskimi razmerami predvsem v mestih, kakršno je Delhi. Delhy Belly je že prav po celem svetu uveljavljen términ, ki pomeni prebavne motnje, zastrupitve, drisko – vse pizdarije, povezane z uživanjem »kontaminirane« hrane ali pijače. Včasih sploh ni nujno, da karkoli poješ. Spoznala sva nekega tipa, ki je »zbolel« baje še preden je sploh zaužil svoj prvi indijski obrok v Delhiju. Ves živčen in izmučen zaradi nenormalne poletne vročine in napornega uličnega kaosa je sedel v neki restavraciji in ko so mu na mizo postavili krožnik z žgočim curry-jem, je preprosto vstal, zlaufal ven in se skozlal sredi ulice… :)

Zaradi vsega tega se Delhija med tujci drži kar slab sloves.

No, za razliko od velike večine ostalih popotnikov sva midva v Delhiju najino indijsko pot zgolj zaključila. In po štirih mesecih in pol, preživetih v tej nenavadni deželi, sva bila vajena že marsičesa. Zato nama Delhi sploh ni bil kos. :) Že ko sva navsezgodaj zjutraj na železniški postaji stopila dol z najinega overnight vlaka iz Amritsarja, sva se povsem mirne krvi prerinila mimo prednje falange tečnih voznikov rikš do naslednje skupine, ki je visela zunaj na ulici, in si poiskala najmanjšega, nič hudega slutečega, debelušnega šoferja: »You! You will drive us to our hotel!« Taki so najboljši, saj so najmanj vztrajni pri nategovanju s ceno.

In tako sva naslednjih nekaj dni okušala mesto, v katerem sva se počutila povsem domače. Noben prodajalec, noben taksist ali eksotična hrana nama niso mogli do živega. Heh, včasih se nama je zdelo celo, da se nama na prehodu za pešce še avtomobili ustavljajo. Ne ne, sej ne. Irena je sploh »zacvetela«, zadnji dnevi Indije pred njenim odhodom domov so namreč prinesli zelo težko pričakovani shopping. Jeeeeee!!! Ves ta mesece in mesece potlačen elementarni ženski nagon po ekscesnem šopingiranju, je bil zdaj naposled unleashed! In vse tako poceni! Nabavljajo se je praktično vse, darila za familijo in bližnje frende, za dom, za naju, vse od začimb, čaja, eksotičnih okraskov, pa do pisanih tunik, srajc in celo miniaturnih ali-baba hlač za najmlajše (v najinem primeru Irenino dvoletno nečakinjo Živo). Indijski prodajalci, pazite se! Saj preplačevala sva še vedno, a barantalo in zbijalo ceno se je brutalno. Irena sploh, itak. Pogosto sva špilala kar klasičen good cop, bad cop scenarij, kjer je Irena znorela zaradi »previsoke« cene, Igor pa je potem skušal pomiriti situacijo v stilu: »Come on friend, let’s try to work this out…« :)

Kot prestolnica Indije, kjer nekatere stvari dejansko laufajo (npr. mestni metro, res fascinantno), pa Delhi poleg cheap souvenir robe ponudi tudi številne štacune in butike, kot sta FabIndia in People Tree, z zelo kvalitetnimi in unikatno-indijskimi, celo družbi in okolju prijaznimi, dizajnerskimi izdelki.

Turistične atrakcije? Šur, nekaj jih je, a nama se je bilo najbolj všeč prebijati skozi kaotično natlačene ulice starega dela mesta, tako imenovanega Old Delhi-ja, kjer je močno prisotna tudi muslimanska skupnost. Sploh pa je bila magična večerna ceremonija s pevskim zborom na dvorišču pred mošejo v enem izmed najbolj svetih sufijskih svetišč.

In za konec še zadnji poklon indijski hrani. Delhi sem zapustil prej kot Irena (naslednje jutro sem namreč letel v Indonezijo, Irena pa dva dni kasneje domov) in moram priznat, da sem kar rahlo solzo potočil ob svojem poslednjem thali-ju na predvečer leta na Bali. Res, jesti indijsko hrano je bilo nekaj najlepšega na najinem tripu.

Torej Indija, hvala za to čudovito izkušnjo. V štartu te sploh nisva imela namena obiskat. Nah ah, Indija pa že ne. In potem naju je Ram prepričal naj te obiščeva. In potem sva dobila šestmesečno vizo. In potem sva prišla k tebi. In pri tebi ostala praktično do izteka vize… :)

Older posts «

» Newer posts