Ko smo v Luang Prabangu prvič dosegli Mekong, nas je ta all-mighty azijska reka spremljala na naši poti praktično vseskozi do glavnega mesta Kambodže, Phnom Penha. Oziroma bolje rečeno, mi smo spremljali njo. Po kopnem. Mekong pooseblja življenje v Jugovzhodni Aziji. Ne le zaradi svojega ekonomskega (vsa ta masa vode namaka nešteta riževa polja in ostala poljedelstva) in okoljskega učinka, pač pa tudi kulturnega, saj že tisočletja povezuje in ločuje različna kraljestva, države in etnične skupine s tega območja. Je dvanajsta najdaljša reka na svetu, ki izvira visoko na Tibetanski planoti in se preko kitajske province Yunnan, Burme, Tajske, Laosa, Kambodže in Vietnama v vsej svoji veličini izlije v Južno Kitajsko morje, skoraj 5000 kilometrov stran od svojega štarta. The giver of life, kot reko radi označujejo.

Od Luang Prabanga naprej, dol proti jugu, se je poprejšnja idilična laid-back podoba Laosa drastično spremenila. Relacija Luang Prabang – Vang Vieng – Vientiane (glavno mesto Laosa) predstavlja tako imenovano falang trail (falang pomeni »Zahodnjak« v jeziku Laosa) – popotniško špuro, ki jo naredi vsak turist oz. bakcpacker na svojem romanju skozi državo. In če Luang Prabang še nekak dostojno prebavi množice turistov, sta Vang Vieng in Vientiane mesti, ki bi ju lahko z Ireno mirne volje preskočila. Pa ju nisva. Zakaj že ne? Sploh Vang Vieng, ki je še do nedavnega slovel kot glavna destinacija za party rajo, katere priljubljena turistična aktivnost je bil zloglasni tubing – neke vrste ležerno plavanje po reki navzdol v velikanski gumijasti zračnici. Sliši se dokaj nedolžno in dolgočasno ampak catch je v tem, da je bila ob reki nanizana cela vrsta barčkov, kjer so »mimoidočim« ponujali vse od žeščega domačega »šnopca« (imenovanega lao-lao) pa do gob (s tem ne misliva jurčkov). In ker je v prejšnjem letu bojda utonilo kar nekaj naklanih/zadetih turistov, so vse bare ob reki skenslali in v mestu uvedli »policijsko uro«. Tako danes Vang Vieng deluje kot mesto, ki se frustrirajoče trudi bit neke sorte party meka Laosa, pa to ni. V mestu mrgoli na pol praznih barov in guest house-ov, (še vedno precej) lahkomiselne evropske/avstralske/izraelske mladine, ki ga serje naokoli, in tečnih lokalcev, ki jim biznis upada zaradi novih pravil. Okoliška pokrajina, kjer se ponuja kar veliko outdoor stvari za počet, je sicer ful lepa, a kaj ko te z motorjem ustavijo na čisto vsaki jebeni razmajani brvi čez bilokateri potok in od tebe zahtevajo »mostnino«. Itak, falang lahko vse plača. Povrh smo se zaradi nepričakovanega tehničnega zapleta še precej brutalno skregali z lastnikom shopa, kjer smo rentali naše motorje. Long story…

Saj drugače niti ni bilo tako grozno. Potujoča ekipca smo bili še vedno taprava (midva z Ireno, Farokh in Švicarka Daniela). Med našim bivanjem v Vang Viengu smo pošteno zapili Farokhov rojstni dan in pač obilo hengali. V bistvu skoraj nič drugače od ostalih falangov. Kaj sploh sitnariva? Aja, pa v skoraj vseh (ne pretiravam, ko napišem »vseh«) barih so čez cel dan (spet ne pretiravam) na televizorjih predvajali epizode serije Friends. Tudi to je ena izmed »očarljivih« posebnosti Vang Vienga. Uh

View Larger Map

Next stop. Vientiane? Booooring! Glavno mesto Laosa, ki se trudi bit neki kvazi-moderno, kvazi-kulturno ali kvazi-turistično, pa mu to baš ne uspeva. Na vsakem vogalu naletiš na ladyboy-a, kakega čudnega turista ali expat-a. Da bo kontrast popoln, je v mestu povrh kar nekaj »party« hostlov (v enem izmed teh smo po spletu nesrečnih naključij obtičali tudi mi), kjer pozno v noč nabijajo muzko in furajo happy hour termine z zastonj (cheap) viskijem. In to so praktično edini placi za večerno druženje v mestu, saj se mora vse ostalo do enajste ure spokat spat (razen kakih zakotnih klubov, kjer se fura prostitucija). Zanimivo, niti ene same fotke mesta nisva naredila v treh dneh našega bivanja v Vientiane-u…

No ja, saj spet ni bilo tolk hudo. Za en dan smo se na motorjih odpravili ven na podeželje, drugi dan pa praktično v celoti preživeli v enem izmed fitness centrov. Oh yeah, cel dan telovadbe, jačanja mišic, bazenčkanja in savne, zaključeno z eno uro tajske masaže. Vse skup za šest oirov. Kaj sva iz forme, ej! Pa super indijsko restavracijo smo odkrili (Farok je, tako kot midva, velik fan indijske hrane, saj je ravno tako pred kratkim tam preživel nekaj mesecev)… in to je v bistvu to.

Je pa kar odleglo, ko smo se enkrat spokali naprej dol proti jugu. Pot nas je po celem dnevu vožnje privedla v majhno vasico Ban Kong Lo v centralnem delu Laosa. Po petih minutah razgledovanja naokoli se je pred nama znašla majhna punčka, vsa nasmejana, in nama molila čisto mladega cvilečega kužka. Jeeee, kolk si pa ti luštnaaaa! Končno spet prijetna vaška scena, prijazni ljudje, čudoviti razgledi na okoliške gore in apnenčaste klife! To smo rabili (še vedno potujeva s Farokhom, Daniela je šla v Vietnam). V bližini vasi se nahaja prav odštekana jama, imenovana Tham Kong Lo, skozi katero teče reka. Jama je 7 kilometrov dolga in v obliki naravnega tunela speljana direkt skozi masivno goro na koncu doline, kjer smo bivali. Tukajšnji prebivalci tunel že od nekdaj uporabljajo za prevoz z ene strani gore na drugo (kjer se ravno tako nahajajo vasi), edina druga opcija je celodnevni hajk preko gore. Vožnja s čolnom traja skoraj eno uro, notri pa seveda popolna tema. V enem delu se jama odpre v 100 metrov široko in skoraj toliko visoko dvorano, spet v drugem delu je jama posejana z noro lepimi stalagmiti (in ostalimi kapniškimi »umetninami«), ki jih lokalci tretirajo kot naravne stupe… Hudo!

Bivanje v Ban Kong Lo-ju je bil odličen antidote vsem dnem, preživetim v Vang Viengu in Vientiane-u. Končno smo se odlepili od falang traila. Ocenjujeva, da od Vientiane-ja dalje približno 80% popotnikov/turistov od tistih 15%, ki nadaljujejo svojo pot po Laosu (in ne pobegnejo na Tajsko ali v Vietnam ali pač domov), piči direktno dol na skrajni jug države v Si Phan Don (popularno »chilled out« otočje na reki Mekong; tudi midva bova eventualno tam – na blogu, v resnic sva že bla). No, 20% ljudi od teh preostalih 15%, med katere se upava šteti tudi midva, pa se vmes še kje ustavi. Zapleteno. In brez dvoma smo za svojo »potrpežljivost« in interes vedno nagrajeni. Za posebna doživetja med popotovanji se je pač treba včasih izogibat najočitnejšim špuram, navadit upoštevat word of mouth priporočila enakomislečih ljudi, znat »med vrsticami« brati razne popotniške vodiče kot je Lonely Planet, predvsem pa slediti svojim občutkom in željam ter pokazat malo smisla za pustolovščino. Sicer se znajdeš v krajih, kot je Vang Vieng… :)