Pa sva kle… pri Nolanih, kjer bova nekaj mesecev »zimovala«, se ustalila na njihovi kmetiji in malo odpočila od potovanja. V Wellingtonu sva se 17. junija vkrcala na trajekt (sva ga skor zamudila) in po 3 urah in 20 minutah izkrcala v Pictonu, Južni otok, od koder sva pičila direkt v Hokitiko, na zahodno obalo. … Continue reading »
Jul
02
Jun
21
Utrinki: novozelandska “indie” meka
Zadnja postaja na Severnem otoku, preden se vkrcava na trajekt za Južni otok, glavno mesto Wellington (čeprav šele tretje po velikosti), ni samo birokratski center države s številnimi monumentalnimi vladnimi poslopji in poslovnimi nebotičniki, pač pa tudi pravo umetniško in kulturno središče z obilo klubov, pubov in caféjev. Baje ima celo statistično največje število klubov, … Continue reading »
Jun
17
Utrinki: Čisto drug svet
Po polotoku Coromandel (glej post On the road: Coromandel) sva se zapeljala dol proti centralnemu delu Severnega otoka, znanemu po vulkanskem trojčku Ruapehu, Tongariro in Ngauruhoe, ki je še vedno aktiven (najina slika iz zraka, ko sva pristajala v Aucklandu). Po hriboviti in zeleni pokrajini (od gozdov, pašnikov, kakorkoli…), prepredeni z noro lepimi plažami in … Continue reading »
Jun
11
He iwi kotahi tātou. We are now one people.
Zdaj smo en narod. Napis, ki sva ga prečitala na nekem spomeniku, sporoča (srečen) konec političnega, kulturnega in socialnega boja med Maori in belci. Občutek enakopravnosti je na Novi Zelandiji kar fejst prisoten, Maori so po eni strani popolnoma integrirani v zahodnjaško družbo, po drugi strani pa tudi zvesto sledijo svojim starodavnim navadam in verovanjem. … Continue reading »
Jun
05
On the road: Coromandel
Naslednja destinacija, polotok Coromandel, čeprav zelo lep, nama je razkril precej kruto zgodbo o Novi Zelandiji. Pred prihodom ljudi je večino dežele pokrival bajen pragozd in za ta del Severnega otoka so bila značilna mogočna kauri drevesa, ki so dominirala nad vsemi ostalimi. And then the white man came. In danes teh dreves praktično ni … Continue reading »
May
29
The big duck chase
Na Novi Zelandiji je tradicija lova zelo uveljavljena oz. bolje rečeno streljanje divjih živali vsepovprek je zelo popularno. Predvsem tistih, ki so bile sem pripeljane od drugod in se zdaj veselo množijo – zajci, posumi, divji prašiči, race, … Poleg tega so zakoni o uporabi strelnega orožja dokaj ohlapni in tako ima praktično vsak Kiwi, … Continue reading »
May
27
On the road: Northland
On the road again I just can’t wait to get on the road again… Ta komad (original je od nekega ameriškega country pjevača) sva prvič slišala v filmu Japanese Story, kjer se glavna igralca Toni Collette in Gotaro Tsunashima po nekaj dneh zafrustriranega sightseeinga po Avstraliji končno malo sprostita in skupaj zapojeta… In od takrat … Continue reading »
May
20
Fruit Vans
Ko sem Ireno odložil v Vipassana Meditation Centru, je bilo čudno in malo scary. Deset dni brez kontakta, izolirana v tistem centru, brez govorjenja. Kar mal me je skrbel, ampak saj bo. Happy thoughts… Kaj pa jaz v tem cajtu? V Aucklandu sva mal preverjala wwoofing (http://www.wwoof.co.nz/). To je nekaj podobnega kot couchsurfing, samo da … Continue reading »
May
19
Operacija kombi
Novo Zelandija je ena najboljših road-trip-friendly dežel na svetu. Resno. Do vsega se je možno pripeljat z avtom (ok, skoraj vsega). Dolgočasnih avtocest praktično ni, pač pa je vse speljano po klasičnih enopasovnicah, ki so dosti bolj zabavne, in vse je lepo označeno ob cestah (za vsak drek, vreden ogleda ali omembe, je ob cesti … Continue reading »
May
18
Moja meditacija
Vipassana je oblika oz. tehnika meditacije, super investicija za življenje. Če se jo hočeš naučit, moraš iti za 10 dni v t.i. retreat (spiritualni umik) v katerikoli center, kjer potekajo samo ti tečaji. So zastonj (vključno s spanjem in hrano), na koncu plačaš samo donacijo. Za Vipassano mi je povedala Maja, že kakšno leto nazaj, … Continue reading »