Če sta Bangkok in Saigon preveč ekshibicionistična, Hanoi in Vientiane precej dolgočasna, Singapur ne-azijsko spoliran, pa Phnom Penh, glavno mesto Kambodže, ponudi ravno pravšnjo mero razvrata in kiča v svoji čedalje bolj razgibani kulturni in nightlife sceni. Butiki, galerije, art tržnice, kul kafiči, indie kinematografi, live muzika, jazz sešni… ima svega. Ob bok tipičnemu azijskemu uličnemu kaosu, šarmantni francoski kolonialni arhitekturi in impozantnim budističnim templjem. Res zanimivo in pestro dogajanje, ki v tem trenutku svoj preporod doživlja predvsem na račun dejavne expat skupnosti tujcev, živečih v mestu, ter naraščajočih turističnih mas. Kambodža je v Jugo-vzhodni Aziji dolgo veljala za državo/kraljevino z najizrazitejšim kulturnim pečatom, po čemer so se zgledovali tudi številni njeni sosedi, predvsem Tajci. Potem pa so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja Rdeči Kmeri med svojo vladavino sistematično pomorili večino ljudi, kakorkoli povezanih s kulturo, ter tako praktično popolnoma izničili obstoj dragocene kulturne dediščine Kambodže (glej prejšnji post Noben se več ne smeji…).

A določen revival je, kot rečeno, na vidiku. In to je še posebej opazno v Phnom Penhu, kjer se veliko dogaja in ustvarja. Kar moti je, da je lokalno prebivalstvo še vedno premalo vključeno v te aktivnosti, bodisi zaradi pomanjkanja finančne podpore, bodisi inspiracije. Večina ljudi se še vedno bori z osnovnimi eksistencialnimi težavami. Vendar se tudi to spreminja, počasi. Naletiš na zanimive kulturne projekte in iniciative z večjim angažmajem s strani lokalnih umetnikov, oblikovalcev, glasbenikov, … Če je že treba izpostavit kak bend, bo to sigurno The Cambodian Space Project – rock skupina, ki postaja vse bolj prepoznavna tudi v tujini zaradi izjemno talentirane vokalistke Srey Thy in njenega tradicionalnega stila petja. Primer:

V živo jih žal nisva ujela, edini njihov gig, ki je bil v času najinega postanka v Phnom Penhu na sporedu, je bila precej draga novoletna zabava v nekem luksuznem hotelu. Nič zato, mesto nama je bilo še vedno top, verjetno najljubše v Aziji, saj je bilo veliko za počet in videt… džem sešn v luštnem Opera Cafe (v lasti dveh ful zabavnih Italijanov), koncert francoske gipsy muzike v Equinox baru, »Jabooz & Tapas« style gledanje filmov v The Flicks, predstava tradicionalnih kmerskih plesov in gledališča (slednje imho rahlo boring) v National Museum of Cambodia, okušanje kamboških grill specialitet na odprtem večernem marketu, »lady-boy encounters« v kvazi-hipsterskem klubu The Heart of Darkness, itd. Med drugim pa sva v Phnom Penhu preživela tudi zahodnjaško novo leto (oni svojega praznujejo aprila), ki je izpadlo precej bizarno. Zvečer se je na ulicah namreč trlo ljudi, zlasti radovednih domačinov. In ko je odbila polnoč, se ni zgodilo nič, nobenih ognjemetov, nobenega vriskanja, nič. In v roku petih minut se je folk spokal domov. Heh, žur po azijsko.