Leta 2002 sva z Ireno pičila na najin prvi overseas trip na Novo Zelandijo in na poti tja napravila pit-stop v Bangkoku, kjer sva preživela pet dni. Tistih pet dni nama je bilo seveda noro fascinantnih, hkrati pa tudi iber napornih. Kulturni in klimatski šok je bil totalen. Vlage in vročine sploh nisva mogla prenašati, … Continue reading »
Najbolj luštn je tam, kjer se počutiš domače, right? Toda kraji, ki ti na potovanju tako priložnost ponudijo, so redki. Tu so v igri najrazličnejše okoliščine, a v najinem primeru gre vselej za ustvarjanje posebnih vezi z ljudmi, s katerim preživljaš čas in bivaš v neke sorte skupnosti. Pa naj gre za spontano ustvarjene okoliščine … Continue reading »
Kambodža je v zadnjih 500 letih svoje zgodovine prestala veliko hudega. Skozi vsa ta stoletja so morali njeni prebivalci hlapčevati bodisi pod Tajci, ki so v državo vdirali z zahoda, bodisi Vietnamci, ki so jih napadali z vzhoda. V drugi polovici 19. in v prvi polovici 20. stoletja je bila Kambodža del tako imenovane Francoske … Continue reading »
Velik del osrednjega in severno-zahodnega dela Kambodže pokriva največje sladkovodno jezero JV Azije, imenovano Tonlé Sap (ali veliko jezero v kmerskem jeziku), vključno z njenimi številnimi rečnimi pritoki in odtoki, vmes švigajočimi kanali (nekaterimi zgrajeni že v času velike kraljevine Kmerov) ter manjšimi jezeri in mlakužami. V kolikor v Kambodži potuješ izključno po kopnem, ti … Continue reading »
Tako smo vsako jutro štartali z našimi urami angleščine, zbor prisotnih otrok pa v en glas nazaj »Gooood moooorning teeechaaaa!« Z Ireno sva se sredi januarja kot prostovoljca pridružila lokalni izobraževalno-okoljevarstveni iniciativi, imenovani BCDO (Botumsakor Community Development Organization), v mestecu Andong Teuk na jugo-zahodu Kambodže, kjer sva tri tedne tamkajšnje lokalne otroke učila angleščino. Najina … Continue reading »
Spet en tistih postov, v katerem se vam bova hvalila s fotkami lepih plaž, bungalovčkov, visečih mrež, svežega kokosa ter pripovedmi o tem, kakšen neizmeren tropski raj sva odkrila. Tako pač to je, sorry. Irena si je zaželela malo morja in sonca po »azijsko« (za osvežitev spomina, Irena je svojo pot po JV Aziji začele … Continue reading »
Preden sva pičila v Južno Ameriko, sva samo približno vedela, kam vse greva oz. želiva it. Imela sva enosmerni letalski karti Frankfurt – Salvador de Bahia (Brazilija) ter Buenos Aires (Argentina) – Auckland (Nova Zelandija). Južna Amerika… in and out. Vmes pa kakor pride. Vedela sva pa tudi, da definitivno hočeva na jug kontinenta, Patagonijo. Ko sva bila pred tremi leti na dopustu v Argentini so naju totalno premamila pripovedovanja popotnikov o lepotah te ogromne, prostrane dežele. A ker sva imela samo tri tedne cajta na razpolago, sva se uspela na najinem argentinskem touru prebiti samo do tako imenovanega Lake Districta, na severu Patagonije, ki pa je bolj kot ne spominjal na naše Alpe. Pa sva si takrat rekla… we’ll be bak!
In eto naju nazaj z jasnim ciljem obiskat ta konec sveta, preden odletiva naprej na Novo Zelandijo. Čile je ena tistih držav z uiber nenavadno geografsko obliko. Kakor da jih je od samega nastanka države (prej je bila to španska kolonija) zanimalo samo morje. In res so se v svoji zgodovini Čilenci več ali manj zadrževali na zahodni strani Andov in pridno širili vzdolž pacifiške obale proti severu in jugu ter se vmes zapletali v vojne s sosedi (z Bolivijo in Perujem na severu in Argentino na jugu). Čile torej premore za več kot 4000 km obale, kar zajetna razdalja, če moraš z enega konca države na drugega. A najin velikanski skok na jug kontinenta se je razpletel precej elegantno in relativno poceni. Potreben je bil samo en nočni avtobus iz San Pedra v Santiago (21 ur) in interni let s čilensko družbo Sky Airline iz Santiaga v Puerto Natales in voilà, 51 stopinj južno od ekvatorja, na podivjanem vetru, na polno oblečena…
Ampak počasi, vmes sva namreč nekaj super dni preživela še v Valparaisu… :)
Samo nekaj minut po tem, ko smo prečkali bolivijsko mejo mimo na pol podrte stražnice sredi ničesar, smo z zaprašenega makadama kar naenkrat zapeljali na cesto s popolnoma frišnim asfaltom, po kateri so se gor in dol gonili ogromni tovornjaki. Takoj občutna razlika. Čile. Kmalu za mejnim prehodom Hito Cajón, visoko na skoraj 5000 metrih, sledi glavna cesta, tako imenovana Ruta 27-CH, ki iz Calame in ostalih večjih mest na severu Čila piči mimo bolivijske meje proti Argentini (v prejšnjem postu se lepo vidi na Google mapi). Mi smo zavili v nasprotno smer, proti majhnemu mestecu San Pedro de Atacama, kjer sva nameravala tri dni čilat (v Čilu se pa ja čila) preden se odpraviva na dolgo pot proti jugu kontinenta.
Čile je brez debate najbolj razvita južnoameriška država. Kamorkoli pogledaš, se ti zdi, da stvari laufajo brez tipičnega kaosa, prisotnega povsod drugod, kjer sva bila do sedaj. Vse je bolj urejeno (sploh glavno mesto Santiago, ki zgleda prav super moderno v primerjavi z ostalimi južnoameriškimi metropolami), a kot povsod drugje ima tudi Čile svoje kronične socialne probleme. O tem mogoče malo več v kakšnem kasnejšem postu…
San Pedro je majhna in umirjena vasica, a turistično zelo aktivna. Nahaja se sredi puščave Atacama, ki je polna naravnih atrakcij. Kot pridna in aktivna turista sva si vsak dan kaj ogledala, bodisi na biciklih, na konjih, peš ali s kombijem, v vmesnem času pa izležavala v senci. Še najbolj zanimiv in poučen je bil nočni obisk majhnega amaterskega observatorija v bližini San Pedra, ki ga vodi nek Francoz. Atacama je zaradi svoje višine in suhega ozračja idealen kraj za opazovanje vesolja. Skozi niz teleskopov, ki jih je imel tip naštimane na svojem dvorišču, smo si tako ogledali vse od bližnjih zvezd, galaksij, meglic in planetov (Saturn).
San Pedro si bova pa najbolj zapomnila po tam živeči Slovenki Mojci. Zanimivo, po treh mesecih na poti nisva srečala še niti enega Slovenca (ne veva, kako je z vami, ampak midva sva praktično na vseh najinih potovanjih vedno po naključju naletela na kakega Slovenca). Saj ne, da bi naju dajalo domotožje, no way, je bilo pa vseeno zelo prijetno pohengat z »rojakinjo«, še posebej zaradi njene zanimive življenjske zgodbe. »Živiš tako, kot ti narekuje srce« nama je pripovedovala Mojca. V San Pedru se je »ustalila« pred mnogimi leti in skupaj z možem (domačinom) odprla hostal po imenu Sonchek. Čeprav je bil začetek bojda težek, ji zdaj biznis dobro laufa. Sonchek je eden izmed popularnejših »budget« placov za spat v mestecu. In to zasluženo, najina sobica je bila super cozy, čisti skreti, luštno dvorišče za hengat v senci… Nenazadnje pa je naveden tudi v Lonely Planetu in drugih podobnih vodičih. Aja, pa Slovenci imamo 10% popust. :)
Še ena blazno kul tura je sledila na drugem koncu Bolivije, na skrajnem jugozahodu, s katero sva tudi zaključila najino pot po tej res čudoviti južnoameriški državi. Salar de Uyuni je ogromna, s soljo pokrita ravnina, ostanek nekoč velikega jezera, ki je enkrat davno nazaj izpuhtelo v luft. Ko praviva ogromna, to pomeni za več kot polovico Slovenije, da ne bo pomote. Štartali smo v mestecu Uyuni, na obrobju Salarja, in po treh dneh zabavnega »rallyja« prek bolivijskih planot, zaključili na meji s Čilom. Šest komadov + voznik/vodič/kuhar, stlačenih v 4WD džip. Sam pejmo…
Sicer so pa tovrstne ekspedicije v tem delu Bolivije zelo popularne in še dobro, da je področje tako gromozansko, in lahko marsikateri voznik turo ubere malo po svoje. V nasprotnem primeru bi se lahko naša vožnja po samotni divjini kaj kmalu spremenila v eno samo dolgočasno karavano džipov. Kot rečeno smo na začetku »izleta« zapeljali v Salar, ki je bil v tistem času (deževna doba) popolnoma prekrit z vodo (na določenim mestih tudi do pol metra), ki nima kam odteči. Z džipom smo šli le nekaj kilometrov v notranjost, drugače bi lahko obtičali v soli in vodi, a pogled ni bil zaradi tega nič manj veličasten – povsod ravna belina, iz vode pa odsevajoči oblaki in gore. Kot na kakšnem drugem planetu.
Večino vožnje proti Čilu je potekalo po visokih puščavskih planotah, posejanimi z nenavadnimi, od vetra oblikovanimi kamenimi/peščenimi strukturami, vse skupaj pa so obdajale vulkanske gore, visoke tudi do 6000m (nekateri vulkani so še aktivni, iz enega se je celo kadilo). Prvo noč smo prespali v vasici Villa Alota sredi ničesar, imeli smo polno luno in veličasten sončni zahod. Spali smo pri familiji, ki zgleda večji del svojega prihodka dobiva z oddajanjem svojih asketskih postelj turistom na teh turah. Druga noč je bila podobna, zelooo mrzla in vetrovna, na 4300m, ob nadnaravnem jezeru Laguna Colorada. Ob soncu in vetru alge in plankton v jezeru namreč spremenijo barvo in postanejo temno roza-rdeči. Alg je ogromno zaradi mineralov v jezeru. Teh jezerc – lagun je vse polno, vsaka je poimenovana po svoji barvi, ki jo dobi zaradi različnih bakterij/mineralov v njej: bela, rumena, zelena, nebeška… moon landscape! Ob robu pa na tisoče flamingov, ki potrpežljivo stojijo v ledenih strupenih vodah in s svojimi kljuni filtrirajo alge – parkrat v sekundi vsrknejo in izpljunejo vodo.
Za predstavo… v zgornjem desnem kotu Uyuni ob velikanskem belem fleku (to je Salar), v spodnjem levem kotu San Pedro de Atacama (Čile), vmes pa jezero Laguna Colorada
Zadnji dan smo vstali ob 4h zjutraj, šli v temi pogledat gejzirje, ob sončnem vzhodu pa so se nekateri namakali v naravnem termalnem bazenčku. No, za ene je blo pač preveč se dat v kopalke pri minus-ne-vem-kolk. Kmalu za tem smo bili na čilenski meji in the middle of nowhere, kjer v džip pridejo drugi turisti in si vse skupaj ogledajo v obratni smeri. Smisel za biznis, nimaš kej! :) Po nekajurnem čakanju smo le dočakali bus, ki nas je odpeljal v čilensko puščavo Atacama.
p.s. Fotografiranje je od te točke dalje postalo precej omejeno zaradi na pol delujočega objektiva (pokvarjen AutoFocus + ni se dalo nastavljati odprtosti zaslonke), zato je posledično tudi selekcija fotka žal rahlo prikrajšana…
Pa je končno prišel na vrsto trip v džunglo! Na najinem južnoameriškem touru sva se odločala med Brazilijo in Bolivijo, in na podlagi napotkov ostalih popotnikov in cen sva se odločila za slednjo. Večina severnega konca Bolivije leži namreč v amazonski nižini, ki slovi po bajni in relativno neokrnjeni naravi, in eno izmed glavnih izhodišč za izlete v regiji je majhna vasica Rurrenabaque (Rurre na kratko). Bilo pa je še vedno nekaj dilem. Najprej, kako priti tja? Bolj hardcore opcija je bila vožnja z avtobusom iz La Paza, uradno 18-24 ur v eno smer. A po številnih pričevanjih precej mukotrpnih. Bojda so nekateri »pogumni« pred kratkim porabili za pot en teden – zaradi dežja in plazov niso mogli ne naprej ne nazaj. Zato sva se odločila kar za letalo iz La Paza, 140 USD povratna. Read the rest of this entry »
Tudi Brazilci premorejo kakega besnega crate-diggerja in mojstra turntableizma. DJ Nuts je specializiran v mešanju vse sorte funky in jazzy štiklcov iz različnih sfer in obdobij brazilske glasbe – sambe, bossa-nove, tropicalie… in vse striktno na vinilkah. Kolekcija plošč, ki jo premore, je bojda ena bogatejših in njegovo temeljito poznavanje brazilske glasbe cenijo tudi številni somišljeniki zunaj Južne Amerike. Sodeloval je s producenti in DJi, kot so Cut Chemist, Madlib in J.Rocc. Tudi Gilles Peterson ga je imel letos na Worldwide sešnu…
Na http://dj-nuts.blogspot.com/ lahko poslušate in zdownloadate cele serije njegovih miksov. Moj najljubši je definitivno Embalo Jovem, ki ga lahko cheknete na spodnjem cloudcastu. Lepo popotovanje skozi zgodovino brazilske glasbe…
Intro - DJ Nuts Esta em Casa
01. Marku Ribas - Zamba Bem
02. Os Originais Do Samba - Falador Passa Mal
03. Zito Righi - Poema Ritmo Do Malandro
04. Noreil Vileda - 16 Toneladas
05. Paul McCartney - Check My Machine
06. Quincy Jones - Soul Bossa Nova
07. Antonio Carlos Jobim - Captain Bacardi
08. Elizabeth Cardoso - Eu Bebo Sim
09. Baiano E Os Novos Caetanos - Vo Bate Pa Tu
10. ???
11. ??? - I Shot The Sheriff
12. Wilson Das Neves - Juventude 2000
13. Jorge Ben & Maria Bethania - Mano Caetano
14. Gilberto Gil – Maracatu Atomico
15. Orlandivo - Um Abraco No Bengil
16. Jorge Ben - Mas Que Nada
17. Sivuca - Aint No Sunshine
18. Astrud Gilberto – Canto De Ossanha
19. Mario Castro Neves & Samba S.A. - Ta Por Fora
20. De Savoya Combo - Mahna Mahna
21. Ed Lincoln - Se Voce Quiser
22. Os Ipanemas - Garota De Ipanema
23. ???
24. Silvery Boys - Voce balança meu coração
25. Abilio Manoel - Luiza Manequim
26. Trio Esperanca - Pena Verde
27. Os Devaneios - Camisa Colorida
28. Os Incriveis - Uma Rosa Pra Dita
29. Lemos & Debétio - Morro do barraco sem agua
30. Helio Matheus - Mais Kriola
31. Jose Roberto - Crioula multicolorida
32. Arnaud Rodrigues - Nega
33. Bebeto - A Beleza E Voce Menina
34. Gal Costa - Que Pena (Instrumental)
35. Silvio Cesar - Era Uma Vez, Um Homem E Uma Mulher
36. Doris Monteiro - Meu Guarda Chuva
37. Elizabeth Viana - Meu Guarda Chuva
38. Marilia Medalha - Arrependimento
39. Claudete Soares - O cravo brigou com a rosa
40. Os Brazoes - Carolina Carol Bela
41. Toquinho - Zana
42. Wanderlea – Mane Joao
43. Celinha Reis - Tenha Fe Pois Amanha Um Lindo Dia Vai Nascer
44. Rubinho E Mauro Assumpcao - Os Olhos
45. Wilson Simonal – Brasil Eu Fico
46. Arnaud Rodrigues - Lema De Bom Brasileiro
47. ???
Gre za besede bolivijskega predsednika Eva Moralesa, ko je v svojem znamenitem govoru na nekem zasedanju Združenih Narodov pred leti zagovarjal kontroverzno stališče, da je pridelovanje in uživanje koke v Boliviji del njihove kulture in tradicije ter ni namenjeno proizvodnji kokaina. Pri tem je v roki ponosno držal kokin list, ki si ga je nato stlačil v usta in ga začel pred vsemi zbranimi žvečiti. Tako kot to že tisočletja počnejo Bolivijci in druga andska ljudstva. Koko se v državah, kot sta Peru in Bolivija, na veliko prideluje in konzumira, bodisi s čajem, žvečenjem listov ali prek drugih prehrambnih izdelkov. Koka je tudi sestavni del različnih verskih obredov, saj je veljala za sveto rastlino že v času davno pred Inki (predvsem pa davno preden so sploh “odkrili” kokain).
Moralesov speech v podporo pridelovanju koke na zasedanju Združenih narodov
Problem je seveda v negativni percepciji, ki jo do koke gojijo zahodne države z ZDA na čelu, saj je koka tudi osnovna sestavina kemičnega procesa, s katerim se izdeluje kokain. In čeprav se največ kokaina proizvede v Kolumbiji in Mehiki (in potroši v ZDA in Evropi), se ogromno koke v te države uvozi prav iz Peruja in Bolivije in pri tem ima prste vmes tudi marsikateri politik. Dejstvo je, da je pridelava in prodaja te rastline, za kakršnekoli namene že, pomemben vir zaslužka za revno kmečko prebivalstvo. ZDA so v zadnjih desetletjih, ko je drastično naraslo povpraševanje po kokainu, močno pritiskale na vlade Peruja in Bolivije, ki so se nad pridelovalce koke spravljale s sistematičnim uničevanjem polj in vsesplošno represijo, kar je med drugim privedlo tudi do krvavih obračunov med policijo in kmeti.
V zadnjih letih se je ta trend bistveno spremenil. Evo Morales, še eden v vrsti popularnih socialističnih politikov, ki predsedujejo južnoameriškim državam, je popolnoma odjebal ameriške interese in celo v bolivijski ustavi zapisal, da je koka pomemben del kulturne dediščine. Pred številnim mednarodnimi kritikam na ta račun se tako brani s širjenjem domače proizvodnje legalnih prehrambnih in medicinskih izdelkov, ki temeljijo na koki, in pozivanjem zahodnih vlad, da problem pravzaprav tiči na strani uživanja kokaina in ne pridelave koke. Podobno se dogaja tudi v Peruju, kjer se trenutni predsednik Ollanta Humala odreka vsiljenim ameriškim »coca eradication« iniciativam in skuša uveljavljati lastne programe boja proti trgovanju z mamili.
Ne glede na trenutno družbeno-politično sceno, ko si enkrat v Peruju ali v Boliviji, dojameš, da je koka nekaj povsem vsakdanjega. Žvečenje koke je za tamkajšnje prebivalstvo tako, kot za nas pitje kave. Predvsem v višje ležečih predelih Peruja in Bolivije ljudje kokine liste na polno konzumirajo, ne samo iz navade, pač pa tudi zaradi blagodejnih in stimulativnih učinkov, ki jih ima na počutje. Z Ireno sva na poti po Peruju in Boliviji pridno pila mate de coca, kokin čaj, saj naj bi bil zelo učinkovito preventivno sredstvo za višinsko bolezen. Kar je očitno res, midva kakih posebnih problemov zaradi višine nisva imela. Happy all the time…
mate de coca
Nabavit pošten šop kokinih listov je najmanjši problem. Običajno jih dobiš lepo zapakirane v plastični vrečki na številnih stojnicah (zraven zelenjave recimo). Ko sva se potikala po vaseh pokrajine Yungas, severno od La Paza, sva videla tudi ogromno nasadov koke, kar je značilno za ta del Bolivije. V neki vasi blizu Coroica sva videla celo, kako so na nek tovornjak ravno nalagali velikanske vreče koke. Očitno so imeli dobro žetev. Sicer pa če skačeš naokoli s fotoaparatom okoli vratu v času, ko mamce obirajo liste na poljih, si lahko deležen tudi kakega grdega pogleda ali žuganja z rokami. Očitno je med kmečkim prebivalstvom prisotne nekaj živčnosti bodisi zaradi slabih preteklih izkušenj ali negotovosti okoli prihodnjega statusa pridelovanja koke.
nasadi koke v okolici Coroica v pokrajini Yungas
tradicionalno darilo boginji Pachamami (v košarici poleg hrane in raznovrstnih predmetov tudi kokini listi)
Ne ravno tipičen, a gotovo eden najpopularnejših v tej državi. Los Amigos Invisibles, 6-članska zasedba iz Caracasa, so preprosto zelo cool. Kot praktično edini bend so v začetku devetdesetih v glasbeno precej »nerazgibani« Venezueli začeli furat funk in acid jazz zvoke (seveda »with a latin twist«) in to zelo dorasle tistim od sorodnih skupin, kot so Jamiroquai, The Brand New Heavies ali Incognito. V Južni Ameriki jih poznajo in obožujejo povsod, kjer sva bila… Peru, Čile, Argentina…
Prebil sem se čez celotno njihovo diskografijo (v svoji že skoraj dvajsetletni karieri so posneli 6 albumov) in edino kar me pri njih malo čudi oz. kar razočara je, da so v svojem ustvarjanju dokaj »nekonsistentni«. Medtem, ko so nekatere plate, kot npr. The New Sound of the Venezuelan Gozadera in The Venezuelan Zinga Son, Vol. 1, zelo všečne, so ostale namreč precej boge in dolgočasne. Kot da bi poslušal kake Kingstone…
Ampak zgoraj omenjeni plati odtehtata vse predsodke proti njihovemu (ponesrečenem) spogledovanju s popom in sta definitivno vredni načekiranja. Prva dva komada za pokušino prihajata z albuma The New Sound of the Venezuelan Gozadera, ki je izšel leta 1998. Tu Amigosi zaplavajo po širokem spektru žanrov (to je bila šele njihova druga plata), od “straight-up” funka na komadu Ultra-Funk, disca, sambe, pa do bolj, recmo temu, eksperimentalnih štiklcov. Pri Otra Vez na plano udari celo pošten amen break…
Ultra Funk
Otra Vez
Venezuelan Zinga Son, Vol. 1, za moje pojme njihov najbolj posrečen glasbeni izdelek iz leta 2003, je plod sodelovanja z newyorško produkcijsko ekipo Masters At Work (“Little” Louie Vega in Kenny “Dope” Gonzalez) in se skozi vseh 17 komadov zliva v en sam prijeten in groovy miksič. Pohvalen review sem našel celo na Pitchforku…
Pred odhodom v bolivijsko džunglo sva si privoščila nekajdnevni počitek, če lahko temu tako rečemo. Z »društvenim« kombijem sva se iz La Paza odpravila v Coroico, majhno vasico v hriboviti pokrajini Yungas, nekakšnem vmesnem svetu med pretežno suhim visokogorjem, kjer leži La Paz, in amazonsko nižino, najino naslednjo destinacijo. Resna alternativa prevozu s kombijem in ena izmed stvari na najini »to-do« listi je bil kolesarski spust po slovitem »death roadu« oz. cesti smrti, kjer se iz La Paza v 65km spustiš kar za 3600m direktno do Coroica. Cesta smrti ima to simpatično posebnost, da te, poleg razrukanega makedama seveda, na eni strani cestišča spremljajo tudi do 600 metrov globoki prepadi. In zaradi tega naj bi bila to najnevarnejša cesta na svetu (in hkrati velika adrenalinska atrakcija), o čemer pričajo številne smrtne nesreče, tudi rekreativnih kolesarjev, med katerimi je najbolj znamenita tragedija, ko je v brezno letel tovornjak, poln delavcev. Vseh 100 potnikov je bilo mrtvih. No, zdaj ta cesta ni več tako nevarna kot včasih, saj so za avtomobile speljali varnejšo alternativno cesto, tako da se na stari cesti kolesarji ne srečujejo več z običajnim prometom. Sama vožnja s kolesom pa… well, stvar je tako skomercializirana in draga (vsaj za Bolivijo), da sva se odločila, da ne bova šla. Ha! Greva lepo na izi in mimogrede obiščeva neko zavetišče za živali blizu Coroica, imenovano La Senda Verde, za katero sva čisto slučajno slišala pred približno enim mesecem od Izraelke, ki je tukaj delala kot prostovoljka. Za volunterstvo nisva imela časa (ironično, ne?), sva pa vseeno hotela obiskati zavetišče in videti, kako deluje.
Ko sva bila v Braziliji januarja in februarja so naju na vsakem koraku rajcali z razno raznimi pripravami na letni Carnaval, velike ulične fešte, ki so v začetku marca potekale praktično povsod po državi. V Riu sva si ogledala celo eno izmed generalk na slovitem Sambódromu (glavno prizorišče karnevala v Riu), a potem nič od tega dejansko doživela, saj si nisva mogla privoščiti toliko časa samo v Braziliji. Zato sva morala, hudo prikrajšana in nepotešena, najti neko alternativo na zahodni strani kontinenta, kamor sva sredi februarja poletela. Na srečo je tradicija karnevala močno prisotna tudi v Peruju in Boliviji, kjer kljub, za razliko od Brazilije, neugodnim vremenskim pogojem za tisti čas (deževna doba), v nekaterih krajih potekajo velike proslave. Po skrbnem planiranju poti sva kmalu ugotovila, da s Perujem verjetno ne bo nič, časi in kraji karnevalov se nikakor niso ujemali z najino načrtovano potjo. Tako nama je na koncu ostala samo še Bolivija… Read the rest of this entry »
Whoaaa. Kakšno mesto! Ko sem ga prvič videl, sem se prec spomnil nekega dokumentarca o Južni Ameriki, ki sem ga gledal kot mulc, in posnetkov La Paza, ko se je snemalna ekipa počasi spuščala po neki cesti v velikansko brezno, posejano s stavbami. In takrat sem si mislil, mater, kje je to??? Potem pa flashback, ko smo v zatohlem avtobusu na poti iz Copacabane buljili skozi okno in se v živo čudili tej nenavadni podobi mesta. Velik del, vključno s središčem, je namreč ukleščen v ogromno sotesko, kjer je že zdavnaj zmanjkalo placa za nove bajte, zato se mesto z navalom novih priseljencev neustavljivo širi zunaj doline preko okoliških planot kot nekakšen parazit. Ta del mesta se imenuje El Alto.
La Paz je največje bolivijsko mesto (uradno sicer ni prestolnica) in leži na 3600 metrov. Višinska aklimatizacija je lahko velik izziv za marsikaterega obiskovalca, ki prvič obišče ta del sveta, še posebej če v La Paz prileti direktno iz kakega nižje ležečega kraja. Tudi Zvone Šeruga v eni izmed svojih potopisnih knjig opisuje, kako ga je nekoč prav v La Pazu zdelala višinska bolezen, toliko celo, da je bil kar nekaj dni v kritičnem stanju. Midva na srečo s tem nisva imela težav, saj sva se iz obmorske Lime v Peruju na najini poti dobre tri tedne postopoma dvigala proti Andom in s tem privajala na višino.
Mesto je kot mravljišče. Če te že na cesti ne zbije eden izmed neštetih minibusov/kombijev, je tudi slalom skozi množice ljudi zadosti velik izziv, medtem ko se ves zadihan prekladaš po ulicah gor in dol. Fora je pač v tem, da si ga preprosto vzameš na izi in počasi vsrkavaš zvoke, vonje in prizore, ki jih mesto ponuja. Ko iz relativno mirnega hostla stopiš na ulico, se ti odpre čisto drug svet:
Gor in dol. Še avtomobili se s težavo vzpenjajo po ulicah La Paza. Priti z enega konca mesta na drugega lahko, poleg obupnega prometa, pomeni tudi premagati 1000 metrov višinske razlike, zato se ne splača živeti preveč daleč od stvari, ki so ti esencialne. So pa razgledi čez mesto zato precej hudi, še posebej če se v ozadju vidi kakega od bližnjih šesttisočakov.
Tržnice. V bistvu je cel La Paz ena sama velika tržnica, kot da se vse v mestu dogaja okoli stojnic, kjer so dobi praktično vse, od hrane, oblek, elektronike, itd. Med zanimivejšimi artikli, ki jih lahko najdeš na tržnicah so mrtvi lamini fetusi, ki jih pobožni (ali vraževerni) Bolivijci darujejo boginji Pachamami, materi zemlji.
City folk. Velika večina se pravzaprav ne razlikuje dosti od podeželskega prebivalstva, vsaj od tistega v visoko ležečih regijah Altiplana. La Paz (še posebej El Alto) velja za kulturno središče starega ljudstva Aymara, kjer se zlasti ženske ponosno oblačijo v tradicionalna chola oblačila, za katera je značilen klobuk polcilinder, zelo široka kikla in pisana ruta, imenovana aguayo, ovita okoli telesa in namenjena prenašanju različnih stvari (tudi dojenčkov).