Christchurch je drugo največje novozelandsko mesto (cca. 380.000 prebivalcev) in največje na Južnem otoku. V resnici niti ne zgleda kot kako veliko mesto, v primerjavi z Aucklandom tudi ni toliko metropolitansko in moderno, pač pa bolj »preprosto« in staromodno. V Christchurchu sva že bila pred devetimi leti, ko sva prvič potovala na NZ, in na mesto imava lepe spomine, predvsem Igor, ker je tukaj prvič v lajfu videl špilat Andy C-ja v nekem manjšem klubu. Sam center mesta je bil lep – pešcone, trgi, kafiči, galerije, velik zgodovinskih stavb, kot so cerkve in katedrale… nič preveč pretenciozno, ravno prav »umetniško«. Janja, Irenina teta, je v Christchurchu kar nekaj let živela preden je spoznala Andrewja in bila na mesto vedno navezana, saj je bil to njen prvi pravi dom na Novi Zelandiji, ko se je sem preselila.

In potem se je septembra 2010 zgodil prvi potres.

Mesto je stresel potres magnitude 7,1 z epicentrom približno 40 kilometrov zahodno od Christchurcha. V mestu je bilo kar nekaj stavb poškodovanih, na srečo pa nobenih smrtnih žrtev. Predvsem je ljudi na rit vrglo, saj kakšnega močnejšega potresa v tem delu Nove Zelandije v vsej njeni zgodovini po prihodu prvih Evropejcev še ni bilo čutiti. V bistvu nikjer na NZ nisi povsem varen pred potresi, saj se dežela nahaja na stičišču pacifiške in avstralske tektonske plošče, a strokovnjaki so vedno mislili, da so najbolj ranljiva predvsem območja, kot so West Coast, Wellington, in centralni del Severnega otoka, ki se nahajajo tik nad prelomnico. V naslednjih mesecih so sledili tudi popotresni sunki in nekateri so povzročili še dodatno škodo na zgradbah…

A ko je folk mislil, da je najhujše mimo, se je zgodil lanskoletni februarski potres…

Potres, sicer manjše magnitude (6,3), a bistveno bližje samemu centru mesta (10 kilometrov) in površju, je ornk zdemoliral mesto. Takrat sva bila ravno v Peruju in sva seveda takoj poklicala Janjo v Hokitiko. Pri njih je bilo vse OK, potres so sicer čutili, to pa je bilo tudi vse. Tudi z Janjinimi kolegi, Slovenci, ki živijo v mestu, je bilo vse OK, čeprav je bila večina njihovih domov poškodovanih. A po nekaj dneh odpravljanja kaosa in reševanja v ruševine ujetih ljudi je bilo očitno, da se je zgodila velika naravna katastrofa in največ škode je utrpel prav center mesta. Na koncu so prešteli 181 mrtvih, od tega več kot polovico v stavbi regionalne TV postaje, ki se je popolnoma sesedla. Tudi veliko drugih stavb v centru je bilo popolnoma porušenih, med njimi tudi znamenita Christchurch Cathedral, ikona mesta. Groza. Za državo, kjer ljudje živijo relativno mirna življenja in kjer šokantne novice niso ravno pogoste, je bila to prava nočna mora.

In najhuje je to, da se tudi po tem potresu tla še vedno niso umirila. Vse do danes se je po februarskem potresu na področju Christchurcha zvrstilo več kot sedem tisoč (!!!) popotresnih sunkov, nekateri med njimi tudi stopnje 6 ali več. Strokovnjaki so celo prepričani, da obstaja velika možnost, da se bo ponovil večji potres. Noro. Kot da se je mati narava ravno zdaj spomnila, da se je po ne vem koliko tisoč letih treba mal »preoblikovat«.

Preden sva prišla na Južni otok sva od nekaj ljudi (večinoma popotnikov) slišala, kakšno je življenje v Christchurchu. Nekateri so razlagali, kako grozno je, saj so jih sredi noči zbujali potresni sunki, ali pa kako so prebivalci mesta postali do »manjših« sunkov že prav ravnodušni. Spoznala sva tudi nek par (oba Kiwija), ki sta se iz Christchurcha preselila v Motueko. Rekla sta, da sta prvi mesec še nekako prenašala pogoste sunke, potem pa nič več. Zato sta šla. In nista edina. V vsem tem času se je iz Christchurcha odselilo že okoli 50.000 ljudi. Lahko si samo predstavljate, kakšne travme ljudje doživljajo.

Odkar sva na Novi Zelandiji, je bila Irena v Christchurchu že trikrat in od tega dvakrat doživela potres (samo takrat, ko sva bila skupaj tam, se tla niso nič stresla). Prvič je šla v Christchurch v začetku septembra, ko je obiskala Janjini prijateljici, Jasmino in Vido, obe na NZ živeči Slovenki. Ko je spala pri Jasmini, jo je ponoči na noge vrgel potresni sunek, hitro je letela pod podboj vrat in hkrati vpila: »Potres!«, in potem na hodniku srečala Jasmininega moža, ki je samo zaspano rekel: »It was a small one, go back to bed…«. Ja super, oni so se mogli že navadit na to. Naslednji potres je doživela 23. decembra, ko sta šli z Janjo v Christchurch pričakat Irenine starše, ki so ravno prihajali na NZ na enomesečni dopust. Ta potres za razliko od prvega ni bil »a small one«. Bili sta ravno v shopping centru, v štacuni s čevlji, ko se je začelo tresti – grozen trušč, kričanje, alarm, in kar naenkrat so okoli njiju začele leteti škatle. Irena je takoj vedela, da je potres, Janja pa se sploh ni zavedala. Samo gledaš, kam bi se lahko skril, in ker ni bilo ničesar, nemočno gledaš v strop, če bi se kaj sesulo. Anica, še ena Janjina prijateljica iz Christchurcha, ju je zagrabila za roke in začela vleči ven. Kot sta kasneje razlagali je bilo prav neverjetno, kako so se ljudje, kljub paniki, v relativnem gosjem redu hitro spokali ven iz centra in začeli zbirati na parkirišču zunaj. Nekateri so bili videti dokaj neprizadeti, nekateri so kričali, eni jokali, večina pa se je objemala in klicala svojce. Tisti dan sta Christchurch stresla dva večja potresna sunka, prvi magnitude 5,8, drugi pa celo 6,0. Od 2h do 5h popoldne je bilo 11 potresov z magnitudo več kot 4.0! Skos se je treslo. Letalo Ireninih staršev je bilo že nad Novo Zelandijo, a so let zaradi potresa preusmerili v Auckland (v Christchurch sta priletela štiri ure kasneje, ko so po pregledu letališča ugotovili, da je vse OK). Na West Coastu smo lahko seveda samo poslušali TV in radijska obvestila, ki so poročala o ponovnem tresenju (tisti drugi sunek smo dobro čutili tudi v Hokitiki). A tisti dan na srečo ni nihče fasal, samo nekaj gmotne škode (katedrala se je npr. porušila še dodatno, tako da so se odločili, da je ne bodo popravljali), manjših poplav blata (liquefaction) in nekaj sosesk je ostalo brez elektrike. Another day at the office…

Posebnost potresov na tem območju je zgoraj omenjeni liquefaction, utekočinjanje zemlje. Zaradi tresenja in pritiskanja tal se spodnje plasti zemlje dobesedno stopijo in tako na površje skozi razpoke privrejo ogromne količine blata in mulja, ki določene dele mesta ornk poplavijo (ulice, hiše, …), povrh pa poškodujejo številne podzemne napeljave. In to se kar pogosto dogaja. Trenutno se cena obnove mesta vrti okoli zneska 16 milijard NZD. Oblasti so morale po zaključku večmesečnih inšpekcijskih pregledov določene dele označiti kot »rdečo cono« (med drugim tudi sam center mesta), kar pomeni, da se bo na teh lokacijah vse rušilo in ponekod potem tudi nič več gradilo, saj je geološka struktura tal tam preveč ranljiva in tako neprimerna za nadaljnjo gradnjo. Veliko, veliko ljudi je, oziroma bo, zaradi tega izgubilo svoje domove. Čeprav je vlada vsem prizadetim obljubila denarno odškodnino, je lajf zajeban. Jasminina familija ima recimo v lasti par hiš, ki jih oddajajo, in tri izmed teh (tudi njihov dom) se nahajata v rdeči coni, zato jih bo potrebno rušiti.

Ko sva bila z Ireno skupaj v Christchurchu sva si skušala ogledati določene prizadete dele mesta. Sam center mesta je čisto zaprt, povsod so ograje, na vhodih pa vojska in policija, ki seveda nikogar ne spušča not, razen gradbenih ekip. Tudi ostali predeli v okolici centra so kot mesto duhov, veliko javnih in poslovnih prostorov je zaprtih. Čeprav so od februarskega potresa veliko ruševin že »pospravili«, je škoda vidna povsod. Razpokane ceste, pločniki, robniki, fasade, okna, nekatere zgradbe še vedno na pol ali pa v celoti podrte… precej depresivno. Poleg tega pa so morali vse tekme svetovnega prvenstva v rugbyju, prvotno planirane za Christchurch, preseliti v druga novozelandska mesta.

A oblasti so odločene mesto prenoviti, čeprav bo to trajalo vsaj kakih deset let. Že vse od prvega potresa je mesto deležno pomoči in solidarnosti cele države, tako kot se to za Kiwije spodobi. »Proud Cantabrians«, kot radi pravijo prebivalcem Christchurcha, hočejo zaživeti na novo, vendar bo to težko, zelo težko. Že če bi vedeli, da ne bo nobenega potresa več, pa jih še kar trese… Predstavljajte si, da bi Ljubljano (enako velika kot Christchurch) ali kraj, kjer pač živite, prizadel podoben potres in bi bilo treba center mesta zaradi nastale škode čisto porušiti. Umre duša mesta…