Pa je končno prišel na vrsto trip v džunglo! Na najinem južnoameriškem touru sva se odločala med Brazilijo in Bolivijo, in na podlagi napotkov ostalih popotnikov in cen sva se odločila za slednjo. Večina severnega konca Bolivije leži namreč v amazonski nižini, ki slovi po bajni in relativno neokrnjeni naravi, in eno izmed glavnih izhodišč za izlete v regiji je majhna vasica Rurrenabaque (Rurre na kratko). Bilo pa je še vedno nekaj dilem. Najprej, kako priti tja? Bolj hardcore opcija je bila vožnja z avtobusom iz La Paza, uradno 18-24 ur v eno smer. A po številnih pričevanjih precej mukotrpnih. Bojda so nekateri »pogumni« pred kratkim porabili za pot en teden – zaradi dežja in plazov niso mogli ne naprej ne nazaj. Zato sva se odločila kar za letalo iz La Paza, 140 USD povratna.

Drugi vprašaj je bil izbrat agencijo in samo vrsto izleta. Večina agencij je ponujala 3-dnevni izlet, z vso hrano in spanjem, za 100 USD, kar je za Bolivijo veliko. Baje, da so cene pred kratkim rahlo navili, ustanovili nekakšno združenje etičnih in ecofriendly agencij, bla bla… Bile so tudi cenejše agencije, ki v to združenje niso hotele, na izlete pa vlačile predvsem Izraelce, ki so precej (precej!) škrti – to sva sama spoznala med potovanjem. In ne samo to, nekateri (brez opravljanja…) so obnašajo tudi zelo, khm, barbarsko. Ne znajo se obnašat, v glavnem. Brez kakršnegakoli občutka za okolje, dotikali so se divjih živali, jih hranili, ipd. Ko to vidiš, postaneš zelo besen. No, ko smo že pri Izraelcih – zanimivo je, da se veliko mladih odpravi na polletno ali več potovanje po obveznem služenju vojske (tri leta za moške, dve leti za ženske). Južna Amerika je ena izmed popularnejših destinacij in tako kot se večina popotnikov iz katerekoli države na svoji poti orientira po razno raznih guidebookih, kot sta Lonely Planet in Rough Guide, Izraelci furajo neke domače forume ali spletne strani, kjer je eno izmed glavnih vodil predvsem, kako priti skozi čim ceneje in ob družbi čim večjega števila ostalih sonarodnjakov. Tako ni redko videti hostlov ali restavracij z napisi v hebrejščini, kjer se zadržujejo sami Izraelci. Res zakon (not). Vsi ostali se pa tem krajem nato na veliko izogibamo. Zdaj pa res zadost opravljanja… :)

No, še en problemček je bil – par dni pred tem, ko naj bi midva šla, so na veliko odpovedoval ture zaradi poplav. Menda je bil cel Rurre pod vodo, ceste… in res sva cvikala, da bova morala zaradi dežja vse odpovedati. Na srečo pa bilo štale hitro konec. Tja grede sva šla z letalom vojaške družbe TAM (Transporte Aéreo Militar) in pristala na pravcatem »vaškem« letališču – pristajalna steza je bila sicer asfaltirana, povsod drugje pa trava, nobenih drugih letaliških mehanizmov. Kok kul! Vodič in ostali gringoti, s katerimi sva šla, so naju že čakali na letališču (imel smo par-urno zamudo). Najprej smo se 3 ure z džipom peljali po razrukanem makadamu (ful je fajn, k se ti na prešvicano kožo prilepi ves tisti prah iz ceste, no vsaj hitro se nehaš sekirat) do vasice Santa Rosa, kjer smo mel kosilo in plačevanje vstopnine za park. Itak je vedno še kaj za doplačat… Tam smo vso prtljago vkrcal na naše čolnčke – motorizirane kanuje, z dokaj udobnimi zici (z naslonjači, heh). Ta kanu je bil naše prevozno sredstvo vse naslednje tri dni – praktično živeli smo na vodi, na kopno smo stopili samo enkrat, za pol urce, ko smo po šavju iskali anakonde…

Pokrajina, ki sva jo midva obiskala, v resnici ni džungla, pač pa zelo ogromno območje močvirnate savane, ki se imenuje Pampas. Iz Rurreta so bile možne tudi ture v deževni gozd, vendar je bilo premokro tisti čas. Vse agencije, ki sva jih preverila, so imele bodisi na pol potopljene tabore ali močno okrnjene programe, ki so vključevali veliko »hoje po blatu do pasu«. Tako sva se odločila za Pampas, kar je bil v resnici zadetek v polno, saj pri turah v džunglo že tako ne vidiš veliko živali, bolj flora scena, pri tem izletu pa… uf.

Do našega domovanja na vodi je bilo 3 ure počasne, uživaške vožnje s čolnom. Hiške so vse zgrajene na vodi, naš »kompleks« je vseboval kuhinjo in jedilnico, »dnevno sobo« z visečimi mrežami, spalnice, kopalnico, vse narejeno na kolih, iz lesa – bili smo pravi koliščarji. :) Vsak prostor je bil popolnoma obdan z mrežami proti komarjem (ne zelo učinkovite), in vsaka postelja je imela svojo mrežo. Prvič sva spala pod mrežami, prav varnega se počutiš pred to letečo golaznijo. Kok jih je blo, sumičev! Vseeno pa prevelike krize s komarji ni bilo in nama antimalarikov ni bilo potrebno jemati, kar je bilo tudi olajšanje. Prostore so povezovale brvi na prostem, ene so imele ograjo, druge pa ne. V okolici kolišča je živel kajman (to je aligatorjev sorodnik, samo da ima večje oči), po imenu Federico – ogromna 2-3 metrska pošast. Enkrat zvečer, ko smo se vrnili z nočnega opazovanja kajmanov (ko svetiš v temo, se jih opazi, ko se jim luštno bleščijo oči, kot dve svečki), smo v vodi opazili tudi Federica. In ko smo se vsi nagnetli na enem mestu in buljili v temo, je brv, na kateri smo stali, kar naenkrat počila… craaaa-c-k. Ja, par desk se je polomilo, brv se je pošteno nagnila in med kričanjem smo v vodi pod sabo zagledali Federica, kako se počasi zvija. Scaaaryyy!

No, drgač je blo pa ful luštn, ena najboljših tur na najinem potovanju. Glede na to, da je bila deževna doba, je bilo vode ogromno, s čolnom smo dejansko po cele dneve neovirano kruzali po rekah, številnih naravnih vodnih kanalih in zalivčkih ter v relativnem udobju opazovali živalski svet okoli sebe. Najbolj nama bo v spominu ostal par orjaških tukanov, s svojima velikanskima prelepima kljunoma (kako lahko to sploh nosijo s sabo?). Kot rečeno smo videli nekaj aligatorjev/kajmanov čisto od blizu + nekaj svečk. Kar grozne živali. Ko je manj vode, jih na obrežjih rek baje kar mrgoli, zdaj pa je bilo vse pod vodo, in so se malo porazgubili. Luštno je bilo opazovat lenivca, najbolj »na izi« žival na svetu. Opazovali smo ga kakih 15 minut, ko je zaspano visel visoko na veji in v tem času enkrat stegnil roko. Območje slovi tudi po anakondah. Zadnji dan ture smo jo iskali, a smo jo samo zavohal – nek vonj pa gnilem, baje je to to. Naš vodič je bil neverjeten, vse je vedel na pamet, kje se živali zadržujejo, če pa ne, jih je pa takoj zagledal, ti pa šele po ene 5 minutah blesavega zijanja »kje kje kje – where where – donde«. Vidli smo tudi kapibaro (velikanski morski prašiček), za 3 sekunde. Kaaj, to tut šteje! Velik opic, tokrat v divjini – squirrel monkeys, capuchin, howler monkeys… Plavali smo z amazonskimi »roza« delfini – niso sicer zelo radovedna sorta, je bila pa zanimiva misel o vseh aligatorjih okoli tebe. :) Ogromno je bilo želvic in raznoraznih ptičev, res norih ptičev (pampaški kondor, sove, sokoli, orli, papige/are, tigraste in sive čaplje, sunset bird, caracara, …).

Ob večerih smo igral katance (verzija s kockami), in yahtzee (naše poker kocke), pobijal komarce, se crkljal z mucki… Druščina je bila super – midva in štirje kul Angleži smo bili ena ekipca, plus še ena s petimi člani. Debbie in Chris sta imela za sabo kolesarsko turo z ene na drugo obalo Kanade, trenutno potujeta po Južni Ameriki, za zaključek pa planirata turo s kolesi iz La Paza do Ria, čez Argentino in Paragvaj, norca! No, in ni čudno, da smo pri tema dvema in nama imeli premalo za jest – čeprav je bilo hrane veliko, in super dobra je bila. Z zavistjo smo pogledovali proti sosednji mizi, kjer je peterica jedla kot eni ptički. Ene parkrat smo kar mi pojedli, kar je njim ostal. Yum! :)

To so bli trije dnevi čiste uživancije, minimalnih naporov ter popolnoma drugačnih izkušenj in okolja kot na vseh najinih dozdajšnjih potovanjih. Priporočava ful!