Let iz Frankfurta je trajal že kakih dobrih pet ur in bili smo kar pošteno sredi Atlantika, nakar prekinejo »kino« program in zasliši se pilotov glas, ki potnike začne smrtno resno nagovarjati v nemškem jeziku. »Meine damen und herren… blabla… blabla… technische problem blabla…«. Kaj…? Technische problem…? Kako technische problem…? Medtem, ko sva z Ireno čakala, da z nemščine preklopijo na angleščino, je v kabini nastala smrtna tišina, tisti potniki, ki so sporočilo razumeli, so se prijemali za glavo, razočarano zrli skozi okna, itd. In končno je pilot spregovoril tudi v angleščini. Bojda so na letalu crknile neke aparture za spremljanje vremena, zaradi katerih niso želeli nadaljevati leta čez Atlantik. Tako je padla odločitev, da letalo obrnejo, in pristanejo na Kanarskih otokih, kjer je bilo najbližje primerno letališče, več kot 2 uri stran. OK. Saj to ni nič takega, right?! Z Ireno sva se začela malo zezati, vsak stisnila po en persen, in naprej gledala Shreka. Ampak priznam, da se mi je na momente v možganih porodil prizor, kako letalo nekontrolirano drvi v morje. Fear is the mind killer. V letalu je vladalo precej morbidno vzdušje in tisti 2 uri, ki smo jih potrebovali do Kanarskih, sta trajali nenormalno dolgo.

Ko smo pristali, nam je pošteno odleglo. Medtem, ko so letališke tehnične ekipe začele pregledovati letalo, smo še vedno tičali v svojih sedežih, po približno 15 minutnem čakanju pa so nam sporočili, da bomo le morali prespati na Kanarskih, in let nadaljevati naslednje jutro. Tudi prav, mogoče bomo pa spali v hotelu s petimi zvezdicami in jedli jastoge za večerjo, sva se spet zezala s tamalo. In pazi. Potem so nas res stlačili na avtobuse in odpeljali v nek jako turistični kraj pol ure stran od letališča naravnost v hotel s petimi zvezdicami. Heh. Kaj takega še nisva videla. Ogromen, sijoč hotelski kompleks, vse nekako v lesu, lepem kamnu, povsod bazenčki, fontane, palmice, iz zelenja so se oglašale sove, opice, …?! Neverjetno. Rabila sva kakih 10 minut, da sva se po hodnikih prebila do najine sobe. Wau, kakšna soba! Prvič in zadnjič v življenju bom verjetno spal v taki sobi. Vsi so bili nenormalno prijazni do nas. Moral si reči samo »we’re from the Condor flight…« in že so ti postregli. In potem večerja. Noro. Samo solatni bar je bil tako velik, da bi lahko brezskrbno nafutral celo armado. Za glavno jed pa jastog, pred tabo spečen. Haha. Eden, dva, trije… kolikor ti je pač pasalo. Jedla sva kot prasca, nalašč, po slovensko. V najinih »casual« in precej prešvicanih cotah že tako nikakor nisva pasala med ostale hotelske goste ampak kaj češ, »we’re from the Condor flight«. Naslednji dan smo po nekaj urni zamudi okoli poldneva končno vzleteli naprej proti Salvadorju. Jeeee.

Tako se je končal prvi dan najinega popotovanja po svetu. :)