Leta 1980 so ameriški punk-rockerji Dead Kennedys izdali komad Holiday In Cambodia, ki me je sredi devetdesetih let (ko sem bil še petnajstletni škorc) prvič »seznanil« s to državo. Komad smo besno preigravali v našem srednješolskem bendu na garažnih sešnih in občasnem koncertu, ker je bil ustrezno udaren za naš »repertoar«, besedilo pa ustrezno kritično in uporniško. V njem Jello Biafra (frontman skupine in avtor večine tekstov) »opeva« plehko, razvajeno in ignorantsko ameriško družbo, ter jo satirično primerja s Kambodžo iz obdobja druge polovice sedemdesetih let, ko je v državi vladal ekstremno radikalen totalitarni režim, imenovan Khmer Rouge (Rdeči Kmeri), kriv za enega največjih množičnih pomorov v sodobni zgodovini…

Your a star-belly sneech you suck like a leech
You want everyone to act like you
Kiss ass while you bitch so you can get rich
But your boss gets richer on you
Well you’ll work harder with a gun in your back
For a bowl of rice a day
Slave for soldiers til you starve
Then your head skewered on a stake
Now you can go where people are one
Now you can go where they get things done
What you need my son:

Is a holiday in Cambodia
Where people dress in black
A holiday in Cambodia
Where you’ll kiss ass or crack

Kambodža je neke vrste enigma, ime poraja misel na eksotiko, nasilje, neznano, … Dejstvo je, da nikoli nisva prav kaj dosti vedela o njej, dokler nisva zašla na ta konec sveta. Državo definitivno zaznamujeta dve zgodovinski obdobji. Prvo je že prej omenjena diktatorska vladavina Rdečih Kmerov iz druge polovice sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki je predstavljala vrhunec nasilja in raznih vojaških konfliktov, ki so se v državi vlekli vse od vietnamske vojne pa do konca devetdesetih let. Zaradi tega se danes država še vedno postavlja na noge in, kljub zelo hitri gospodarski rasti ter obilju mednarodne pomoči v zadnjih nekaj letih, še vedno velja za izrazito revno – približno 80 odstotkov prebivalstva životari na podeželju, povrh pa celotna državna javna sfera velja za eno najbolj skorumpiranih na svetu.

Drugo pomembno zgodovinsko obdobje je obdobje starodavne Kraljevine Kmerov (predniki današnjih prebivalcev Kambodže), ki so med 9. in 15. stoletjem vladali večjemu delu celinske JV Azije in dali na območju severno od velikega jezera Tonlé Sap zgraditi eno največjih in najbolj »pompoznih« metropol tistega časa, imenovano Angkor. Le-ta danes zaradi svojih relativno dobro ohranjenih mogočnih templjev velja za eno izmed »osmerih čudes sveta« in kot tako privabi približno dva milijona turistov letno. Ter prisluži obilo denarja organizacijam in ljudem, ki obvladujejo tamkajšnje turistične kapacitete. Provinca Siem Riep, kjer se nahaja Angkor, ironično velja za eno najrevnejših provinc v Kambodži…

Država se tako nekako nahaja v precepu teh dveh obdobij. Angkor kot nacionalni simbol in veliki ponos države, ki prebivalstvu zaradi naraščajočega turizma in mednarodne pozornosti daje upanje na boljše čase. Zapuščina Rdečih Kmerov pa kot spomin na boleče obdobje, ki je to nekoč dokaj prosperitetno azijsko državo gospodarsko in družbeno popolnoma ohromilo. Določen napredek je sicer na obzorju, a kaj ko so v prevladujočem kaosu devetdesetih let prejšnjega stoletja v državi na oblast prišli ljudje, ki jim dol visi za »družbeno blaginjo«. Politiko in celoten javni sektor zaznamujejo korupcija, nesposobnost in razna navzkrižja interesov. Roman The King’s Last Song, čeprav fiktiven, odlično predstavi dve povezani zgodbi iz Kambodže, eno iz sedanjosti in eno iz 12. oz. 13. stoletja, ko je takratnemu imperiju vladal eden največjih kmerskih kraljev Jayavarman VII, ter na podlagi zgodovinskih dejstev in današnjih družbeno-političnih razmer precej nazorno prikaže, kaj država trenutno »preživlja«. Zelo zanimivo in vznemirljivo branje…

A med vsem tem zgodovinskih bliščem, nasilnimi revolucijami in današnjo pokvarjeno politiko se nahajajo ljudje Kambodže – preprosti, miroljubni in vedno nasmejani, kot jim veleva domača etika. Prav težko je razumeti, kako so bili lahko nekateri izmed njih sposobni dejanj, kot so množični poboji in mučenja ujetnikov, pred komaj 35 leti. In kako lahko prav vsi danes tako naivno prenašajo razmere, v katerih se domača politična elita okorišča na račun razprodaje najbolj dragocenih koščkov države, dolgoročno nevzdržnih poslov s Kitajsko in izigravanja tujih ter domačih nevladnih organizacij, ki se trudijo v Kambodži dejansko narediti kaj dobrega. Enigma še naprej torej. Malo bolj se bova o tem razpisala še v kasnejših postih, a zdi se, da negativni učinki trenutnega političnega in gospodarskega napredka močno dominirajo nad pozitivnimi premiki, ki jih je mogoče zaznati tu in tam. Mogoče se pa kmalu spet ponovi kaka revolucija…

Ne meji med Laosom in Kambodžo nas je tokrat pričakalo nekoliko več »formalnosti« kot običajno. Na strani Laosa so policaji za izstop iz države kasirali dva dolarja bullshit fee-ja (tako mu pravima midva, »uradno« se mu reče stamping fee ali pa weekend fee, če je vikend oz. kakor se uradnikom na meji pač sprdne), na strani Kambodže pa za vstop celo pet (poleg tistih dejanskih dvajsetih za turistično vizo). Heh, dobrodošli. Irena se seveda ni dala in vztrajala: »Why do I need to pay?! Where does it say I need to pay?!«, medtem pa se je za nama nabirala kolona. Včasih se je baje možno bullshit fee-ju z vztrajanjem izognit ali pa vsaj »spogajat« nižji znesek. A v najinem primeru policaji niso trzali. Oziroma je očitno premalo takih, ki se uprejo. Končno nama je nek lokalni vodič, ki jo vodil svojo grupo turistov čez mejo, razložil: »It is what it is. Just turn a blind eye.« Bah…

Prve dni Kambodže sva tako preživela v mestecu Kratie in okolici, ter še zadnjič okusila življenje ob reki Mekong. Prijaznost ljudi je »vibrirala« na vsakem koraku, bolj odkritosrčna od tiste, ki so jo izkazovali ljudje v Laosu. Kako se ljudje tu lepo smejijo, neverjetno. V Kratie-ju je bilo moč čutiti tipično dinamiko mest, značilno za ta del Azije – prašne in hrupne ulice, polne ljudi, motorjev in razno raznih štantov, čeprav je bilo obrežje Mekonga precej lepo, posejano z drevoredi in hiškami iz časov francoskega kolonializma. Zunaj mesta pa se je scena spremenila v brezmejno deželo riževih polj, v tem letnem času večinoma sušnih, ter posameznih »otočkov« zelenja, kjer sta prevladovala neizmerna mir in spokojnost. In grozna vročina.

Da vidimo torej, kaj bo prinesla Kambodža…