Ta beseda se je že večkrat pojavila v najinih postih in če ti še vedno ni jasno, za kaj gre, potem beri dalje. Couchsurfing (CS) je verjetno najbolj cool stvar, ki se je v zadnjih letih »prijela« pri klasičnem backpackingu. Gre za preprost in hkrati rahlo nedoumljiv koncept, ki deluje perfektno. Takole gre… Če rad potuješ in spoznavaš nove, isto-misleče ljudi, in imaš pri sebi doma na voljo frej sobo, kavč, blazino ali pa samo plac sredi dnevne sobe, lahko to ponudiš naključnim popotnikom preko CS skupnosti na www.couchsurfing.org. Torej za nekaj dni zagotoviš prenočišče enemu ali več popotnikom, ki nameravajo obiskati tvoj domač kraj. In obratno seveda. Ko sam potuješ, v krajih, kjer se ustaviš, iščeš potencialne ljudi, ki bi te sprejeli v svoj dom. Vse brez plačila. In brez kakih posebnih obvez.

Ves »proces« iskanja gostiteljev se, kot rečeno, odvija na spletni strani couchsurfing.org, ki sicer ne izgleda ne vem kako fancy, a zelo dobro služi svojemu namenu. Najprej ustvariš uporabniški profil, napišeš nekaj o sebi (kaj počneš v življenju, kaj te zanima, kateri so tvoji najljubši filmi, …), uploadaš nekaj fotk in se tako »predstaviš« CS skupnosti. Če gostiš popotnike, napišeš tudi nekaj o tem, kaj jim lahko ponudiš, koliko ljudi si pripravljen sprejeti in za koliko dni. Torej sam postaviš pogoje, ki ti najbolj ustrezajo in ki jih morajo tvoji gostje upoštevati.

najin CS uporabniški profil (klikni na sliko za dostop)

Ko potuješ, iščeš gostitelje po mestih in jim pošiljaš requeste (prošnje). To je včasih kar naporen proces, saj te veliko ljudi lahko zavrne zaradi tega ali onega razloga ali pa ti sploh ne odgovori. Tako ti lahko do zadnjega trenutka sploh ni jasno, kje boš na dan tvojega prihoda spal (OK, vedno greš lahko potem v kak večji hostel in tam po vsej verjetnosti dobiš posteljo). Ampak, če je tvoj profil »zanimiv« in poslani requesti kolikor toliko osebni, potem skoraj gotovo dobiš gostitelja, vsaj v večjih krajih. Zelo pomemben je tudi sistem referenc in potrdil, kjer couchsurferji lahko napišejo nekaj lepih besed (ali pa tudi grdih) o drugih, ki so jih gostili oz. pri katerih so bivali. To potem v veliki meri opredeljuje, kako »dober« couchsurfer si in ti seveda pomaga pri iskanju novih gostiteljev.

Zdaj pa bistvo. Poanta CS ni v tem, da najdeš brezplačno prenočišče. OK, lagal bi, če bi rekel, da tako prišparan keš ni pomemben faktor, saj ti na daljšem potovanju to še kako prav pride. Glavna ideja CS je v tem, da spoznaš ljudi, s katerimi deliš zgodbe, izkušnje in navade. Od dolgih debat o tem in onem, do skupnih kosil ali večerij, izletov, hanganja v mestu, pa vse do najbolj brutalnega žuranja. Vse to so izkušnje, ki jih pridobiš preko CS, in bistvena razlika od običajnega bivanja v nekem kraju na tvoji poti je v tem, da jih deliš z lokalnimi ljudmi. Pri čemer dojameš in doživiš kraj s popolnoma drugačne perspektive. Lokalci imajo največ praktičnih informacij in znanja o okolju, kjer živijo, vedno vedo, kam je treba iti, lahko te peljejo nekam, kamor sicer niti pod razno ne bi uspel prit sam, itd. Možnosti za povsem unikatna doživetja so velike. In najlepše je, da so to običajno ljudje, s katerimi se lahko prav hitro zaštekaš, so odprti, pametni, razgledani, zanimajo jih podobne stvari, kot tebe. Z nekaterimi se lahko tudi zelo dobro spoprijateljiš in ohraniš stike naprej.

Z Ireno sva se CS pridružila lani poleti z namenom, da gostiva popotnike, da vidiva, v čemu je stvar, in če nama lahko prav pride na najinem potovanju. Glede na to, da je bilo poletje, sva bila takoj zasuta z requesti, prejela sva jih tudi po več na dan. Večinoma so bili popotniki, ki so z vlakom potovali po JV Evropi ali širše. Izkušnja je bila zanimiva in pozitivna. Še najbolj so se nama v spomin vtisnili ljudje, ki so bili pri nama po več dni, in sva jih tako lahko bolje spoznala. Npr. 29-letna Američanka Therese, ki je takrat živela v Sarajevu in govorila praktično tekoče bosansko, imela pa je tudi veliko drugih zelo netipično ameriških lastnosti. Ali pa 38-letna Nizozemka Mies (živeča na Japonskem), ki je bila ravno na potovanju okoli sveta in od katere sva dobila veliko koristnih nasvetov. All-in-all sva takrat gostila okoli 15 ljudi.

Pred najino prvo CS izkušnjo v vlogi popotnikov v Južni Ameriki sva bila kar malo presrana, nisva imela izkušenj, nisva vedela, kaj pričakovat (navsezadnje so evropski standardi življenja precej drugačni), povrh pa je bilo to v brazilskem mestu Salvador, ki ni ravno najbolj varno. No, danes lahko odkrito poveva, da sva do zaključka najinega potovanja po Južni Ameriki bivala pri približno 13 različnih couchsurferjih (skupaj okoli 30 noči!) in prav pri vseh nama je bilo noro dobro. Vsi totalno gostoljubni, zanimivi, prijazni, … Veliko sva spoznala tudi takih, ki naju recimo nismo mogli gostiti, so naju pa peljali ven, na kak sightseeing ali pijačo. Udobje je sicer zelo variiralo – pogosto sva imela kar svojo sobo, včasih celo z lastno kopalnico, včasih sva spala na blazini v isti sobi z gostiteljem, enkrat sva spala na golih tleh v najinih spalkah, enkrat sem moral sredi noči celo ščurka lovit, ipd. Ampak pri vseh sva se počutila super sproščeno in domače. In najbolj zabavno in »enostavno« je bilo couchsurfat ravno v Braziliji.

Sledi nekaj predstavitev couchsurferjev, ki sva jih spoznala v Južni Ameriki…

Julius > Najin prvi gostitelj v Južni Ameriki oz. Braziliji in eden najbolj aktivnih couchsurferjev v Salvadorju, kjer je skupnost zelo številčna in povezana (glej post Tudo Bem? Tudo Bom!). En dan naju je peljal v soseske na severozahodni strani mesta (Bonfim, Ribeira, …), kjer sva lahko okusila pristno lokalno življenje, in kjer so gringoti dokaj redek pojav. Julius je po izobrazbi IT-jevc, veliko je že prepotoval, eno leto tudi živel in delal na Portugalskem. Skozi nasmejan tip, za najine pojme kar malo preveč velikodušen z gostovanji, saj je pri sebi imel že več kot 100 popotnikov. Aja in živi skupaj s starši in stricem. Lahko si predstavljate, kako sva se počutila, ko sva na dan najinega prihoda v Južno Ameriko z vso najino kramo pozno zvečer iskala njegovo stanovanje v Patamaresu, eni izmed sosesk daleč izven centra (povrh sva z avtobusa stopila veliko prezgodaj).

Julius (Salvador)

Shuto > Najin drugi CS gostitelj v Salvadorju. Po rodu Japonec, ki je odraščal v ZDA, trenutno pa je v Salvadorju na polletnem izobraževanju (uči se portugalščino), ki mu ga sponzorira japonsko podjetje, pri katerem je zaposlen, in za katero bo potem eno leto delal v Braziliji. Ni ravno Brazilec, sva pa prek dolgih debat z njim dobila zelo zanimiv vpogled v življenje in karakter Brazilcev skozi oči tujca, ki tam živi. Povrh je Shuto ravno tako zelo aktiven član CS skupnosti v Salvadorju, z njim sva se udeleževala vseh njihovih žurov in ostalih aktivnosti. Good times, good times…

Shuto (Salvador)

tedenski capoeira trening s couchsurferji

Barbara > Najbolj cute couchsurferka ever. Bivala sva v noro lepi hiši njene familije v Ouru Pretu. Barbara ravno zaključuje študij grafičnega oblikovanja v Belo Horizonteju (glavno mesto province Minas Gerais) in je bila takrat na počitnicah doma. Zaradi poletja je bilo očitno celo mesto na počitnicah, zato so bili dnevi dokaj leni in sproščeni (glej post Utrinki: Ouro Preto).

Barbara (Ouro Preto)

Pierre. Še en tujec (Francoz) v Braziliji, povrh star preko 60 let, a unikaten couchsurfer, saj popotnike gosti na svoji 18-metrski jahti sredi zaliva v Paratyju, kjer preživlja svoja penzionerska leta (na jahti, se razume, v mesto se odpravi zgolj po zaloge, na kofe in večerjo). Že od malega je strasten mornar, pred nekaj leti je s svojo jahto preplul Atlantski ocean in se sedaj ustalil na obalah Brazilije. »Morje je svobodno in zastonj, tu ti nihče ne more težit« pravi Pierre, in res, ker stalno živi na svoji jahti stran od obale, baje sploh ne rabi nobenih uradnih papirjev za bivanje v Braziliji.

Pierre, v ozadju njegova jahta (Paraty)

Fabio > Še en noro prijazen gostitelj. V Fozu vodi svoj gostinski biznis – fast food restavracijo, imenovano Jet Chicken, ki ponuja preprost jedilnik: tri sorte ocvrtega piščanca s pomfrijem ali polento. Hiša, v kateri živi, je bila takrat polna bratovih in sestrinih otrok, med njimi najbolj simpatična njegova mala nečakinja Gabriela.

CS familija (Foz do Iguaçu)

César Fernández > Najin edini couchsurfer v Peruju. Césarja ste spoznali že v postu o Limi, lahko pa tu omeniva še njegove krasne starše, posebej njegovo mamo, ki je bila zelo korektna in prizanesljiva pri svoji izgovorjavi španščine :). Zanimivo, kako so lahko tudi starši couchsurferjev dojemljivi in naklonjeni temu, da vsak teden pri njih biva nek popoln tujec.

Césarjevi starši (Lima)

Juan Carlos > Malo prehitevava, a vseeno. Juan Carlosa sva našla v bolivijskem mestecu Oruru, kjer sva se v začetku marca želela udeležiti največjega letnega karnevala v državi. Ker je tip očitno edini aktiven couchsurfer v kraju, je seveda prejel ogromno CS requestov, zato je kar najel prostore v neki šoli in tam nastanil vse couchsurferje, ki smo prišli na karneval (bilo nas je več kot štirideset!). Karneval v Oruru je bil definitivno eden izmed highlightov najinega potovanja po Južni Ameriki, trije nepozabni in divji dnevi, zato bova temu seveda posvetila posebno reportažo.

party on! (Oruro karneval)