Patagonija je neke vrste južnoameriški »divji zahod«. Torres del Paine, Perito Moreno, Fitz Roy, itd., so highlighti te dežele, kamor roma ogromno ljudi. In ko obiščeš te kraje, dobiš samo bežen občutek o tem, kako ogromna in pusta je v resnici. Če hočeš recimo iz El Chaltena potovati na sever proti naslednjemu večjemu mestu (Bariloche), te avtobus tja dostavi šele po dveh dneh (!) neprestane vožnje po sloviti Ruti Nacional 40, cesti, ki je v večjem delu še makadamska, in povezuje severni konec Patagonije z južnim. Vmes pa praktično ničesar omembe vrednega, le nekaj manjših krajev in kmetij. Kar je svojevrsten čar seveda.

Ko se voziš z avtobusom do svoje naslednje destinacije (katerekoli) in zreš skozi okno, kar po malem sanjaš. Neskončna ravnina te hipnotizira, pokrajina je, čeprav pusta in negostoljubna, zelo lepa. Ko se avtobus ustavi v kakem selu na čik pavzi, stopiš ven in te veter pošteno useka. Zadekan v vetrovko, šal in kapo gledaš okoli sebe in premišljuješ, zakaj je ta kraj sploh tu, sredi ničesar. Bizarno… in to je Patagonija. Ogromna, prostrana dežela, kjer ne živi veliko ljudi. Na koncu sveta.

Veliko popotniške literature o Patagoniji v svojih opisih te dežele navaja knjigo In Patagonia, avtorja Bruca Chatwina, iz leta 1977. Ker sva prebrala in slišala toliko hvalospevov o tej knjigi, sva si jo normalno morala nabaviti v neki knjigarni v El Calafateju, kjer so na srečo prodajali originalni angleški izvod. In čeprav je knjigo grozno težko brati zaradi razvlečenega pisanja in pretirano stoične, old school angleščine, se v njej najde veliko zanimivih zgodb o zgodovini Patagonije. Bruce Chatwin je več mesecev potoval po tej deželi, skušal spoznati čim več ljudi (tudi naključno) in iskati zgodbe, kakršnekoli pravzaprav. In pretežno o ljudeh – farmerjih, priseljencih vseh vrst, mornarjih, Indijancih, raziskovalcih, umetnikih, kriminalcih… še najbolj zanimiva tista o zloglasnem gangsterskem dvojcu Butch Cassidy & Sundance Kid, ki je prebežal iz ZDA in se prišel v Patagonijo »ustalit« okrog leta 1901. Po nekaj letih mirnega življenja na farmi sta slavna kavboja spet zabredla v težave in se hitro znašla na tamkajšnjih »wanted« listah. Umrla sta bojda v nekem strelskem obračunu v Boliviji leta 1908.

Tako. Midva sva iz El Chaltena pičila še bolj proti jugu. Najin cilj je bil skrajni konec kontinenta, košček sveta, ki mu pravijo Tierra del Fuego (Ognjena Zemlja – tako jo je poimenoval Magellan, ko je plul tukaj naokoli in na nabrežjih opazoval ognje danes že izumrlega indijanskega ljudstva Yaman). Pot do tja je bila dolga – ene 20 ur vožnje z avtobusom. Prvo čez notranjost kontinenta na Atlantsko obalo in mesto Rio Gallegos, potem pa proti jugu, s trajektom čez znamenito Magelanovo ožino, in naprej vse do mesta Ushuaia, ki se nahaja že na drugi strani Andov ob kanalu Beagle. Med vožnjo smo kar dvakrat prečkali argentinso-čilensko mejo, argentinski del tega gromozanskega otoka je namreč od celine odrezan.

Tierra del Fuego na karti

V Ushuai sva tako preživela zadnje dni najine ture po Patagoniji, pravzaprav kar zadnje dni Južne Amerike. Gre za najbolj južno ležeče mesto na svetu, zato so povsod prisotni napisi Fin del Mundo (konec sveta). V mestu turizem cveti. In ko Argentinca vprašaš, ali ni Puerto Williams (majhno čilensko mestece, na pol vojaška baza, na drugi strani kanala Beagle) še bolj južno od Ushuaie, ti pljune »Eh, Puerto Williams je ena usrana vas, to ne šteje«. OK, tudi prav. :)

Okoliške gore in gozdovi so noro lepi, super za hajkat in raziskovat. Icing on the cake je bil tudi obisk kolonije pingvinov na nekem majhnem otočku blizu zgodovinske estancie Haberton (nastarejša tovrstna kmetija, danes še vedno obratujoča, na tem koncu sveta), kjer lahko tako rekoč hangaš s pingvini na plaži. Zakon. Sicer smo bili, kar se sezone tiče, že precej pozni, večina pingvinov je že migrirala dalje, a ena ekipca je še ostala. High-five boys! High-five!