Avgust. Deževna sezona v polnem teku. To pomeni nalivi, po več ur, več dni celo, vse skoz vlažno, plesnivo, nič se ne posuši. Takšen podnebni zasuk doleti Indijo vsako leto od junija do septembra, ko se nad večji del Južne Azije zlije monsunsko deževje. Nič, sva rekla, takle mamo, pa sva si kupla dva ogromna dežnika, pustila gojzarje v kotu (da se posušijo, yeah, good luck) in hodila naokoli mokra do riti, v japankah. Sej je ful žur! Sam prepustit se je treba. Indijci na monsunsko deževje gledajo kot neke vrsto odrešitev, saj prinaša prepotrebno osvežitev (po neusmiljeno vročih in suhih predhodnih mesecih), vodo za namakanje polj, od česar je življenjsko odvisnih na milijone ljudi, in, kot najin indijski kolega Ram rad pravi: »veliko, veliko zelenih barv«.

Sva pa v McLeod Ganju (oz. Dharamsali), nazaj na južnih obronkih Himalajskega gorovja, do koder sva se prifjakala po celem dnevu vožnje (dejansko smo štartali ob šestih zjutraj in prispeli nekje ob desetih zvečer) z najetim taksijem iz Srinagarja v Kašmirju (skupaj z dvema Slovenkama in tremi Francozi). Tu se v na prvi pogled nič kaj prikupnem, nastlanem mestecu na strmih gozdnatih vzpetinah nahaja upravno središče politično izgnanih Tibetancev, kjer domuje njihov spiritualni vodja Dalai Lama z ostalimi uradnimi funkcionarji t.i. vlade v izgnanstvu ter tisoče drugih tibetanskih beguncev. Indija je leta 1960, ko je Dalai Lama po zaostritvi situacije v Tibetu zaradi kitajske okupacije prebegnil iz države, Tibetancem ponudila politično zatočišče in jim dodelila ta košček zemlje za vzpostavitev administrativnega centra, ki danes skrbi za dobrobit več kot sto tisoč tibetanskih beguncev v Indiji.

V McLeod Ganju tako vse utripa v stilu budizma in tibetanske kulture, polno je templjev, menihov, ki se mešajo z lokalci in turisti, tibetanskih spominkov in izdelkov, meditacije, joge, knjigarn z literaturo o budizmu, ambulant, kjer se prakticira tradicionalno tibetansko medicino, ipd. Najina baza je bilo malo naselje, imenovano Dharamkot, še višje gor na hribu od McLeod Ganj-a s par guesthousi in restavracijami. Super okolje za hengat, hodit na razne tečaje joge, indijske kuharije, in nabirat poglobljene meditativne izkušnje o denimo vipassani ali tibetanskem budizmu. Zelo spiritualno in na izi.

popoldanski nalivi

V Dharamkotu deluje meditacijski center Tushita (www.tushita.info), ki organizira zelo popularne 10-dnevne »introductory« tečaje o tibetanskem budizmu. In avgustovskega sva se udeležila tudi midva. Gre za učenje o budizmu, natančneje veji tibetanske Mahayane, in meditacijo. Fiksen urnik vsak dan, približno 5 ur predavanj o budizmu, 3 ure meditacije (zadnje par dni je več meditacije), ura debatnega krožka, drugače pa tišina in popolna predanost »notranjemu miru« (ni zelo strogo, tako kot pri Vipassani, veliko folka je tu in tam klepetalo). Aja, pa karma joga, to pomeni da na začetku vsak dobi neko »housekeeping« opravilo, ki ga dela vsak dan, z ljubeznijo in nesebičnostjo. Igor je dobil pucanje skretov, heh, Irena pa tušev.

Tushita Meditation Center

Učenja so bila na trenutke malce dolgovezna. Naš učitelj/menih Tony, po rodu sicer Avstralec, se je namreč v svojih predavanjih prebijal čez marsikatere aspekte budizma, kot so misli, emocije, karma, sočutje in ponovno rojstvo, ki pa so vsebovali tudi veliko božanstvene simbolike in zelo abstraktnih, težko doumljivih razlag. A na srečo je bil Tony še vedno precej »down to earth« (kot pravi Avstralec včasih tudi pošteno ciničen in šaljiv) in je vedno odkrito in konkretno odgovarjal na naša številna, bolj praktična vprašanja.

Ure meditacije z odličnim učiteljem Benom iz Izraela so bile po drugi strani noro zanimive in intuitivne. Bile so več ali manj vodene in zato tudi lažje (po najinih izkušnjah). To pomeni, da te učitelj med celotnim potekom meditacije vodi z navodili kako meditirat, kaj vizualizirat. Za razliko od npr. Vipassane (glej Irenin post izpred približno enega leta nazaj Moja meditacija), ko si »on your own« veliko večino časa. Povrh nas je Ben »uvajal« tudi z natančnimi navodili o pravilni oz. optimalni drži/pozi ter pojasnili, kako recimo premagovati različne oblike nelagodja, ki spremljajo dolgotrajno nepremično sedenje z zaprtimi očmi. Meditiralo se je na različne teme, najbolj boleča/osvobajajoča je bila meditacija na smrt (z učiteljevim vodstvom se postopoma približuješ trenutku svoje smrti – uf, kako se zaveš lepote življenja po tej izkušnji), in pa meditacija, ko iz tebi bližnje osebe pobereš ven vso njeno/njegovo bolečino, jo potegneš vase in izničiš. Nekaterih študentov se je izkušnja kar dotaknila, bilo je tudi nekaj joka.

naša skupina po opravljenem 10-dnevnem tečaju

Bivanje v centru je bila zelo lepa izkušnja. Hrana je bila super. V prostem času se je bralo veliko literature o budizmu (center premore zelo dobro založeno knjižnico), sprehajalo po okoliški hosti, nemo opazovalo opice in predvsem poslušalo sebe in se čudilo nad količino pozivnega v zraku. Res toplo priporočava čisto vsakemu, ki gre v Indijo v ta konec, in želi malo pobrskati po svoji spiritualni strani (pa načeloma noče iti skozi tako intenzivne meditativne procese kot pri npr. Vipassani). Celo Igor je »mal not padu«. Tale Indija ga je kar spreobrnila, neki hoče jogo delat zdej, še celo na Vipassano bi šel! :)

Irena s z nekaterimi ostalimi tečajniki Tushite

In kaj je bistvo budizma oz. kaj smo se naučili? Živi vsak dan kot da je tvoj zadnji, in pa bodi sočuten do sočloveka. Zadnji dan tečaja, ko je vsak na kratko strnil svojo izkušnjo, je neka punca povedala tole: po meditaciji na smrt, ko je jokala, premišljevala o življenju in se v odmoru sprehajala, se ji je neka nuna, ki živi blizu in je videla njeno »stisko«, brez besed nasmehnila in ji podarila pol hruške. To je to, bistvo vsega, je rekla punca na koncu.