Vipassana je oblika oz. tehnika meditacije, super investicija za življenje. Če se jo hočeš naučit, moraš iti za 10 dni v t.i. retreat (spiritualni umik) v katerikoli center, kjer potekajo samo ti tečaji. So zastonj (vključno s spanjem in hrano), na koncu plačaš samo donacijo. Za Vipassano mi je povedala Maja, že kakšno leto nazaj, v Sloveniji. Ona je šla že večkrat na retreat, v Italijo, pravi da je to najboljša stvar, kar se ji je zgodila. 10 dni dopusta sem si z jobom težko privoščila, je bila pa zdej idealna prilika, da probam. Prijavila sem se še v Južni Ameriki, vse je bilo zasedeno za termin, ko sva bila tam. V čakalni vrsti… No, zgleda da mi je bilo namenjeno. Par dni prej sem dobila sms, da sem sprejeta! Kvaaa, neee, živčki v luft… Maja mi je dala končni zagon, in sem šla! In preživela! Urco vožnje severno od Aucklanda, sredi gozda. Izolirana od sveta, v tišini, meditaciji. V prelepem okolju in med prelepimi ljudmi.

Bila je težka preizkušnja, ampak sem same dobre stvari odnesla od teh 10 dni. Tišina je bila zakon! Vseh 10 dni (no, devet, če sem natančna, zadnji dan se privajaš spet na zunanji svet) preživiš v tišini, sam s sabo. Sploh ne pogrešaš ničesar, ko si tam, ne govorjenja, telefonov, knjig, fantov, mesa, ostalega udobja… si tam, 10 dni ne počneš drugega kot meditiraš, ješ, spiš in se sprehajaš. No, enkrat sem na roke prala perilo, in prav uživala v tem… :) To bi moral vsak probat, že zaradi načina življenja tam, kaj šele zaradi preizkušnje meditiranja 10 ur na dan, vstajanja sredi noči, discipline in končno same tehnike meditiranja in izkušnje za naprej, za življenje.

Urnik: vstajanje ob 4h, meditacija od 4.30-6.30, zajtrk in počitek do 8h, meditacija 8h-11h, kosilo in počitek do 13h (ob 11h zadnji obrok!), meditacija 13h-17h, sadje in počitek do 18h, meditacija in eno-urno video predavanje do 21h, nato spanje. Govorili smo lahko z našo »menedžerko«, če smo imeli kakšne probleme, o sami tehniki in meditaciji pa z učiteljem vsak dan ob 12h, če smo imeli vprašanja.

Za kaj se gre? Najprej, Vipassana se bolj poudarja kot način življenja, »dhamma«, ki ga dosežeš z vadbo meditacije. Je del budizma. Torej to ni nobena sekta, vera, vključeni niso nobeno verovanje, božanstva, vadijo lahko čisto vsi, ne glede na prepričanja. Gre skupaj s posameznikovo lastno vero, službo, načinom življenja, jogo… Torej bistvo je, da to vključiš v svoje življenje – in si lahko srečnejši, bolj vesel in sproščen.

Vipassana Meditation Center (blizu Aucklanda)

Bistvo je bilo meni najbolj razumljivo z naslednjo zgodbico: po smrti staršev sta si dva brata razdelila vse premoženje, na koncu pa našla škatlico z dvema prstanoma: diamantni in srebrni. Oba sta seveda hotela diamantnega. Ampak mlajši je popustil, rekel si je, ta srebrni mora bit neki posebnega, če ga je oče hranil posebej. Ko si ga je dal na prst je videl, da ima vgraviran napis: »This will also change« (tudi to se bo spremenilo)…… Pride pomlad, starejši brat je ves vzhičen in vesel zaradi vse lepote naokoli, mlajši pa pogleda prstan in prebere: »This will also change«. Potem pa pride jesen, starejši je depresiven, žalosten, okoli njega vse umira. Mlajši pa spet: »This will also change«. In gre vesel dalje…

Zakaj je človek nesrečen? Samo zaradi dveh stvari: »craving« (hrepenenje) in »aversion« (odpor). Ko nečesa nimaš v določenem trenutku, hrepeniš po tem, in si nesrečen. Ali pa če se ti dogaja, ali imaš nekaj lepega, se na to navežeš, in potem ko to mine, spet hrepeniš po tem, in si spet nesrečen. To je »craving«. »Aversion« pa je, ko se ti dogaja nekaj slabega in tega nočeš, dobiš odpor proti temu.

In kako deluje človeško telo? Recimo, da ti nekdo reče grdo besedo. Prvi korak: tvoje uho jo zazna. Drugi korak: možgani odreagirajo in rečejo: to pa ni kul. Tretji korak: vedno se to odrazi na dihanju in občutkih v telesu (sensations, npr. vročina, krčenje mišic, bolečina). In četrti korak: tvoja podzavest prepozna te občutke, te občutke je doživela že prej, in slepo odreagira. Jeza ali žalost (»aversion«) je tukaj. Vedno odreagiramo v tem zaporedju. Torej vmes so vedno občutki in dihanje.

Vipassana temelji na znanstveno dokazanem dejstvu, da se vsaka materija, vsaka celica živega bitja, spreminja vsak trenutek. Nič ni večno. Vsak trenutek smo torej tudi mi drugačni. In pokazatelj teh sprememb vsak trenutek je ta občutek, ki ga začutimo v našem telesu. Občutki so torej samo odraz sprememb.

In tehnika? Prvi dan opazuješ samo svoj dih. Kako gre noter in ven iz nosnic. Drugi dan opazuješ dotik diha. Na nosnicah in nad zgornjo ustnico. Tretji dan se osredotočiš na občutke na malem predelu: nos, nosnice, nad zgornjo ustnico; kasneje samo nad zgornjo ustnico. In začutiš ogromno občutkov: dotik zraka, ko dihaš, srbenje, ščemenje, topel, hladen zrak… To so prvi občutki in z osredotočanjem na majhen predel zelo izostriš um, pozornost. Seveda misli vsakih 15 sekund odplavajo, ampak ko se tega zaveš, se mirno vrneš nazaj. In postajaš boljši in boljši… Nato se četrti dan začne Vipassana. V zaporedju se osredotočaš na različne dele telesa, od vrha glave do prstov na nogah. Na vseh delih se za trenutek ustaviš in poskušaš začutit občutke. Poskušaš ne spustit nobenega dela. Seveda je na začetku težko, ne znaš pokrit vseh delov, ne začutiš nobenih občutkov… ampak zelo hitro napreduješ, pozornost je vse večja. Občutki so treh tipov: lepi – to je gomazenje, »free flow«, ki ga začutiš po določenem času. Jaz sem kar hitro začutila na glavi, obrazu, rokah in nogah. Slabi – bolečina, kakšno zoprno utripanje, trzanje… In nevtralni. Potem so pa še slepa območja, ko kar ne moreš začutit občutkov. To se je meni dogajalo z ramami, vratom, zgornjim delom hrbta. Vseh 10 dni me je to zaradi dolgih ur sedenja ful bolelo, ampak zanimivo šele potem ko sem vstala po meditiranju. Med meditacijo pa kar nisem mogla jasno začutit teh bolečin, samo na trenutke. No, kakorkoli. Ko začutiš te lepe občutke, odreagiraš (tista slepa reakcija) in misli ti pravijo, mmmm, kok faaaajnnn! In obratno, ko začutiš bolečino, »aversion«, nočem tega nočem tega, stran stran stran. Če te rit ali pa noga boli zaradi sedenja, hočeš vstat, se premaknit… No ampak guruji Vipassane pravijo: NE ODREAGIRAJ. Niti na lepe, niti na slabe občutke. Ostani »equanimous«, najboljši prevod je ravnodušen. Torej to je bistvo tehnike: zavedaj se občutkov in ostani ravnodušen, ne glede na to, kaj občutiš (lepi, slabi občutki) in tudi, kaj se ti med meditacijo dogaja v glavi (panika, slabe misli, trenutki velike pozitivnosti). Samo opazuj trenutek, kakršen je v resnici. Na koncu koncev: nič ni večno, remember?

meditacijska dvorana, v kateri smo preživeli 10 ur dnevno

No, v teoriji je lahko razumet vse to, da recimo vse mine, in da ne smeš odreagirat, itd. Ampak je v praksi to težko. Ko te zagrabi jeza, si ne moreš pomagat… Zato je treba z meditacijo to vadit. In to v bistvu delaš s tem, da do kakršnihkoli občutkov ostajaš ravnodušen. In tako v podzavesti ustvarjaš drugačen vzorec od tistega, ki ga je bila vajena od prej – slepe reakcije na občutke. Zdaj jo treniraš, da ostaja ravnodušna. In tako se tudi na vsakdanje dražljaje ne odziva več (vsaj ne toliko kot prej). Tvoja dejanja so bolj uravnotežena, postajaš bolj stabilna oseba, in kar je najpomembneje – veseliš se vsakega trenutka, živiš v trenutku, saj se zavedaš, da bo naslednji trenutek že drugačen. Ampak brez navezanosti na ta trenutek – zakaj bi se navezal na nekaj, kar je minljivo? To velja tudi za materialne dobrine in osebe, pa naj bodo to otroci, starši ali partner. Če se navežeš na njih, kako zelo boš potem nesrečen, ko jih ne bo več. Žalosten nekaj časa, seveda, ne pa »miserable«.

Vipassana te uči tudi umetnosti življenja. Kako moraš do vseh bitij čutiti samo brezpogojno ljubezen, brezpogojna pomeni, ne da bi karkoli zahteval nazaj. Tudi če te kdo hoče razjeziti ali užaliti, do njega čutiš isto brezpogojno ljubezen in sočutje, saj se zdaj zavedaš, da ta človek samo sebe dela nesrečnega s temi grdimi dejanji in besedami. Zakaj bi še ti moral biti nesrečen zaradi njih? Tega njegovega »darila« pač ne sprejmeš.

Z meditacijo si veliko bolj zbran, skoncentriran, lažje se odločaš tudi potem v službi, življenju. Saj stalno treniraš pozornost. V prvih dneh tečaja ti pozornost stalno uhaja, razmišljaš o sto-in-eni stvari in tudi čas ko se vrneš nazaj, kjer bi moral biti, je dolg. Na koncu tečaja z lahkoto takoj začutiš sredinec desne roke in tudi pozornost lahko veliko dlje zadržiš, kjer želiš. To je super za življenje.

Vse to ne samo slišiš v teh 10 dneh, se naučiš in dojameš z razumskega vidika, z meditacijo to tudi občutiš in razumeš na sebi. Torej z lastno izkušnjo. Tako se največ naučiš, ko teorijo preneseš v prakso. Kot rečeno, zame je bla to kar preizkušnja, imela sem krize, moja sicer slaba potrpežljivost je bila zelo na preizkušnji. Včasih te preplavi dvom, negativizem, anksioznost med samo meditacijo, neučakanost. Ampak sem se veliko hitreje pobrala iz teh slabih trenutkov, kot ponavadi. Prvih par dni nisem mogla zaspat. Star problem: če je treba zjutraj zgodaj vstat, ne bom mogla zaspat (in jst res moram spat). Šla sem do učitelja in takoj začela spat kot angelček. Tudi glavni učitelj Goenka (on vodi vse meditacije, mi smo ga poslušali na posnetku in zvečer gledali naTV-ju) je govoril o tem. Če ne moreš spat, ni panike. Če je telo sproščeno, ko ležiš (in ne moreš spat), potem počiva. Um si pa spočije, če meditiraš. Pravijo, da je ura meditacije enaka uri spanja. Torej če ne moremo zaspat, se samo probamo sprostit (počiva telo) in se osredotočit na dihanje (počiva um). In je enako kot spanje.

Že na samem tečaju se začnejo kazat rezultati. Teh 10 dni je bilo največ pozitivnih občutkov v enem kosu v celem mojem življenju. Začneš razmišljat, to bi ful pomagalo tej in tudi tej osebi, ki mi je bližnja… Nasploh mislim, da bi moral ta 10-dnevni tečaj dat vsak skozi. Že zaradi samega življenja tam: tišina, čas zase, na strani pustiš vse norije in obveznosti. Mislila sem, da bom totalno živčna zaradi vsega tega. Kje pa! Noro noro noro. Nato pa še ta preizkus in izziv meditacije. Potrpežljivosti, prestajanja bolečine, koncentracije. Dobra šola za življenje, tudi če nikoli več ne boš meditiral. Če pa hočeš nadaljevat (in seveda je treba nadaljevat), je pa kar veliko dela: ena ura meditacije vsako jutro in večer. 10-dnevni tečaj vsako leto. Človek se vpraša – zakaj bi šel nazaj v to mučilnico (in res, 10. dan si vesel in olajšan, da je konec)? Ampak velika večina ljudi se vrne. Tudi če ne vadijo in meditirajo doma. Ker opazijo rezultate v življenju – če pa ne vadijo, začnejo ti rezultati pojenjati. In pridejo nazaj.

gong, ki je zapel približno 30-krat na dan

Res lepa izkušnja. Vesela sem, da sem jo dala skozi. Bomo vidli, če mi uspe – z dnevno meditacijo, in seveda tudi v življenju, da bi bila bolj stabilna in da bi popizditis odšel stran. :)

Tudi z Igorjem je blo kar fajn bit narazen, se ne slišat… 24/7 je kar velik za bit skupaj, točno štiri mesece…

Heh, še ena prigoda. Zadnji dan tečaja (prej nismo mogl govort), sem ugotovila, da je bla tut ena Slovenka na tečaju, štiri leta živi v Dunedin-u. Že to, da je Slovenka tam na istem tečaju kot jst… No, in se mal pogovarjava, nakar mi reče, da je devet let delala v isti firmi kot moja mama in da jo pozna! Matr je svet mejhn…

Za več o Vipassani in centru, v katerem sem bila, si poglejte http://www.medini.dhamma.org/. Priporočam tudi film Doing Time, Doing Vipassana.