Po končanem wwoofingu pri Radonih (glej post WWOOF-ing) sva od Pictona pičila dol, dol, dol… V približno treh, štirih tednih (vključujoč enotedensko wwoofanje pri Ronu in Kim na Banks Peninsula) sva prekruzala celotno vzhodno obalo Južnega otoka do Invercargilla na skrajnem jugu otoka (cca. 1200 km).
Vzhodna obala je v resnic dost dolgočasna, vsi večji kraji Južnega otoka so skoncentrirani tu. Zaradi relativno ravnega terena in ugodnejše klime (v primerjavi z zahodno in južno obalo) so praktično povsod sami pašniki in polja, ki se v notranjost širijo čisto do gora. So pa nekatere svetle izjeme, kot npr. Kaikoura, Banks Peninsula, Otago Peninsula in The Catlins, geološko in pokrajinsko zelo zanimivi kraji, ter mesta, kot npr. Christchurch in Dunedin.
Predvsem pa je zelo navdušujoča množična prisotnost živali, kot so morski levi, tjulnji in pingvini. Res, še nikjer do zdaj nisva s tako lahkoto opazovala teh živali, kot na vzhodni obali Južnega otoka. Ko se sprehajaš po obali mimogrede naletiš na kakega morskega leva (ali pa skupino), ki leno poležava na skali. In pingvini, jao! Vsi ljubitelji pingvinov tu res pridejo na svoj račun. Po celotni vzhodni obali se nahajajo gnezdišča pingvinov in v času mladičkov (od oktobra do januarja) je vsak dan kar precej »prometa«, saj se pingvini kar naprej odpravljajo v morje po hrano. V Oamaruju sva tako okoli desetih zvečer stala sredi glavnega pomola v pristanišču in gledala, kako so se okoli naju smukali modri pingvini. Vsepovsod ob obali so iz morja copotali pingvini in nekateri so šli kar naprej med hiše. En domačin nama je razložil, da so nekega večera pingvini celo sprožili alarmno napravo ene izmed štacun. Cheeky little buggers…
No, naj spet fotke povedo svoje…
Leave a Reply