Mnogo popotniških duš, ki romajo v Indijo, svojo pot začne v njenem glavnemu mestu, Delhiju. In če Indije niso vajeni, povrh pa Delhija niti nimajo namena bolje spoznati, zna biti tistih nekaj dni ali pa samo ur, ki jih v mestu prebijejo zato, da uredijo logistične zadeve za nadaljnjo pot, kar napornih. :) Ne samo zaradi blaznega kulturnega šoka, tipičnega za Indijo, tu so namreč še razne »lokalne različice« nategov s strani taksistov, ki na glavnem letališču kot mrhovinarji prežijo na novo prispele turiste in jih z razno raznimi pretvezami in lažnimi štorijami dostavljajo v »svoje«, običajno zelo dodgy hotele za precej visoko ceno. Gre samo za enega izmed zloglasnih Delhy scam-ov. Neverjetno koliko ljudi sva spoznala na poti, ki so se ujeli prav na to foro.

Ali pa razne zdravstvene težave, povezane s slabimi higienskimi razmerami predvsem v mestih, kakršno je Delhi. Delhy Belly je že prav po celem svetu uveljavljen términ, ki pomeni prebavne motnje, zastrupitve, drisko – vse pizdarije, povezane z uživanjem »kontaminirane« hrane ali pijače. Včasih sploh ni nujno, da karkoli poješ. Spoznala sva nekega tipa, ki je »zbolel« baje še preden je sploh zaužil svoj prvi indijski obrok v Delhiju. Ves živčen in izmučen zaradi nenormalne poletne vročine in napornega uličnega kaosa je sedel v neki restavraciji in ko so mu na mizo postavili krožnik z žgočim curry-jem, je preprosto vstal, zlaufal ven in se skozlal sredi ulice… :)

Zaradi vsega tega se Delhija med tujci drži kar slab sloves.

No, za razliko od velike večine ostalih popotnikov sva midva v Delhiju najino indijsko pot zgolj zaključila. In po štirih mesecih in pol, preživetih v tej nenavadni deželi, sva bila vajena že marsičesa. Zato nama Delhi sploh ni bil kos. :) Že ko sva navsezgodaj zjutraj na železniški postaji stopila dol z najinega overnight vlaka iz Amritsarja, sva se povsem mirne krvi prerinila mimo prednje falange tečnih voznikov rikš do naslednje skupine, ki je visela zunaj na ulici, in si poiskala najmanjšega, nič hudega slutečega, debelušnega šoferja: »You! You will drive us to our hotel!« Taki so najboljši, saj so najmanj vztrajni pri nategovanju s ceno.

In tako sva naslednjih nekaj dni okušala mesto, v katerem sva se počutila povsem domače. Noben prodajalec, noben taksist ali eksotična hrana nama niso mogli do živega. Heh, včasih se nama je zdelo celo, da se nama na prehodu za pešce še avtomobili ustavljajo. Ne ne, sej ne. Irena je sploh »zacvetela«, zadnji dnevi Indije pred njenim odhodom domov so namreč prinesli zelo težko pričakovani shopping. Jeeeeee!!! Ves ta mesece in mesece potlačen elementarni ženski nagon po ekscesnem šopingiranju, je bil zdaj naposled unleashed! In vse tako poceni! Nabavljajo se je praktično vse, darila za familijo in bližnje frende, za dom, za naju, vse od začimb, čaja, eksotičnih okraskov, pa do pisanih tunik, srajc in celo miniaturnih ali-baba hlač za najmlajše (v najinem primeru Irenino dvoletno nečakinjo Živo). Indijski prodajalci, pazite se! Saj preplačevala sva še vedno, a barantalo in zbijalo ceno se je brutalno. Irena sploh, itak. Pogosto sva špilala kar klasičen good cop, bad cop scenarij, kjer je Irena znorela zaradi »previsoke« cene, Igor pa je potem skušal pomiriti situacijo v stilu: »Come on friend, let’s try to work this out…« :)

Kot prestolnica Indije, kjer nekatere stvari dejansko laufajo (npr. mestni metro, res fascinantno), pa Delhi poleg cheap souvenir robe ponudi tudi številne štacune in butike, kot sta FabIndia in People Tree, z zelo kvalitetnimi in unikatno-indijskimi, celo družbi in okolju prijaznimi, dizajnerskimi izdelki.

Turistične atrakcije? Šur, nekaj jih je, a nama se je bilo najbolj všeč prebijati skozi kaotično natlačene ulice starega dela mesta, tako imenovanega Old Delhi-ja, kjer je močno prisotna tudi muslimanska skupnost. Sploh pa je bila magična večerna ceremonija s pevskim zborom na dvorišču pred mošejo v enem izmed najbolj svetih sufijskih svetišč.

In za konec še zadnji poklon indijski hrani. Delhi sem zapustil prej kot Irena (naslednje jutro sem namreč letel v Indonezijo, Irena pa dva dni kasneje domov) in moram priznat, da sem kar rahlo solzo potočil ob svojem poslednjem thali-ju na predvečer leta na Bali. Res, jesti indijsko hrano je bilo nekaj najlepšega na najinem tripu.

Torej Indija, hvala za to čudovito izkušnjo. V štartu te sploh nisva imela namena obiskat. Nah ah, Indija pa že ne. In potem naju je Ram prepričal naj te obiščeva. In potem sva dobila šestmesečno vizo. In potem sva prišla k tebi. In pri tebi ostala praktično do izteka vize… :)