Novo Zelandija je ena najboljših road-trip-friendly dežel na svetu. Resno. Do vsega se je možno pripeljat z avtom (ok, skoraj vsega). Dolgočasnih avtocest praktično ni, pač pa je vse speljano po klasičnih enopasovnicah, ki so dosti bolj zabavne, in vse je lepo označeno ob cestah (za vsak drek, vreden ogleda ali omembe, je ob cesti postavljena tabla). Izven večjih krajev tudi ni veliko prometa in kjerkoli si, se ti povsod ponujajo hudi razgledi. Ultimativen road trip! Povrh se vozi še po levi strani. :)

Zato se je najbolje na pot odpraviti z lastnim vozilom. Na obeh najinih dosedanjih tripih po NZ sva si za pot od Andrewja sposodila njegov stari avto znamke Datsun, ki naju je srečno popeljal prvič po Južnem otoku in drugič po Severnem. Tripi so bili takrat krajši, zato sva zdaj ciljala na nakup lastnega rabljenega avtomobila oz. kombija, ki bi ga nucala teh nekaj mesecev na Novi Zelandiji in potem, preden greva naprej, prodala.

Midva seveda nisva edina, ki tako razmišljava. Skoraj vsak solo backpacker, ki pride na NZ, se bo na pot odpravil s svojim vozilom in tako se pogosto na cestah in parkiriščih kar tre backpackerskih kampervanov, kombijev ali avtomobilov. Pravi biznis je to na NZ, rent-a-car agencij mrgoli, na trgu rabljenih avtomobilov pa cirkulira prava flota predelanih kombijev, v katerih se lahko spi. In takega sva imela v mislih tudi midva. Na Novi Zelandiji, ker je pač dokaj redko poseljena, se lahko z avtom počiš na marsikateri piknik plac ob cesti in tam prespiš, zastonj. Takih placov je ogromno, še najboljša so parkirišča ob kakih kul plažah. Res hudo. Sploh ti ni treba v kamp ali hostel spat (za prvega običajno pihneš cca. 11 evrov na osebo, za drugega pa od 14 do 20 evrov), običajno je na teh placih kaka miza s klopco, na kateri si skuhaš kosilo ali večerjo, nekje so še celo skreti zraven, kar je pa sploh zmaga. Tega je sicer v zadnjih letih čedalje manj, ker so domačini očitno postali že alergični na to, zato vsepovsod stojijo table z napisi »No camping or overnight staying« in v nekaterih krajih lahko fašeš tudi kazen zaradi tega. Ampak z malo potrpljenja in iznajdljivosti se da vedno dobit plac, kjer nikogar ne motiš oz. nisi v prekršku.

Nakup takega rabljenega kombija je bil, kot že naslov pove, cela operacija. Nikoli v lajfu nisva kupovala kombija, na NZ ima večina vozil avtomatske šalterje, povrh pa so to večinoma japonski modeli, ki jih doma ne vidiš pogosto. Obstajata dve varianti takega kombija – manjša varianta, kjer ima kombi spredaj dva zica za voznika/sovoznika in zadaj posteljo, običajno dvignjeno za kake pol metra, da lahko spodaj spraviš vso svojo kramo. Večja varianta so pa kombiji, ki imajo zadaj namontirano kar majhno kuhinjo (s šporgetom, umivalnikom in celim kupom omaric) ter jedilni kotiček (klopco+mizico), iz katerega se potem sestavi postelja. Prvi običajno koštajo med 3000 in 4000 NZ dolarjev (2000 evrov), drugi pa med 6000 in 8000 (4000 evrov).

Najin lov na kombi se je torej začel v Aucklandu. Po hostlih sva zbirala oglase, gledala po netu, šla na dva sejma rabljenih vozil in nekajkrat obiskala tako imenovani Backpacker’s Car Market, podjetje, ki v svojih garažnih prostorih omogoča popotnikom, da prodajajo oz. kupujejo vozila. Firmo vodita, pazi to, dva Slovenca, in od lastnice Nine sva dobila veliko koristnih informacij o tem, na kaj je treba gledati pri nakupu. A vseeno je bilo težko. Ogledala sva si veliiiiko kombijev, večina starih več kot 15 let z gromozansko kilometrino (200.000 km ali več). Normalno, tak kombi vsako leto vsaj enkrat zamenja svojega lastnika, ki napravi novih 15.000+ km, prefura celo Novo Zelandijo in po možnosti za tehnično brezhibnost vozila porabi čim manj denarja. In če kupiš kombi, s katerim imaš potem pizdarije, te to lahko pošteno košta.

Decisions, decisions… Ena stvar nama je šla pa le v korist. Zaradi konca turistične sezone (maja je na NZ jesen) je bilo ponudbe ogromno, saj se večina ljudi vrača domov in posledično hoče prodati svoj avto ali kombi. Ker pa je povpraševanja ZELO malo, se cene seveda spustijo, včasih kar precej, saj se nekaterim že pošteno mudi (imajo že rezervirane letalske karte za domov). Tako sva recimo na enem izmed sejmov kot praktično edina kupca tavala med množico kombijev in povsod so naju spremljali zamorjeni obrazi lastnikov. Obupno. Midva sva pa imela časa na pretek…

Anyway, na koncu nama je le ratalo. Vrnila sva se nazaj v Backpacker’s Car Market in se odločila za tegale…

the van

Toyota Estima Lucida, letnik 1994, avtomatik, bencinar, na števcu pa (samo) 160.000 km. Kamping oprema vključuje mizo, tri stole, kuhalnik, komplet posodo in cel kup drugih dodatkov (nekaj sva morala tudi sama dokupit). Lastnika, nek angleški par, sta ga v štartu prodajala za 3800 NZD, potem ceno spustila na 3200, ker pa smo med ogledom ugotovili, da klima ne dela (katere popravilo bi koštalo več kot 1000 NZD), sva to hitro izkoristila in ceno zbarantala na 2200 NZD. Kdo pa sploh rabi klimo na NZ? :)

In tako ga imava. Najin kombi/dom, s katerim veselo potujeva po NZ. Avto se pelje odlično in zaenkrat nimava z njim nobenih problemov. KNOCK ON WOOD, HARD! Edina jeba je precej grozna poraba bencina, ki na NZ ni poceni (cca. 1,2 evra na liter), ampak kaj češ. O tem ti noben prodajalec ne bo dal iskrenega odgovora.

Aja, avto ima desno zadaj še eno udarnino, kar sva izkoristila in ga malo porisala. Sploh se ne vid več, da je poškodovan! Niceee!