Karijini National Park (del regije, imenovane Pilbara), najin naslednji cilj, je od Kalbarrija oddaljen več kot 1100 kilometrov. Za pot sva zato planirala dva dneva s spanjem na enem izmed počivališč (neke vrste piknik placi ob cesti, na katerih je dovoljeno kampiranje oz. spanje), ki se vrstijo na vsakih 100 ali 200 km. Za tako pot moraš biti kar po malem mazohist. Cesta več ali manj stalno naravnost, pokrajina dost brezvezna, na poti se nimaš praktično nikjer ustavit, če pa že, se zaradi vročine slej ko prej spet spokaš v klimatiziran avto. Še doooobro, da sva imela udoben avto s klimo in tempomatom ter Tjašin FM transmitter za priklop iPoda. Če ne bi znorela… :)

Prvi dan je bila vožnja mučna. Ure in ure dolgočasne vožnje, edino mesto na poti, Carnarvon, pa polno čudakov in pijanih, opotekajočih se Aboriginov. Najbolj pa naju je potolklo ponoči na obcestnem počivališču, saj sva imela zaradi neznosne vročine in sopare (celo noč se praktično ni spustilo pod 30 stopinj) blazne težave s spanjem. Jeba…

Naslednji dan sva se le nekako zbrihtala, popila ornk kavo in mirno nadaljevala pot. Okoli popoldneva sva končno prispela v Tom Price, majhno mesto kakih sto kilometrov pred parkom. Pokrajina tu rata že nekoliko hribovita in za odtenk malo bolj zelena, samo mestece pa bolj kot ne služi kot baza za številne rudnike v okolici. To področje poleg naravnih lepot namreč vsebuje tudi največje zaloge železove rude v Avstraliji in na poti lahko vidiš kar nekaj velikanskih rudnikov, zarezanih v hribe, iz katerih se dvigajo oblaki prahu. Vidiš tudi neskončno dolge vlake, ki iz rudnikov tovorijo rudo proti pristaniščem na severu (dve lokomotivi, ki za sabo počasi vlečeta več kot 200 vagonov, nafilanih z nakopano rudo). Na splošno je sistematično odpiranje rudnikov v Avstraliji včasih v navzkrižju z interesi/pogledi okoljevarstvenikov in Aboriginov, ki se borijo za povrnitev v preteklosti neupravičeno odvzete zemlje. Tudi del nacionalnega parka Karijini je bil v začetku devetdesetih odvzet in predan v roke zasebne korporacije, ki tu zdaj fura enega največjih rudnikov v regiji.

Prikaži večji zemljevid

Kakorkoli, v Tom Priceu je sledila še ena batina, ko so nama v lokalnem visitors centru razložili, da je ta hip večina nacionalnega parka zaprta, saj so v času deževne sezone (december-marec) ceste v parku (pa tudi glavne ceste) pogosto poplavljene. Matr sva bila slabe volje, po vsej tej vožnji ej. A se naju je Fortuna očitno usmilila in ko sva prišla tja, se je izkazalo, da so cel park uradno odprli en dan pred najinim prihodom. Fuck yeah!

In od tu naprej je šlo vse samo še navzgor. Šotorček sva si postavla v ful luštnem kampu (imel je celo tuše, umivalnike in barbecue) na začetku Banjima Dr, makadamske ceste, ki pelje skozi najbolj znamenit del parka, in se šla takoj ohladit v najbližjo sotesko, kjer sva bila spet čisto sama. Še temperature so bile presenetljivo zmerne (celo muh je bilo manj) in tisto noč sva spala kot ubita.

Naslednji dan pa v akcijo. Karijini National Park je obsežna planotasta pokrajina (dobrih 600.000 hektarjev), prepredena s številnimi, zelo ozkimi soteskami. Podobno kot v Kalbarriju so ceste speljane do roba sotesk, od koder se ti potem običajno odprejo spektakularni razgledi, od tu naprej pa pešpoti vodijo direkt na dno. In ko si enkrat v eni izmed sotesk, se ti zdi, kot da si v nekem drugem svetu. Visoke rdeče stene, slapovi, številni naravni bazenčki in taka mal nadnaravna tišina. Surreal! Kaj lepšega še nisva videla v življenju. In tako sva praktično cel dan skakala naokoli in raziskovala soteske, saj so poti speljane tudi po več kilometrov v notranjost. Ponekod je bilo treba tudi plezat po skalah ali preplavat bazenček, da si lahko sploh nadaljeval pot. Nekje so se soteske celo tako zožile, da sva si morala z vsemi štirimi pomagat. Res neverjetno. Povrh pa bilo ves čas prijetno hladno.

Naslednji dan sva ponovila vajo in prečekirala še preostale soteske vzdolž Banjima Dr, tako da sva jih imela na koncu že kar vrh glave. :) Ampak ja, marsikateri Avstralec, ki je obiskal Karijini NP, bo potrdil, da je to eden najlepših krajev v državi. Midva sva bila totalno navdušena.

Zdaj pa nazaj proti obali in novih 600 kilometrov vožnje… oh joy. :/