Kot vedno je bilo treba prvo tja prit…

Manali > Leh, osemnajst ur vožnje s kombijem po precej slabi cesti, ki je vključevala tri vrtoglave prelaze nad 4900 metri (najvišji Taglang La leži na cca. 5300 metrov) ter ponovno gazenje čez nepredvidljivi Rohtang Pass, preko katerega smo prispeli v Manali iz doline Spiti slab teden prej (glej post Himalajska roadtrip odiseja, part 2). Vožnjo smo opravili v enem šusu in z enim voznikom! Ne veva, kaj ga je ohranjalo pri življenju ves ta čas, ampak svoje delo je opravil presenetljivo suvereno. Štartali smo okoli dveh zjutraj in okoli osmih zvečer prispeli v Leh, prestolnico Ladakha. Zjebani in znervirani… nič novega.

Tako je pač življenje, ko si človek poželi malo avanture oz. mazohizma in se odloči, da bo indijsko Himalajo prepotoval on the road. A ko si po dolgi in naporni vožnji čedalje blizu cilja ter se ti pred očmi začne odpirati nov svet, te k sreči hvaležno premamita občutek zadovoljstva in upanje na nove, nepozabne »izzive«.

Frontier land… skoraj

Dežela Ladakh na prvi pogled daje vtis izolirane gorske divjine. Tako kot v dolini Spiti, je tudi tu pokrajina suha in surova, kultura pa izrazito budistično-tibetanska. Toliko celo, da se je dežele prijel vzdevek »Mali Tibet« oz. Little Tibet zaradi močne kulturne identitete, ki se je v veliki meri uspela ohraniti v obliki številnih aktivnih budističnih samostanov ter tradicionalnega načina življenja. Ladakh je z izjemo poletnih mesecev praktično celo leto odrezan od sveta, saj sta edini cestni povezavi (ena iz Manalija in druga iz Srinagarja v Kašmirju) v preostalem času globoko pod snegom. Povrh je celotna meja Indije s Kitajsko in Pakistanom v tej regiji zaradi preteklih konfliktov tako rekoč hermetično zaprta ter pod strogim nadzorom vojske.

Zato torej tak občutek izolacije, ki pa hitro mine, ko enkrat »zaviješ« v Leh. V mestu vlada praktično enak kaos, kot drugje v Indiji. Zelo sva bila presenečena nad turističnim »razvratom«, tako v obliki velikih organiziranih grup iz Evrope, kot tudi prepotentne izraelske mularije. Očitno Ladakh v poletnih mesecih, ko dokončno ponikne zimski sneg, »eksplodira« z navalom turistov od vsepovsod, ki sem bodisi priletijo preko Delhija ali pa se pripeljejo iz Manalija oz. Srinagarja. To pa za sabo seveda potegne tudi vso indijsko navlako, ki proba od turizma kaj iztržit. Prometa je ogromno, ulice pa prepolne takšnih in drugačnih ponudnikov turističnih ali gostinskih storitev ter prodajalcev razne robe.

Ladakh vs The West

In to se še kako »tepe« s tradicionalno podobo Ladakha, katerega prebivalci so že od nekdaj navajeni relativno mirnega in izoliranega življenja v težkih pogoji zaradi pomanjkanja vode in drugih resursov. Igor ravno zdaj bere zelo zanimivo knjigo, imenovano Ancient Futures, ki govori o okoljskih in socialnih spremembah, ki so sledile, ko je indijska vlada v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja Ladakh odprla turizmu. Knjiga podrobno opisuje vsakodnevno življenje tukajšnjega prebivalstva, ki kljub zajebanim razmeram za življenje praktično ne pozna revščine in družbenih trenj. Ljudje so se z uporabo različnih iznajdljivih ter rahlo nekonvencionalnih metod že davno nazaj uspeli prilagoditi ekstremnemu okolju. Tistih nekaj vodnih virov tako recimo zelo skrbno izkoriščajo za namakanje svojih polj in posledično gojenje hrane. Vasi so običajno prepredene z majhnimi kanalčki, prek katerih se pretaka voda iz bližnjih rek in potokov in zaliva vrtičke hiš in drevesa. Vodo tako učinkovito izkoriščajo, da okoli naselij rastejo prave male oaze zelenja – prav bizaren prizor na 3000 ali več metrih, kjer vladajo puščavske razmere. Zanimive so tudi druge navade in običaji. Recimo, če sta bila v familiji dva sinova, so enega »obdržali na farmi« in oženili, drugega pa poslali študirati in živeti v samostanu, kjer je bil zaprisežen celibatu. Tako je bila velikost populacije vedno relativno konstantna in potrebe po hrani in drugih potrebščinah vedno predvidljive. Še najbolj zanimiva, v bistvu skrajno nenavadna, pa je tista, da so bili vsi sinovi ene družine tradicionalno oženjeni z isto žensko in bili tako primorani še naprej deliti skupno obdelovalno zemljo.

Potem je tu še tradicija budizma, v Ladakhu prisotna že več kot 2000 let, ki ljudem narekuje zelo jasne etične življenjske vrednote. Prebivalci Ladakha živijo v tesni simbiozi, pomagajo drug drugemu in se ne spuščajo v nepotrebne konflikte. V bistvu so ful prisrčni ljudje, kažejo veliko volje do življenja, vedno se smejijo, tudi takrat, ko se razburjajo. Baje je najbolj boleča kletvica, če nekomu rečeš schon chan, kar pomeni »tisti, ki se zlahka razjezi«. Hehe, kjut.

No, ampak od sedemdesetih let dalje sta naraščajoči turizem in biznis povzročila velik negativnega pritiska na okolje in začela drastično spreminjati sisteme vrednot tukajšnjih ljudi. Avtorica prej omenjene knjige, Helena Norberg-Hodge, že v vsem tem času deluje v Ladakhu in vodi projekte, ki se trudijo ohraniti ravnotežje med tradicionalno samozadostnim življenjem lokalnega prebivalstva in naraščajočimi zahtevami sodobnega sveta.

In do neke mere te iniciative kar uspevajo. Veliko hiš ima recimo montirane sončne kolektorje za električno energijo, povsod po mestu je možno nafilati prekuhano/prefiltrirano pitno vodo iz kant, da ljudje ne bi kupovali plastenk, ipd. Več informacij o njenih projektih tukaj.

Domače življenje

V najinem iskanju guesthouse-a ob prihodu v Leh sva se spokala daleč ven iz centra mesta in znašla pri familiji Lengtse, kjer sva preživela skoraj dva tedna. Tako kot marsikatera druga familija v tem delu mesta, tudi oni v svoji hiši nudijo nekaj sob za goste v poletnih mesecih, s katerimi imajo seveda zadosti dela, sicer pa ohranjajo večino svojih vsakodnevnih navad. Čez dan pridno obdelujejo svoje vrtičke in polja ter višek pridelane zelenjave potem prodajajo na trgu. V njihovi hiši je gostom na voljo običajna kopalnica, a vsakega izmed nas ob prihodu prijazno nagovorijo, naj skušamo varčevati z vodo ali pa namesto klasičnega stranišča raje uporabljati njihov »kompostni« skret. Živeti pri njih je bilo zelo lepo in prijetno. Mama Lamo je bila več kot očitna »glava« familije oz. hiše, duhovita in temperamentna ženska, ki se je, kljub temu, da je odraščala v povsem drugačnih okoliščinah (oba mož in žena sta nepismena), zelo trudila s svojo polomljeno angleščino. Oče je bil bolj mirne narave, ne toliko zgovoren kot Lamo, a se je vedno tako lepo nasmehnil in te pozdravil s toplim juleeee (izg. »džule«, kar pomeni »dober dan«, »adijo«,»hvala« in »prosim« v jeziku Ladakha), da se ti je kar srček stopil. In potem njuni zelo simpatični hčerki Choroling in Angmo (vse tri ženske v familiji so imele noro lepe, dolge črne lase), ena bolj najine starosti, že poročena ter s tri leta starim sinčkom, druga pa mlajša in študentka angleščine na univerzi v Jammuju. Veliko zanimivih zgodb sta nama pripovedovali, recimo, kako je komaj dve leti nazaj zaradi nepričakovano velikega naliva dežja (največjega v zadnjih nekaj desetletjih) poplavilo velik del njihove doline, zaradi česar je tudi veliko ljudi umrlo. In tako so potem tisto leto vsakič, kadar so se prikazali oblaki, vsi prebivalci v paniki zbežali na najbližji hrib.

Sicer pa je bila njihova hiša tradicionalno opremljena, podobno kot domovi doline Spiti, v katerih smo prenočevali. Staro pohištvo, police polne bakrenih piskrov in posode iz porcelana, nizke mizice, blazinice po tleh, ipd. Tudi jedla sva veliko pri njih in Lamo brez debate naredi daleč najboljše momo-te, kar sva jih uspela poizkusit (momos so klasična tibetanska jed – dumplingi, polnjeni z zelenjavo in sirom, običajno skuhani na pari).

In? Kaj še?

Kaj sva torej sploh počela? Hjah, Irena je kmalu po najinem prihodu v Leh prvič fasala »indijsko drisko« in bolečine v želodcu, kar se je potem vleklo še nekaj časa. V bistvu je bila dost boga, revca, in si ga je bilo treba zato nekaj dni na izi vzet. Lamo in ostali člani familije so bili zelo prijazni in skrbni, ji pripravljali lahko hrano za jest in kuhali zdravilne čajčke, njihov sosed naju je enkrat s svojim avtom zategnil do zdravnika, ipd.

Igor je v tem času obiskal bližnjo vas Phyang, kjer se je okoli lokalne gompe odvijal verski festival s tradicionalnim plesom Cham kot osrednjo točko dogodka. Ples je bolj kot ne teatralna uprizoritev različnih zgodb iz budizma, kjer se dobro spopada z zlim – človeškim egom. Plesalci so v večini primerov menihi, našemljeni v različne maske, ki predstavljajo božanstva, duhove, ipd.

Kmalu po tem je Igor spizdil še na svoj težko pričakovani večdnevni hajk v bližnje gore (o tem več v naslednjem postu). Irena pa je par dni preživela pri nunah, kjer je ugotovila, da to ni zanjo, hehe, (ubistvu v super mirnem guesthouse-u zraven samostana, od katerega dobijo nune malo denarja – za veliko samostanov je oddajanje sob turistom pomemben vir dohodka) in obiskala nekaj okoliških znamenitosti, predvsem budističnih samostanov. Z vidika ohranjanja tradicije budizma, je denar od turizma napravil veliko dobrega, saj je samostanov vsepovsod veliko, vsi po vrsti deležni velikega zanimanja. Budistične ustanove nosijo pomembno vlogo pri razvoju in podpori lokalnim skupnostim, saj poleg duhovne izobrazbe in materialne pomoči ljudem, predvsem tistim iz bolj oddaljenih vasi, omogočajo tudi, da se naučijo brati in pisati. Kot rečeno je budizem že od nekdaj dominanta religija v tem delu sveta. Znameniti tibetanski voditelj Dalai Lama je tudi »uradni« spiritualni vodja Ladakha in v času, ko sva bila midva tam, je ravno obiskal Leh.

Magični Ladakh

Ladakh je seveda precej obsežen in človek lahko več mesecev blodi po deželi (npr. znameniti dolini Nubra in Zanskar, jezero Pangong Tso na meji s Kitajsko, itd.), a naju je misel na karavane taksijev, avtobusov in motoristov, ki se poleti podijo gor in dol po cestah do vseh ogleda vrednih znamenitosti, odvrnila od te namere. Si je pa zanimivo predstavljat, kako je pozimi – vse ceste do Ladkha so zaprte, turistov praktično ni, temperature se gibljejo okoli 20 stopinj minusa, dežela je pod snegom, nebo pa kristalno jasno in domačini nimajo drugega za počet, kot si ure in ure pripovedovat zgodbice ter piti chang (domač pir iz ječmena). Mora bit kar noro… :)