Južni del Laosa je razvlečen vzdolž reke Mekong na eni strani, in hribi, ki mejijo na Vietnam, na drugi. Vmes je svet relativno nizek in bistveno bolj raven kot na severu. Ta del Laosa se zdi tudi bolj poseljen, in vzdolž glavne magistralke, ki se ob Mekongu vije dol proti jugu, je nanizanih cel kup večjih krajev in »staromodnih« mest, kot so Tha Khek, Savannakhet in Pakse. Ko smo se enkrat privlekli do mesta Pakse, sva se z Ireno odločila, da je treba spet mal v notranjost države pogledat, stran od množic in gostega prometa, čeprav se v Laosu nikoli ne počutiš resno utesnjenega (Farokh je v tej točki spizdil naprej proti Kambodži).

View Larger Map
Na poti proti jugu Laosa: (A) Ban Kong Lo, (B) Tha Khek, (C) Savannakhet in (D) Pakse

Za štiri dni sva najela polavtomatski 100cc motorčič, od prtljage vzela samo najnujnejše, in se odpeljala na večdnevni giro okoli masivne planote Bolaven in čeznjo. Vožnja, z izjemo enega odseka, ni predstavljala nič strašno zahtevnega. Večji del poti je potekal po dobro asfaltiranih cestah, kjer je bilo prometa minimalno. Tudi kakih orientacijskih in logističnih zapletov ni bilo, saj je tura dokaj dobro dokumentirana v popotniških vodičih in oglaševana v Pakse-ju ter tako posledično že neštetokrat zvožena. Se pa vseeno število falangov, ki jih srečaš na poti, ko enkrat zapustiš popularno popotniško »chill-out« vasico Tad Lo (drugi dan ture) in odrineš naprej proti vzhodu, skrči le na peščico in je tako občutek blažene osame v teh krajih enkraten. Mimogrede spoznaš kako ekstatično ekipo otrok, prijaznega (po možnosti naklanega) kmeta ali budističnega meniha. Pokrajina ne ponudi nič blazno spektakularnega, povsod polja, pašniki in plantaže (predvsem nasadi kave), je pa na poti ogromno slapov, pri katerih se lahko ustaviš in pohengaš. Nekateri med njimi so prav noro fotogenični.

Tura je bila uživancija, a all-in-all vseeno kar naporna. Praktično celodnevna vožnja na motorju na žgočem soncu ti pobere dober del energije, sploh pa je bil tretji dan naporen, ko sva z glavne ceste zavila na makadam, ki vodi čez planoto. Ta del poti je bil pošten izziv za Igorjeve (ne)izkušnje vožnje z motorjem. Totalno zjebana cesta, na momente polna globokega peska in ponekod tudi z velikimi nakloni (na mapci označeno z oranžno/rjavo). Hehe, kva sva se matrala. In požirala prah! Enkrat sva celo telebnila, ko sva pri hitrosti 50 km/h z dobro utrjenega makadama kar naenkrat zapeljala v enega izmed »peskovnikov« sredi ceste in izgubila kontrolo nad motorjem. Na srečo sva padla na pesku in tako fasala samo nekaj prask (motor je bil OK). Ampak a vidiš, tudi nama se je zgodilo! In ko sva dan zaključila v mestecu Paksong, sva bila totalno usrana od prahu in blata. Prav prekrita sva bila s sloji umazanije, bljak.

potek ture okoli planote Bolaven in čeznjo (picture borrowed from pgdsj.blogspot.com)

Zadnji dan je vožnja potekala smooth, zato sva nazaj v Pakse prispela zgodaj, in se zapeljala še v 30km oddaljeni Champasak, kjer sva si ogledala ostanke zanimivega templja iz 11. do 13. stoletja, ki so ga zgradili starodavni Kmeri. Celoten kompleks je v precej slabem stanju, a vsebuje dovolj zanimivih dokaj dobro ohranjenih detajlov, zaradi katerih sva preživela tam kar nekaj ur. Obisk templja je bila super popotnica za vsa zgodovinsko-arhitekturna čudesa, ki sva jih kasneje videla v Kambodži…

Aja, obstajajo tudi druge, malo manj preizkušene, manj zvožene in definitivno bolj avanturistične poti okoli planote Bolaven. Ko smo bivali v vasici Ban Kong Lo (glej prejšnji post), smo spoznali nekega Grka, ki je potoval po celotnem Laosu na svojem spodobnem motokros motorčiču. Ob približno istem času kot midva z Ireno, se je tudi on podal na roadtrip okoli planote, vendar po bolj »indirektnih« špurah. Nekaj dni po tem, ko sva se vrnila v Pakse, sva na njegovem Facebook profilu zasledila tole pripoved…

Drove by motorbike Attapeu – Pakse (Laos) through the forests south of the Bolavens plateau. Thought I was gonna make it in 1 day.

Day 1: After driving 8 hours, got lost and had to sleep in a wooden hut at a village near the Cambodia border.

Day 2: Drove another 8 hours. Bike got stuck in the mud HARD (knee deep) twice which short circuited most of the controls. I had no more strength left to take the bike out of the mud, luckily one man was returning from work with his 3 sons (on SCOOTERS) and helped me. My bike was so muddy I would slip in every uphill dirt road. In the end they helped me all the way to their village and even let me sleep at their home (wooden 2 story house).

Day 3: I left my camera and the start of a huge river crossing to film my (successful) crossing. When I came back by foot the camera was gone. Only 4 children were swimming by the river while I crossed it but they would pretend to be innocent. Went to some villagers nearby and explained it with gestures (nobody speaks English in the countryside). In the end the whole village was getting involved. After them ‘interrogating’ the children for 5 (no joke) hours they confessed they dropped the camera (INCLUDING ALL OF MY AWESOME PICTURES FUUUUUHNNN) in the river. Continued to Pakse. Only 5km before I made it to the main road, the lights went out and it was dar already. Crashed the bike big time with 25 km/h when the road became suddenly rocky. Pants torn, mobile phone shattered, big wound on knee. Fixed the bike so it would at least start again. Some trucker found me and used his lights for me to drive ahead to the next guesthouse. Guest house owner let me stay for free cause I had no more cash.

Day 4: 50 km paved road to Pakse (drove like a pussy) and getting the bike repaired.

I am fine btw. Very mixed feelings.