V tej točki najinega potovanja se zdi, da je vse ratalo že tako spontano, da do praktično zadnjega sploh ne veva, katera bo najina naslednja destinacija. Nepal nikoli ni bil na »radarju«, pa sva se vseeno odločila zanj. Igorja so totalno premamile zgodbice o trekingu v Himalaji, ki jih je slišal od kolega Andyja iz Kanade, ko smo približno eno leto nazaj skupaj potovali po Patagoniji (glej prispevke o Patagoniji). Plus to, da v Indiji postaja noro vroče, v Nepalu pa so zaradi spomladanskega (pred-monsunskega) vremena idealne razmere za obisk visokogorja. Plus to, da je tudi v Nepalu veliko opcij za učenje in prakticiranje joge ter meditacije. Aja, pa Andy je ravno zdaj v Nepalu in obstaja možnost, da se dobimo…

Vsak prvi obisk neke nove države je svojevrsten izziv. Še posebej, ko nanj nisi prav dobro pripravljen. Midva si o Nepalu pred prihodom nisva prebrala praktično nič. Poleg tega se je Igor dva dni pred letom iz Bangalorja (Indija) v Kathmandu (Nepal) grdo zastrupil s hrano. Takrat sva bila še v Hampiju, 370 kilometrov stran od Bangalorja – za indijske razmere ogromna razdalja, glede na to, koliko časa porabiš za pot. V Bangalorju sva se povrh nastanila pri indijskemu kolegu Gopiju (spoznala sva ga v Pondicherryju), ki nama je v enem večeru (en dan pred letom) skušal kot dober gostitelj na vsak način pokazati čim več svojega domačega mesta. Tako sva šla spat šele okoli dveh ponoči (v resnic ležat, spala sva bolj zaendrek) in vsa znervirana vstala pa ob petih zjutri, ker sva imela ob sedmih let. Letela sva iz Bangalorja v Delhi in potem iz Delhija v Kathmandu. V glavno mesto Nepala sva tako prispela totalno UNIČENA, sploh Igor, ker je bil še vedno precej švoh od zastrupitve… Kdo pravi, da potovati ni stresno? :)

Nepal je ena najrevnejših azijskih držav. To se takoj opazi, ko stopiš ven iz letala. A hkrati tudi ena najlepših, zaradi neverjetne Himalaje, zato je prav hecn videt, kako med vso to revščino in grozno slabo infrastrukturo ljudje presenetljivo dobro furajo turistične kapacitete za mase gostov s celega sveta, ki sem pridejo trekat, plezat, meditirat ali pa samo lenarit v gorskem okolju. Razen turizma praktično celotno gospodarstvo Nepala že od nekdaj životari, večina prebivalstva se ukvarja s poljedelstvom, zdravstvo in socialna pomoč sta marsikomu popolnoma nedostopna, politika pa je skorumpirana do jedra. Do pred nekaj let nazaj je bilo v resnic še slabše, država je bila politično skoraj v totalnem razsulu, ljudje so imeli poln kufer vsega in zaradi uporniških Maoistov (komunisti), ki so se borili za odstavitev kralja kot ustavnega monarha na čelu države, so bile stalno pizdarije in veliko ljudi mrtvih. V tistih letih je Nepal videl zelo malo turistov, spomniva se celo potopisnih predavanj nekih Slovencev, ki so pripovedovali, kako so jih oboroženi Maoisti na trekih gnjavili za denar, ipd. No, leta 2006 so končno prišle spremembe, kralja so odstavili in Nepal je dobil novo demokratično izvoljeno vlado, v kateri so Maoisti predstavljali večino. Od takrat je država načeloma spet varna za turiste, politika pa žal še vedno bolj ali manj skrbi samo za svojo rit… Aja, Nepal je baje druga država na svetu kar se razpoložljivosti vodnih virov tiče, pa ima blazne probleme z elektriko. Mrki so konstantni, denarja, znanja in politične volje za izgradnjo novih hidroelektrarn pa nimajo. Še tisto, kar proizvedejo, so dolžni v večini (in celo pod tržno ceno) izvoziti v Indijo zaradi nekega preteklega, za Nepal precej neugodnega bilateralnega dogovora med državama… Dost bogi so torej. Kar državo rešuje pred totalno revščino so turizem, mednarodna denarna pomoč (a.k.a. milijarde dolarjev, ki grejo tudi v žepe politikov) in aktivnosti številnih tujih nevladnih organizacij. In blazna potrpežljivost (ali pa naivnost) in dobra volja ljudi…

Midva sva se po prihodu po hitrem postopku spokala v nek budget hotel v najbolj turističnem delu mesta, imenovanem Thamel. Prva stvar na najinem dnevnem redu je bila seveda popoldanska siesta, nekaj ur težko potrebnega spanja. Zvečer pa že v akcijo (informacije, hrana in nakup razno raznih potrebščin). Thamel je totalen turistični cirkus. V ozkih ulicah so do zadnjega kotička nagneteni hoteli, restavracije, kafiči, štacune s spominki, štacune s treking opremo… na cestah mrgoli ljudi, taksijev, folka na motorjih… iz barov se sliši bende, ki špilajo ameriške rock coverje, ali DJe, ki pokajo trance… grozno. Saj nekaterim to verjetno sede, turistov je res velik. Je pa res, da je Thamel tako noro naperjen k turistom, da sva se lahko hitro privadila na novo okolje. Kathmandu je na splošno dokaj usrano in kaotično mesto. Ceste so obupne, prometa pa čisto preveč, zaradi česar je tudi zrak precej zadušljiv.

A med vsem tem kaosom človek najde tudi nekaj kulturnih/zgodovinskih biserov, Kathmandu je nenazadnje zelo staro mesto z dolgo tradicijo. Škoda le, da sta ga nekontrolirana rast in urbanizacija naredila precej neprivlačnega. V starem delu mesta npr. »kraljuje« Durbar Square oz. kraljeva rezidenca, polna templjev in zgradb iz 17. stoletja ali še prej. Ven iz centra mesta stojita tudi dve blazno lepi stupi (budistični »tempelj«), prva na vrhu bližnjega hriba Swayambhunath, druga (menda največja na svetu) pa šest kilometrov stran v Bodnathu, kjer živi tudi veliko izgnanih Tibetancev. Budizem je definitivno ena izmed »blagovnih znamk« Nepala. Čeprav je hinduizem prevladujoča vera, sta budistična filozofija in praksa zelo razširjena, tudi med hindujci.

Kathmandu in sploh cela regija, imenovana Kathmandu Valley, premoreta še veliko drugih zgodovinsko in kulturno pomembnih krajev, vrednih ogledov, tako da… it’s really not all that bad… samo čas si moraš vzet. Midva sva imela druge prioritete, predvsem Igor, ki se je besno pripravljal na svoj prvi treking…