Vipassana je oblika oz. tehnika meditacije, super investicija za življenje. Če se jo hočeš naučit, moraš iti za 10 dni v t.i. retreat (spiritualni umik) v katerikoli center, kjer potekajo samo ti tečaji. So zastonj (vključno s spanjem in hrano), na koncu plačaš samo donacijo. Za Vipassano mi je povedala Maja, že kakšno leto nazaj, v Sloveniji. Ona je šla že večkrat na retreat, v Italijo, pravi da je to najboljša stvar, kar se ji je zgodila. 10 dni dopusta sem si z jobom težko privoščila, je bila pa zdej idealna prilika, da probam. Prijavila sem se še v Južni Ameriki, vse je bilo zasedeno za termin, ko sva bila tam. V čakalni vrsti… No, zgleda da mi je bilo namenjeno. Par dni prej sem dobila sms, da sem sprejeta! Kvaaa, neee, živčki v luft… Maja mi je dala končni zagon, in sem šla! In preživela! Urco vožnje severno od Aucklanda, sredi gozda. Izolirana od sveta, v tišini, meditaciji. V prelepem okolju in med prelepimi ljudmi. Read the rest of this entry »
May
18
Moja meditacija
Apr
29
J.A.F.A.
Če lahko ugibava, bi rekla, da 70% obiskovalcev Nove Zelandije svoj trip začne v Aucklandu, njenem največjem mestu (ostali se »izkrcajo« v Christchurchu, na Južnem otoku). In če lahko še naprej ugibava, bi rekla, da se 90% teh obiskovalcev v roku dveh dni iz Aucklanda hitro pobere naprej. Ker Auckland v ničemer ne spominja na Novo Zelandijo. Je daleč največje novozelandsko mesto (1,2 milijona prebivalcev), prava metropola, z visokimi nebotičniki, obupnim prometom in klasično mešanico imigrantskih kultur. Ko se sprehajaš po centru mesta med vsemi fancy bajtami in velikimi posh štacunami, vsepovsod videvaš samo Azijce, kar je weird. Kot da ne bi bil na Novi Zelandiji. Saj je lepo mesto, urejeno, stisnjeno med dva čudovita zaliva, povrh pa posejano s hribčki, ki so v resnici vulkani (nekateri med njimi samo speči!). Ampak vseeno. Zakaj bi tam izgubljal svoj dragocen čas, ko pa narediš tako dolgo pot od doma zato, da bi videl naravo in podeželje, ne pa še enega velikanskega mestnega lonca, kjer je najbolj pomembno, kako velik frajer si, right? Zaradi tega tudi večina ostalega prebivalstva do Aucklanda goji nekoliko prezirajoč odnos. J.A.F.A. = Just Another Fucking Aucklander, radi pravijo. :)
Midva se s tem nisva kaj dosti pretirano obremenjevala, saj se nama prvič v življenju na nekem tripu nikamor ne mudilo. In tako sva v Aucklandu preživela skoraj štiri tedne! Predvsem zato, ker sva kupovala avto (o tem bova malo več razložila v naslednjem postu), pa tudi zato, ker sva se v Aucklandu imela prav pošteno fino. Prvi teden sva stanovala pri couchsurferju Markusu, drugi teden v super prijetnem hostlu Red Monkey in preostanek nekje na obrobju mesta (o tem spet malo več v naslednjih postih). Tako sva hitro odkrila veliko placov, ki so nama pisani na kožo. Predvsem ulica Karangahape Rd (ali po domače ‘K’ Road), polna kul kafičev, odbitih štacun, alternativnih klubov in seveda pisane klientele (hipsterji, rasta pipl, potetovirani in poknoflani ekscentriki, celo transvestiti in prostitutke). In še ena ulica – Ponsonby Rd, za razliko od prve že malo bolj clasy, a še vedno zadosti »urbana« (midtempo, bi rekel kolega Škorn). Tu je veliko barov ponujalo živo muziko, open-mic sešne in lounge večere. Moj daleč najljubši plac za hengat na tej ulici je bila majhna štacuna z glasbo in DJ opremo Conch Records, kjer so ponujali genau vse po mojem okusu. Vrsto muzike, ki jo rad poslušam, dobro kavo in zastonj wi-fi. :) Tipi, ki vodijo Conch Records, so kul fantje, veliki poznavalci dobre glasbe. Štacuna je zaradi dodelane in unikatne selekcije glasbe, ki jo ponuja (veliko tega tudi na vinilkah seveda), zelo uveljavljena in nosi velik renome med mlado urbano populacijo v Aucklandu in tudi drugod po NZ. Irena je po drugi strani hitro našla svoj omiljeni joga studio, ki ga je pridno obiskovala na skoraj dnevni bazi, in seveda malo morje malih štacun in butikov za neumorno browsanje po artiklih. :)
Prek Markusa sva spoznala tudi nekaj kul ljudi, s katerimi smo celo proslavili moj 31 rojstni dan (z Ireno sva pri Markusu pripravila obilno mehiško večerjo). In nightlife v mestu je top-shit. Kot največje novozelandsko mesto, je Auckland deležen cele vrste tujih gostujočih glasbenikov svetovne klase. Samo v času, ko sva bila midva v Aucklandu, so tam nastopali Herbie Hancock, George Clinton, Bob Dylan, itd. Midva sva se osredotočila predvsem na manjše klube in evente. Z Markusom in njegovo ekipo smo recimo en cel podaljšan vikend (čet-sob) obiskali festival Borderline v klubih Wine Cellar in Whammy Bar na ‘K’ Roadu, kjer so se zvrstili različni novozelandski alter/indie bandi in artisti. Med njimi veliko presenetljivo dobrih. Slišati pa je bilo vse od punka, new wavea, folka, hillbily rocka, funka, jazza pa do noisa in leftfield elektronike. Super stvar! Ki jo lahko malo »pokvari« samo draga pijača na šanku, kot to velja za ostala velika kulturna mesta tega sveta. Šla sva pa tudi v druge klube in bare z live ali DJ muziko.
Funk band, ki sva ga ujela v nekem klubu v centru mesta.
Ekipca špila cover komada Shotgun skupine Jr. Walker
And last but not least. Čeprav je Auckland veliko mesto, rabiš samo urco ali pa še manj, da prideš do kakega noro lepega koščka neokrnjene narave. Recimo vulkanski otok Rangitoto (nazadnje bruhal 600 let nazaj!), do katerega se lahko zapelješ z ladjico z enega izmed dokov v centru mesta, ali pa prečudovitih plaž zahodno od Aucklanda.
Zato bova na koncu dodala samo še to…
AUCKLAND JE V RESNIC PROU KUL!
ps. Aja, pa v Aucklandu sva končno našla uradnega zastopnika za objektiv najinega fotoaparata (pokvarjen, remember?), pri katerem sva lahko za težko pričakovano popravilo uveljavila najino globalno garancijsko potrdilo (do izteka katere je bilo samo še nekaj dni). Yeah!
Apr
27
Aotearoa
Wau, tretjič sva na Novi Zelandiji ali Aotearoi, kot ji pravijo Maori. Prvič pred devetimi leti, ko sva šla na najin prvi trip izven Evrope (ja, res, že tolk cajta sva skupaj), drugič pred šestimi leti, ko sem diplomiral, si v službi zrihtal dvomesečni dopust in ekola, greva spet. Zdaj pa se je Nova Zelandija znašla kot neke vrste »pit stop« med najino round-the-world turo, med Južno Ameriko in Azijo. Da si malo odpočijeva od kulturnih šokov. In tokrat bo to daljši postanek, saj imava working holiday vize, ki nama dovoljujejo enoletno bivanje v državi + možnost dela. Ko sva pristala v Aucklandu sva se dejansko počutila kot doma, sproščeno. Spet na Novi Zelandiji, hudo.
Kje sploh začeti? No, veliko bova nakladala v naslednjih prispevkih, zato tu samo nekaj uvodnih vtisov. Lahko mirno rečeva, da Novo Zelandijo že kar dobro poznava. Dežela je nekakšna mešanica zahodnjaške in polinezijske kulture, ukleščene na dveh velikih otokih daleč dol na jugozahodu Pacifika (imenovana Severni in Južni otok). Tu belsko prebivalstvo (večinoma iz britanskih držav) živi v relativnem sožitju s prvotnimi prebivalci – Maori, ki so na Novo Zelandijo prispeli nekje med leti 1000 in 1200 n.št., pred tem pa je tu vladala izključno narava. Ki je za popizdit lepa. Vulkani, gore, džungla (ali bush, kot se reče tukajšnjemu pragozdu), jezera, soteske, peščene plaže, morje, fjordi, ostali otoki, živalski svet… narava je definitivno glavni trademark Nove Zelandije. Drugi je pa neverjetna sproščenost in iskrena prijaznost ljudi. Kot da so sem ljudje prišli na novo zaživet, biti boljši. Kombinacija obojega tako ponuja možnost totalno lagodnega in uživaškega kruzanja po deželi.
In tu so seveda Nolani, Irenina žlahta. Njena teta Janja se je na Novo Zelandijo preselila pred približno petnajstimi leti in si tu ustvarila novo življenje. Poročena je s Kiwijem Andrewjem (Kiwi je, mimogrede, ljubkovalno ime za prebivalca Nove Zelandije), imata dva otroka in skupaj živijo na farmi, na enem najlepših koncev države. Zato se je vedno lepo vračati nazaj. Ker so super ljudje. Pa tudi vsi ostali, ki jih tam uspeš spoznati.
V letu 2011 sta oz. bosta Novo Zelandijo zaznamovala predvsem dva dogodka, en žalosten in en vesel. Prvi, žalostni, je gotovo februarski potres v Christchurchu, drugem največjem novozelandskem mestu (največji na Južnem otoku), ki je pošteno zdemoliral mesto in v katerem je umrlo 181 ljudi. Iz Peruja sva z grozo spremljala novice iz tega lepega mesta, ki se ga dobro spomniva z najinega prvega tripa po NZ. Drugi dogodek je pa svetovno prvenstvo v rugbyju, ki ga letos gosti Nove Zelandija, ravno v času, ko bova midva tu. In rugby ima v tej deželi približno tak status, kot recimo fuzbal v Braziliji, če ne še večjega. Tu je rugby zakon, državna reprezentanca »All Blacks« spada namreč med top 4 ekipe na svetu. Zato cela nacija komaj čaka na ta dogodek. Good times ahead torej…
Pogled na vulkanski trojček centralnega dela Severnega otoka (največji med njimi se imenuje Ruapehu) pred pristankom v Aucklandu
Apr
25
Hasta luego Sud America!
Konec aprila je in iztekajo se zadnji dnevi najinega južnoameriškega tripanja. In ne bi jih mogla preživeti lepše. V enem najčudovitejših mest na svetu – Buenos Airesu. Iz Ushuaie sva letela naravnost v argentinsko metropolo, kjer naju je že čez nekaj dni čakal let na Novo Zelandijo.
Tri dni Buenos Airesa torej. Sami lepi spomini na mesto, ki sva ga prvič obiskala pred tremi leti. Če koga zanimajo fotke od takrat, si jih lahko ogleda na Igorjevem FB profilu. Tokrat sva fotoaparat dala v kot (itak sva imela SLR-ko še vedno samo na pol delujočo) in še enkrat podoživela stvari, ki sva jih imela najraje – sobotni market/boljšak v San Telmu, opoldansko henganje na Plazi de Mayo, koncert v Centru Cultural Konex ter en pošten in juicy bife de lomo v Parilli al Carbón. Tokrat v družbi najinega couchsurfing hosta Rodriga.
Ni lepšga. Hvala Južna Amerika, še se vrneva!
Apr
20
Na koncu sveta
Patagonija je neke vrste južnoameriški »divji zahod«. Torres del Paine, Perito Moreno, Fitz Roy, itd., so highlighti te dežele, kamor roma ogromno ljudi. In ko obiščeš te kraje, dobiš samo bežen občutek o tem, kako ogromna in pusta je v resnici. Če hočeš recimo iz El Chaltena potovati na sever proti naslednjemu večjemu mestu (Bariloche), te avtobus tja dostavi šele po dveh dneh (!) neprestane vožnje po sloviti Ruti Nacional 40, cesti, ki je v večjem delu še makadamska, in povezuje severni konec Patagonije z južnim. Vmes pa praktično ničesar omembe vrednega, le nekaj manjših krajev in kmetij. Kar je svojevrsten čar seveda.
Ko se voziš z avtobusom do svoje naslednje destinacije (katerekoli) in zreš skozi okno, kar po malem sanjaš. Neskončna ravnina te hipnotizira, pokrajina je, čeprav pusta in negostoljubna, zelo lepa. Ko se avtobus ustavi v kakem selu na čik pavzi, stopiš ven in te veter pošteno useka. Zadekan v vetrovko, šal in kapo gledaš okoli sebe in premišljuješ, zakaj je ta kraj sploh tu, sredi ničesar. Bizarno… in to je Patagonija. Ogromna, prostrana dežela, kjer ne živi veliko ljudi. Na koncu sveta.
Veliko popotniške literature o Patagoniji v svojih opisih te dežele navaja knjigo In Patagonia, avtorja Bruca Chatwina, iz leta 1977. Ker sva prebrala in slišala toliko hvalospevov o tej knjigi, sva si jo normalno morala nabaviti v neki knjigarni v El Calafateju, kjer so na srečo prodajali originalni angleški izvod. In čeprav je knjigo grozno težko brati zaradi razvlečenega pisanja in pretirano stoične, old school angleščine, se v njej najde veliko zanimivih zgodb o zgodovini Patagonije. Bruce Chatwin je več mesecev potoval po tej deželi, skušal spoznati čim več ljudi (tudi naključno) in iskati zgodbe, kakršnekoli pravzaprav. In pretežno o ljudeh – farmerjih, priseljencih vseh vrst, mornarjih, Indijancih, raziskovalcih, umetnikih, kriminalcih… še najbolj zanimiva tista o zloglasnem gangsterskem dvojcu Butch Cassidy & Sundance Kid, ki je prebežal iz ZDA in se prišel v Patagonijo »ustalit« okrog leta 1901. Po nekaj letih mirnega življenja na farmi sta slavna kavboja spet zabredla v težave in se hitro znašla na tamkajšnjih »wanted« listah. Umrla sta bojda v nekem strelskem obračunu v Boliviji leta 1908.
Tako. Midva sva iz El Chaltena pičila še bolj proti jugu. Najin cilj je bil skrajni konec kontinenta, košček sveta, ki mu pravijo Tierra del Fuego (Ognjena Zemlja – tako jo je poimenoval Magellan, ko je plul tukaj naokoli in na nabrežjih opazoval ognje danes že izumrlega indijanskega ljudstva Yaman). Pot do tja je bila dolga – ene 20 ur vožnje z avtobusom. Prvo čez notranjost kontinenta na Atlantsko obalo in mesto Rio Gallegos, potem pa proti jugu, s trajektom čez znamenito Magelanovo ožino, in naprej vse do mesta Ushuaia, ki se nahaja že na drugi strani Andov ob kanalu Beagle. Med vožnjo smo kar dvakrat prečkali argentinso-čilensko mejo, argentinski del tega gromozanskega otoka je namreč od celine odrezan.
Tierra del Fuego na karti
V Ushuai sva tako preživela zadnje dni najine ture po Patagoniji, pravzaprav kar zadnje dni Južne Amerike. Gre za najbolj južno ležeče mesto na svetu, zato so povsod prisotni napisi Fin del Mundo (konec sveta). V mestu turizem cveti. In ko Argentinca vprašaš, ali ni Puerto Williams (majhno čilensko mestece, na pol vojaška baza, na drugi strani kanala Beagle) še bolj južno od Ushuaie, ti pljune »Eh, Puerto Williams je ena usrana vas, to ne šteje«. OK, tudi prav. :)
Okoliške gore in gozdovi so noro lepi, super za hajkat in raziskovat. Icing on the cake je bil tudi obisk kolonije pingvinov na nekem majhnem otočku blizu zgodovinske estancie Haberton (nastarejša tovrstna kmetija, danes še vedno obratujoča, na tem koncu sveta), kjer lahko tako rekoč hangaš s pingvini na plaži. Zakon. Sicer smo bili, kar se sezone tiče, že precej pozni, večina pingvinov je že migrirala dalje, a ena ekipca je še ostala. High-five boys! High-five!
Apr
16
Utrinki: Trekking Paradise
El Chalten nama je bil ful všeč. Majhna vasica, luštne hiške, dobra hrana in treking entuziasti, ki letajo gor in dol in pripravljajo vse potrebno za naslednji dan – ali pa si zmatrani privoščijo pir in velikanski argentinski zrezek (yeap, back to Argentina, jupi!). In dve mogočni gori v ozadju: Fitz Roy in Cerro Torre. Prvi dan, ko sva prišla, in četrti dan, ko sva odšla, je bila scena picture-perfect. Drugi in tretji dan, ko smo pa trekal do razgledišč k tema dvema gorama, se pa niti ena niti druga žal nista vidli. Prideš do tja in probaš z močjo misli, z jamranjem, z magijo… naredit karkol, da bi se tisti oblaki v naslednjih 10-ih minutah razkadili. Ne ne. Pogled na Fitz Roy se nam je spet odprl, ko smo tisti dan prikorakal nazaj do vasice. Damn! Drugače sta bila oba treka super lepa (razen pike na i, razgleda, smo meli lepo vreme), barve nore, uau, narava res pokaže svoje čare tukaj.
Še ena o Slovencih – po Mojci, ki živi v San Pedru, sva srečala prvega Slovenca na tripu, nekje ob poti na treku je sedel na tleh in kadil… Je blo itak treba kakšno rečt. Pa še v info centru, kjer opisujejo plezalne smeri na glavni dve gori, in imena plezalcev, ki so jih prvi osvojil, sva z izbuljenimi očmi brala, koliko slovenskih priimkov je bilo tam! Slovenski ponos…
Apr
14
Utrinki: Mogočni ledenik
Še vedno sva v Patagoniji. Iz Puerto Natalesa v Čilu sva se premaknila čez mejo v Argentino in prispela v mestece El Calafate, znanem po enem izmed najlepših naravnih čudes te dežele, ledeniku Perito Moreno, ki se nahaja cca. 80 km stran. In ogled je seveda absolutno obvezen, če se zadržuješ v teh krajih. :)
Spala sva v hostlu pri mladi družinici (Dario, Belen, Andina), ki je v svojem domu odprla Hospedaje Lautaro, kjer se res vsak gost posebej počuti dobrodošlega. Naju je pričakalo zelo lepo sporočilce, naj se počutiva kot doma, pa čeprav sva spala v dormu. Ata še zelo dobro kuha, tako da smo dvakrat kar pri njih večerjali. Res luštn, ampak pravijo, da je treba za takle hostel kar precej garat…
Z Andyem (Kanadčanom z W treka) smo za en dan najeli avto in se odpeljali. Najprej smo malo bluzili po sosednji dolinici, se zapeljali do ultra fensi kmetije oz. estancie (last potomcev nekih Hrvatov) in občudovali barve jeseni. V daljavi smo že videli ledeno gmoto. Najprej smo si ga ogledali z ladje, nato pa še peš. (Najino mnenje je, da se ladja ne izplača, ker je predraga, glede na to koliko vidiš v primerjavi s pešpotmi. V vsakem primeru pa je treba precej plačat tudi za vstop v nacionalni park.) Perito Moreno je res ogromen (mere: 30 km dolžine, 5 km širine in 60 m višine). Kar sapo ti vzame.
No, slike povejo svoje, ne povzamejo pa občutka miniaturnosti nas človečkov ob takem kosu ledu.
Apr
12
The ‘W’
Sliši se kot naslov kakega obskurnega trilerja, v resnici pa se tako imenuje eden najbolj znamenitih trekov v Južni Ameriki. In zdaj je prišel na vrsto tudi za naju! Patagonija, končno! Iz Santiaga sva poletela daaaaleč dol na južno stran kontinenta v majhno mestece Puerto Natales, ki na prvi pogled zgleda kot nek ubogi, zakotni kraj, je pa v resnici glavno izhodišče za treking aktivnosti v nacionalnem parku Torres del Paine. Jedro parka tvori gorski masiv Cordillera del Paine, ki ga sestavljajo številni nenavadno oblikovani špičasti vrhovi. W trek je večdnevni hajk, ki te popelje od ene do druge strani masiva (možno je prehoditi tudi celotno pot okrog), ime nosi pa po svoji obliki, saj na planinskih kartah smer poti zgleda kot črka W. Read the rest of this entry »
Apr
05
Santiago… na kratko
Santiago ni pustu posebnega vtisa, pač veliko mesto, ena dobra ulčka, dva hriba z razgledom, super dober sladoled in najboljši couchsurfer na svetu – Lucio. Najboljši zato, ker naju je totalno razvaju. :) Mela sva svojo sobo, svojo kopalnico, pelu naju je naokoli po mestu, vsako jutri sva jedla njegov kraljevi zajtrk in zadnji večer je vztrajal da plača kar drago večerjo. In to čist brez slabe vesti. Njegova filozofija je, da dela, da ima denar, mi popotniki pač ne, zato on plača. Ko bo pa on potoval in prišel k nama, bo pa obratno. Gracias Lucio y bienvenido!
Apr
04
Mesto s karakterjem
Mmmmm… Valparaíso. Now we know what all the fuss is about. Če ima kdorkoli namen potovati v Čile in se na poti ustaviti v glavnem mestu Santiago de Chile (kar je skoraj neizbežno) – ne zapravljajte preveč časa tam ampak se hitro usedite na avtobus za Valparaíso, ki je samo dve uri vožnje stran ob morju. To pristaniško mestece je pravi biser v primerjavi z rahlo nezanimivimi karakteristikami šest milijonskega Santiaga. Vse okoli in okoli obalnega dela mesta, kjer se nahajata center in glavna luka, se dvigajo strmi hribi, posejani s starimi hiškami in vilami iz 19. stoletja. Takrat je Valparíso cvetel zaradi pomorske trgovine (dokler niso odprli panamskega kanala), bil je pa tudi priljubljeno zatočišče za razne umetnike, pisatelje in pesnike, med njimi je najbolj znan Pablo Neruda, verjetno največji čilenski poet, tudi Nobelov nagrajenec.
Danes je umetniški, bohemski utrip mesta še vedno prisoten. Ko se enkrat z eno izmed številnih gondol povzpneš na hrib, se znajdeš v pravem labirintu ulic, kjer mrgoli raznih malih galerij, butikov, kafičev, ipd. Vse je pisano, porisano z domiselnimi grafiti ali dekorirano na zelo inovativen način. Ure in ure (ali dneve!) lahko blodiš po tem delu mesta in uživaš v tej skoraj čarobni atmosferi.
Najin obisk Valparaísa je fajn popestrila couchsurfing družba, ki sva jo tam spoznala. Prvi dan sva po mestu bluzila z Andrésom in njegovo gostjo, Italijanko Letizio. Ni naju mogel vzet, pa smo se vseeno dobili, zvečer šli tudi v nek pop diskač (…of sorts, na enem flooru je raja tripala na hitiče ala JLo in njeno On the floor, na drugem pa žgal drum&bass). Živela sva pa pri ekipci študentov na obrobju mesta. Pia (mala Madonna), njen brat Fernando in kolega Gonzalo (ki se je ravno vrnil z neke izmenjave v ZDA in tako dobesedno vsak dan izkoristil za proslavitev svojega povratka) so bili najini hosti. Valparaíso je tudi veliko univerzitetno mesto, zato akcije nikoli ne manjka. Eno soboto so naju s sabo vzeli v enega izmed klubov v centru mesta, kjer je folk norel na razno razne čilenske rock štiklce. Divja noč, matr.
Divji pa so tudi odnosi med čilensko vlado, šolskimi institucijami in študentsko populacijo. Čile ima bojda enega najdražjih šolskih sistemov na svetu. Vse najbolj uveljavljene univerze in fakultete so privatizirane, stroški vpisnin pa baje astronomski. Tako si lahko mesto v teh šolah privoščijo le najpremožnejši, kar v državi že od nekdaj ustvarja razmere neenakopravnosti in elitizma. V Čilu tako že več mesecev potekajo študentske demonstracije za temeljito prenovo šolskega sistema. Zaradi neposlušnosti vlade in njenega predsednika so propadla že številna pogajanja, to pa je privedlo tudi do nasilnih spopadov s policijo, tudi v Valparaísu, kot enem izmed večjih univerzitetnih centrov v državi.
