Da je Salvador, tretje največje brazilsko mesto, prva postaja na najinem tripu, je pravzaprav naključje. Pač, na STA-ju sva iskala najcenejšo enosmerno karto za Južno Ameriko in dobila Salvador. Kul, Salvador. Sliši se znano, karneval pa to, pa Andreja je bila tam, ko se je učila capoeiro. Bova torej začela v Salvadorju.

Salvador je prav posebno mesto. Heh, kako klišejsko. Tu sva preživela vsega skupaj 8 dni, kar je verjetno premalo, da bi lahko suvereno pametovala o tem in onem. Pa vendar, v teh osmih dneh sva doživela precej zanimivih stvari, tudi po zaslugi tamkajšnje tesne couchsurfing skupnosti, o kateri bom malo več napisal v kasnejših postih.

Veliko zanimivega o mestu povejo dejstva, ki si jih lahko preberete marsikje na netu ali v popotniških guidebookih. Salvador je bilo prvotno glavno mesto novoustanovljene portugalske kolonije v 16. stoletju. Zaradi obsežne pridelave sladkornega trsa v tem delu Brazilije ter kroničnega pomanjkanja delovne sile na plantažah, so takratni posestniki začeli na veliko trgovati s sužnji in do sredine 19. stoletja iz Afrike v Brazilijo »preselili« blizu 5 milijonov sužnjev. Tako je danes približno 80% prebivalcev Salvadorja afriškega porekla in TO se v mestu odraža na različne (edinstvene) načine, preko glasbe, kulture, hrane, verskih običajev, itd. (tudi o tem bo malo več kasneje).

Salvador je geografsko stlačen na ogromnem polotoku, na vhodu zaliva Baía de Todos os Santos. Zaradi svoje pomembne vloge je skozi zgodovino zrasel v pravo kolonialno velemesto, katerega staro mestno jedro, imenovano Pelourinho, so v zadnjih cca. dvajsetih letih lepo zrihtali oz. pretežno ohranili v svoji prvotni obliki. Sam center mesta je sicer razdeljen na dva dela, Cidade Alta (zgornji del) s prej omenjenim starim mestnim jedrom, in Cidade Baixa (spodnji del), kjer se nahajata poslovni del mesta in pristanišče. Oba dela loči strm klif in tako večina ljudi za prehod iz enega v drugi del uporablja Elevador Lacerda, dvigala znotraj nenavadnega art-deco kompleksa, ki na praktičen in poceni način povezujejo oba dela. Kot rečeno, v mestnem jedru vidiš precej zanimivih starih hiš, palač, trgov, predvsem pa cerkev, med njimi najbolj znana Igreja e Convento São Francisco s super kičasto notranjostjo. Nekaj fotk…

Seveda pa Salvador ni nič drugačen od ostalih večjih brazilskih mest, kar se revščine tiče. Že ko se z avtobusom pelješ z letališča, se prebijaš čez nenormalno zanemarjene in uboge soseske (vsaj midva z Ireno sva se, ker sva prvih par noči spala precej zunaj središča mesta). In večina polotoka, z izjemo centra in obalnih predelov, je preplavljena s slumi, kjer se bajte skupaj držijo kot površno sestavljene lego kocke. Tudi v centru mesta je revščine veliko, prosjačenja, teženja. Za Salvador velja tudi, da se je pametno držati »ustaljenih« promenad in »spodobnejših« predelov mesta, ker že v samem Pelourinhu lahko kaj hitro zaideš v totalno obskurno ulico. Taka je pač kruta realnost brazilskega življenja v velikih mestih. Če paziš nase, običajno itak ni nobene panike.

Občutek, ko sva stopila ven iz letališča in se napotila proti avtobusni postaji, je bil, hm, zajeban. Po dolgem času spet nekje daleč na tujem, nikogar ne poznaš, vsi te čudno gledajo, nisi čisto ziher, kam si namenjen, povrh pa nisva niti dobro še dojela, da potujeva pravzaprav za celo leto. Creepy, ali »kot na roller coasterju«, bi rekla Irena. What the f*** are we doing? :)

Toliko o Salvadorju zaenkrat. Več sledi kmalu.