Začelo se je okoli opoldneva. V lepem, sončnem vremenu smo se s Tereso odpravili na dom njene sestre, ki živi kako uro vožnje stran od Kon Tuma, nekje na podeželju. Njena familija in sosedje naj bi se zbrali na družinskem pikniku, na katerega sva bila povabljena tudi midva s Farokhom. Sweet! Na poti smo se ustavili na majhnem pokopališču, kjer je pokopana Teresina mama, v neki majhni štacuni pa kupili še nekaj sokov in sladkarij. Obetalo se je prijetno popoldne…

Pri Teresini sestri se je zbrala druščina kakih 15-20 ljudi. Poleg njenega moža Danga, najmlajšega sina in dveh sester, so bili tam še razni strici, bratranci, nečaki in nečakinje, ene par sosedov in njihovih otrok. Nihče razen Terese ni znal angleško, zato je bila interakcija precej omejena in sramežljiva. Veliko prijaznih nasmehov, gestikuliranja z rokami in molestanja tistih nekaj vietnamskih fraz, ki sva jih s Farokhom premogla. To so pač kmečki ljudje, ki niso vajeni tujcev. Ampak luštn vseeno.

Pogostitev je bila speljana v klasičnem vietnamskem stilu. Sredi dnevne sobe so razgrnili tepihe in nanje postavili hrano – riž, zelenjavo, ocvrto ribo, razne omakce (ribja, čilijeva) in nekaj regionalnih »specialitet«, kot so juha iz bambusa, mleto kačje meso in ocvrti črički. Yeap, črički, presenetljivo okusni. Z ekipo smo se posedli na tla ter pridno mljasali. Gostitelji so na dan privleki še nekaj gajb pira in začeli smo besno nazdravljati. »Čin čiiiiin…« je zadonelo ob praktično vsakem požirku. Vsi s(m)o bili totalno dobro razpoloženi.

Ko se je pojedina bližala koncu in ko sva s Farokhom že mislila, da smo zaključili za danes, sta se kar od nekje magično prikazala dva velikanska glinena vrča, iz katerih so ven štrlele slamce. Eee?

Riževo vino boys and girls!

Tu pa zdaj ni heca. Riževo vino je vietnamska »sveta« žganica (značilna tudi za druge države tega dela sveta), ki jo tradicionalno pripravijo iz fermentiranega riža in kombinacije začimb. Vse skupaj pustijo tesno ovito v bananine liste »počivat« v teh vrčih vsaj mesec in potem ponucajo za posebne priložnosti, kot je bila tale. Predno se začne piti, se vrč do vrha napolni z vodo, ki se hitro naužije alkohola. Pri pitju se folk običajno menja, a skoraj vedno se pije v parih. In ja, v našem primeru so seveda vsi družinski člani in prijatelji hoteli piti z nama… po večkrat. Ajme joooj, nevarna reč. Farokh povrh sploh ne pije (oziroma se je alkoholu zapriseženo odrekel pred leti). Če nakažeš, da ne moreš več piti oz. imaš dovolj, te bodo ljudje samo čudno in zaprepadeno pogledali v stilu »Je vse v redu s tabo? Sem kaj narobe naredil/a?« Uh. Po nekaj seansah je na srečo sledil time-out. Muškarci so se preselili ven na dvorišče, žene so se lotile razno raznih opravkov, Teresa je morala nazaj v Kon Tum za nekaj ur zaradi zbolelega otroka v eni izmed sirotišnic, midva s Farokhom pa sva se s Teresino nečakinjo pomerila v karaokah, hehe. Praktično vsak vietnamski dom premore svoj »setbox« – predvajalnik, feršterker, mešalko, TV in mikrofone. Peli smo v glavnem vietnamske štiklce ter edini angleški komad, ki so ga imeli v »bazi« Whitney Houston – I Will Always Love You. Še dobro, da sva imela že nekaj alkohola v riti. :)

Ko sva imela dovolj karaok, sva se s Farokhom tudi sama prestavila ven, kjer so moški posedali v krogu in pili pir. Še predno sva se lahko naštimala, sva že imela vsak svojo flašo piva v rokah in… »čin čiiiiiiin«. Komunikacija je, kljub odsotnosti Terese, vidno napredovala. Momljanje, mahanje z rokami in režanje je postalo bolj artikulirano, razumljivo. I wonder why. Poleg pira je bila v obtoku zdaj tudi majhna plastična vrečka z neko prosojno tekočino. Ojojoj…

Okoli štirih popoldne (I think) se je vrnila Teresa. »Ok fanta, povabljeni smo na obisk k sosedom, ki bi vaju radi spoznali.« Šur, gremo. Brez ugovarjanja sva, že zmerno nažgana, odpeketala za Tereso in Dangom. Na poti so naju mimoidoči ljudje ustavljali in prijazno pozdravljali. Ko smo se ustavili pri neki bližnji osnovni šoli, se je povrh ven usulo še kakih 50 ali več navdušenih mulcov, s katerimi sva si potalala petke in povadila nekaj osnovnih angleških fraz.

Pri Teresinih prijateljih spet povsem nova druščina sosedov in sorodnikov, s katerimi sva sedela v krogu in veselo »kramljala«. Piva je zmanjkalo, a brez panike, tudi naši novi gostitelji so imeli svoj vrč ter plastične vrečke polne riževega vina. Ki je zdaj že bistveno lažje teklo. In zdaj je bilo na vrsti tudi proper petje. Tip, ki naju je povabil k sebi na dom, je imel dokaj spodoben setup za karaoke, njegova zbirka pa je premogla tudi nekaj angleških komadov. Skoraj vsi gostje po vrsti so zapeli kako pesem, naš gostitelj in Teresa sta še posebej lepo pela, a praktično vsi so peli vietnamske ljubezenske pesmi in takšne ali drugačne žalostinke. Ko sva bila midva s Farokhom na vrsti, sva se po skrbnem pregledu seznama komadov odločila, da malo popestriva sceno in pred vsemi zbranimi, seveda že pošteno pod gasom, zapela tegale…

Kaj je blo veselo ej. Jaz sem ga kar pil naprej, dobrodušno sprejel vsak podarjen glažek žganice brez kakršnekoli zavore (običajno se riževo vino podaja v krogu, pri čemer moraš ti natočiti naslednjemu kandidatu, ki sedi zraven). Farokh se je s skrajnimi napori izogibal novim in novim rundam, tudi s fejkanjem pitja, hehe. V zgodnjih večernih urah smo plesali, se objemali, besno režali in si pogumno podajali mikrofon. Brez kakšnih posebnih poglobljenih ali duhovitih debat. Mene je že kar pošteno odpelal, Farokh je plesal kot utrgan (nekje vmes se je razvedelo namreč, da nima punce ali žene), povrh pa smo se špilali tudi razno razne igrice, npr. ko s palčkami podajaš nekomu hrano v usta. Neka čudna vietnamska folklora…

Pozno zvečer je končno napočil čas za odhod. Neeeee, pa tolk je finoooo. Življenjski ritem je v tem delu sveta pač nekoliko drugačen. Žuri se zaključijo relativno zgodaj, saj ga folk začne piti že ob štirih, ko se zunaj počasi temni. Jaz sem bil kar pošteno nažgan, od tu naprej je vse skupaj postajalo že rahlo megleno… mislim, da me je takrat riževo vino dokončno »dohitelo«.

Vem, da smo se nazaj furali na dveh motorjih. Teresa, Dang in njun sin na enem ter midva s Farokhom na drugem. Še dobro, da se je Farokh uspel »nedotaknjen« zvleči skozi vse tiste pivske seanse in naju z dokaj trezno glavo uspel pripeljat domov. Pot nazaj se je v popolni temi namreč obupno vlekla, poleg tega pa se je nekje na polovici še brutalno uscalo. Spomnim se še, da sta se Dang in Teresa nekje vmes zamenjala, ker je bil Dang preveč pijan, da bi vozil, heh. Aja, pa nekdo me je med najhujšim nalivom oblekel v palerino. Aja, pa med vožnjo sem ves cajt pel komad »Same old game, same old thing you never changed Always rappin’ ’bout the same old thing…« (© Nina Simone), medtem ko je Farokh ves živčen probal obvladovati motor na zdelanem makadamu. Hmmm…

In potem sva prispela v Kon Tum. Wauuu, kaj smo se mel dobr! Res, takšnih srečnih in intimnih trenutkov v krogu preprostih in ljubeznivih ljudi, ki so ti po eni strani tako tuji, po drugi pa tako zelo blizu, res ne doživiš pogosto. In tega si običajno na potovanjih najbolj želiš. Da si v središču dogajanja, da doživiš tisto pravo lokalno življenje in razpoloženje, tiste posebne trenutke v svoji »neokrnjeni« obliki. V našem primeru je to bil pač družinski piknik, kjer smo se ga besno napili, in ki ga je rahlo popestril obisk dveh nasmejanih tujcev v čudnih oblekah.

Predno sva se odpravila nazaj v hotel, sva premogla še toliko moči, da sva se zvlekla do štanta s palačinkami v družbi dveh Avstrijcev. Jao, sploh se ne spomnim njunih obrazov, spomnim pa se, da ste v Kon Tumu ustavila za en dan na poti v Laos. Štala. Nekje vmes, ko se mi je svet že pošteno obračal na glavo, nisem več sfolgal. Druščini sem se opravičil, da me je »mečkn odpelal«, vstal od mize in počasi odkorakal v hotel. I guess, da me je v tistem trenutku riževo vino že pošteno »prehitelo«. Lights out…

ps. Vse fotografije so s tega žura in prikazujejo vso intimo in veselje našega druženja. Nekaj jih je tudi s Teresinega doma, kjer sva vsak dan večerjala in se družila s familijo. Res čudoviti ljudje…