Samo nekaj minut po tem, ko smo prečkali bolivijsko mejo mimo na pol podrte stražnice sredi ničesar, smo z zaprašenega makadama kar naenkrat zapeljali na cesto s popolnoma frišnim asfaltom, po kateri so se gor in dol gonili ogromni tovornjaki. Takoj občutna razlika. Čile. Kmalu za mejnim prehodom Hito Cajón, visoko na skoraj 5000 metrih, sledi glavna cesta, tako imenovana Ruta 27-CH, ki iz Calame in ostalih večjih mest na severu Čila piči mimo bolivijske meje proti Argentini (v prejšnjem postu se lepo vidi na Google mapi). Mi smo zavili v nasprotno smer, proti majhnemu mestecu San Pedro de Atacama, kjer sva nameravala tri dni čilat (v Čilu se pa ja čila) preden se odpraviva na dolgo pot proti jugu kontinenta.

Čile je brez debate najbolj razvita južnoameriška država. Kamorkoli pogledaš, se ti zdi, da stvari laufajo brez tipičnega kaosa, prisotnega povsod drugod, kjer sva bila do sedaj. Vse je bolj urejeno (sploh glavno mesto Santiago, ki zgleda prav super moderno v primerjavi z ostalimi južnoameriškimi metropolami), a kot povsod drugje ima tudi Čile svoje kronične socialne probleme. O tem mogoče malo več v kakšnem kasnejšem postu…

San Pedro je majhna in umirjena vasica, a turistično zelo aktivna. Nahaja se sredi puščave Atacama, ki je polna naravnih atrakcij. Kot pridna in aktivna turista sva si vsak dan kaj ogledala, bodisi na biciklih, na konjih, peš ali s kombijem, v vmesnem času pa izležavala v senci. Še najbolj zanimiv in poučen je bil nočni obisk majhnega amaterskega observatorija v bližini San Pedra, ki ga vodi nek Francoz. Atacama je zaradi svoje višine in suhega ozračja idealen kraj za opazovanje vesolja. Skozi niz teleskopov, ki jih je imel tip naštimane na svojem dvorišču, smo si tako ogledali vse od bližnjih zvezd, galaksij, meglic in planetov (Saturn).

San Pedro si bova pa najbolj zapomnila po tam živeči Slovenki Mojci. Zanimivo, po treh mesecih na poti nisva srečala še niti enega Slovenca (ne veva, kako je z vami, ampak midva sva praktično na vseh najinih potovanjih vedno po naključju naletela na kakega Slovenca). Saj ne, da bi naju dajalo domotožje, no way, je bilo pa vseeno zelo prijetno pohengat z »rojakinjo«, še posebej zaradi njene zanimive življenjske zgodbe. »Živiš tako, kot ti narekuje srce« nama je pripovedovala Mojca. V San Pedru se je »ustalila« pred mnogimi leti in skupaj z možem (domačinom) odprla hostal po imenu Sonchek. Čeprav je bil začetek bojda težek, ji zdaj biznis dobro laufa. Sonchek je eden izmed popularnejših »budget« placov za spat v mestecu. In to zasluženo, najina sobica je bila super cozy, čisti skreti, luštno dvorišče za hengat v senci… Nenazadnje pa je naveden tudi v Lonely Planetu in drugih podobnih vodičih. Aja, pa Slovenci imamo 10% popust. :)