Če lahko ugibava, bi rekla, da 70% obiskovalcev Nove Zelandije svoj trip začne v Aucklandu, njenem največjem mestu (ostali se »izkrcajo« v Christchurchu, na Južnem otoku). In če lahko še naprej ugibava, bi rekla, da se 90% teh obiskovalcev v roku dveh dni iz Aucklanda hitro pobere naprej. Ker Auckland v ničemer ne spominja na Novo Zelandijo. Je daleč največje novozelandsko mesto (1,2 milijona prebivalcev), prava metropola, z visokimi nebotičniki, obupnim prometom in klasično mešanico imigrantskih kultur. Ko se sprehajaš po centru mesta med vsemi fancy bajtami in velikimi posh štacunami, vsepovsod videvaš samo Azijce, kar je weird. Kot da ne bi bil na Novi Zelandiji. Saj je lepo mesto, urejeno, stisnjeno med dva čudovita zaliva, povrh pa posejano s hribčki, ki so v resnici vulkani (nekateri med njimi samo speči!). Ampak vseeno. Zakaj bi tam izgubljal svoj dragocen čas, ko pa narediš tako dolgo pot od doma zato, da bi videl naravo in podeželje, ne pa še enega velikanskega mestnega lonca, kjer je najbolj pomembno, kako velik frajer si, right? Zaradi tega tudi večina ostalega prebivalstva do Aucklanda goji nekoliko prezirajoč odnos. J.A.F.A. = Just Another Fucking Aucklander, radi pravijo. :)

Midva se s tem nisva kaj dosti pretirano obremenjevala, saj se nama prvič v življenju na nekem tripu nikamor ne mudilo. In tako sva v Aucklandu preživela skoraj štiri tedne! Predvsem zato, ker sva kupovala avto (o tem bova malo več razložila v naslednjem postu), pa tudi zato, ker sva se v Aucklandu imela prav pošteno fino. Prvi teden sva stanovala pri couchsurferju Markusu, drugi teden v super prijetnem hostlu Red Monkey in preostanek nekje na obrobju mesta (o tem spet malo več v naslednjih postih). Tako sva hitro odkrila veliko placov, ki so nama pisani na kožo. Predvsem ulica Karangahape Rd (ali po domače ‘K’ Road), polna kul kafičev, odbitih štacun, alternativnih klubov in seveda pisane klientele (hipsterji, rasta pipl, potetovirani in poknoflani ekscentriki, celo transvestiti in prostitutke). In še ena ulica – Ponsonby Rd, za razliko od prve že malo bolj clasy, a še vedno zadosti »urbana« (midtempo, bi rekel kolega Škorn). Tu je veliko barov ponujalo živo muziko, open-mic sešne in lounge večere. Moj daleč najljubši plac za hengat na tej ulici je bila majhna štacuna z glasbo in DJ opremo Conch Records, kjer so ponujali genau vse po mojem okusu. Vrsto muzike, ki jo rad poslušam, dobro kavo in zastonj wi-fi. :) Tipi, ki vodijo Conch Records, so kul fantje, veliki poznavalci dobre glasbe. Štacuna je zaradi dodelane in unikatne selekcije glasbe, ki jo ponuja (veliko tega tudi na vinilkah seveda), zelo uveljavljena in nosi velik renome med mlado urbano populacijo v Aucklandu in tudi drugod po NZ. Irena je po drugi strani hitro našla svoj omiljeni joga studio, ki ga je pridno obiskovala na skoraj dnevni bazi, in seveda malo morje malih štacun in butikov za neumorno browsanje po artiklih. :)

Prek Markusa sva spoznala tudi nekaj kul ljudi, s katerimi smo celo proslavili moj 31 rojstni dan (z Ireno sva pri Markusu pripravila obilno mehiško večerjo). In nightlife v mestu je top-shit. Kot največje novozelandsko mesto, je Auckland deležen cele vrste tujih gostujočih glasbenikov svetovne klase. Samo v času, ko sva bila midva v Aucklandu, so tam nastopali Herbie Hancock, George Clinton, Bob Dylan, itd. Midva sva se osredotočila predvsem na manjše klube in evente. Z Markusom in njegovo ekipo smo recimo en cel podaljšan vikend (čet-sob) obiskali festival Borderline v klubih Wine Cellar in Whammy Bar na ‘K’ Roadu, kjer so se zvrstili različni novozelandski alter/indie bandi in artisti. Med njimi veliko presenetljivo dobrih. Slišati pa je bilo vse od punka, new wavea, folka, hillbily rocka, funka, jazza pa do noisa in leftfield elektronike. Super stvar! Ki jo lahko malo »pokvari« samo draga pijača na šanku, kot to velja za ostala velika kulturna mesta tega sveta. Šla sva pa tudi v druge klube in bare z live ali DJ muziko.

And last but not least. Čeprav je Auckland veliko mesto, rabiš samo urco ali pa še manj, da prideš do kakega noro lepega koščka neokrnjene narave. Recimo vulkanski otok Rangitoto (nazadnje bruhal 600 let nazaj!), do katerega se lahko zapelješ z ladjico z enega izmed dokov v centru mesta, ali pa prečudovitih plaž zahodno od Aucklanda.

Zato bova na koncu dodala samo še to…

AUCKLAND JE V RESNIC PROU KUL!

ps. Aja, pa v Aucklandu sva končno našla uradnega zastopnika za objektiv najinega fotoaparata (pokvarjen, remember?), pri katerem sva lahko za težko pričakovano popravilo uveljavila najino globalno garancijsko potrdilo (do izteka katere je bilo samo še nekaj dni). Yeah!