Feb
18

Welcome to Lima, Peru

Hm. Lima je… čudno mesto. Vsaj na prvi pogled. Prvič, ful je veliko. Z več kot osem milijoni prebivalcev je daleč največje mesto v Peruju, po vsej verjetnosti tudi eno največjih v celotni Južni Ameriki. Kar pomeni običajno urbano štalo. Drugič, leži na zelo negostoljubnem delu države. Oba sva bila neverjetno presenečena, kako suha in pusta je pravzaprav obala Peruja, prava puščava. Zaradi tega je vse tako sivo, brez barv in nasploh v mestu in okolici kronično primanjkuje zelenja. In tretjič klima. Vau, pogosto je oblačno, a dežuje praktično nikoli. Puščava, remember? Lima je znana po tem, da je celotno mesto, zlasti pozimi, stalno ovito v meglo. Midva sva bila v Limi februarja, torej poleti, in bila priča temu pojavu. Hodiš ob obali sredi popoldneva, je sončno, toplo in brez oblačka, potem pa kar naenkrat z morja priplava ogromen bel oblak in se spusti direktno k tlom, da komaj vidiš 50 metrov pred sabo. Neverjetno. Bilo je ravno valentinovo, ko sva bila midva tam, in lahko si predstavljate kontrast med lepo napravljenimi in srečnimi parčki ter morbidnim ambientom, ki ga je ustvarjala megla. Aja, in četrtič, ena izmed glavnih zgodovinskih znamenitosti mesta, star kolonialni samostan Monasterio de San Francisco, vsebuje podzemne katakombe, kjer je pokopanih več kot 70.000 ljudi. Ko se sprehajaš po hodnikih tako vsepovsod vidiš človeške kosti in lobanje. In podzemni rovi baje sploh še niso v celoti raziskani. Creepy stuff.

Aaaampak, na srečo sva v Limi spoznala nekaj super couchsurferjev, s katerimi sva lahko mesto pobližje spoznala in najin čas v Limi preživela v dobri družbi. Najin CS gostitelj, 27-letni César Fernández, je velik poznavalec perujske kulture in zgodovine, na Irenino nesrečo tudi strasten politolog, na Igorjevo veselje pa predvsem velik ljubitelj glasbe in filma. Tako sva preko njega spoznala tudi veliko zanimivih imen južnoameriške muzike in sedme umetnosti.

Nekaj kul stvari, ki sva jih »okusila« v Limi:

  • Arheološki kompleks Pachacamac na obrobju mesta sicer ne zgleda tako impozantno kot nekatere ostale perujske zgodovinske znamenitosti iz časa pred prihodom Špancev, pa vseeno, je kar dobra uvertura v to, kar potem vidiš drugje. Mogoče bolj kot sam arheološki kompleks, je bila zanimiva pot do tja. Skupaj s Césarjem in še enim njegovim gostom iz Francije smo na poti kot zmešane opice skakali z enega kombija na drugega in pri tem ugotavljali, če gremo sploh v pravo smer. Ti kombiji ali colectivosi so neuradno mestno javno prevozno sredstvo, ki uspešno parira počasnim in nezanesljivim avtobusom (z izjemo pred kratkim odprte sever-jug linije po aveniji Paseo de la República). Posadko poleg voznika sestavlja tudi »sprevodnik«, ki napol viseč iz kombija preko stranskih vrat vpije destinacije, kamor kombi potuje. Poceni, hitro, dokaj neudobno, a zabavno. V okolici arheološkega kompleksa lahko vidiš tudi veliko slumov, revnih sosesk, ki jih v Limi ne primanjkuje.
  • Ceviche. Mmmm… predstavljajte si majhen krožnik »morske solate«, ki si ga mogoče enkrat na leto privoščite kot predjed pri kaki bolj fancy večerji. No, ceviche je natanko to, samo, da v tem primeru dobiš tavelik taler, poln morskih sadežev, mariniranih v posebnem limoninem soku, z dodatkom čilija. Zelo okusno. Običajno je zraven še veliiiiko čebule, sladek krompir in koruza. V Limi mrgoli dobrih restavracij, specializiranih v tej jedi in tudi na splošno je hrana v Peruju presenetljivo dobra, pogosto tudi precej začinjena. Kot zanimivost je najbolj priljubljena gazirana pijača Inca Cola, nacionalni ponos Peruja, ki je Coca-Cola nikoli ni uspela premagati v tržni prevladi, zato jo je raje kupila. Pijača je florestenčno-rumene barve, okus pa zelo sladek in umeten.
  • Edina soseska v Limi z nekoliko umetniškega pridiha in »stila«, Barranco, ponuja nekaj kul barčkov in restavracij. Tu smo nekega večera hangali po dolgem in počez s še eno super couchsurferko Alex (iz Kanade), ki je ravno tako bivala pri Césarju.

To je pa to v resnic. :)

Feb
15

Utrinki: 1,7 milijona litrov vode na sekundo

Še zadnji postanek v Braziliji, predno sva odletela v Peru. In verjetno se ni moglo končati bolj veličastno. Dva dni v celoti sva si vzela za ogled te največje brazilsko-argentinske naravne znamenitosti, ki leži na meji med državama – slapov Iguaçu. Vse informacije, ki jih zaslediš, običajno govorijo o takšnih ali drugačnih superlativih (več o statistikah in primerjavah z drugimi znamenitimi slapovi tukaj – http://en.wikipedia.org/wiki/List_of_waterfalls_by_flow_rate), ampak šele, ko si dejansko tam, lahko dojameš surovo moč vode. Damn…

Slapove sva si ogledala tako na brazilski, kot na argentinski strani. Obisk argentinskega parka je v resnici veliko bolj zanimiv, saj je večina slapov »fizično« na tej strani meje, zato se jim lahko na določenih mestih zelo približaš. Toliko celo, da te vsa ta voda, ki prši v zraku, lahko totalno premoči. Na argentinski strani imajo tudi ploščad speljano direktno do glavne atrakcije slapov – Garganta del Diablo – velikanskega žrela vode, kjer je bilo toliko statične elektrike v zraku, da so nam šli kar lasje pokonci. :)

In kako lahko po tem sploh še občuduješ slapove drugje po svetu?

Feb
13

Najina pot po Braziliji

Da si boste lažje predstavljali…


Prikaži večji zemljevid

Feb
12

Bunch of wackos…

Medtem, ko sva se midva po slapovih Cachoeira do Tobogã (približno pol ure ven iz Paratyja) spuščala po penzionersko – po riti in počasi, so lokalci to počeli »the proper way«.

Baje v waterslidingu tu organizirajo tudi vsakoletno prvenstvo. Naju prav zanima, koliko si jih razbije glavo…

Feb
11

Utrinki: Še zadnjič brazilske plaže, morje in sonce…

Samo nekaj ur vožnje stran od Ria navzdol ob obali leži neverjetno lep kos Brazilije, imenovan Costa Verde (zelena obala), kjer se strmi hribi, posejani z deževnim gozdom, spuščajo direktno v morje. Na poti proti najini zadnji brazilski postaji na jugozahodu države – Foz do Iguaçu, sva se za nekaj dni ustavila v Paratyju, še enem kičastem kolonialnem mestecu, kjer se vzdolž obale nahaja preko 60 otokov in 3000 plaž (tako pravi Lonely Planet). Domačini so blazno ponosni na ta del dežele, ki mu pravijo kar brazilski Karibi. Jih pa moti in skrbi širjenje komercialnih pristanišč (Costa Verde se »strateško« nahaja na pol poti med Riom in São Paulom) in postavljanje naftnih ploščadi (baje se tu pod morsko gladino nahajajo ogromni depoziti nafte).

Kakorkoli, sama se nisva kaj dosti ukvarjala s takšnimi ali drugačnimi klišeji in kontroverznimi vprašanji. Spet so bile na vrsti plaže, caipirinhe, zabavni izleti z ladjicami, gledanje lepih teleščkov, ipd. Klinc, tud to je treba… :)

Feb
10

A night out in Lapa, Rio

Zvoki sambe prevladujejo v Lapi, nekoliko bohemskemu predelu Ria. V vsakem baru, v vsaki luknji, špila kak band in vsi več ali manj preigravajo ene in iste komade, coverje. Najdeš pa tudi blocose in kak spodoben funk ali jazz. Petki zvečer so na sploh totalno odtrgani. Na glavni ulici Av Mem de Sá se tre ljudi, stojnic, različnih street performerjev in iz vsakega kotička prihaja glasba (nekaj o tem že v prejšnjem postu Rio “cidade maravilhosa”). Tudi v stranskih ulicah na manjka akcije in vso to dogajanje te kar malo začara. V petek ponoči sva tako kar harala iz enega kluba v drugega, se ruvala in švicala skupaj z ostalimi razigranimi Cariocami in vsrkavala lepote nočnega življenja v Riu.

Feb
04

Aaa veeeeš…

Feb
04

Futebooooool!

Itak. Če si v Riu moraš tudi na kako fuzbal tekmo, a ne? Pa če ti šport totalno dogaja ali pa ti je totalno nezanimiv. Tekmo si moraš ogledati zaradi atmosfere. In ujeti jo moraš seveda na najslavnejšem štadionu na svetu – Maracani. A na žalost ni šlo, Maracanã je trenutno zaprta zaradi prenove, saj bo čez tri leta gostila tekme svetovnega prvenstva v Braziliji. Številne nogometne ekipe iz Ria tako svoje domače tekme trenutno igrajo na manjšem, a novejšem štadionu Engenhão (kapacitete »samo« 45.000 gledalcev), zgrajenem leta 2007 za potrebe Pan-ameriških iger.

In sva rekla, da greva vseeno. Na tisto nedeljo je bila namreč na sporedu tekma med kluboma Flamengo in Vasco da Gama, velikima mestnima rivaloma. Flamengo, največji klub v Riu (menda kar na svetu, glede na število navijačev), je trenutno v središču pozornosti zaradi velike okrepitve – Ronaldinha. O tem se je veliko govorilo v mestu, vsi cajtngi so o njem objavljali zgodbe na prvih straneh. Vendar na tej tekmi še ni zaigral, ker baje še ni bil pripravljen. Preveč pomembna tekma.

Na pot proti štadionu sva se odpravila z vlakom, ki je štartal s postaje Central (na najino navdušenje je bila to postaja iz znamenitega brazilskega filma Central do Brasil). Štadion Engenhão se nahaja precej daleč, v revnejšem predmestju Ria, ki predstavlja pravi kontrast lepotam centralnega dela mesta. Odpravila sva se relativno zgodaj (4 ure pred začetkom), da bi se izognila gnečam na blagajnah in morebitnim pizdarijam okoli štadiona (navsezadnje so naju mnogi opozorili, da gre za precej nevarno tekmo), zato na vlaku še ni bilo veliko navijačev. Kako uro pred začetkom tekme sva že bila notri, srečna, ker sva se izognila gužvam in ker sva dobila študentski popust na karto, heh. Utaborila sva se, kajpak, na tribuni Flamenga, ker gre za favorita in na splošno ima Vasco bolj v kurcu sezono (je zadnji na lestvici). Napetost pred tekmo se je hitro dvigovala, tribune Flamenga so se polnile, medtem, ko so bile le-te na strani Vasca relativno prazne. Začelo se je navijati in bobnati, vihtele so se ogromne zastave, do tekme pa še kar precej časa. Občasno je zunaj štadiona kaj počilo ali pa poletelo v zrak in folk je takoj letel na zunanji rob tribun gledat, kaj se dogaja.

In ko se je tekma končno začela, so navijači Flamenga usekali v polnem sijaju. Navijalo se je brez predaha, kljub relativno nezanimivi tekmi. Gledalci so povrh na vsako slabo potezo domačih igralcev brezkompromisno zarjoveli »Putaaaa, fica…« in podobno. Ko so se občasno oglasili tudi navijači Vasca, so jim domačini hitro vrnili z žvižgi in vzklikanjem »Segunda división, segunda división…!« Ko je padel gol, pa seveda adijo pamet. Norenje na tribunah Flamenga je bilo nenormalno in še predno si se lahko razgledal po štadionu in občudoval veselje domačih navijačev, že te je pogoltnila ogromna banderão, ki so jo navijači v hipu razprli in z njo prekrili pol glavne tribune, na kateri sva se nahajala.

Na koncu je bilo 2:1 za Flamengo. Tekma se je končala kultivirano, brez kakih posebnih izgredov, čeprav je bilo možno na tribunah Vasca videti nekaj pretepov med njihovimi lastnimi navijači. A na nabito polnem vlaku nazaj grede v mesto je vladalo dokaj sproščeno vzdušje. I guess pomaga, če »tvoji« zmagajo. Zanimiva izkušnja. In na Irenino veliko razočaranje je Ronaldinho debitiral tri dni kasneje. :)

Feb
03

Rio “cidade maravilhosa”

Rio de Janeiro je super. Vsak naj gre enkrat sem. Prava paša za oči, ušesa, brbončice. Vsako sekundo vsrkavaš dogajanje in življenje v tem mestu, ne more ti biti dolgčas. To je ena najbolj zanimivih metropol, kar sva jih doživela, pa ni ne glavno mesto Brazilije, niti največje, je dražje od Sao Paula, vendar so plače nižje. Carioce, prebivalci Ria, se sploh ne pritožujejo nad tem, obožujejo svoje mesto, v katerega se jih je veliko preselilo tudi z drugih koncev Brazilije. Najbrž je življenje v tako lepem mestu razlog, da so tudi ljudje lepi.

Večina popotnikov doživi samo Zono Sul, bogatejši del mesta, ki se v večini kaže v svoji superiornosti. Ipanema in Leblon sta najbolj luksuzen predel, ki sva ga samo prehodila, nisva si mogla privoščit niti kosila. Plaža je sicer zastonj, vendar na njej paradirajo najlepša zažgana telesa – veliko lepša od najinih. Copacabana je že malo manj fensi, imela sva veliko srečo, da sva tam živela. Prvo noč v overpriced hostlu, naslednjih pet pa v modernih stanovanjih dveh couchsurferjev – Walkerja in Fernande. Copacabana nama je ful prirasla k srcu. Notranjost je polna visokih, postaranih stanovanjskih zgradb, na dnu katerih se vrti biznis. Ko se sprehajaš po ulicah samo strmiš – ogromno se dogaja, vsaka naslednja vrata ponujajo nekaj novega, vabijo te notri, pa naj bo to restavracija, menjalnica, taxi ali stranišče. In plaža, seveda. Noben od naju ne mara peščenih plaž, kaj šele v velikem mestu! Copacabana je drugačna – samo občuduješ in si ponosen da si tam, na enem m2, ki si ga izboriš med drugimi turisti in Cariocami – plaža pa je polna non-stop, od otrok iz favel, do starčkov, športnikov in gejev… Najin Copacabanski ritual je bil zajtrk na barskih stolčkih kak meter stran iz ulice v štantu-barčku, ki streže sendviče, sladice, sveže sadne sokove in kavico. O mnjami! Najboljši začetek dneva na svetu! Tako Carioce začenjajo vsak dan. Tudi kosilo in večerjo si redko kuhajo – najbrž samo tisti z manj denarja, ostali pa si raje privoščijo gurmanski obrok v restavraciji. Od kje jim denar?! Najbrž je joie de vivre bolj pomemben. Midva sva si v glavnem lahko privoščila samo per kilo restavracije, pa še te so bile drage.

Najboljše kosilo sva imela v bolj odmaknjenem in revnejšem predelu Zone Sul, Santa Teresi, kamor se pride s sopihajočim in starinskim vlakcem (bolj kot je soseska visoko na hribu ter bolj proti severu, revnejša je.) Veliko ljudi gre tja na nedeljsko kosilo, tako veliko ljudi, da je Igor bingljal z roba vlakca, medtem ko smo se peljali čez viadukte… Poskusila sva znano brazilsko feijoado (izg. feižoada – fržou, po domače) – za eno osebo sva dobila goro mešanice fižola in več vrst mesa (klobase, svinjina, suho meso, govedina), postreženo z rižem, farofo in nekim zelenjem (menda zelje). In pomarančami – nisva vedela, kam naj jih dava. Drugače je Santa Teresa zelo »artsy«, razpadajoče bajte in vabljivi vrtovi s kavicami so vsepovsod, nenevarna pa je samo med vikendom, ko jo obišče veliko ljudi.

Ravno obrnjeno je s komercialnim centrom mesta, Centrom, ki je brez žive duše čez vikend, med tednom pa polno brzečih biznismenov (dejansko sva videla razliko). Centro je drugače bolj suhoparna mešanica starega in novega, s katedralami in drugimi zgodovinsko pomembnimi impozantnimi stavbami, ter modernimi zgradbami, od katerih na ulico kaplja umazana voda s klimatskih naprav.

Pravo nasprotje je Urca, mirno stanovanjsko naselje na najlepšem koncu mesta, rtu, umaknjenem od avtomobilskega vrveža, tik pod znamenitim hribom Pão de Açúcar. Za Urco pravijo, da lahko kupiš stanovanje samo, če lastnik umre. Tam smo preživeli lepe (in drage!) trenutke s couchserferji, ob gledanju premierne tekme za Ronaldinha. Ni še za na odpad, fant! Obvezen je seveda (zelo drag) gondolski vzpon na Pão de Açúcar, od koder se na lastne oči prepričaš, da če mesto ni najlepše na svetu, ima pa definitivno najlepšo pozicijo. Uau, prava paša za oči. Dolge peščene plaže, skoraj navpične gole ali poraščene skale/hribi – nekateri se dvigajo direktno iz morja, vmes pa posejani nebotičniki, favele, bajte… in seveda nasproti stoječi ponosni Cristo Redentor. Sončni zahod se nama je za vedno vtisnil v spomin. Vsi sončni zahodi v Riu so magični.

pogled na sosesko Botafogo, v ozadju kip Crista Redentorja

Zvečer pa v Lapo! Lapa slovi po najboljšem žuru in največ muzike – v svetovni prestolnici muzike. Vsak petek zvečer je na ulicah Lape vsesplošno rajanje, iz vsakega barčka se sliši živa glasba, v večini samba. In žurajo ga večinoma Carioce – vsi znajo besedila na pamet, plešejo in pojejo. Ne vem zakaj ravno Lapa – soseska slovi kot nevarna in tudi precej revna zgleda. Ampak Lapa it is! Še ena zanimivost – čudno nama je bilo, da v barih, kjer spiješ pivo, čez dan ali zvečer, ni muzike. Ponosno so nama odgovorili, da zato, ker se v barih pogovarja. Ko je žur, je pa žur.

Čeprav je bilo do Carnavala še dva meseca, ga čutiš in vidiš povsod. Carioce živijo z njim. Midva sva sicer dobila mešane občutke, da je to poleg glamuroznega in veselega, tudi težko dostopno in najdražje doživetje z zverinskim popivanjem in krajami, in pa – kdo lahko zdrži glasno muziko celih 10 ali koliko dni? Ampak najbrž sva samo ljubosumna, ker ga ne bova doživela (v Riu)… Kakorkoli, malo sva ga okusila s pripravami na karneval, kjer na glavnem prizorišču karnevala, Sambódromu, paradirajo znane šole sambe z bobnarji, plesalci, našemljenimi starletami… Vseh skupaj je po več tisoč pripadnikov ene šole. Vsaka ima uro in pol, da se predstavi, na koncu pa izberejo najboljšo. Vstopnice za Sambódromo koštajo po več sto evrov, kar pa ni največji problem – težko jih je sploh dobiti, razprodane so mesece vnaprej. Sicer pa gre večina žurerjev na ulice, kjer paradirajo blocos – skupine pevcev in instrumentalistov, ki stojijo na vrhu tovornjaka, nagrmadenega z boksi (da je res glasno!), sledijo pa jim plešoči pripadniki, našemljeni v kostume, navadno z »drag queen« – lepotico, ki je na čelu vsega. No, midva sva videla vajo dveh samba šol na Sambódromu – koliko ljudi, spodaj in na tribunah! Niso bili sicer popolno našemljeni, vendar sva dobila filing, kako šele mora biti, ko gre zares. Noro!

Rio je res lep. Zavede te. Ko greš ven iz Zone Sul, se sprašuješ, kako je mogoče, da je to isto mesto kot Ipanema. V favele nisva šla (ponujajo ture, ki pa nama niso preveč odgovarjale), vendar domačini pravijo, da so tolpe, droge, nasilje, revščina še vedno velik problem. Zaradi bližajočih se svetovnega prvenstva v nogometu in olimpijskih iger, ki jih bo Rio gostil, policija in vojska izvajata racije v favelah, da bi izkoreninila te črne pike. Večkrat se končajo s streljanjem, ki je usodno za nedolžne, najrevnejše. Ljudi, ki so v Rio, mesto polno upanja, prišli z željo – po lepšem, boljšem življenju. Vendar ni prostora za vse…

Jan
29

Utrinki: Ouro Preto

Po 36 urah naporne vožnje, skakanju z enega avtobusa na drugega, sva se dokončno poslovila od Bahie in Salvadorja ter prebila na jug Brazilije v hribovito pokrajino Minas Gerais, kjer sva nekaj dni preživela v zgodovinskem mestu Ouro Preto. Velik dobrega za videt, za pofotkat in za pojest. Predvsem pa sva spoznala super couchsurfing ekipco, s katero sva preživljala dneve in večere.

Requeste za prespat sva šestim couchsurferjem poslala dva dni pred najinim prihodom in ko sva na avtobusni postaji v Belo Horizonteju na poti v Ouro Preto preverjala, kakšno je stanje, sva navdušeno ugotovila, da so naju kar trije sprejeli. Zakon, še ta luksuz, da lahko izbiraš, pri kateremu boš spal. Tako sva na koncu dve noči spala pri Barbari v noro lepi hiši njene familije, eno noč pa pri Lucasu v hiši njegove študentske bratovščine (República po brazilsko, Ouro Preto je namreč tudi veliko univerzitetno mesto). Tretji couchsurfer Sergio pa se nam je veselo pridružil, ko smo ga šli vsi skupaj pit v mesto. Groovy!

Older posts «

» Newer posts