Itak. Če si v Riu moraš tudi na kako fuzbal tekmo, a ne? Pa če ti šport totalno dogaja ali pa ti je totalno nezanimiv. Tekmo si moraš ogledati zaradi atmosfere. In ujeti jo moraš seveda na najslavnejšem štadionu na svetu – Maracani. A na žalost ni šlo, Maracanã je trenutno zaprta zaradi prenove, saj bo čez tri leta gostila tekme svetovnega prvenstva v Braziliji. Številne nogometne ekipe iz Ria tako svoje domače tekme trenutno igrajo na manjšem, a novejšem štadionu Engenhão (kapacitete »samo« 45.000 gledalcev), zgrajenem leta 2007 za potrebe Pan-ameriških iger.

In sva rekla, da greva vseeno. Na tisto nedeljo je bila namreč na sporedu tekma med kluboma Flamengo in Vasco da Gama, velikima mestnima rivaloma. Flamengo, največji klub v Riu (menda kar na svetu, glede na število navijačev), je trenutno v središču pozornosti zaradi velike okrepitve – Ronaldinha. O tem se je veliko govorilo v mestu, vsi cajtngi so o njem objavljali zgodbe na prvih straneh. Vendar na tej tekmi še ni zaigral, ker baje še ni bil pripravljen. Preveč pomembna tekma.

Na pot proti štadionu sva se odpravila z vlakom, ki je štartal s postaje Central (na najino navdušenje je bila to postaja iz znamenitega brazilskega filma Central do Brasil). Štadion Engenhão se nahaja precej daleč, v revnejšem predmestju Ria, ki predstavlja pravi kontrast lepotam centralnega dela mesta. Odpravila sva se relativno zgodaj (4 ure pred začetkom), da bi se izognila gnečam na blagajnah in morebitnim pizdarijam okoli štadiona (navsezadnje so naju mnogi opozorili, da gre za precej nevarno tekmo), zato na vlaku še ni bilo veliko navijačev. Kako uro pred začetkom tekme sva že bila notri, srečna, ker sva se izognila gužvam in ker sva dobila študentski popust na karto, heh. Utaborila sva se, kajpak, na tribuni Flamenga, ker gre za favorita in na splošno ima Vasco bolj v kurcu sezono (je zadnji na lestvici). Napetost pred tekmo se je hitro dvigovala, tribune Flamenga so se polnile, medtem, ko so bile le-te na strani Vasca relativno prazne. Začelo se je navijati in bobnati, vihtele so se ogromne zastave, do tekme pa še kar precej časa. Občasno je zunaj štadiona kaj počilo ali pa poletelo v zrak in folk je takoj letel na zunanji rob tribun gledat, kaj se dogaja.

In ko se je tekma končno začela, so navijači Flamenga usekali v polnem sijaju. Navijalo se je brez predaha, kljub relativno nezanimivi tekmi. Gledalci so povrh na vsako slabo potezo domačih igralcev brezkompromisno zarjoveli »Putaaaa, fica…« in podobno. Ko so se občasno oglasili tudi navijači Vasca, so jim domačini hitro vrnili z žvižgi in vzklikanjem »Segunda división, segunda división…!« Ko je padel gol, pa seveda adijo pamet. Norenje na tribunah Flamenga je bilo nenormalno in še predno si se lahko razgledal po štadionu in občudoval veselje domačih navijačev, že te je pogoltnila ogromna banderão, ki so jo navijači v hipu razprli in z njo prekrili pol glavne tribune, na kateri sva se nahajala.

Na koncu je bilo 2:1 za Flamengo. Tekma se je končala kultivirano, brez kakih posebnih izgredov, čeprav je bilo možno na tribunah Vasca videti nekaj pretepov med njihovimi lastnimi navijači. A na nabito polnem vlaku nazaj grede v mesto je vladalo dokaj sproščeno vzdušje. I guess pomaga, če »tvoji« zmagajo. Zanimiva izkušnja. In na Irenino veliko razočaranje je Ronaldinho debitiral tri dni kasneje. :)