Jaaaaaaaaaa… svež gorski zrak, normalne temperature in več zelenja. Končno! Pa sva se le uspela prebiti v gore. Kar ni bilo lahko, daleč od tega. Edini direktni bus iz Rishikesha v Shimlo je iz Nepala na avtobusno postajo prišel nabito poln in nagravžno pobruhan, zato sva morala do Shimle »po ovinkih«, vmes zamenjati tri različne avtobuse in tako za 280 kilometrov poti porabila cel jebeni dan. Igorja je poleg tega totalno zakuhalo, kar je že tako neudobno vožnjo v poletni vročini naredilo še bolj neznosno. It is not easy to travel in India, man!

Ampak do večera sva se prek številnih hribov in serpentin le uspela prebiti v Shimlo, hill station na višini 2200 metrov, nekoč glavno poletno rezidenco britanske kolonialne gospode, danes pa popularno počitniško destinacijo za indijske turiste s severa države. Mestece je luštno, zgrajeno na vrhu strmega grebena in predstavlja Indijo, kot je nisva vajena – številne trademark štacune, nobel restavracije, tone spominkov in zadovoljne familije, ki se sprehajajo gor in dol po promenadah. Indijski srednji sloj…

Midva sva se tu lepo spočila in zelo hitro privadila na prijetnejše temperature. Shimla je bila najina odskočna deska v indijsko Himalajo, gorski svet poln različnih kultur in naravnih lepot. Od tu naprej se gre samo še navzgor in proti severu. Že takoj sva dobila idejo o velikem himalajskem giru – preko »zelenega« Manalija na skrajni sever države v Ladakh, čudovit gorski puščavski svet, kjer dominira budistična kultura. Potem pa v znameniti Kašmir, skrajni severozahod indijske Himalaje ob pakistanski meji, in nazaj dol proti jugu v Dharamsalo in McLeod Ganj, prestolnico tibetanske vlade v izgnanstvu.

A v Manali se nisva odpravila po direktni poti iz Shimle, kar bi vzelo približno 10 ur, pač pa sva se odločila za 10-dnevni detour prek dolin Kinnaur in Spiti, dveh različnih svetov indijske Himalaje ob meji s Kitajsko oz. Tibetom, povrh nekoliko odmaknjenih od glavnih transverzal. Prek doline Kinnaur je speljana tako imenovana Hindustan-Tibet Highway – cesta, bolj kot ne makadam, ki so jo sredi 19. stoletja začeli graditi že Britanci z namenom izboljšanja stikov s Tibetom (po nekaterih teorijah tudi z namenom priprav na invazijo na Tibet). Danes je to ena izmed redkih odprtih cestnih povezav (čeprav v zelo omejenem obsegu) med Indijo in Kitajsko z mejnim prehodom na prelazu Shipki La na 5669 metrih.

V Shimli sva po hitrem postopku najela avto+šoferja ter našla še tri voljne člane »odprave« (Gavina in Davida iz Avstralije ter Zacha iz Južne Afrike), s katerimi sva si delala družbo in delila stroške. 10-dnevni roadtrip je bil res epski, ker nam je avto dovolil toliko fleksibilnosti, da smo se lahko prebili do vseh kulturnih in naravnih znamenitosti na poti. Ker je zgodb, predvsem pa foto-materiala ogromno, bova prispevek razdelila na dva dela, prvi namenjen roadtrippanju po dolini Kinnaur, drugi pa po dolini Spiti.

Dolina Kinnaur je še vedno izrazito hindujska, ampak atmosfera je tu dost bolj sproščena, kot da ne bi bila več v Indiji. Mesta na poti so manjša, ljudje bolj prijazni in preprosti, pokrajina pa spektakularna. Edini minus so cele serije hidroelektrarn (nekatere še v gradnji), ki kvarijo idilično podobo tega gorskega sveta. Glavna cesta skozi dolino je v številnih delih ornk zdelana zaradi mogočne reke Sutlej, ki pogosto poplavlja, in dežja, ki povzroča plazove, zato jo stalno popravljajo in obnavljajo. Cesta je pogosto tudi speljana visoko prek pobočij doline in teren je nekje prav grozljivo strm ter nevaren. Tako lahko celo pot samo zijaš skozi okno in se čudiš (včasih tudi cvikaš). A ko enkrat zapelješ z glavne ceste v stranske doline in kraje v okoliških hribih, se svet popolnoma umiri – čudovita narava, vaško življenje in praktično nič prometa. V teh krajih smo preživeli večino časa prve polovice našega roadtripa…

Ohcet v Sarahanu

Ta vasica je bila naš prvi postanek na poti. Bolj kot starinski tempelj, po katerem je kraj znan, nas je navdušila poroka, ki je bila takrat ravno v polnem zamahu. Cela vas je bila namreč v elementu, folk je plesal na ulicah ob zvokih tradicionalne muzike, v glavnem poročnem prostoru se je jedlo in pilo, vse je bilo okrašeno. Tako kot drugje v Indiji, je tudi tu poroka cel ritual, ki traja več dni. Tisti večer so imeli na sporedu slavnostni sprejem sorodnikov in ožjih prijateljev obeh družin, vsi člani lepo oblečeni, ženske v pisane halje in rute, moški pa v svoje volnene reklce in brezrokavnike ter s tipičnimi zelenimi basheri čepicami na glavi. Naslednje jutro, ko smo se že odpravljali, smo lahko uč vrgli še na ženina, odetega v kičasto slavnostno »uniformo« z zakritim obrazom. Celotna procesija ljudi z ženinom na čelu se je ravno odpravljala na dom neveste z namenom, da bi jo »ukradli«.

Alpska idila doline Sangla

Dolina se od glavne ceste strmo vzpne navzgor in višje ko greš, bolj čarobna je scena z majhnimi vasicami, pašniki, rožcami, gozdovi in zasneženimi gorami. Sploh zadnji dve vasici – Rakcham (kjer smo prespali) in Chitkul – ležita že nad 3000 metri višinske in sta ful luštni in pretežno »nepokvarjeni« od turizma. Tu smo v noro lepem vremenu prehajkali konec doline in z vrha majhnega grebena občudovali gore in naravo. Čeprav je tu nekoč potekala pomembna trgovska pot v Tibet, je danes dolina oz. pot čez prelaz Yamrang La zaprta. Aja, ko smo se peljali po dolini navzgor, smo se ustavili pri neki kapelici in lokalnem sadhuju, ki je blagoslavljal mimoidoče voznike. Ko je starček videl našega Davida in njegove bajne dreadlockse, nas je takoj povabil na en chillum (za namig, kaj je to, si poglejte slike). Ta del indijske Himalaje, sploh pa dolina Parvati v bližini Manalija, je znan po tradicionalnem gojenju konoplje in pridelavi hašiša vrhunske kvalitete.

Chill-out v Kalpi

Nazaj dol na glavno cesto, prečkanje reke Sutlej in potem spet šus gor v hribe, tokrat na drugo stran doline Kinnaur in v Kalpo, kjer smo si vzeli »day-off« in prvi večer v miru spili našo zalogo indijskega viskija, ki smo ga nabavili v Shimli. Kalpa je spet ena taka mala stara vasica, kjer so ljudje popolnoma neobremenjeni s tujci in veselo živijo svoja relativno preprosta življenja. Direktno iz vasi (in z balkona najinega guesthouse-a) se na drugo stran doline, od koder smo prišli, vidi celotna alpska veriga Kinnaur Kailash in istoimenska gora, za Hindujce sveta. V Kalpi si bok ob bok stojita tako hindujski kot tudi budistični tempelj, izrazit pokazatelj miroljubne simbioze med religijama v tem delu Indije.

To be continued…