Igor treka nekje pod Everestom, jaz sem pa že ves ta čas v Sadhana joga centru blizu Pokhare. To je drugo največje mesto v Nepalu, 200 km zahodno od Kathmanduja (8 ur z busom!). Samega mesta praktično še nisem vidla, mi je bilo pa takoj stokrat bolj všeč kot Kathmandu. Pravo olajšanje, takoj ko sem prišla – uf, končno sem se znebila Igorja! :) Ne, res je luštna scena, na izi mestece ob jezeru, obkroženo z gorami, čeprav se tavisoke gore (npr. Anapurna) na žalost redko vidijo v tem času – v zraku je vseskozi nekakšna oblačnost, al megla, al prah, kaj pa vem. Popoldne se nad nas pogosto prikrade nevihta, kar mal spuca ozračje, in naslednje jutro se splača splezat na kakšen hrib, kjer se ob sončnem vzhodu super vidijo gore. Ja, v Nepalu sem že 20 dni, pa še nisem vidla gora. Bo treba tut kakšen hajk narest. Vreme je pa idealno (khm, razen vidljivosti), ni mraz, ni vroče, pravo olajšanje po Indiji.

Po prihodu sem šla samo na drink, in kupit skret papir, potem pa direkt do Sadhane. Prec mi je bilo všeč. Jogiji so lih chantal, jst sm pa izdiiiihnlaaaaa………. Uau, kakšna kul pozicija, sredi gozda na strmem hribčku nad jezerom, s super razgledom na mesto, jezero in okoliške hribe. Tak mir je, balzam za dušo po mesecu Indije (in Kathmandu je bil še bolj nor). Joga dvorana ima ful oken, in povsod se drevesa vidijo skozi, iz jedilnice, terase in sob so povsod lepi razgledi. Sobe majo po dve postle, tko da to je tut kul. Ful je velik fajn, pozitivnih ljudi tuki. Lastnika (mož in žena, Asanga nas ma jogo, Durga pa petje), zaposleni in njihove familije so res dušce. Med takimi ljudmi se počutiš sprejet, kot doma. Z drugimi »udeleženci« se ful dobr štekamo, zezamo, kartamo, špilamo in pojemo, vsak obrok se raztegne na vsaj eno uro… Zanimiv je slišat njihove zgodbe, nasploh delit kar osebne stvari s »tujci«, ki tako hitro postanejo prijatelji (za razliko od Vipassane, glej post Moja meditacija, kjer smo mogli biti skos tiho). Sicer je pa fluktuacija kar velka. Povprečni čas, ko folk tuki ostane, je pomoje okol 6 dni, zdej nas je ene par, ki delamo 3 tedne (eni pa tut sam za 2-3 dni pridejo, kar je res premal, da sploh notri padeš).

No, in še vedno mi je ful všeč. :) Plačujem dobrih 20 eur na dan za spanje, vso hrano, vse programe… Ni mi treba nikamor it, sam tuki sem lahko, odklop.

• Vstajamo ob 5.30, pol je meditacija do 7h, pa čaj.
• Potem čiščenje nosnih kanalov s slano vodo. Maš posebno posodico, neti pot, ne vem kako se po slovensk reče; cca 1,5-2 dcl vode si zliješ v vsako nosnico in skozi drugo ven priteče. Potem ko nardiš še dihalne vaje, da vso vodo iz kanalov ven spraviš, te čist spuca.
• Pol je pranajama (dihalne vaje) in joga na terasi dobro uro.
• Potem imamo mal trekinga (sprehod) tuki okol, in (šele) ob 9.30 zajtrk.
• Naslednja je na vrsti blatna ali parna kopel. Blato si namažeš po telesu in pustiš, da se ti posuši. Blato kar tuki v hribu nekje skopljejo, je čist rdečkast. Parna kopel je pa vbistvu parna savna.
• Ob 12h meditacija, ob 1h kosilo.
• Frej do 3.30, ko imamo »karma joga«, to pomeni pol urce dela naokoli (čiščenje, zalivanje, delo na vrtu…). Bistvo je, da narediš nekaj za nekoga drugega, brez da zahtevaš karkoli nazaj, da se posvetiš tistemu, kar delaš in to opravljaš z veseljem (zato je to tut meditacija, ali joga).
• Potem pride na vrsto eden highlightov dneva: čaj masala + popcorn. To je menda tradicionalni nepalski snack.
• Ob 4.30 pa chanting, to je petje manter v sanskritu, z glasbili. Tuki je tudi bistvo, da not padeš, da meditiraš…
• 5.30 joga, ob 7h večerja, potem še kratka meditacija ob sveči, in spanje (okol 9h, 9.30).

Sem mislila, da bo joga (tuki delamo hatha jogo) in nasploh cel program zelo na izi, bolj kot ene počitnice, ampak je zelo fajn, kar naporno. Edini minus pri celi zadevi je, da med jogo ni nič korekcij, tudi lažje različice, če imaš kakšne probleme, niso podane. Meditacija je tut še kar v redu, po Vipassani se mi itak vse zdi ful na izi. :) Ne sej ne, ni izi meditirat, je pa res, da mi ni problem sedet pri miru eno uro. Misli pa seveda še vedno tavajo in so naš gospodar…

Hrana je ful ful fuuul dobra, vse tuki skuhan, vegetarijansko. Za zajtrk mamo npr. sveže sadje in ovsene kosmiče (muesli) z jogurtom in sadjem, danes smo mel milk-shake in zelenjavne sendviče in trdo kuhana jajca; za kosilo in večerjo pa bolj lokalna hrana (riž, zelenjava, curry, tofu, pakodas (ocvrta kroglica filana z zelenjavo), chapati… enkrat smo mel tut doma narjeno pasto-njoke). Mmmmm…

No, danes sem zaključila 4-dnevna post + čiščenje. 1. dan 6 jabolk, 2. dan 3 jabolka, 3. dan nič. Nas je pa pokonci držala topla limonada z medom, česar smo lahko popil cca. 5 kozarcev na dan. 4. dan pa čiščenje: dopoldne začneš s pitjem tople slane vode, delanjem določenih asan, ki spodbujajo prebavo, in seveda rednimi obiski stranišča. Popit moraš vsaj 5,5 litrov v roku cca. dveh ur, in moraš nadaljevat, dokler ne »kakaš švoh zeliščnega čaja« – po barvi in obliki. Tako se ti odplaknejo vse stvari, ki se nalagajo na stenah črevesja. Moja izkušnja: prvi dan je bil kar težek, ampak še vedno dobiš kar veliko jabolk, tako da ni take panike. Bolj v glavi, da je treba zdržat še 2 dni. Drugi dan sem mela ful ful krizo. Bolela me je glava, nič motivacije, čist švoh, čist down. Durga (najlepša ženska – od znotraj – kar sem jih kdaj spoznala) mi je zjutraj zmasirala glavo in dala reiki, ampak ni preveč pomagalo. Ful sem spala. Še trije so se postili istočasno – vsi so zgledali čisto normalno. Popoldne pri chantingu je, preden smo začeli, Durga rekla, da tisti dan pri petju vsi dajo energijo meni. In takrat se je ulilo… Jokala sem skozi vse petje, pa še potem. Durga je rekla, da se je utrgal oblak in da gre vse ven iz mene (vse, kar je slabo, seveda). Počutila sem se malo lažjo, ampak še zmeraj – glava, lakota! Ampak res neverjetno, tretji dan je vse to izginilo, počutila sem se kot rožca, smejala – cel dan, brez hrane! Noro, zgleda sem res vse dala iz sebe dan prej, nehala sem se upirat… In energija teh čudovitih ljudi je tudi naredila svoje. Potem pa četrti dan, slana voda, čiščenje. RES je težko to pit, eden je bruhal, obema drugima puncama je bilo slabo, sej meni tudi malo, ampak je minil… Kot mine vse… Hrana je super stvar, in ko si prikrajšan, se zavedaš, koliko ti pomeni. Pa še spucal me je in zdej se počutim fajn.

Res je fajn, da sva z Igorjem vsak neki zase našla… Na koncu sem ostala »samo« 17 dni – po 14 dnevih se je začela intenzivna solo joga – zjutri dobiš program za tisti dan in ga moraš pol sam štirikrat oddelat. Blo je kar malo preveč joge, nimaš več časa za druge stvari, predvsem pa zase… Malo se je tudi energija v centru spremenila – novi ljudje, novi pogledi. Poleg tega nas je ene par frendov naenkrat odšlo – bolj prestavili smo se v sosednji guesthouse, kjer par dni nismo delali ničesar. Nič urnika, samo poležavanje, branje, kartanje, hrana. No, izkazalo se je, da se je to lenarjenje kar precej produžilo – s čudovitimi ljudmi, v čudoviti Pokhari…