Ko sva bila v Braziliji januarja in februarja so naju na vsakem koraku rajcali z razno raznimi pripravami na letni Carnaval, velike ulične fešte, ki so v začetku marca potekale praktično povsod po državi. V Riu sva si ogledala celo eno izmed generalk na slovitem Sambódromu (glavno prizorišče karnevala v Riu), a potem nič od tega dejansko doživela, saj si nisva mogla privoščiti toliko časa samo v Braziliji. Zato sva morala, hudo prikrajšana in nepotešena, najti neko alternativo na zahodni strani kontinenta, kamor sva sredi februarja poletela. Na srečo je tradicija karnevala močno prisotna tudi v Peruju in Boliviji, kjer kljub, za razliko od Brazilije, neugodnim vremenskim pogojem za tisti čas (deževna doba), v nekaterih krajih potekajo velike proslave. Po skrbnem planiranju poti sva kmalu ugotovila, da s Perujem verjetno ne bo nič, časi in kraji karnevalov se nikakor niso ujemali z najino načrtovano potjo. Tako nama je na koncu ostala samo še Bolivija…

In potem sva zasledila nekaj zanimivih reportaž in prispevkov o bolivijskem karnevalu, ki poteka v mestu Oruro, južno od La Paza, in baje velja za največji tovrstni dogodek v državi. In letos naj bi se zgodil v začetku marca, ravno takrat, ko naj bi prišla v Bolivijo. Perfect! Zacahnjeno, trikrat podrčratno, pofarbano z najbolj debelim in sočnim rumeno-florestenčnim markerjem.

Oruro je eno izmed številnih bolivijskih mest z dolgo tradicijo rudarstva (v preteklosti srebro in premog, danes samo še kositer), na račun katerega so lepo živele seveda samo izbrane peščice ljudi. Mesto zgleda precej pusto in revno, povrh leži na zelo negostoljubnem, sušnem predelu Altiplana (3800 metrov visoko), kjer praktično nič ne raste, temperature pa se gibljejo med enim ekstremom in drugim. A enkrat na leto se cela nacija ozre na to na videz neprijazno mesto, kjer se 10 dni vse vrti okoli praznovanja, posvečenega zaščitnici mesta Virgen del Socavón (devici rudniškega jaška, nekaj takega…), čeprav je ozadje celotne štorije o karnevalu povezano tudi s številnimi drugimi bodisi starodavnimi indijanskimi, bodisi krščanskimi miti in zgodbicami. Karneval v tem času ponudi veliko glasbenih, plesnih in ostalih (večinoma) folklornih dogodkov vsepovsod po mestu, vendar je osrednja atrakcija ogromna procesija plesalcev, muzikantarjev in ostalih udeležencev, večinoma našemljenih v tradicionalna oblačila in maske, ki se zadnji vikend karnevala vije po glavnih ulicah središča mesta. In osrednja atrakcija te procesije je tako imenovana Diablada (ples hudičev), kjer so številne skupine plesalcev našemljene v precej obskurne maske, ki ponazarjajo hudiče in razno razne demonske pošasti.

Ena stvar je gotova – Carnaval de Oruro si bova za vedno zapomnila. Ne samo zaradi unikatnega praznovanja, ki je zaznamovalo to mesto, ampak tudi zaradi (spet!) nore couchsurfing izkušnje. Približno tri tedne pred najinim prihodom v Oruro sva začela preverjati, kje bi lahko dobila prenočišče. Dobiti plac v hostlu ali hotelu v času karnevala je seveda precej zajeban projekt, običajno se tudi same cene nočitev podeseterijo, zato sva se že v štartu raje obrnila na »dobri, stari« couchsurfing (več o couchsurfingu v tem postu). Ker sva našla samo enega aktivnega člana, živečega v Oruru (kar je bilo sicer za pričakovat), so bili obeti nič kaj dobri. Pa vendar… kot edini resen kandidat za hostanje je Juan Carlos prejel ogromno requestov, a namesto, da bi k sebi povabil le enega ali dva popotnika, je spedenal nočitev v najetih prostorih neke šole v središču mesta ZA VSE COUCHSURFERJE. Amazing! Tip je nesebično organiziral vse do totalne potankosti. Preko posebej za to ustvarjene Google skupine nas je pred začetkom karnevala zalagal z vsemi potrebnimi informacijami, mapami (primer TUKAJ), odgovarjal je na naša vprašanja, za vse nas je celo vnaprej rezerviral zice na eni izmed tribun na glavni promenadi – Avenidi 6 de Agosto. Tako se nas je na koncu nabralo več kot 40 popotnikov/couchsurferjev od vsepovsod. Spanje je bilo sicer asketsko – v spalkah na tleh šolskih učilnic – ampak v takem vzdušju in v taki družbi (in nenazadnje za 7 dolarjev noč, namesto 50 ali veliko več) we’ll take that any day! Any day!

Torej, vse skupaj se je začelo v petek, 4. marca, v La Pazu. Ves hype okoli karnevala je bilo čutiti že več dni (zaradi relativne bližine se namreč ogromno ljudi iz La Paza odpravi žurat v Oruro). Navsezgodaj zjutraj sem se odpravil na glavno avtobusno postajo v La Pazu kupit karte za popoldanski avtobus (kart se namreč ni dalo kupit prej). Že ob šestih zjutraj je bila gneča velika, večina dopoldanskih avtobusov je bila že do konca zasedenih, povrh pa je izdajanje kart potekalo počasneje od urejanja papirjev na občinskem uradu. Folk je med čakanjem začel že pošteno peniti, še posebej, ker so se vmes spomnili cene kart zaradi navala kar podražiti. Prišla je celo neka TV novinarska ekipa in vse skupaj snemala ter jemala izjave razpizdenih ljudi, zaradi česar so potem ceno kart spet spustili… skratka komedija! Ko sem, s pošteno načetimi živci in po več kot uri in pol čakanja, končno prišel na vrsto in babnici za šalterjem v španščini hladnokrvno zdrdral, kaj potrebujem, sem pograbil karte, dobil pohvalen »slap on the back« od nekega starejšega gospoda, ki je stal v vrsti za mano, in olajšano spizdil ven! Vrsta za karte se je v tistem trenutku raztezala že čez cel avtobusni terminal…

Popoldne sva bila v Oruru. Juhu! V mestu se je bolj kot ne še pospravljalo od prejšnjega dneva, a praznično vzdušje je bilo močno prisotno. Povsod je bilo bizi, saj se je čez vikend obetal vrhunec karnevala. Žur se je za nas začel pozno popoldne na dvorišču šole, kjer smo spali. Juan Carlos je povabil skupino frendov/glasbenikov, ki so posebej za nas uprizorili Mojazón, bolivijski glasbeno-plesni ritual. Akcija! Seveda so bili vsi nastopajoči že totalno naklani. Med couchsurferji so bili Francozi, Angleži, Avstralci, Američani, Čilenci, Kanadčani, itd., ki so v Oruro prispeli z vseh koncev.

Po končanem ritualu pa v klub, spet rezerviran samo za našo ekipo in Juan Carlosove prijatelje. Dva izmed couchsurferjev, Turka po rodu, fant in punca, potujeta po Južni Ameriki na svojih težkih motornih bajkih s komplet DJ/audio opremo (laptop, mikser, monitorji, še tavelko mixing konzolo za sound sta imela s sabo) in vrtita muziko, kjer se jima ponudi priložnost. Genialno. Imela sta totalno dodelan imidž potujočih DJev, pridno sta urejala arhiv posnetkov partyjev, kjer sta vrtela, ipd. Na žalost sva izgubila vizitko in nikakor ne moreva najti njune spletne strani. Cel večer sta nam svirala različne klubske sounde in naredila zelo dober vibe. Nekje ob dveh ponoči smo se počasi premaknili na ulice in glavni trg mesta, kjer je na polno dogajalo. Folka ogromno, pijača in jedača vsepovsod, koncertni odri, ulični performerji, tradicionalni zbori, skratka heavy!

Prvo noč smo se še kar šparali, saj smo vedeli, da bo sobota naporna. Ko smo se naslednji dan okoli devete ure vsi zbrali, smo počasi odrinili proti glavni promenadi karnevala, kjer smo si ogledali parado glasbeno-plesnih skupin. Da si boste lažje predstavljali kako to zgleda – ruta, po kateri je potekala glavna procesija karnevala, je bila speljana skozi središče mesta po glavnih cestah, in je bila dolga približno 5 kilometrov. Na obeh straneh cest so bile vseskozi postavljene tribune, na katerih so se gnetli gledalci, in do katerih je bilo treba od zadaj splezati po razmajanih lojtrah. Celotno središče mesta je bilo zaprto za promet, tudi za pešce je bilo prečkanje glavnih promenad strogo omejeno, zato so na vsakih 100-200 metrov imeli postavljene posebne »vhodno-izhodne« točke, ki so jih odprli vsakič, kadar se je med posameznimi skupinami, ki so paradirale po promenadi, pojavil »luft«. Te posebne prehode so nadzirali vojaki z velikanskimi pendreki in ko so odprli vrata se je običajno v obe smeri vsul plaz ljudi, ki je povzročil veliko prerivanja.

Poleg pestre folklore, množic in pijanih Bolivijcev, je karneval zaznamovala še ena posebnost. Ne vem sicer zakaj, ampak ljudje na tem koncu sveta (tudi v Peruju) v času karnevala obožujejo obmetavanje z vodnimi baloni. Ampak to ni kak balončič, ki švigne mimo tebe tu in tam. To so prave vojne in obmetavanje je konstantno, toliko celo, da nas je imela večina stalno oblečene pončote. Gringoti sicer nismo bili nujna tarča, a še vedno zelo priljubljena. V Oruru se je še bolj kot vodni baloni uporabljala pena v obliki spreja, s katero se je folk pršil. Peno sva »kasirala« praktično na vsakem koraku, balončkov manj, vseeno pa dva direktna »head shota«. Gadno.

Kakorkoli že, ko smo bili naštimani na tribuni, se je veselje (in pitje) začelo, medtem ko so mimo nas cel dan korakale plesne skupine, maske in pihalni orkestri. Videli smo ogromno folklore in tradicionalnih bolivijskih plesov – npr. Caporales, kjer večje skupine moških plesalcev izvajajo svoje koreografije in enakomerno rožljajo z zvončki, opasanimi okrog svojih pasov in nog, medtem ko punce v ultra kratkih krilih razmigavajo svoje riti. Ali pa Llamerada, ena najstarejših bolivijskih folklor, kjer plesalci ponazarjajo gonjenje čred in v svojih rokah vihtijo honde (s katerimi so pastirji v starih časih obmetavali lame). In seveda Diablada z grotesknimi maskami hudičev in ostalih pošasti. Kostumi so bili bajni in zelo barviti, nekatere se je baje šivalo tudi po več mesecev. Od nekega lokalca sva slišala, da se je na paradi zvrstilo okoli 10.000 glasbenikov in kar 17.000 plesalcev.

Prizor je bil enkraten in Bolivijci so si res dali duška, hehe. Naklani niso bili samo številni gledalci na tribunah, pač pa tudi nastopajoči. Veliko jih je kar v roki prenašalo čutaro s kako pristno žganico, medtem ko so skakali in mahali ljudem na tribunah. Pa da ne boste mislili, da se je akcija dogajala samo na promenadi. Na tribunah se je na polno »penilo«. Najbolj smešno je bilo videti, ko se je več folka s svojimi spreji spravilo na kakega reveža, ki je bil na koncu popolnoma prekrit s peno. Ali pa ko so kolone ljudi, ki so prečkale cesto, nepremično obstale pred izhodom na drugi strani zaradi gužve, tik pod tribuno, nakar se je nad njih z vseh koncev vsula pena. Noro. Vodni baloni so običajno leteli z ene strani na drugo, torej ena tribuna vs. druga. In v tem so prisostvovali praktično vsi, stari, mladi, očki, mamice, ni da ni. Ko je kateri izmed gledalcev fasal »head shot«, takrat seveda vsi v en glas »Uuuuuuuu…«, nato pa aplavz in »thumbs up« za dobro ciljanje. Svašta. V bistvu vse skupaj na robu kaosa, ampak za večino lokalnih udeležencev povsem v mejah normale. Vojaki so komaj uspevali zadrževati folk pred vdiranjem na promenado, predvsem tiste, ki so prodajali hrano, pijačo in vodne pripomočke, ali pa so želeli prečkati cesto »po svoje«. Zunaj promenad, na ulicah, isto ali pa še huje. Povsod obmetavanje s peno, pitje, smrad, smeti… veselje. :)

V taki maniri je vse skupaj potekalo celi dan in pozno popoldne se nas je nekaj odločilo, da gremo nazaj v šolo »zalegnit« za par uric. Jebat ga, pitje, dehidracija in gužva te zdelajo. Nazaj na tribuno smo prišli šele okoli polnoči in pazi – parada je še kar potekala, pravzaprav se je takrat očitno šele pripravljal vrhunec z mimohodi »najboljših« skupin in ognjemeti. Ljudje so ga zdaj že kar na promenadi žurali, se mešali in objemali z nastopajočimi. Nobody cared, gremo do konca. :)

Naslednje jutro, torej v nedeljo, smo bili bistveno bolj zjebani. In žura še kar ni bilo konec. Sredi dopoldneva so namreč na vrsto prišle nove skupine (ali pa kar iste, ne vem) in tako se je vse skupaj začelo znova. Namesto, da bi spet cel dan visela na enem in istem placu, torej na našem delu tribune, sva se odpravila preverit, kaj se dogaja na drugih koncih mesta. In povsod je bila zgodba praktično enaka – vesela in pijana raja, muzika… Premikati se je bilo težko, ne samo zaradi gužve in zaprtih glavnih ulic, pač pa tudi zaradi konstantno prisotne paranoje in strahu pred letečimi vodnimi baloni in curki pene. Seveda je najboljša stvar, ki jo lahko narediš v tem primeru le, da se še sam oborožiš s spreji in šicaš nazaj. Tako dobiš vsaj malo zadoščenja…

Nekako sva se uspeli zriniti do konca karnevalske rute, kjer naju je pričakal čudovit prizor. Vsaka glasbeno-plesna skupina je namreč po opravljenem napornem petkilometrskem pohodu v hudi vročini, na koncu pred cerkvijo Santuario de la Virgen del Socavón, ki se nahaja na majhni vzpetini nad mestom, opravila še zadnji simbolični ples na mašno nedeljo in se tako poklonila la Virgen. Nice. In dovolj. Bilo je dovolj. Vsaj za naju… popoldne sva bila po hitrem postopku že na avtobusu in na poti nazaj v La Paz.

Bilo je noro!